Petek, 18. 11. 2016, 16.08
6 let, 7 mesecev
Vila nad ljubljanskim predorom, ki je imela prvi telefon v mestu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,10
3
Če vam kdo omeni vilo Samassa, ali veste, za katero vilo gre? Po imenu je morda marsikdo ne pozna, po videzu najverjetneje številni. Danes nad mestnim predorom govori o nekem drugem času. Nekoč je bila v lasti slavne zvonarske dinastije Samassa.
Poleg predora pod Ljubljanskim gradom, na robu grajskega griča, je vila Samassa. Med letoma 1869 in 1972 jo je dal zgraditi Albert Samassa, lastnik livarne in zvonarne Samassa. Svoje uspehe je žela na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko se je iz obrtne delavnice razvila v velik industrijski obrat.
- Predor pod ljubljanskih predorom
- Prva ljubljanska stavba z električno razsvetljavo
Mogočna stavba, ki se je lahko pohvalila s svojo prostorsko razsežnostjo, izraženo tudi z visokimi stropi, je nastala v poslovne in stanovanjske namene. Njena posebnost je bila tudi to, da so zaradi komunikacije med vilo in tovarno v njej uvedli prvi telefon v Ljubljani. V njej so samostojno linijo napeljali že leta 1881. Ljubljana je svojo prvo telefonsko centralo dobila veliko kasneje, leta 1897.
Danes nekoliko obledela vila Samassa govori o nekem drugem času, prostorske in družbene spremembe pa so posledice v njeni okolici pustile že sredi prejšnjega stoletja. Z gradnjo ljubljanskega predora je izgubila del vrta, s tem pa tudi del svoje imenitnosti.
Vila v historičnem slogu
Vila, ki je kulturni spomenik, je nastala v historičnem slogu, kar je bila do konca 1. svetovne vojne prevladujoča praksa. Njen arhitekt ni znan, enako velja za avtorja dveh skulptur, ki sta svoje mesto dobili v dveh nišah neorenesančno oblikovane fasade. Se pa zato ve, kdo jo je gradil, in sicer Del Cott (1869-1871).
Arhitekt neorenesančne stavbe ni znan, prav tako tudi ne avtor dveh kipov na njenem pročelju. Nastala je med letoma 1869 in 1972.
Vila se je ohranila, kar pa ne drži za vrt, ki jo je nekoč spremljal. O tem pričajo samo še stare razglednice. Za železnimi vhodnimi vrati so ob dovozni poti rasla drevesa in drugo zelenje, na vrtu zgoraj pa je bil tudi steklen paviljon.
Stavbo je spremljal pravi park. Razlog za zmanjšanje je bila gradnja ljubljanskega predora.
Novi predor, novo obdobje
Leta 1959, ko so pod Ljubljanskih gradom zgradili predor, ki je povezal Prule in Poljane, so vilo Samassa precej odrezali od Karlovške ceste. S posegom je izgubila del vrta in dvorišča, s tem pa tudi del svoje veličine.
Nove potrebe mesta in družbe so tako posegle v prostor, ki je nastal ob koncu 19. stoletja in ga je ta čas tudi opredelil. Prav na njegov prag pa so sto let kasneje vidno zarezale spremembe.
Za zidovi hiše
Ob arhitekturnem spomeniku, kulturni dediščini pa je mogoče pogledati tudi za njene zidove, ko se tam odvijale družinske zgodbe.
Z beneškega konca v Ljubljano
Slovenski biografski leksikon navaja, da je bila družina Samassa najpomembnejša zvonarska rodbina v Ljubljani. Z beneškega konca so v te kraje prišli okoli leta 1725.
Mogočna stavba, ki se je lahko pohvalila s svojo prostorsko razsežnostjo, izraženo tudi z visokimi stropi, je nastala v poslovne in stanovanjske namene.
Zvonarsko livarno pred Pisanimi vrati na današnji Karlovški cesti je Jožef Samassa starejši leta 1734 prevzel od umrlega sorodnika Gašperja Franchija. Ta je tu vlival zvonove že od leta 1688, njegovo največje delo pa je bil zvon ljubljanske stolnice. Po svojega sorodnika je poslal, ker je v delavnici potreboval pomoč.
Dom zvonarjev (video)
Vila Samassa iz sredine 50. let prejšnjega stoletja
Leto 1955
Leto 1955
Več kot 2,8 milijona kilogramov
Tako je obrt vlivanja prišla v roke dinastije Samassa, v njej pa nato ostala več generacij. Obstajajo podatki, ki pravijo, da je zvonarska dinastija v 150 letih vlila več kot 7.200 zvonov. V skupni teži to pomeni 2,8 milijona kilogramov.
Jožefovi nasledniki so dejavnost še razširili, marsikdo iz rodbine se je aktivno vpletal tudi v meščansko življenje. Albert Samassa, ki je prevzel podjetje leta 1866, je njegovo proizvodnjo moderniziral in razširil. Izdelovati so začeli tudi gasilske brizgalke, peči lončenine ... Naročila niso prihajala samo iz Kranjske, temveč tudi od drugod. Z izdelki je sodeloval tudi na razstavah, uspešno na primer na svetovni dunajski razstavi leta 1873 z zvonovi Rotunde.
Ob vili Samassa so nastali še drugi objekti.
Lastnik vile, sin podpornika Prešerna
Albert Samassa je, potem ko si je poleg zvonarne zgradil vilo, na Zvonarski sezidal tovarno kovinskih izdelkov. Sodeloval je tudi z vojaško mornarico v Trstu in imel ob tem še druge posle.
Njegov oče, Anton, pa je bil tudi podpornik pesnika Franceta Prešerna in njegovega kroga.
Vila, ki si svoj prostor jemlje nad ljubljanskim predorom.
Drugi časi tudi za livarno
V času prve svetovne vojne je zaradi pomanjkanja kvalificiranih delavcev in kovinskih surovin proizvodnja začela upadati. Takrat je posel že prevzel Albertov sin Maks Samassa, ki se je leta 1919 odselil na Dunaj.
Zgodovinski viri pravijo, da je bilo 18. februarja leta 1916 območje vile Samassa tudi tarča bombnega napada italijanske vojske. Cilj je bila družinska tovarna opreme za avstro-ogrske vojaške čolne in podmornice. Napad je zahteval najmanj eno žrtev, poškodovana pa je bila sosednja hiša. To je bil tudi prvi letalski napad v teh krajih.
Maks Samassa je po prvi svetovni vojni podjetje prodal Jadranski banki. Tovarna in livarna sta šli nato v različne lastniške roke, prav tako je imela skozi desetletja različne stanovalce vila Samassa.
3