Janja Garnbret o odločitvi, ki je mnoge presenetila: Premor sva oba potrebovala

Dvakratna olimpijska prvakinja Janja Garnbret, ki si je letošnjo sezono po temeljitem premisleku in dogovoru s trenerjem Romanom Krajnikom zamislila kot leto z manj stresa in pritiski ter manj tekmami, pripravlja poseben projekt. Kot ambasadorka projekta Botrstvo v športu, ki pod okriljem Zveze Anita Ogulin, Fundacije Leona Štuklja in Miroslava Cerarja ter Olimpijskega komiteja Slovenije zbira sredstva za mlade športnike in športnice, predzadnji konec tedna v avgustu (petek in sobota, 22. in 23. avgust) v Plezalnem centru Slovenska Bistrica organizira dobrodelni 24-urni plezalni maraton.

Vsa sredstva, zbrana s prodajo vstopnic (za gledalce in plezalce, ki bodo želeli v tem obdobju plezati v družbi prve dame športnega plezanja) bodo namenjena projektu Botrstvo. Sponzor projekta Allianz bo za vsako preplezano smer namenil sredstva (skupaj okoli 20 tisoč evrov), v primeru, da bo Korošica uresničila cilj, da prepleza vseh sto smeri v centru, pa bo doniran znesek narasel na okoli 35 tisoč evrov. Garnbretova na dogodek vabi tako plezalce kot navijače oz. gledalce. 

Janja Garnbret je na predstavitvi projekta priznala, da bo to tudi zanjo velik zalogaj, saj običajno na treningu prepleza povprečno tri smeri, zato bo to velik test in korak iz cone plezalnega udobja. V intervjuju za Sportal je spregovorila o letu premora in o tem, zakaj je tako pomembno, da se je za ta korak odločil tudi njen trener, ki naj bi, kot je namignila in si tudi sama želi, tudi sam plezal na omenjenem dobrodelnem izzivu. 

Bi se lahko navadili sezone, kot je letošnja? Peščica tekem in tekmovalnega stresa, veliko plezanja v naravi, ... 

Da, z lahkoto. No, seveda pa pri meni nikoli ne veš, kaj me prime (smeh). Kar zadeva letošnjo sezono, lahko rečem, da sem premor res potrebovala. Nujno sem morala stopiti korak nazaj, da bom potem lahko naredila korak naprej.

Še vedno treniram in veliko plezam v skali, kar sem dolga leta puščala ob strani. Forma je še vedno zelo dobra, sem pa odmik od tekem res potrebovala – zato, da se spočijem, da mi ni treba vedno vsega splezati v prvem poskusu in da lahko enkrat za spremembo tudi jaz samo sedim na kavču in gledam, kaj vse morajo splezati druge plezalke (smeh).

Zanimivo je tudi opazovati, kako so tekmovalke pod pritiskom, saj tega, ko sem sama na tekmi, seveda ne vidim. Precej zanimivo je dogajanje v plezanju spremljati z druge strani. 

Že razmišljate o prihodnji sezoni? Bo spet povsem tekmovalna, vas bomo videli v boju za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala ali si boste del leta spet rezervirali za plezanje v skali?

Nisem se še odločila, vse je še pod vprašajem. Za zdaj si puščam odprte vse možnosti. Lahko se zgodi, da bom spet tekmovala na vseh tekmah svetovnega pokala, ne vem, vse bo odvisno od tega, kaj se bo letos dogajalo v skali in kaj me bo prijelo konec sezone. Že zdaj pa vem, da bosta leti 2027 in 2028 posvečeni pripravam na olimpijske igre v Los Angelesu. 

Omenili ste, da ste potrebovali premor. Bi rekli, da sta ga bolj potrebovali vi ali vaš trener Roman Krajnik? 

Mislim, da sva premor potrebovala oba. Tudi zanj so bila zadnja leta naporna, čeprav tega nikoli ni pokazal, niti ne bi tega priznal. Fascinantno je, kako vse drži v sebi. Težkih misli in stresa nikoli ne želi prenašati name, zato vse to zadržuje v sebi.

Spomnim se, da se je lani mesec dni pred olimpijskimi igrami v Parizu nakopičilo toliko vsega, da je tisto, kar sva prej zadrževala, prišlo na plano in sva se - v narekovajih prepirala - zaradi povsem brezveznih stvari. In to je to, ko imaš v sebi toliko pritiska in ga moraš nekako sprostiti. Sicer ni bilo nič narobe, trening je bil popoln, vse je potekalo gladko po načrtu, ampak pritisk pa je bilo vseeno čutiti.

Foto: Profimedia

Mislim, da sva oba potrebovala premor, mogoče Roman še celo bolj kot jaz. Vsi namreč vemo, da ko športnik vse izpelje po načrtu in je uspešen, je on tisti, ki je zaslužen za uspeh, ko pa stvari ne gredo po načrtu, je vedno "kriv" trener, s čimer se seveda ne strinjam. Še več, zame je to skregano z logiko in ni pošteno do trenerjev.

Roman je zelo dobro čutil, kaj plezalna javnost in mediji od mene pričakujejo na olimpijskih igrah, in on je bil tisti, ki je bil filter za vse te stvari. Mogoče je on celo bolj potreboval pavzo kot jaz in vesela sem, da si jo je vzel ter da ima več časa za druge stvari.

Sportal Roman Krajnik: Po Parizu sem začutil, da potrebujem premor #video

Se je število vaših treningov zmanjšalo, če jih primerjamo s tekmovalnimi sezonami? Še vedno trenirate po programu tri dni treninga, en dan pavze in nato ponovitev tega?

Da, treniram enako kot prej. Tri dni treninga, en dan pavze, tri dni treninga, en dan pavze. Razlika je le, ko grem v skalo in plezam bolj po občutku. En dan so super pogoji, suho je, temperature so prave in je to treba izkoristiti, saj nikoli ne veš, morda bo že naslednji dan ravno obratno. Tudi če imaš slabo kožo (na konicah prstov), moraš dobro razmisliti, kako naprej.

Janja Garnbret na predstavitvi dobrodelnega plezalnega maratona.

Omenili ste slabo kožo na prstih. Vas skrbi, da bi s tem imeli težave med vašim dobrodelnim 24-urnim plezalnim projektom, kjer ste si zadali cilj, da preplezate vseh sto smeri v Plezalnem centru Slovenska Bistrica?

Na srečo s tem običajno nimam težav. Tudi ko sem v obdobju polnih priprav, na primer na olimpijske igre, mi koža zelo dobro drži. Res pa je, da bo med 24-urnim plezalnim maratonom vroče in to lahko vpliva na kožo. Treba bo dobro splanirati, kdaj in katere smeri plezati.

Če bom začela z najlažjimi smermi, bi jih lahko hitro preplezala kakih 30, kar za kožo ne bo prevelika obremenitev, saj so oprimki drugačni. Medtem ko bo za težje smeri potrebno več načrtovanja – kdaj plezati, kdaj spati, kdaj spet začeti, da bom zadnjo uro res v najboljši formi. Ta sicer ne bi smela biti problem, saj bom v začetku septembra nastopila na tekmi svetovnega pokalu v Kopru in dva tedna pozneje še na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji.

S koliko ur spanca mislite, da lahko zdržite tak napor?

Težko rečem. Mislim, da bi šlo s štirimi urami, vendar si tega ne želim. Raje bi spala več (smeh).

Vedno poudarjate, da ste v steni perfekcionistka. Ste taki tudi med pripravo svojega plezalnega maratona?

V projekt sem vpeta tako, da dajem svoje inpute ter vedno vem, kaj se dogaja in kaj si želim. Po eni strani je to dogodek, ki prek plezanja združuje ljudi vseh starosti, in po drugi strani dogodek, ki je več kot šport – navdih, solidarnost, pomoč mladim športnikom, da lahko tudi oni uresničijo svoje športne sanje. Zame je to, da bomo to dvoje lahko združili v okviru enega dogodka, sanjsko in se ga res veselim. Priznam pa, da je vse skupaj kar velik zalogaj.

Foto: Ana Kovač

Boste na plezalni maraton povabili tudi kakšne plezalne zvezdnike in zakaj ravno sto smeri?

Seveda bom povabila svoje najboljše plezalne prijateljice, ne morem pa ničesar obljubiti, ker se bo večina takrat pripravljala na svetovno prvenstvo (od 21. do 28. septembra v Južni Koreji). Kar zadeva število smeri, pa ne vem. Ker je lepa številka? (smeh).

Je plezalni maraton vaša ideja?

Na splošno že dlje časa razmišljam o tem, da bi plezala 24 ur. Ideja izvira iz plezalnega maratona v Franciji, Les 24h du Mur, na katerem sem prvič plezala leta 2015. Mislim, da je bil štart ob 18. uri, plezalo pa se je do zjutraj, mislim, da do 4. ure zjutraj. Zraven je bil še žur in vse skupaj je bila res super kombinacija, ki se je naslednji dan ponovila, zvečer pa je bil na sporedu še finale.

Ali bo na dobrodelnem maratonu plezal tudi vaš trener?

Bo! Kar napišite, da bo! (smeh). Recimo, da bo preplezal vsaj pet smeri.

Kakšne težavnosti?

Kar mu bo ustrezalo oziroma tisto, v čemer bo užival.

Projekt Botrstvo v športu je namenjen finančni podpori mladim športnikom. Kako ste v vaši družini obvladovali finančni del na začetku svoje plezalne kariere?

V bistvu se ne spomnim, vem pa, da sem imela vedno absolutno podporo staršev. Vedno pravim, da so starši naš prvi sponzor in to absolutno drži. Starša sta me vozila na vse tekme, plačevala akontacije za tekme in treninge, in ko vse to sešteješ, se na koncu nabere.

Na srečo v začetku to ni bil tako drag šport. Starša sta mi kupila rabljen plezalni pas, vrečko za magnezij in rabljene plezalke. Rabljeno zato, ker nista vedela, kako dolgo bom vztrajala. Športa nismo kaj dosti poznali, tudi starša sta se zakonitosti plezanja učila skupaj z mano.

Foto: Ana Kovač Prvega sponzorja sem dobila, mislim, da pri 13 letih, tako da sem si začela sama kupovati in razporejati svoj denar. Starša sta me že od začetka učila, da znam razpolagati z denarjem in da ne mislim, da mi bosta kar vse kupila. Kmalu pa so prišli še večji sponzorji in denarne nagrade na tekmah. Sicer pa staršema nikoli ni bilo težko oziroma tudi če jima je bilo, mi tega nikoli nista rekla, kaj šele očitala.

Ste se pri nekdanjih ambasadorjih športa pozanimali, kako zbrati čim več sredstev?

V bistvu ne, zato ker se z ekipo maksimalno trudimo, da bi zbrali čim več, da bi združili mlade in stare in to povezali s plezanjem. Želim biti aktivna ambasadorka in sredstva želim zbirati preko načina, ki mi je najbližje, torej skozi plezanje. Želim, da se družimo, da se razvoj plezanja še pospeši in da vsi tisti, ki si želijo plezati z mano, zdaj to lahko tudi uresničijo. In če vse to lahko združimo s tem, da pomagamo mladim športnikom, potem je to nekaj najlepšega. 

Preberite še:

Sportal Selektor Gorazd Hren opozarja na odprta vprašanja glede olimpijske novosti

Sportal Janja Garnbret bo v sezoni 2025 nastopila le na treh prizoriščih