Petek, 1. 12. 2023, 22.34
1 leto
Ocena resničnostne serije Squid Game: The Challenge
Squid Game kot resničnostni šov: ne, poražencev ne ubijejo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,58
Squid Game: The Challenge je dejanska različica iger iz Netflixove korejske serije Squid Game (Ojing-eo geim), ki je pred dvema letoma obnorela svet. Tudi tukaj spremljamo 456 tekmovalcev, ki se pomerijo v otroških igrah za bajno finančno vsoto, a ključna razlika je seveda v tem, da poraženci niso ob življenje.
Igrana serija Squid Game je prikazala resnično krvav in skorajda antiutopičen svet, v katerem so se ljudje za možnost zmage borili do smrti in ki je iz vsakega posameznika izbezal zares najslabše. Ideja upodobitve tega v resničnem življenju je brez dvoma cinična in neokusna, a izvedba pokaže, da kljub vsemu morda obstaja upanje za človeštvo.
Serija, ki je obsedla svet
Ko je Squid Game pred dvema letoma prišel na Netflix, je tudi njih presenetilo, kako hitro je korejski antikapitalistični seriji uspelo obnoreti svet. Serija spremlja Seong Gi Huna, povprečneža, ločenca in slabega očeta, ki ga pestijo vse hujši dolgovi zaradi kockanja. Ko dobi možnost, da jih poplača s sodelovanjem v nenavadni igri, se odloči pristopiti. Nato se znajde na neznani lokaciji, v nekakšnem zaporu, kjer se skupaj s 456 drugimi tekmovalci poteguje za bajno denarno nagrado. A vse se zaostri že pri prvi igri, različici otroške igre črna kraljica, saj vsakega poraženca čaka takojšnja smrt, zmagovalec turnirja pa je lahko samo eden. Seong je tako prisiljen v sklepanje zavezništev in izdajo prijateljev, vse pa vodi do končnega obračuna.
Po mednarodnem uspehu je Netflix nemudoma odobril snemanje druge sezone, ki predvidoma prihaja na pretočnik prihodnje leto, še pred tem pa so v začetku letošnjega leta posneli resničnostno serijo, ki ubere podoben pristop. Tudi tukaj imamo 456 tekmovalcev in z vsakim izločanjem se poveča skupni nagradni sklad vse do 4,56 milijona dolarjev. Zmagovalec je lahko samo eden, udeleženci pa se morajo prebiti skozi igre in vmesne spletke ter izzive, ki vedno privedejo do tega, da se morajo nekateri posloviti. Podobno kot v seriji so tudi tukaj tekmovalci oštevilčeni, oblečeni v enake trenirke kot v seriji in prisiljeni skozi celotno igro živeti skupaj v prostorih, ki so natančna replika tistih iz serije, vključno z ogromno halo s pogradi, nadrealistično barvno shemo in stopnišči, ki spominjajo na paradoksne grafike slikarja M. C. Escherja.
Squid Survivor
Kot omenjeno, je ključna razlika v tem, da organizatorji resničnostne serije poražencev ne ubijejo, čeprav to vseeno nekoliko preveč natančno simulirajo. Pri igrah ima namreč vsak tekmovalec pod majico vrečko črnila, ki jo razstreli, ko izpadejo, tako da jim vrat in prsi prekrije črna barva, nato pa povečini padejo na tla. Izbira črne namesto krvavo rdeče je stvar dobrega okusa in najbrž tudi namig na črnilo mehkužcev, po katerih se imenuje naslovna finalna igra. Prav tako jih ne prikrajšajo pri hrani, da bi se bili prisiljeni boriti zanjo, in čeprav so se nekateri kasneje pritoževali ter vlagali tožbe proti organizatorju zaradi poškodb, v seriji ni videti, da bi bili namenoma izpostavljeni dejanskim nevarnostim.
Kot resničnostna serija je Squid Game: The Challenge dokaj povprečna in v duhu različnih survivorjev, pri čemer pa dejanske naloge in igre niso posebej fizično zahtevne (vsekakor ne tako kot pri Exatlonu), je pa psihični pritisk na igralce precejšnji. V prvi igri, kjer morajo tekmovalci premagati razdaljo dvorišča, ko je srhljiva robotka obrnjena proč, in ne smejo niti trzniti, ko je obrnjena k njim, izpade več kot polovica tekmovalcev, a takoj postane jasno, da režiser in scenaristi namenoma postavljajo pred kamero tekmovalce, ki hitro dočakajo konec.
Zavezništva pred spletkami
Podobno kot smo v seriji spoznavali ozadja in osebne zgodbe posameznih junakov, tudi tukaj dobimo to možnost, predstavljeno skozi "pričevanja", ko ljudje po posameznih dogodkih v kamero razlagajo, kako so se ob tem počutili, kakšne strategije so imeli in od kod prihajajo. S tem se nam posamezniki prikupijo, da začnemo zanje navijati oziroma – kot se dejansko izkaže v prvi polovici serije – navijati za njihov čim prejšnji odhod. To je deloma tudi posledica dejstva, da so vsi sodelujoči iz ZDA in Velike Britanije (kjer so tudi snemali), saj se med njimi hitro znajdejo najbolj nadležni stereotipi, takšni, ki se jim zmeraj hitro izognemo, ko naše kraje obiščejo kot turisti.
Za razliko od igrane serije, kjer se peščica zlobnežev skozi manipulacije in nasilje prebije skozi večino iger, tukaj najbolj neprijetni igralci izpadejo precej zgodaj, tudi zato, ker imajo naključni igralci včasih možnost izločanja konkurence. Vseeno se skozi epizode in z izdatno pomočjo montaže in režije sčasoma vzpostavijo zavezništva in ljudje postanejo vse bolj preračunljivi in spletkarski, a se skoraj brez izjeme izkaže, da jih kmalu doletijo posledice za to. Čeprav je igra zastavljena na izpadanje, se igralcem obrestuje zgraditi zavezništva in sodelovati z drugimi, kar resničnostnemu šovu doda precej drugačen občutek kot ga vzbuja serija. Lahko bi skoraj rekli, da gledalca navdihne z zaupanjem v človeštvo, če seveda ne bi gledal resničnostnega šova, ki temelji na eni najbolj morečih serij vseh časov.
Antiutopija trka na vrata
Upravičeno bi se lahko vprašali, ali nameravajo ustvarjalci resničnostnih šovov slediti zgledom iz drugih antiutopčnih filmov in serij. Bomo torej kmalu dobili še dejanske Igre lakote (Hunger Games), kjer se bodo otroci in mladostniki pobijali med seboj, ali pa bo morda kar nastopil čas za Očiščenje (The Purge), kjer bo 12 ur vse zakonito, vključno z umori in splošnim uničenjem? Pri mnogih odločitvah skrajno desnih odločevalcev v državah, kot sta ZDA in Poljska, se zdi, da za Deklino zgodbo (Handmaid’s Tale) niti ne bo vmesne postaje z resničnostnim šovom, saj želijo Gilead uvesti kar v resničnem svetu.
Pri tem ne gre spregledati, da se je doba resničnostnih šovov začela ob prelomu tisočletja z Big Brotherjem, ki si je ime izposodil iz slovitega romana Georgea Orwella 1984. Ta opozarja pred družbo popolnega nadzora in morda ni naključje, da smo v vmesnem obdobju zasebnost žrtvovali milijonom varnostnih kamer, prepoznavi obraza in seveda družbenim omrežjem ter drugim internetnim velikanom, ki zmeraj vedo, kje smo in kaj iščemo, ter poskušajo uganiti, česa si želimo.
Ali je serija Squid Game: The Challenge vredna ogleda?
Za oboževalce serije Squid Game je ogled resničnostnega šova lahko nekoliko težaven, saj na zlovešč način obudi čustva, ki smo jih doživljali med ogledom serije, obenem pa je težavna že sama vloga gledalca, saj je bila ta v seriji rezervirana za izprijene bogatune, resničnostni šov pa pričakuje, da bomo zasedli njihov položaj. Kot resničnostni šov je The Challenge solidno zgrajen, čeprav nekoliko počasen, kar sicer zlahka razrešimo, saj lahko preskočimo dolgočasne dele.
Preberite še:
