Urška Djukić: Ženske lahko povemo, kaj si mislimo o svetu, pa nas ne bodo takoj zažgali na grmadi

Vtisi z Berlinala so nedvomno še sveži. Kako je premierno pospremiti film v svet na tako prestižnem festivalu? Kaj ti je deklica je bil namreč otvoritveni film sekcije Perspektive, v kateri se za nagrado potegujejo režijski prvenci.

Zelo lepo. Po šestih letih ustvarjanja in vztrajanja v vseh mogočih situacijah je premiera na tako prestižnem festivalu največ, kar si lahko ustvarjalec želi. Odzivi publike in medijev so bili res vrhunski in to je bilo seveda zelo lepo in ganljivo.

Nagrado FIPRESCI podeljujejo člani združenja filmskih kritikov in tudi sicer je film prejel pozitivne recenzije v prestižnih medijih, kot so Variety, Cineuropa in Screen Daily. Kako to pripomore k uveljavitvi filma in kaj vam osebno pomeni priznanje kritikov?

Predstavljam si, da je zaradi medijskega odziva in dobrih kritik lažje distribuirati film v različnih državah. Zame je to seveda super popotnica za vse nadaljnje projekte in potrditev, da sem na pravi poti.

"Že v Babičinem seksualnem življenju sem raziskovala občutke krivde in grešnosti, ki so obremenjevali pretekle generacije, tu pa sem se osredotočala na mlade in to, kako se s takšno dediščino spopadajo v času odraščanja." Foto: Bojan Puhek

Kaj ti je deklica je zgodba o najstnici, ki se s pevskim zborom odpravi na intenzivne vaje v samostan v Čedadu, kjer nato spoznava prva senzualna poželenja in jih skuša razumeti. Kako ste se odločili za to zgodbo?

Prvi navdih je prišel, ko sem slišala peti enega od slovenskih dekliških pevskih zborov. Moč glasov deklet, ki so na robu prebujenja svoje ženske moči, me je močno ganila. Nadaljevala sem raziskovanje ženskega glasu, ki je bil skozi zgodovino utišan. Skozi ustvarjalni proces sem se vedno bolj osredotočala na telo in notranje občutke mladega dekleta, ki trči ob pravila in pričakovanja okolice o tem, kakšno naj bi bilo pridno dekle. Že v Babičinem seksualnem življenju sem raziskovala občutke krivde in grešnosti, ki so obremenjevali pretekle generacije, tu pa sem se osredotočala na mlade in to, kako se s takšno dediščino spopadajo v času odraščanja.

Napovednik filma:

Zdi se, da se filmi o odraščanju pogosteje osredotočajo na fante in njihovo odkrivanje prvih ljubezenskih izkušenj – in pogosto to obrnejo v komedijo. Zakaj menite, da je tako?

Sama tega ne bi mogla trditi, morda se v Sloveniji lažje smejimo kot resno govorimo o globljih občutkih, ampak veliko tujih filmov, ki so jih režirali moški, se teme ljubezni loteva tudi na poglobljen način. Rekla bi, da je to odvisno od osebnosti avtorja.

V izjavi za medije pred premiero ste omenili lastno katoliško vzgojo in vcepljanje potrebe po "pridnosti" v dekleta v slovenski družbi. Če se navežem na prejšnje vprašanje – za fante to ne velja in to se več kot očitno odraža tudi v filmih. Ali želite s svojim filmom izzvati to stanje družbe in ali se vam zdi, da se mlajše generacije staršev morda spreminjajo?

Predvsem si želim raziskovati družbene teme, ki me zanimajo, in ustvarjati umetnost na vedno nov način, raziskovati meje umetnosti in skozi film razmišljati o temah, ki omejujejo ljudi. In potem seveda, če moje delo nekoga vsaj malo navdihne ali pa v njem sproži vprašanja, ki vodijo k večji človečnosti, me to naredi najsrečnejšo in hvaležno, da lahko družbi nekaj dam.

Pojem pridnosti je prespraševal tudi film vaše sodobnice in soimenjakinje Urše Menart Ne bom več luzerka. Ali gre za generacijo, ki je opravila s tem pojmom?

Mislim, da je to stvar posameznika in njegove vzgoje ter idej, kako bo deloval v tem svetu, ampak dejstvo je, da se zdaj lahko tudi ženske izražamo skozi filmski medij in da lahko iskreno povemo, kaj si mislimo o svetu, pa nas ne bodo takoj zažgali na grmadi. No, morda se najde kdo, ki ga to, da se ženske lahko izražamo, še vedno boli in najde svoj pritlehen način linča, ampak to dela vedno v svojo škodo.

"Film je povsod močno nagovoril publiko in zanimivo je bilo, da je v okoljih z močno patriarhalno strukturo povsod enak, zelo pozitiven odziv." Foto: Bojan Puhek

Film odpira teme ženstvenosti in različnih vrst ljubezni, vključno z ljubeznijo do Boga skozi lik sestre Magde, ki jo odigra Saša Pavček. V času, ko vse postaja skrajno politizirano, se zdi, da je vključitev nevtralnega verskega lika pogumna odločitev. Ali bi se strinjali?

Zame je posameznikova duhovnost ta, ki je pomembna, ne glede na politiko ali ustanovo, in mislim, da film Kaj ti je deklica to dobro pokaže.

V filmu igrajo pomembno vlogo tudi številni verski simboli – že prva podoba je prikaz Kristusove rane, ki je v povečavi videti kot vulva, potem je ključen kip Device Marije, pa tudi nadrealistična zaključna sekvenca, ki preplete katoliške podobe s poganskimi, primarnimi podobami narave. Kako pomemben vidik slovenske kulturne psihe je po vašem mnenju katolicizem?

To je naša kulturna podstat, naša dediščina, ki ne glede na naše želje zagotovo do neke mere vpliva na našo vzgojo in delovanje v tem svetu. 

V glavni vlogi je izvrstna mlada igralka Jara Sofija Ostan. Če prav razumem, se pred tem filmom ni ukvarjala z igro. S čim vas je prepričala, da ste jo izbrali in kako sta delali na tej vlogi?

Jaro sem izbrala na kastingu, ki smo ga pripravili za ta namen. Že ko sem prvič pogledala kratke predstavitvene videe različnih mladih igralk, ki so se prijavile na kasting – okrog šestdeset jih je bilo –, sem vedela, da je ona tista, ki jo iščem. Takoj sem zaznala, da je v njej nekaj čarobnega: deluje kot stara duša, ujeta v dekliško telo, ki se začenja počasi prebujati, v očeh pa nosi nekakšno žalost, ki jo naredi še občutljivejšo od drugih. Intuitivno sem začutila, da je ona prava, ampak na začetku ni bila prepričana, da si to zares želi. Tudi mi nismo bili prepričani, ali bo zmogla nositi cel film. To je velika odgovornost za vsakega igralca. Zato je bil začetek težak, ampak skozi proces dela se je kot igralka odprla in začela ogromno dajati. V enem letu je skozi vse vaje in delo na sebi doživela razvoj in to transformacijo smo ujeli na film.

Jara Sofija Ostan z Mino Švajger v filmu Kaj ti je deklica Foto: Spok Films

Slovenski naslov filma Kaj ti je deklica si izposodi naslov narodne pesmi o mladi vdovi – in je, zanimivo, že tretji film s tem naslovom. Obenem si mednarodni naslov filma Little Trouble Girls naslov izposodi iz pesmi Sonic Youth o zmedi odraščanja. Kakšno je razmerje oz. pravzaprav napetost med tema naslovoma?

Projekt je ves čas ustvarjanja nosil samo angleški naslov Little Trouble Girls in šele tik pred premiero smo se odločili za slovenski naslov Kaj ti je deklica. Predvsem zato, ker nisem bila zadovoljna z nobenim prevodom angleškega naslova, ki je tako specifičen, da je težko prevedljiv v slovenščino. Tako smo se odločili slovenski naslov vzeti iz ljudske pesmi, ki tudi spremlja pomembno sekvenco v filmu. Na nek način pa to vprašanje, kaj ti je deklica, vključuje tudi družbeni odziv in sugerira nekakšno kritiko, da je vendarle z deklico nekaj narobe.

Vaš prejšnji film Babičino seksualno življenje ni zgolj osvojil kopice nagrad, temveč je tudi spodbudil družbeno razpravo o spolnosti in privolitvi ter domačem nasilju. Kaj ti je deklica je veliko intimnejši film, ampak ali menite, da bo tudi ta povod za debate?

Upam, da. Vsekakor moram poudariti, da tudi, če so te debate ali razmišljanja zgolj v gledalčevi glavi, že če ta film komu odpre kakšno misel o tej temi, je to zame kot ustvarjalko dovolj velik uspeh. Moj cilj je, da umetnost navdihuje in sproža vprašanja in občutenja, ki vodijo v bolj razumevajočo družbo. Kot je rekel Andrej Tarkovski – namen umetnosti je, da naredi človeško dušo sprejemljivo za dobro.

Poleg večinsko pozitivnega odziva na Babičino seksualno življenje je bilo v slovenski javnosti tudi nekaj izrazito toksičnih, predvsem šovinističnih in nacionalističnih. Ali so bili odzivi podobni v drugi domovini filma, Franciji?

Jaz nisem zasledila takih odzivov. Zagotovo v tujini tega ni bilo, saj je bil film uspešen in je pobiral nagrade tako v Evropi kot Ameriki in Aziji. Povsod je močno nagovoril publiko in zanimivo je bilo, da je v okoljih z močno patriarhalno strukturo povsod enak, zelo pozitiven odziv. Ljudje, ki v tem stoletju še vedno čutijo potrebo po nadvladi nad ženskim telesom, nosijo predvsem kako nerazrešeno frustracijo, strah in slabo vzgojo in upam, da bodo kdaj to predelali in presegli, da jim bo lažje.

Naslednji projekt Urške Djukić je filmska uprizoritev zgodbe Veronike Deseniške. Foto: Bojan Puhek

Kaj ti je deklica začenja pot po slovenskih kinematografih, a že pred berlinsko premiero je Variety poročal, da ima film široko mednarodno distribucijo. V katerih državah si bodo film še lahko ogledali?

Za zdaj vem za ZDA, Španijo, Francijo, Združeno kraljestvo, Italijo, Češko, Hrvaško, Srbijo in Bosno in Hercegovino, obenem pa se dogovarjamo tudi za distribucijo v azijskih državah, česar se zelo veselim.

Še ena tema, o kateri je poročal Variety – in nisem pričakoval, da bom kdaj v intervjuju s slovenskim filmarjem toliko citiral Variety –, je vaš naslednji projekt, filmska uprizoritev zgodbe Veronike Deseniške. Kaj nam lahko poveste o tem filmu?

Za to zgodbo me je navdušil pater Karel Gržan in zanimivo je, da sem tudi ta nov projekt postavila v samostan, tokrat v moški kartuzijanski samostan, kjer skozi resnični lik priorja Arnolda, ki je s svojo moralno pokončnostjo izzval tako posvetno kot cerkveno oblast, izvemo zgodbo, ki se je v 15. stoletju odvijala na slovenskih tleh. Zgodba o prepovedani ljubezni med plemičem Friderikom II. Celjskim in Veroniko Deseniško, nižjo plemkinjo, je bila v svojem času škandal, ki je odmeval po evropskih dvorih. Danes, ko od smrti Veronike Deseniške mineva 600 let, je ta zgodba del naše kulturne in zgodovinske identitete, ki nas še vedno nagovarja, saj je to zgodba o prvem čarovniškem procesu na slovenskem in hkrati neizprosnem boju posameznika proti sistemu.