Tanja Žagar o fizičnih spremembah: Ko so v igri otroci, se stvari obrnejo na glavo

Neizmerne ljubezni do življenja ne skriva. Foto: Ana Kovač Tanjo Žagar poznamo kot energično slovensko pevko, ki se je v srca številnih zapisala že kot članica najstniške skupine Foxy Teens. Ko je skupina leta 2005 razpadla, se je podala na samostojno glasbeno pot in hitro osvojila vrhove slovenskih lestvic ter številne nagrade na glasbenih festivalih.

Preteklo leto je bilo zanjo še posebej težko, saj se je spopadala z eno najtežjih življenjskih preizkušenj – odkrili so ji raka na dojki. Sledilo je obdobje zdravljenja, kemoterapij in operacij, bolezen pa je – tudi zaradi izjemne volje do življenja – uspešno premagala.

Z njo smo se pogovarjali o obdobju zdravljenja, njenem neskončnem optimizmu in ljubezni do življenja, pomembnosti videza v glasbeni industriji in pritiskih glede lepotnih popravkov, spregovorila pa je tudi o družinskih odnosih in objavljanju otrok na družbenih omrežjih.

Kaj vam pomeni, ko vas nekdo označi za izjemno žensko?

Vse, kar prinaša kaj dobrega, lepega in pozitivnega, sprejmem z odprtim srcem. Vedno je čudovit občutek biti nekomu v navdih. V prvi vrsti sem že vsa leta glasbenica in si želim navdihovati s svojo glasbo, v zadnjem letu pa se je zgodila ta bolezen, s katero sem mogoče na popolnoma drugačen način v navdih tudi komu, ki moje glasbe sicer ne posluša. V zadnjem času mi je marsikdo rekel, da je sicer poslušalec druge glasbene zvrsti, so mu pa moje dojemanje življenja, vedrina in optimizem res blizu.

Drug drugemu bi morali dajati lepa sporočila. Ker življenje samo po sebi prinese marsikaj, tudi veliko težav, izzivov in ovir. Res pa je, da če imaš rad življenje, greš čez vse te malo bolj temne strani veliko lažje. In so tudi te na nek način lepe, pa čeprav se v danem trenutku ne zdijo in bolijo. Čas pokaže, zakaj je tako moralo biti. Vse ima svoj razlog, vsak zakaj ima svoj zato. Obstajajo ljudje, ki živijo, in ljudje, ki smo neskončno srečni, da živimo. Jaz spadam v to drugo skupino in si želim, da bi bilo takšnih ljudi čim več. Kljub vsemu težkemu, kar življenje zna prinesti.

Marsikdo vas opiše kot "carico". Ste si v obdobju zdravljenja kdaj rekli tako?

Od kod črpate toliko energije in kljub težkemu letu, ki je za vami, ostajate tako optimistični?

O svojem optimizmu sem govorila že veliko in najbrž še veliko bom. Dojela sem, da glavni razlog za ves moj optimizem in mojo voljo do življenja izvira iz moje primarne družine, ker sta bila oba starša takšna. Očeta še imam, mame žal ni več. Oba ljubita življenje, od njiju niti enkrat nisem slišala, da se jima kaj ne bi ljubilo, da imata slab dan. Ker s tem nisem živela in tega pravzaprav nisem poznala, sem morala spoznati kasneje v življenju. Morala sem začeti razumeti ljudi, ki se več pritožujejo. Nikogar ne obsojam zaradi ničesar, je pa res, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sprejmem ljudi, ki se pogosto pritožujejo brez kakršnegakoli razloga – ker na primer zunaj pada dež in je treba odpreti dežnik. Morala sem sprejeti, da smo si res različni. V življenju ti je lahko vse težava, lahko pa ti ni nič. Sama pravim, da bomo rešili vse. Če imaš okoli sebe ljudi, ki te imajo radi in jim zaupaš, potem je marsikaj rešljivo.

Trendi Tanja Žagar razkrila, da preboleva raka dojke

Bolezen, ki vas je zaznamovala, ste "skrivali" do svojega 42. rojstnega dne. Zakaj ste izbrali ravno ta dan?

Skrivala pravzaprav ni prava beseda. Nisem se skrivala po kotičkih, ko sem šla ven. Je pa res, da bi bile okoliščine zagotovo povsem drugačne, če ne bi imela družine in otrok. V tem primeru bi okrog celo hodila brez lasulje. Ko so v igri otroci, pa se stvari obrnejo na glavo. Sploh zato, ker je šel Karlo septembra v prvi razred osnovne šole. Šestletni otrok že marsikaj ve, marsikaj razume in tudi že kaj prebere. Marina je bila stara dve leti in pol in se tega ne bo spomnila, on je pa le bil prvošolec. Preprosto nisem želela in nisem mogla šestletnemu otroku dati tega bremena, da bi moral drugim razlagati, zakaj je njegova mami brez las, zakaj je plešasta. Ni se mi zdelo pravično. Svoje osnovnošolsko obdobje je moral začeti brezskrbno.

Sem daleč od tega, da bi karkoli skrivala. Kogarkoli sem srečala, sem mu povedala, da imam raka. Nisem pa želela naslovov v medijih: "Imam raka". Ker bi se pretakala popolnoma druga energija kot kasneje, ko sem rekla, da je glavno zdravljenje za mano in sem se že počutila kot zmagovalka. Imela sem pravico in to pravico imam, da v medijski svet pošljem tisto, kar jaz izberem, da bom poslala, in v trenutku, ko jaz izberem, da bom nekaj povedala. Lahko pa tudi ne bi. Nikakor pa ne gre za skrivanje, saj se tega ne da skriti. Kako boš skrival bolezen, kjer ti odpadejo trepalnice, obrvi, lasje? Kjer si neprestano na pregledih in terapijah na onkologiji. Pa tudi: Tanja Žagar na odru ni druga oseba kot Tanja Žagar pod odrom. Ves čas sem vedela, da bo prišel trenutek, ko bom o tem brez kakršnegakoli zadržka odkrito spregovorila. Večkrat pa sem tudi že povedala, kako zelo hvaležna sem vsem medijem, da ni nihče tega izkoristil in brez moje privolitve pisal o tem, čeprav so za moje stanje vedeli.

Prepričana je, da bodo naslednjo leto praznovale 30. obletnico Foxy Teens. "Točno na kakšen način, v tem trenutku še ne vem. Vem pa, da bi bila vsa dekleta, vključno z našo Majčiko, za stvar." Foto: Ana Kovač

Je bilo sicer veliko pozivov oziroma pritiskov, da bi spregovorili o tem?

Seveda so bili in to razumem, saj to je vaše delo. Vseeno pa smo ljudje in moramo ostati ljudje. Ker ste se vsi izkazali kot zelo človeški in srčni, sem se zdaj pripravljena pogovarjati in se odzivam na vaše intervjuje. Takrat pa še sama nisem vedela, kaj bi sploh povedala, saj se stvari med zdravljenjem spreminjajo. Ne morem danes govoriti nekaj, čez teden dni pa že nekaj drugega. Saj bi izpadla, kot da sem malo neuravnovešena (smeh, op. p.). Sicer pa sem mnenja, da se je v življenju treba pogovarjati in deliti življenjske zgodbe. V tem ne vidim nič slabega. Saj smo vendar vsi samo ljudje, vsak s svojo zgodbo.

Kaj pa pred oboževalci, je bilo težko držati to skrivnost zase? Ker nastopali pa ste.

Pravzaprav sem tudi njim povedala, če so po nastopu prišli do mene. Samo nisem želela biti na naslovnicah, predvsem zaradi svojih otrok. V tistem obdobju nihče ni bil bolj pomemben kot moja otroka, moja družina. Ne morem vplivati na to, kaj in zakaj nekdo nekaj misli. Pomembno je samo to, kaj jaz čutim in kaj jaz želim. Pa lahko zveni zelo egoistično, nimam nobene težave s tem. Tukaj sva pomembni samo jaz in moja družina. Zavedam se, da bodo nekateri rekli, zakaj sploh govorim o tem, drugi, da sem povedala prepozno, tretji, da prehitro … Ni ne konca ne kraja. S tem se obremenjevati je največja napaka. Niti nimam razloga, da bi se obremenjevala. Naredila sem po svojih občutkih in edino tako je zame pravilno.

S partnerjem ne želita, da se njuna otroka pojavljata na naslovnicah samo zato, ker sta njuna starša del medijskega sveta. Foto: Ana Kovač

Ste imeli dovolj energije za nastope, sploh ker so bili pozno zvečer in ponoči?

V začetku lanskega leta dva, tri mesece nisem nastopala. Ker sem prvič v življenju izgubila glas. Bilo mi je hudo, ker sem se sicer počutila dobro. Po prvih kemoterapijah sem absolutno potrebovala več počitka, ko sem začutila, da sem dobro, pa sem Mikija, ki je hotel odpovedati vse nastope za eno leto naprej, prosila, naj tega ne počne. Želim nastopati, hočem živeti. Tudi glasba je moje zdravilo in mi ne more škoditi. Po pogovoru z zdravnikom, ki je rekel, da če se dobro počutim, ni razloga, da ne bi nastopala, sem bila še bolj motivirana. Če bi mi to jemalo energijo in me kakorkoli delalo šibko, pa seveda ne bi šla z glavo skozi zid. Na prvem mestu sta bila moje zdravje in moje počutje.

Kaj vam je bilo v času zdravljenja najtežje?

Najbolj hudo mi je bilo, ko mi telo, ki je bilo bolj slabotno in ni imelo dovolj moči, ni pustilo, da bi lahko tako norela z mojima sončkoma, kot mi sicer norimo. Mi obrnemo stanovanje na glavo, se skrivamo, lovimo, ravsamo, brcamo žogo, nosim ju na ramenih … (smeh, op. p.). Tega neko obdobje nisem mogla početi. Ampak sem jima lepo razložila in sta popolnoma razumela. Ves čas sta me božala, poljubljala, mi govorila, da sem lepa, pazila name, me spraševala, ali me karkoli boli. Bilo je prelepo, čutno in ganljivo.

Zdaj imam še malo težave z nogami, ker sem na dodatnih preventivnih kemoterapijah in bioloških zdravilih. Imam rane na nogah, težko kaj obujem in hodim kar v sandalih, tako da me včasih kdo malo čudno gleda. Moj prvi koncert po obdobju zdravljenja je bil v Semiču. Primerno dogodku sem nosila elegantno zeleno obleko in imela pripravljeno večjo številko salonarjev, da bi jih lahko obula. Ampak zaradi ran noga ni šla notri, je bolelo. Pa sem si rekla, najprej zdravje, potem pa lepota, in pod obleko obula bulerje. To sem povedala tudi obiskovalcem in vsi smo se nasmejali (smeh, op. p.). Nihče ni rekel, da zaradi tega koncert ni bil tako dober in da pesmi niso tako lepo zvenele.

Njeni glavni zdravniki so bili doma. "Oni (Miki, Karlo in Marina, op. p.) so moji zdravniki, motivatorji, terapevti, navdih in vse, kar spada zraven." Foto: Ana Kovač

Ko so vam rekli, da je lahko stres tisti, ki vpliva na bolezen, ste se takoj spomnili na zdravstvene težave hčerke. Ste takoj po tej izkušnji spremenili svoj način soočanja s stresom ali šele po diagnozi?

Sem človek, ki se zelo malo stresira, malo stvari me lahko razburi. To bi potrdil moj Miki (Šarac, op. p.). Za vsako stvar najdem nek razlog. Večkrat me hecajo, da imam še eno "bolezen", ki se ji reče "kaj pa če". To mi v življenju zelo pomaga, ker na takšen način vedno najdem neko opravičilo. Tako pač delujem in mi je lažje. Ni stvari ali človeka, ki bi me tako razburil, da bi zaradi njega imela slab dan. Edini stres, ki ga res lahko doživim, je zaradi svojih otrok. Samo oni so vredni mojega stresa in nihče drug! Ne zasebno ne v službi ne nikjer. Tega ne dovolim. To, kar se je zgodilo z Marino, pa ni bil stres. To je bil zame konec življenja, takrat sem "umrla". Čutila sem, da se je v meni nekaj zrušilo. In se je. Zdaj je z našo punčko vse v redu, je vesela, živahna. Do danes se ta vročinski krč ni ponovil in upam, da se nikoli več ne bo. Če je bila moja bolezen posledica tega, da je najina punčka zdrava, takoj podpišem.

Poznamo vas kot izjemno pozitivno osebo. Ob takšni diagnozi pa marsikoga začnejo preletavati negativne misli. Kako ste jih odmislili in si krajšali čas?

Marsikdo bi mislil, da sem, ko sem izvedela za diagnozo, popolnoma spremenila svoje življenje in da se nam je vse obrnilo na glavo. Pa se ni. Jaz ne čutim in nisem čutila neke hude spremembe, niti moja družina. Ker smo naprej živeli normalno življenje. Razen tega, da sem kakšno jutro dlje spala, ker je bilo malo slabosti in utrujenosti. Sicer smo pa, potem ko sem se malce bolje počutila, vsako jutro skupaj odhajali v vrtec in šolo. To je za nas obred. Gremo na jutranji sprehod, potem greva z Mikijem na kavo, jaz rečem, da greva na randi. Živim za najin jutranji randi (smeh, op. p.). Popoldne sva otroke skupaj vozila na krožke, obšolske dejavnosti, kjer sem bila vneta navijačica. Bila sem tako srečna in komaj čakala.

Ob vsej zahvali in pohvali zdravnikom in osebju na onkološkem inštitutu pa so bili moji glavni zdravniki doma – to so Miki, Karlo in Marina. Oni so moji zdravniki, motivatorji, terapevti, navdih in vse, kar spada zraven. S tem, ko sem dobila otroke in si ustvarila družino, se je izpolnila moja največja življenjska želja. Čeprav svoje delo obožujem, zame ni odra in koncerta, ki bi me lahko tako osrečil in v meni vzbudil takšne občutke kot jih družina. Kdorkoli na svetu bi me lahko povabil na veliko turnejo za en mesec, pa bi vljudno zavrnila. Ker hočem navijati za Karla na njegovih športnih aktivnostih in voziti Marino na telovadbo, hočem ju voziti v vrtec in šolo, hočem, da se vsak dan igramo, se pogovarjamo, se smejimo. Hočem doživljati ta naš družinski utrip.

Nič drugega ji ne more dati večje radosti, veselja in sreče kot njena družina. Foto: Ana Kovač

Dandanes se marsikateri starš ne ukvarja toliko z otroki.

Za nekoga je to prav, za nekoga ni. In zdaj sva pri temi, ki se mi zdi zelo pomembna in o kateri bi se morali res veliko pogovarjati. To je strpnost oziroma pustiti ljudem živeti njihovo življenje, se ne vtikati v druge in vedeti, kaj je za druge prav. Jaz ne vem in ne morem vedeti, kako se ti počutiš, ker nisem v tvoji koži. In ti ne moreš vedeti, kako se počutim jaz, ker nisi v moji koži. Lahko se poskušava razumeti, najlepše, kar si lahko dava, pa je, da se poslušava.

V obdobju zdravljenja sem večkrat dobila vprašanje, kaj bi svetovala ženskam, ki doživljajo podobno. Nič jim ne bi svetovala, ker nisem svetovalka. Ne želim, nočem in ne morem biti. Vsaka ima svojo zgodbo, življenje dojema na svoj način in ima svoja čustva. Tudi tistim, ki so v istem položaju, ne morem reči, da vem, kako jim je. Ker ne vem. Vem samo, kako je meni. Tebi pa lahko povem, kako sem jaz to doživljala. Ne pa, kako bi morala ti in da moraš doživljati enako, kot sem jaz. Tako ne gre v življenju. Dajmo govoriti o sebi in ne o drugih. Sem pa zelo vesela, če nekdo v mojem razmišljanju najde nekaj dobrega zase. Super, da kroži moja optimistična in vedra energija.

Kako pa ste doživljali proces fizičnih sprememb, kot je izguba las, ki jih je prinesla bolezen?

S tem nisem imela nobenih težav. Če bi mi kdo rekel, da bom zaradi zdravja do konca življenja brez las, brez problema. Bom hodila okrog brez las, trepalnic in obrvi, samo da bom lahko svoje otroke gledala odraščati in z njimi uživala. Da bi se v tem položaju obremenjevala z zunanjim videzom, res ne. Ko mi partner reče, da sem zanj najlepša in da bom zanj najlepša tudi, če bo potrebna odstranitev dojke, sem srečna in lepa. Ne potrebujem potrditve še vseh preostalih okoli sebe. Če mi to rečejo moj partner in moji otroci, imam vse na svetu. Če dobim še kakšen kompliment, super, vedno je lepo dobivati komplimente in s tem ni nič narobe. Niso pa komplimenti drugih ljudi tisti, ki bi jih potrebovala, da lahko živim in da sta moj dan in življenje lepa.

Ko se postavim pred ogledalo, na sebi ne iščem napak, ampak si rečem: "Carica sem, prav luštna carica sem." V končni fazi imam dva otroka, eno punčko, ki me posluša in vidi, kakšen odnos imam do sebe. Verjamem, da bo ženska, ki 10 ali 20 let posluša mamo, kako ji na njej nekaj ni všeč, težko zadovoljna sama s sabo. Potem ji pa še ljudje rečejo, da je podobna svoji mami. Kakšno sporočilo je dobila s tem? Jaz si želim imeti še nešteto smejalnih gub. Kar naj pridejo, vsake bom vesela. Naj se guba čelo, naj se vidi mimika (smeh, op. p.).

"Obstajajo ljudje, ki živijo, in ljudje, ki smo neskončno srečni, da živimo." Foto: Ana Kovač

To neobremenjenost s svojim videzom izpostavljate tudi na družbenih omrežjih.

O tem govorim tudi na svojih koncertih. Še vedno poudarjam eno – vsak naj dela in živi, kakor sam želi. Ne želim drezati v nikogar in nikomur soliti pameti. Če se nekdo odloči za lepotno operacijo, sam ve, zakaj se je odločil tako, in ima pač svoje razloge. Važno je, da mene ne sili v to. Takoj pa povem drugo – to, da ženska drugi ženski reče, da potrebuje botoks, se mi pa zdi nedopustno in nesprejemljivo. Da ženska ženski govori, kaj naj si gre popravit. Sama naj naredi, kar želi, da pa to govori drugim – katastrofa. Vse v življenju bi moralo imeti neko mejo oziroma zlato sredino. Če človeka vidim na fotografiji in ga potem v živo, kjer vsi mogoči filtri odpadejo, ne prepoznam, se mi ne zdi v redu. Zato dame na svojih koncertih, ki se želijo fotografirati z mano, spodbudim, naj ne vklapljajo vseh teh filtrov. Zame so krasne in lepe takšne, kot so. To se mi zdi zelo pomembna tema. Filtri zavajajo. Brišejo realno sliko in človek jim začne hitro verjeti. Ko pride do tega, da gledaš fotografijo babice in vnukinje ter zaradi filtrov ne veš, katera je katera, se je treba zamisliti. Ali je to prav in res potrebno? Ker normalno in naravno zagotovo ni.

Kakšen pa je pritisk glasbene industrije glede videza?

Na mene ga ni. Kakor dojemaš in kakor si narediš. Lahko je hud pritisk, lahko pa ni nobenega. Odvisno je, kako sam sebe dojemaš. Stavek, ki sem ga v zadnjem času že večkrat povedala in ga bom še milijonkrat – ni najpomembnejše, kaj si ti misliš o meni in kako me vidiš ti. Najpomembnejše je, kaj si jaz mislim o sebi in kako se vidim jaz.

Kako pa je bilo pred leti, ko ste začeli s skupino Foxy Teens, je bil videz pomemben?

Naslednje leto bo minilo 30 let od začetkov skupine Foxy Teens. Takrat še ni bilo filtrov (smeh, op. p.). Ko je Miki pokazal našo prvo skupno fotografijo, se mu je marsikdo smejal, češ kje nas je našel, saj smo bila povsem navadna dekleta. Bile smo manjše rasti, daleč od tega, da bi bile manekenke. Štiri preproste osnovnošolke, ki so si ustvarile čudovito in nepozabno kariero, ki odmeva še danes in se je v slovenski glasbeni prostor zapisala z velikimi črkami. Pritiski so vedno bili. Temu se ne da izogniti. Smo pa imele srečo, da smo imele Mikija, ki mu je bilo jasno, da osnovnošolke morajo ostati osnovnošolke. Da smo praktično še otroci. Ker če bi prišle pod okrilje koga drugega, bi lahko bilo precej drugače. Tako pa sta bila tako imidž kot glasba primerna našim letom in v tem je bil čar. S tem smo se tudi zelo razlikovale od drugih, naša prednost pa je bila, da smo si bile različne. Tako po videzu kot tudi karakterno. To nas je delalo še bolj zanimive in unikatne. Bile smo povezane in se dobro razumele. Težav glede videza nismo imele. Odraščanje v skupini Foxy Teens in svetu šovbiznisa smo preživljale na sproščen in naraven način.

Se spomnite kakšne zanimive izkušnje s kakšnim oboževalcem, ki vam bo za vedno ostala v spominu?

Ste mamica dveh otrok in kljub temu, da ste na družbenih omrežjih precej aktivni, ju ne izpostavljate. Ste se tako odločili skupaj s partnerjem?

To sva vedela takoj, ker sva na isti valovni dolžini. Oba sva mnenja, da mora otrok imeti svoje življenje, ne da živi moje oziroma najino življenje. Ne želiva, da se Karlo in Marina pojavljata na naslovnicah samo zato, ker sta njuna starša del medijskega sveta. Če bi se od malega pojavljala na naslovnicah in bi bila njuna glavna vloga sin oziroma hči Tanje Žagar, sem prepričana, da bi jima to lahko naredilo več slabega kot dobrega. Imata svoje ime in priimek, svoje sposobnosti, svoj karakter, naj imata tudi svojo pot. Če ju bo ta peljala v medijski svet, jima tega ne bova branila, ampak ju podprla, vendar se mora to zgoditi zaradi njunega dela, truda in posledično njunih uspehov. Zavedava se, da lahko izpostavljenost otroka zaradi napačnih razlogov pozneje pripelje do hudih psihičnih težav in kompleksov. Preprosto želiva, da otroka živita normalno, sproščeno otroško življenje in s pomočjo najine podpore razvijata svoje talente.

Na družbenih omrežjih delite različne recepte in ideje za kosila in sladice. Je to vaša sprostitev, ste si s tem krajšali čas v obdobju zdravljenja?

V obdobju zdravljenja sem ogromno kuhala in pekla. Imela sem že skoraj svojo slaščičarno (smeh, op. p.). V kuhinji tako neskončno uživam, da se tega ne da povedati z besedami. Ni lepšega na svetu, kot ko dom diši po hrani. Ko otroci stopijo v stanovanje in rečejo, kako diši. To je zame sprostitev, zabava, naš način življenja. Midva z Mikijem oba veliko kuhava. Jaz poleg kuhanja še pečem sladice. Vsi štirje smo pa res veliki gurmani. Nikoli nisem imela nobenih želja ali vizij, kaj bi rada, da bosta otroka, ko odrasteta. Ko sem rodila, je bila edina stvar, ki sem si jo res želela, da bi moji otroci tako radi jedli kot midva z Mikijem. Da bi bili gurmani kot midva. Da jesta vse stvari od A do Ž, se mi zdi velik vzgojni uspeh.

V začetku lanskega leta nekaj mesecev ni nastopala, ker je prvič v življenju izgubila glas. Foto: Ana Kovač

Prej ste omenili, da bo naslednje leto minilo 30 let od nastanka Foxy Teens. Ko ste lansko leto izvedeli tragično novico, da se je poslovila nekdanja članica Maja Mauko, ste dejali, da ste se nemalo prej pogovarjale o praznovanju obletnice. Obstaja ta možnost?

Prepričana sem, da bomo naslednje leto praznovale naš 30. jubilej. Točno na kakšen način, v tem trenutku še ne vem. Rada bi najprej končala zdravljenje, potem pa se bomo posvetili naši obletnici. Vem pa, da bi bila vsa dekleta, vključno z našo Majčiko, za stvar. Ker do tega obdobja gojimo in čutimo res veliko ljubezen in iz leto v leto večje spoštovanje. Vedno bolj se zavedamo, kako pomembno je bilo to obdobje za naša življenja. In tudi za marsikoga drugega. Ni nastopa in skoraj ni dneva, da mi ne bi nekdo rekel, da ima lepe spomine s kakšnega našega nastopa. Nepopisno lepo, kakšen pečat smo pustile in koliko lepega smo dale našim generacijam, no, pa tudi starejšim in mlajšim. Kako naša glasba ostaja in je zimzelena. Bilo je neverjetno in neponovljivo. Da zdaj ta naša generacija Foxy Teens vozi svoje otroke na moje koncerte, je res prelepo in ganljivo.

Preberite tudi: 

Trendi O bolezni Tanje Žagar spregovoril tudi njen partner. Zapis je ganljiv.

Trendi Umrla je nekdanja članica skupine Foxy Teens Maja Mauko

Trendi Tanja Žagar v solzah spregovorila o pokojni Maji Mauko