Po Sloveniji
Petek, 6. 6. 2025, 4.00
3 ure, 30 minut
Intervju s profesionalnim kolesarjem Timom Declercqom (Lidl-Trek)
Tim Declercq: Upajmo, da boste našli še enega Tadeja. No, morda ne tako dobrega, kot je Tadej Pogačar (smeh) ...
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,73
Belgijski kolesar Tim Declercq je v intervjuju za Sportal med drugim delil svoj pogled na slovensko kolesarstvo in razkril, katere so skupne točke vrhunskih kolesarjev, s katerimi je sodeloval v času svoje dolgoletne kariere.
36-letni Belgijec Tim Declercq je eden najbolj prepoznavnih in izkušenih kolesarjev na letošnji dirki Po Sloveniji. Priljubljeni 190 centimetrov visoki El Tractor, kot se ga je oprijel vzdevek zaradi njegove robustne pojave na čelu kolesarske glavnine in neumornega dela za kapetane ekipe, se je v intervjuju za Sportal razgovoril o razvoju sodobnega kolesarstva, ki od mladih zahteva profesionalizacijo pri vedno nižji starosti, in o strategijah, ki mu pomagajo pri soočanju z negativnimi rezultati ali situacijami. V pogovoru je delil tudi svoj pogled na slovensko kolesarstvo in lastnosti, ki povezujejo najboljše kolesarje, s katerimi je imel čast sodelovati.
"Če me vprašate za konkreten kraj, ki mi je bil v preteklih obiskih Slovenije všeč, težko povem, saj je slovenski jezik izjemno zapleten in si imena nisem zapomnil, kaj šele, da bi ga znal izgovoriti, imam pa na svojem telefonu še vedno fotografije razgleda iz hotelske sobe na slovenske gore, ki sem jih pred več kot desetimi leti posnel v Slovenji."
To ni vaša prva dirka po Sloveniji. Kaj boste o Sloveniji pripovedovali vašim kolegom v Belgiji?
Da gre za izjemno lepo državo. Že samo če se ozreva naokrog (pogovor je potekal v Portorožu, op. a.), je čudovito. Mislim, da Slovenija ni tako turistično oblegana, kot je na primer Italija, ima pa ogromno lepih, a še dovolj skritih biserov. Seveda med dirko ni veliko časa za razgledovanje po okolici, ampak tisto, kar mi uspe videti, je prelepo.
Če me vprašate za konkreten kraj, ki mi je bil v preteklih obiskih Slovenije všeč, težko povem, saj je slovenski jezik izjemno zapleten in si imena nisem zapomnil, kaj šele, da bi ga znal izgovoriti, imam pa na svojem telefonu še vedno fotografije razgleda iz hotelske sobe na slovenske gore, ki sem jih pred več kot desetimi leti posnel v Slovenji.
Kakšni so cilji ekipe Lidl-Trek na dirki Po Sloveniji?
Zastavili smo si dva cilja. Po eni strani želimo biti uspešni s sprinterjem Timom Torn Teutenbergom, v generalni razvrstitvi pa sta naša aduta Tao Geoghegan Hart in Juan Pedro López. Mislim, da imamo zelo lepo uravnoteženo ekipo. Kar pa zadeva moje osebne želje, si najprej želim čim prej opraviti z jet lagom, saj sem v Slovenijo pripotoval direktno iz Kanzasa v ZDA, kjer sem nastopil na dirki Unboung Gravel. Računam, da bom hitro v pravi formi in da me boste med dirko pogosto videli povsem v ospredju glavnine.
V družbi Tadeja Pogačarja na lanski Dirki po Franciji.
Zaradi svoje prepoznavne vožnje na čelu glavnine se vas je oprijel vzdevek El Tractor. Ste vedeli, da imamo tudi v Sloveniji kolesarja s tem vzdevkom?
Res? Aja, seveda – Domen Novak! Nisem vedel, da ga tako imenujete, a res je izjemno močan in izkušen kolesar. Odkar je del ekipe UAE Emirates, je naredil velik korak naprej. Poklon za vse, kar prispeva – to, kar je letos pokazal na dirki Liège–Bastogne–Liège, je bilo res impresivno.
VIDEO: Kakšen je pogled Declerqa na slovensko kolesarstvo danes?
Kaj menite o slovenskem kolesarstvu? V času vaših začetkov slovenski kolesarji niso zmagovali na tritedenskih dirkah in klasikah, medtem ko je danes to že skoraj pričakovano.
Neverjetno je, kaj vse vam uspeva – in to ne samo fantom na vrhu. Imate tudi odlične pomočnike. Vaša država premore vse. Upajmo, da boste našli še enega Tadeja! No, morda ne tako dobrega, kot je Tadej Pogačar … ker to ni dobro za preostale v karavani (smeh). Res je impresivno, koliko uspešnih kolesarjev prihaja iz tako majhne države.
V kolesarstvu ste prisotni že skoraj 15 sezon. Kako gledate na evolucijo profesionalnega kolesarstva? V intervjuju za revijo Cyclist ste odkrito dejali, da se vam mladi kolesarji danes smilijo, saj se profesionalizacija začenja tako zgodaj, da mladi fantje in dekleta, ki se želijo resno ukvarjati s tem športom, nimajo drugega življenja kot kolesarstvo. Ko ste vi začeli svojo kariero, ste zraven študirali in kot ste dejali, občasno obiskali tudi katero od zabav. Kako gledate na smer, v katero se razvija sodobno kolesarstvo?
Po eni strani je za mlade kolesarje to dobro, saj že zelo zgodaj lahko dobro zaslužijo, po drugi strani pa v življenju nimajo ničesar drugega kot kolo, kar je lahko za duševno zdravje mladih športnikov nevarno, saj v življenju nimajo pravega ravnovesja.
Sam sem imel to srečo, da sem ob začetku kariere še vedno lahko izkusil pravo študentsko življenje, obiskal kakšno zabavo, kolesarstvo pa je bilo bolj kot hobi. Danes je vse drugače – če se za ta šport odločiš kasneje, si že v zaostanku.
Razlogov, zakaj prihaja do tako zgodnje profesionalizacije, je več, zagotovo pa sta med najbolj pomembnimi dejavniki zelo zgodnje sledenje prehranskim zapovedim in usmerjen trening, kar pripelje do tega, da se njihov "motor" razvija bolje in hitreje kot v naših časih.
"Ko kapetani resnično spoštujejo tvoje delo, ti to daje dodatno energijo, da še več prispevaš."
V svoji karieri ste sodelovali s številnimi zvezdniki, od Toma Boonena in Juliana Alaphilippa do Remca Evenepoela … Ste med njimi opazili kakšno skupno lastnost?
Kar me je vedno navduševalo pri vrhunskih kolesarjih, je njihova izjemna samozavest – tudi kadar rezultat ni bil najboljši, jih to ni omajalo. Morda bo zvenelo nekoliko ostro in v resnici tega ne mislim negativno, ampak ko so bili manj uspešni, so razlog pogosto iskali v zunanjih dejavnikih, ko pa so blesteli, so zasluge pripisali sebi. In prav ta miselni okvir, ta notranja trdnost je po mojem mnenju eden ključnih elementov, ki ločuje vrhunske kolesarje od tistih, ki vse življenje ostanejo pomočniki.
VIDEO: V otroštvu Tima Declerqa sta bila njegova vzornika Johan Museeuw in Jan Ullrich. Kdo ga najbolj navdušuje danes?
Tudi vi ste večino svoje kariere opravljali vlogo pomočnika. Je ta vloga po vašem mnenju dovolj cenjena in dovolj dobro finančno nagrajena, glede na to, da je večina vašega dela usmerjena v rezultat kapetana ekipe?
Ne bi rekel, da je vsako leto bolje, lahko pa z gotovostjo rečem, da sem s svojo vlogo zadovoljen in da čutim, kako kolesarji cenijo moj prispevek. Ko kapetani resnično spoštujejo tvoje delo, ti to daje dodatno energijo, da še več prispevaš. Po drugi strani pa tudi mi, pomočniki, vemo, da če se maksimalno potrudimo zanje, jim to lahko vlije še zadnje atome moči in motivacije, da v zaključku ne popustijo, ker se zavedajo, koliko smo vložili v njihov uspeh.
Avstralski kolesar Luke Plapp je v svoji izjavi po etapni zmagi na letošnji Dirki po Italiji izpostavil, kako zahtevno je profesionalno kolesarstvo, da je zelo malo vrhuncev, pa zato ogromno porazov. Se strinjate s to izjavo?
Da, absolutno.
Od kod potem po vseh teh letih črpate motivacijo za vztrajanje v kolesarstvu?
Najprej bi rekel, da imam kolesarstvo iz leta v leto raje. Moja motivacija je vedno velika, s treningi nimam nikoli težav, rad pa se preizkusim tudi v drugih kolesarskih disciplinah. V Slovenijo sem pripotoval neposredno iz ZDA, kjer sem nastopil na znameniti gravel dirki Unbound Gravel – eni najzahtevnejših makadamskih dirk na svetu. Na štart sem šel z visokimi ambicijami, saj je to ena redkih dirk, kjer lahko vozim na svoj rezultat in kjer trasa res ustreza mojim sposobnostim. A žal se je zgodba končala že po 70 kilometrih zaradi predrte pnevmatike. Porabil sem veliko časa in denarja, da sem prišel na to dirko, zato je bilo zelo težko sprejeti, da nisem ničesar dosegel. To je vedno udarec za moralo.
V takih situacijah imam svoje pravilo: dam si en dan. En dan, ko se smilim samemu sebi in ko se mi zdi, da se mi dogaja krivica, potem pa naslednji dan odprem novo poglavje. Vem, da imamo vsi dobre in slabe dneve. Tako je v vsaki službi – en dan greš z nasmehom, drugič z glavo navzdol. Ampak to je naše delo in z njim lahko poskrbim za svojo družino.
"Pri težkih trenutkih imam svoje pravilo: dam si en dan. En dan, ko se smilim samemu sebi in ko se mi zdi, da se mi dogaja krivica, potem pa naslednji dan odprem novo poglavje. Vem, da imamo vsi dobre in slabe dneve."
Všeč mi je vaše pravilo enega dneva za smiljenje samemu sebi. Ste do tega zaključka prišli na podlagi svojih izkušenj ali po pogovoru s športnim psihologom?
To je nekaj, do česar sem prišel skozi leta izkušenj. Obenem pa sem med študijem prebral veliko literature s področja psihologije, zato imam tudi nekaj teoretičnega znanja. Lahko bi rekel, da sem združil oboje – izkušnje in študij.
Lani ste po sedmih sezonah v ekipi Soudal prestopili v Lidl-Trek. Pogodbo imate podpisano do konca letošnje sezone. Že veste, kaj bo sledilo? Nova pogodba? Nova ekipa? Razmišljate o koncu kariere?
Za zdaj še ne vem. Seveda se zavedam, da se profesionalna karavana pomlajuje, a po drugi strani si ne predstavljam, da bi kariero zaključil v okolju, kjer se ne bi počutil dobro. Ne pravim, da ne bom ostal pri ekipi Lidl-Trek – a o tem se bomo še pogovorili. Če pa bi se izkazalo, da je to moje zadnje leto med profesionalci, lahko rečem, da se bom nove vloge – kot trener – lotil z enako predanostjo in motivacijo, kot sem se vse življenje loteval kolesarstva.
Verjetno je bilo težko zapustiti ekipo, v kateri ste preživeli sedem let?
Da, zagotovo ni bilo lahko. A z odločitvijo sem zelo zadovoljen. Vzdušje v novi ekipi je odlično, poleg tega se nihče ne pritožuje – takšna mentaliteta mi je izjemno blizu. Prepričan sem, da nas ravno ta pristop motivira, da damo še več od sebe. Imam pa pri Quickstepu še vedno veliko prijateljev in sem v stikih tako s kolesarji kot z osebjem.
Če bi danes končali kariero – je kaj, kar bi obžalovali?
Morda samo to, da nisem znal bolje popraviti kolesa na tisti gravel dirki, ki sem jo prej omenil (smeh). Sicer pa sem s svojo kariero zelo zadovoljen. Če bi mi pred 15 leti kdo rekel, da bom tako dolgo vztrajal med profesionalci, mu ne bi verjel. Zelo sem hvaležen, da lahko še vedno počnem to, kar imam rad. Bi pa bilo res lepo, če bi mi uspelo odpeljati še eno sezono.
Preberite še:
