Prva ljubljanska javna stavba z električno osvetljavo

Narodna galerija je s temeljito prenovo palače Narodnega doma in njegovo povezavo z Novim krilom na Puharjevi in Vhodno avlo na Prešernovi postala celotno urejen in poenoten kompleks. Za slovenske razmere pa zelo velik umetnostni muzej, ki se razteza na skoraj 13 tisoč kvadratnih metrih. Od teh je za stalno razstavo zdaj namenjenih skupno 3100 kvadratnih metrov, v steklenem, najnovejšem delu, pa so še prostori za občasne postavitve in priložnostne prireditve.

Od danes, ko bo mogoče stopati v prenovljene razstavne prostore, je tako Narodna galerija združena v povezan sistem treh stavb, ki so nastajale med letoma 1894 in 2001. Pred javnostjo pa se ob tej priložnosti predstavlja tudi z novo stalno zbirko, ki sega od sredine 13. stoletja in skoraj vse do druge polovice 20. stoletja.

Vseslovenski projekt zbiranja denarja za Narodni dom

Narodni dom, najstarejši del Narodne galerije, ki smo ga v zadnjih letih kar nekaj časa gledali ovitega v delovne odre, velja za presežek arhitekturne dediščine 19. stoletja. Zgradili so ga še pod avstro-ogrsko vladavino, v obdobju splošnega utrjevanja nacionalne zavesti in ob krepitvi samozavesti slovenskega meščanstva, v takrat še dvojezični Ljubljani.

Zamisel o njem je nastala že leta 1869, ko so na taboru v Vižmarjih domobljubi, z Janezom Bleiweisom na čelu, izrazili potrebo po stavbi, v kateri bi pod eno streho spravili vsa slovenska društva. To je bila politična pobuda, ki je svoje obrise kazala tudi v arhitekturnem slogu.

Narodni dom je nastal v panslovanskem duhu

"Stavba je nastala v panslovanskem duhu, saj je bila zgrajena po čeških primerih. Slovanski svet pa se je v arhitekturi zgledoval po renesansi, umetnosti duha in novih idej, ki je bila nasprotna nemški gotiki," poudarja kustos iz Narodne galerije Ferdinand Šerbelj. Čeprav je ideja o Narodnem domu obstajala že nekaj časa, so ga začeli graditi šele leta 1894, saj je bilo zanj treba zbrati denar.

Palačo, kjer so svoje mesto našli društveni in družabni prostori meščanov, so odprli dve leti pozneje. Njegovo nastajanje je le za kakšen mesec prekinil ljubljanski potres leta 1895, ki pa stavbi ni zadal niti ene razpoke.

Obleke pod električno lučjo so videti drugače

Odprtje nove ljubljanske palače je pospremilo dvodnevno slavje. Še posebej za sijajna sta veljala banket v telovadnici društva Sokol in ples v veliki dvorani Narodne čitalnice.

Prav ta ples pa je zaradi še ene od posebnosti novozgrajene palače spremljalo prav posebno opozorilo. "Glede damskih toalet na ples bodi omejeno, da v dvorano svetijo žarnice, ki dajo rumenkasto, močnemu plinu podobne luči. Barve oblek se torej vidijo na podoben način kakor pri močni plinovi osvetljavi," tako so ob pripravah na ples morebitne udeleženke rajanja obvestili kar prek zapisa v časopisu Slovenski narod.

Narodni dom je bila namreč prva javna stavba v Ljubljani z električno osvetljavo, drugim je v tistem času svetlobo še vedno zagotavljal plin. Prav tako pa je bila ta palača tudi prva javna zgradba s samo slovenskim napisom.

Med pobudniki za nastanek društva

Narodna galerija je bil tudi Jakopič Septembra leta 1918 je nastalo društvo Narodna galerija, med pobudniki za njegov nastanek je bil tudi slikar Rihard Jakopič, mecen Fran Windischer in nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar.

Društvo je imelo od leta 1920 svoje prostore v ljubljanski stavbi Kresija. Tam, kjer v pritličju stavbe na Stritarjevi še danes deluje istoimenska mestna galerija.

Priložnost, da muzej, ki skrbi za likovno dediščino tega političnega in kulturnega prostora, dobi svoje prostore v neorenesančni ljubljanski zgradbi, se je pokazala leta 1924.

Od telovadnice, restavracije in do galerije

To je bilo v času, ko Narodni dom niti ni več opravljal svojega prvotnega poslanstva, saj so se številna društva do takrat zaradi finančnih težav iz stavbe že izselila. Obdržalo se je le telovadno društvo Sokol, ki je tu med drugim prirejalo tudi plese in družabne prireditve, delovali pa sta tudi restavracija in kavarna.

Narodna galerija je tako svoje domovanje v ljubljanski palači

Narodnega doma dobila leta 1926. Dve leti pozneje so tam postavili svojo prvo stalno zbirko in s tem, ko se je v naslednjih letih in desetletjih ta bogatila, je Narodni dom postajal premajhen.

Ob galeriji še telovadnica

Po drugi svetovni vojni je Narodna galerija postala državna ustanova. Telovadnica je v Narodnem domu ostala tudi v tistem času, le s to razliko, da je Sokol postal Partizan, po osamosvojitvi pa se je preimenoval v Telovadno društvo Narodni dom, ki je delovalo v Narodnem domu do leta 2012.

Steklena avla kot povezovalni člen starejšega in novejšega dela

Za prostorsko razširitev in prenovo, ki smo jih priča zdaj, si je že pred desetletji prizadevala nekdanja ravnateljica Narodne galerije Anica Cevc, ki je institucijo vodila med letoma 1965 in 1991.

Foto: Bor Slana

Najnovejši del v galerijo tudi vhodna avla

V času svojega delovanja je pridobila parcelo na severni strani Narodnega doma, kjer je nekoč bil Klub delegatov. Novo krilo, kjer so danes upravni prostori galerije in del razstavnih prostorov, so po načrtih Edvarda Ravnikarja začeli graditi leta 1991. V podzemlju pa je že takrat nastala povezava med novo stavbo in starim Narodnim domom.

Nezgrajen je ostal še osrednji, povezovalni del, za katerega je sicer že Ravnikar naredil idejne osnutke. A premalo opredeljene, da bi lahko na podlagi njih gradili. Zato je sledil natečaj, na njem pa sta prepričala arhitekta Sadar in Vuga. Po njunih načrtih je tako leta 2001 nastala steklena Vhodna avla, ki danes predstavlja glavni vhod v galerijo.

Čeprav je levo in desno krilo povezala že steklena avla, je vse prostore in stavbe v celoto dokončno združila šele zdajšnja prenova. Ta je rešila tudi prostorsko utesnjenost, kar pa je bilo mogoče šele z izselitvijo telovadnega društva.