Sosedi so gledali skozi okna kot v resničnostnem šovu, a mi niso pomagali

Nasilje v družini je za nekoga vsakodnevna stvar, a je še vedno tema, o kateri se premalo govori. Čeprav je vsak peti otrok v Evropi žrtev spolnega nasilja in je po raziskavah Agencije EU za temeljne človekove pravice fizično ali spolno nasilje po 15. letu starosti doživelo 33 odstotkov žensk, je to še vedno tabu tema, o kateri ljudje niso pripravljeni govoriti.

Aleksandra Hampamer, hrvaška pisateljica, aktivistka in žrtev družinskega nasilja, se je s svojo knjigo Očim in pankrt (slovenski prevod je izšel pri založbi Chiara) odločila, da bo podrla tabuje in žrtvam pokazala, da niso same krive in da se lahko zoperstavijo nasilnežem.

V svojem romanu opisuje življenje deklice Aiye, ki je skoraj vsak dan tepena in preživlja grozno otroštvo. Starka Tara ji pripoveduje zgodbe, ki deklici pomagajo, da se spopada s peklom, v katerem živi.

Ne zatiskajmo si oči Pisanje avtobiografske knjige je bilo zanjo del terapije. "Kot humanitarka veliko prostovoljno delam v različnih organizacijah, kjer pomagam ljudem in živalim, torej žrtvam nasilja, da se spravijo na boljšo pot. Pri vsem delu me je najbolj prizadelo to, da je okolica tako ravnodušna do nasilja v družinah. Najlažje je reči, to ni moj problem," je svoj motiv za pisanje knjige pojasnila Aleksandra Hampamer, ki je v Ljubljani predstavljala svojo knjigo in sodelovala pri okrogli mizi Zamolčano nasilje nad otroki v družinskem krogu. S knjigo namreč želi žrtvam dati moč, da se zoperstavijo nasilnežu, okolici, ki problem vidi, pa sporočiti, naj si ne zatiska oči in opozori policijo, da jim pomaga.

Generalni sekretar Thorbjorn Jagland je ob evropskem dnevu za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo opozoril, da molk pomeni obrambni zid za storilce, na kar opozarja tudi avtorica. "Klic policiji, lahko je tudi anonimen, lahko reši življenje."

Okolica je bila ravnodušna tudi do problema v njeni družini, kjer je bil tepež nasilnega očima dnevna stvar. "Sosedi so gledali skozi okna na naše dvorišče kot v kakšnem Big Brotherju, a mi niso pomagali."

Tudi moški so žrtve nasilja Ker je nasilje v družini intimna stvar in družinska sramota, je imela veliko pomislekov, ali bi knjigo izdala pod svojim imenom. "A zgodba toliko bolj zadene in ljudje ji verjamejo, če so osebe resnične. Ko je knjiga izšla, se je oglasilo na stotine ljudi, ki so bili v podobnih situacijah, javili so se mi tudi moški. Ko sem raziskovala, sem ugotovila, da je tudi kar velik odstotek moških žrtev nasilja v družini."

Nasilna zgodba avtorice se je zgodila pred 30 leti. Takrat ni imela nikogar, ki bi ji pomagal iz stiske. Policija takrat ni opravila svojega dela, sodnik pa je s svojim delom zavlačeval in na koncu ni rešil ničesar. "Zdaj je veliko več nevladnih organizacij in varnih hiš, ki pomagajo žrtvam. Ko sem s svojo družino pobegnila iz hiše, se nismo imeli kam skriti. Vozili smo se naokrog, nihče nas ni želel sprejeti, saj se nihče ni želel vmešavati v našo nasilno zgodbo."

Žrtve nasilje nasilja spremlja lažno upanje, da se bo nasilnež spremenil. Deklica Aiya tega upanja nima, njena mama pa se vedno znova vrača k nasilnemu možu.

Ko je bil trezen, je bil čudovit, ko je bil pijan, je bil pošast "Nasilje se dogaja v etapah – enkrat je hudo, drugič je vse lepo. Ko se nasilnež zave, ko vidi modrice na otrocih in ženi, se umiri in mu je žal. V tem času mira je zelo lepo. Moj očim je bil čudovit, kadar je bil trezen. Z nami je pisal pesmice, nam bral knjige, risal na ograje Disneyjeve junake, a ko je bil pijan, je bil pošast. Moja mama je res mislila, da bo kdaj bolje; poleg tega te je, ko imaš otroke, strah, kako boš lahko preživel samo z eno plačo. Človek potrebuje veliko časa, da spozna, da volk dlako menja, kože pa ne, a moja mama tega ni nikoli uvidela. "

Starka Tara iz knjige je arhetip modre ženske in spojitev vseh žensk, ki so mladi Aleksandri pomagale skozi pekel. To so bile njena babica, babičine prijateljice, učiteljice. "Ko sem proti koncu osnovne šole spet prišla v šolo polna modric, me je razredničarka zadrževala v razredu, dokler ji nisem povedala, kaj se dogaja. O svojih modricah nisem želela govoriti, ker me je bilo sram. Ker sem bila odlična učenka, pa tudi niso takoj predvideli naše situacije. Ko sem med jokom povedala o nasilju, sem na koncu še zatrdila, da bi bilo bolje, če se ne bi rodila. Razredničarka me je ustavila in dejala, da je vsak izmed nas na tem svetu s svojim namenom in svojo nalogo. Življenje je dar in iz njega moramo izluščiti najbolje."

Vsak je tukaj s posebno nalogo Aleksandro je to streznilo in jo vodilo, da je postala močna oseba in da se je zavedla, da mora nekaj narediti iz sebe. "Ljudje pogosto padejo v stanje nemoči ter mislijo, da so za njihovo bedo krivi okolica, država, vsi drugi, le on ne. Prevzeti moraš odgovornost za svoje življenje."

Njeno sporočilo je primerno tudi za trenutni čas in svet, ki je poln terorističnih dejanj in groženj in ko se Evropa sooča z velikim številom beguncev ter posledično s sovraštvom do njih.

Dobro se z dobrim vrača "Vse, kar se dogaja v svetu, v majhnih ali velikih skupnostih, je odgovor na naše stanje duha. Pogosto sem izkusila, da če živimo s slabimi novicami, črno kroniko, v strahu, potem se nam to vrača. Kolikokrat smo bili nestrpni, neljubeznivi, namesto da iščemo dobro v ljudeh? V vsakem človeku lahko najdeš nekaj dobrega. Če se usmerimo v to, potem raste dobro, če se usmerimo v slabo, raste slabo. Če bi tako razmišljali vsi ljudje, potem bi ne bilo vojn."

Klofuta ni sprejemljiva S knjigo je želela poudariti tudi, da nobeno nasilje ni dovoljeno, še posebej ne proti otrokom. "Ko slišim, da je klofuta čisto sprejemljiva, mi postane slabo. Vem, da smo vsi kdaj jezni, a obstajajo drugi načini reševanja. Tepež pri otrocih vedno pušča travme, te načine bodo prenesli naprej. Mi smo tisti, ki kreiramo svet."