Ponedeljek, 23. 11. 2015, 14.10
5 let, 4 mesece
Sosedi so gledali skozi okna kot v resničnostnem šovu, a mi niso pomagali
Nasilje v družini je za nekoga vsakodnevna stvar, a je še vedno tema, o kateri se premalo govori. Čeprav je vsak peti otrok v Evropi žrtev spolnega nasilja in je po raziskavah Agencije EU za temeljne človekove pravice fizično ali spolno nasilje po 15. letu starosti doživelo 33 odstotkov žensk, je to še vedno tabu tema, o kateri ljudje niso pripravljeni govoriti.
Aleksandra Hampamer, hrvaška pisateljica, aktivistka in žrtev družinskega nasilja, se je s svojo knjigo Očim in pankrt (slovenski prevod je izšel pri založbi Chiara) odločila, da bo podrla tabuje in žrtvam pokazala, da niso same krive in da se lahko zoperstavijo nasilnežem.
V svojem romanu opisuje življenje deklice Aiye, ki je skoraj vsak dan tepena in preživlja grozno otroštvo. Starka Tara ji pripoveduje zgodbe, ki deklici pomagajo, da se spopada s peklom, v katerem živi.
Generalni sekretar Thorbjorn Jagland je ob evropskem dnevu za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo opozoril, da molk pomeni obrambni zid za storilce, na kar opozarja tudi avtorica. "Klic policiji, lahko je tudi anonimen, lahko reši življenje."
Okolica je bila ravnodušna tudi do problema v njeni družini, kjer je bil tepež nasilnega očima dnevna stvar. "Sosedi so gledali skozi okna na naše dvorišče kot v kakšnem Big Brotherju, a mi niso pomagali."
Nasilna zgodba avtorice se je zgodila pred 30 leti. Takrat ni imela nikogar, ki bi ji pomagal iz stiske. Policija takrat ni opravila svojega dela, sodnik pa je s svojim delom zavlačeval in na koncu ni rešil ničesar. "Zdaj je veliko več nevladnih organizacij in varnih hiš, ki pomagajo žrtvam. Ko sem s svojo družino pobegnila iz hiše, se nismo imeli kam skriti. Vozili smo se naokrog, nihče nas ni želel sprejeti, saj se nihče ni želel vmešavati v našo nasilno zgodbo."
Žrtve nasilje nasilja spremlja lažno upanje, da se bo nasilnež spremenil. Deklica Aiya tega upanja nima, njena mama pa se vedno znova vrača k nasilnemu možu.
Starka Tara iz knjige je arhetip modre ženske in spojitev vseh žensk, ki so mladi Aleksandri pomagale skozi pekel. To so bile njena babica, babičine prijateljice, učiteljice. "Ko sem proti koncu osnovne šole spet prišla v šolo polna modric, me je razredničarka zadrževala v razredu, dokler ji nisem povedala, kaj se dogaja. O svojih modricah nisem želela govoriti, ker me je bilo sram. Ker sem bila odlična učenka, pa tudi niso takoj predvideli naše situacije. Ko sem med jokom povedala o nasilju, sem na koncu še zatrdila, da bi bilo bolje, če se ne bi rodila. Razredničarka me je ustavila in dejala, da je vsak izmed nas na tem svetu s svojim namenom in svojo nalogo. Življenje je dar in iz njega moramo izluščiti najbolje."
Njeno sporočilo je primerno tudi za trenutni čas in svet, ki je poln terorističnih dejanj in groženj in ko se Evropa sooča z velikim številom beguncev ter posledično s sovraštvom do njih.