Slovenska glasbenica, ki za uspeh ni potrebovala blišča in pompa #intervju #video

Da je manj več, odlično dokazuje mlada slovenska glasbenica Ditka, ki je začela svojo glasbeno kariero graditi s pomočjo poezije priznanih slovenskih pisateljev in pesnikov. Samo ona, njen glas, kitara in ljubezenska poezija Ferija Lainščka. Zaslovela je z interpretacijo njegove pesmi Ne bodi kot drugi in nadaljevala z uglasbitvijo še drugih njegovih del.

Pri glasbeni oživitvi slovenske poezije ji pomaga njen oče, prav tako glasbenik, Gorazd Čepin, ki se mu lahko zahvali za vzpenjajočo se in uspešno kariero, saj je prav on tisti, ki jo že od majhnega spodbuja in spremlja na glasbeni poti. "Če ne bi bilo njega, verjetno sploh ne bi bila v glasbi," pravi.

A Ditka piše dve glasbeni zgodbi. Na eni strani je uglasbena poezija Lainščka, Toneta Pavčka, Cirila Zlobca in drugih pesnikov, na drugi strani pa so njene avtorske pesmi, za katere poleg glasbe piše tudi besedila. Pri uglasbeni poeziji se ji zdi pomembno, da širi sporočila naših cenjenih pesnikov, pri lastni glasbi, ki jo za zdaj ustvarja v angleščini, pa rada pripoveduje svoje zgodbe. "Izhajam bodisi iz sebe, svojih čustev, bodisi iz zgodb, ki me navdihujejo. Iz zgodb ljudi, ki jih poznam ali pa šele spoznavam. Glasba, ki jo ustvarjam, za tem stojim, v to verjamem. Sporočila, ki jih predajam, vrednote, ki se v njih znajdejo, so tudi moje."

Je kitaristka, komponistka, pevka, kantavtorica, delovna terapevtka in preprosta 26-letnica, ki ima rada naravo in živali, doda, ko se opisuje. "Sem oseba, ki ima rada življenje in vse, kar je pozitivno naravnano, prijetne ljudi, iskrenost in preprostost."

Foto: Bojan Puhek

Kdo je bil tisti, ki vas je navdušil nad kitaro, da ste spoznali, da je to glasbilo, ki ga hočete igrati?

Ko sem bila majhna, sem si vedno želela igrati bobne, potem pa me je oče, ki je profesionalni glasbenik, vprašal, zakaj ne bi raje kitare, saj lepo pojem in bi to lažje združila. Potem sem se kot sedem let stara punčka vpisala v nižjo glasbeno šolo in takrat sem se najprej naučila igrati klasično kitaro, kasneje pa sem se - no, še vedno se - začela dobivati s profesorjem Andrejem Ofakom, ki je res vrhunski koroški kitarist. On je bil zadnji dve leti moj profesor in mi odprl svet ter pokazal, da ni samo klasika, ampak da se da s kitaro odigrati še marsikaj drugega. No, pa tudi moj oče, čeprav je v osnovi pianist, zna kitaro lepo igrati in prav on mi je pokazal prve akorde, ki mi zdaj najbolje služijo.

Igranja bobnov se potem nikoli niste naučili?

Ne, nisem (smeh, op. p.). Imam pa še vedno željo.

Veliko glasbenikov, ki pišejo svoje pesmi, pravi, da je pisanje zanje nekakšna terapija. Je tudi pri vas tako?

Vsekakor. Gre za neke vrste terapijo. Ko imam navdih v sebi, ko pišem pesmi, je to zame največja notranja sprostitev. Tudi ko napišem novo pesem, je to posebno zadovoljstvo. Čudoviti občutki. Najbolj se pozna, ko pride obdobje, ko imaš gnečo in polno glavo vsega, navdih pa malo izgine. To je tako težko obdobje, ko čutiš neko praznino ... Ko se vrne navdih, si spet drug človek. Mislim, da vsi umetniki vedo, o čem govorim, ne samo na področju glasbe, tudi na likovnem področju.

Pevka Adele je že večkrat priznala, da najboljše pesmi piše, ko je na dnu, ko prestaja slabo obdobje. Vam je to kaj znano?

Tudi jaz sem napisala največ pesmi, ko sem se počutila slabo, saj je bila to zame nekakšna terapija. Lažje mi je bilo, če sem izlila čustva na papir, napisala neko zgodbo. Pomaga.

Še bolj kot Adele ste podobni Taylor Swift, trenutno najslavnejši kantavtorici, ki pa že nekaj let to ni več.

Ona je bila, ko je začela, tipična kantavtorica, s kitaro, igrala je akustično glasbo. Kantavtor je - v slovenščini imamo malo čuden izraz - pravzaprav "singer-songwriter ", kar se boljše sliši. To pač pomeni, da sam napišeš pesem in jo tudi izvedeš. Meni je bila Taylor od začetka nekakšna vzornica, zdaj pa ne morem več tega reči, saj jo je čisto potegnilo v zvrst, ki mi osebno ni blizu.

Foto: Bojan Puhek

Da ste na dobri poti, je potrdila tudi zmaga na kantavtorskem festivalu v Bolgariji. Kako ste se sploh znašli tam?

Že prej sem imela željo, da bi svojo glasbo v angleškem jeziku predstavila tudi v tujini, in vsaka taka priložnost mi da to možnost. Taki festivali so mi všeč, ker smo si tam enakovredni, tam smo vsi kantavtorji, vsi pišemo svoje pesmi in jih izvajamo. Na tem festivalu sem bila zato, ker me je našla organizatorka Lilly Drumeva, ki je najbolj poznana country pevka v Bolgariji, kjer country niti ni toliko razvit, a ona je zelo uspešna in na sceni že 20 let. Odkrila je pesem Ne bodi kot drugi, ki jo je čisto prevzela.

V slovenščini?

V slovenščini. Ona je navdušena nad jeziki, govori šest različnih jezikov in ta pesem v slovenskem jeziku se je je zelo dotaknila. Stopila je v stik z mano, nato sem jo povabila v Slovenijo, ko sem imela predstavitev drugega CD-ja, potem je ona mene povabila na svoj koncert, zdaj pa me je povabila še k sodelovanju na tem festivalu.

Kjer ste zmagali ...

Res je, ampak zmaga sama je bila zame že to, da sem bila tam. Bilo je neverjetno, koliko dobrih glasbenikov iz vse Evrope je bilo tam. Vsi preprosti, iskreni, radi imajo glasbo in pišejo dobre pesmi. Lanski zmagovalec je bil Irec, ki je bil vrhunski, na svetovni ravni. On mi je namenil veliko pohvalo, ko je rekel, da grem lahko s takšno angleško dikcijo in takšnimi pesmimi kamorkoli v svetu. Slišati to od nekoga, ki mu je angleščina prvi jezik, je velika pohvala.

Ditkin nastop na festivalu v Bolgariji:

Kaj vam prinaša ta zmaga v praktičnem smislu?

Je ena referenca za naprej. Če grem zdaj kamorkoli v tujino, lahko rečem, da sem zmagovalka kantavtorskega festivala v Sofiji, saj takšne festivale prirejajo praktično po vsem svetu. Hkrati mi to odpira vrata, saj sem spoznala ogromno glasbenikov, ki so mi ponudili sodelovanje ali pa so organizatorji podobnih festivalov, tako da že imam povabilo v Španijo, v Palmo de Mallorco, tudi lanski zmagovalec, Irec, ki zadnjih nekaj let živi na Dunaju, me je povabil na Dunaj, dobila sem povabilo v Zagreb na največji kantavtorski festival ... Ogromno zvez pridobiš in spleteš nova prijateljstva.

Vas je tujina mikala že prej ali je to prišlo samo od sebe?

Tujina me že od nekdaj mika. Preden sva se z očetom začela posvečati uglasbitvi slovenske poezije, sva delala v angleškem jeziku. Mislila sem, da bo moja pot v angleščini in da bom že od začetka iskala zvezo v tujini. Vedno mi je bil blizu ta ameriški slog, country, všeč mi je angleščina, rada pojem v tem jeziku. Potem se je rodila ideja o uglasbitvi poezije, ki se je izkazala za zelo uspešno. Tudi to je zame posebno doživetje, v tem uživam in zelo sem hvaležna za kariero, ki jo imam v Sloveniji. Tako da to ostane, absolutno, me pa tujina ves čas mika.

A to so majhni koraki in vem, da je v tujini veliko težje. Tudi že prej sem svoje pesmi pošiljala na festivale, ki potekajo na spletu. Ti pošlješ svojo pesem, tam je strokovna komisija, ki jo ovrednoti. Moja pesem Dreamer se je na takšnem festivalu v Veliki Britaniji uvrstila v finale, pesem Silence pa sem poslala v ZDA, kjer je prišla v polfinale. Na tak način dobiš potrditve, da si na dobri poti, saj čisto vsak tudi ne pride zraven.

Foto: Bojan Puhek

Pri nas ste prepoznavni postali tudi zahvaljujoč porokam, na katerih redno igrate, je tako?

Vsekakor. Pesem, ki je kriva, da so se mi odprla vrata v slovenskem glasbenem prostoru, je vsekakor Ne bodi kot drugi. To pesem je moj oče uglasbil po naključju, na željo moje mame, in nihče ni pričakoval, da bo dosegla tak uspeh, kot ga je. Z besedilom, melodijo in preprostim sporočilom je segla v srca mnogim.

Je to tudi pesem, ki jo največkrat zaigrate na porokah?

Da, ta je v zadnjih petih letih postala nekakšna himna mladoporočencev. Neverjetno je, koliko ljudi si jo zaželi ob obredu. Za sabo imam ogromno porok, na katerih sem igrala, in vsekakor se mi tudi tako odpirajo vrata, saj je tam vedno krog ljudi, ki te sliši, na tak način pa si pridobivaš občinstvo.

Imajo mladoporočenci kakšne posebne želje ali vam pustijo proste roke in preprosto zapojete to pesem?

V osnovi igram samo svojo glasbo in tisti, ki me najamejo, vedo, da bom odigrala nekaj svojih pesmi. To je na porokah seveda večinoma slovenska uglasbena poezija, najbolj zaželena pesem je Ne bodi kot drugi, pogosto mi potem pustijo proste roke, da je preostalo po mojem izboru. Tako ali tako so večinoma vse pesmi ljubezenske in primerne za te dogodke.

Na koliko porokah ste letos zapeli?

Uf, ne vem točne številke, a lahko rečem, da več deset.

Je kakšna še posebej izstopala, bila drugačna?

Ko sem igrala na poroki Cirila Komotarja. To je bila res posebna poroka, ker je bila pri njiju doma, bolj zabava ob bazenu. Nihče pravzaprav ni vedel, da se bosta poročila, zato je bilo presenečenje za vse.

No, vi ste vedeli, a ste bili ena od redkih.

Vedela sem, nisem pa vedela, da je to on, ker je v stik z mano stopila zdaj že njegova žena in je nisem poznala po imenu. Ko sem prišla tja in ga zagledala, sem začela stvari povezovati in šele takrat, ko sem že odpela, dojela, da gre za njiju (smeh, op. p.). Tam je bilo res super vzdušje, a pela sem na veliko lepih porokah, ljudje izbirajo res posebne lokacije.

Bi lahko rekli, da vam priljubljenost na porokah pomaga tudi pri večji udeležbi na koncertih?

Da, gre od ust do ust in jaz vedno rečem, da se, ko te nekdo sliši v živo in res začuti energijo, lahko najlažje odloči, ali je to to. Moja glasba ni za velike množice, to je glasba, namenjena ljudem, ki imajo radi kakovost, ki se usedejo, umirijo in res prisluhnejo. To je le poezija in vsaka pesem nosi neko zgodbo, zato je pomembno, da je tišina, ko se posluša. Ni primerna za veselice, ampak za bolj intimne dogodke.

Povpraševanje po koncertu čez nekaj dni je bilo tako veliko, da je bil razprodan, zato ste dodali še en datum. Kako se počutite ob tem?

Tega sem res zelo, zelo vesela. To je neka potrditev, da delamo dobro, da ljudi zanima tudi moj novi projekt. Razprodati koncert je nekaj res lepega in tudi uspešnega. Vesela sem, da bomo izvedli kar dva (smeh, op. p.). Velik uspeh se mi zdi tudi zato, ker uglasbena poezija ni komercialna glasba, na tak koncert ne pride čisto vsak in z nami na odru je tudi Feri Lainšček sam.

Ditkin koncert v ljubljanskem SiTi Teatru 16. oktobra je razprodan, zato so dodali nov datum, 15. oktober. Na odru jo bo poleg njene skupine spremljal tudi pisatelj in pesnik Feri Lainšček.

Foto: Bojan Puhek

Kako avtorji sprejemajo vaše delo, kako uglasbite njihovo poezijo?

Toneta Pavčka na žalost nisem imela možnosti spoznati, ker je teden dni po tem, ko je moj oče uglasbil dve njegovi pesmi, umrl. Sem pa spoznala Cirila Zlobca, potem ko sem uglasbila eno njegovo pesem. Bil je zelo navdušen in me pohvalil. Največ pesmi, ki sem jih uglasbila, pa je napisal Feri, s katerim smo postali res dobri prijatelji.

On je že prej sodeloval z vašim očetom, kajne?

Ko je moj oče uglasbil njegovo pesem Ne bodi kot drugi - prve pesmi je uglasbil on, zdaj pa sva že čisto enakovredna, pol jih jaz, pol jih on -, smo potrebovali dovoljenje za avtorske pravice in stopili v stik s Ferijem.

Oče mu je poslal pesem, na kar je Feri odgovoril: "Po mojem skromnem mnenju je to najboljša uglasbitev te pesmi do zdaj." Že prej so jo namreč nekajkrat uglasbili. Feri je bil tako navdušen, da je po tem, ko me je v živo slišal izvajati to pesem, sam predlagal, naj še kaj uglasbim.

On me res zelo, zelo podpira in mi tudi pušča svobodo, kar mi je super. Včasih mi predlaga kakšno besedilo, ki se mu zdi primerno zame, a mi pusti, da tudi sama izberem njegove pesmi in jih uglasbim po svoje, kakor jaz čutim.

Kako vaš oče gleda na vašo kariero, je zelo ponosen?

Zelo, seveda. Če ne bi bilo njega, verjetno sploh ne bi bila v glasbi. On je tako ali tako profesionalni glasbenik, zato sem bila od majhnega vpeta v svet glasbe. Verjetno se je zato, ker me nihče ni silil v to, rodila takšna ljubezen. Oče je bil tudi tisti, ki mi je ves čas govoril, naj grem študirat kaj drugega, ne glasbe in da naj bo glasba moj hobi, ker je vedel, da ni preprosto biti glasbenik po poklicu in živeti od tega, sploh v tako majhni državi.

Hkrati mi je stal ob strani, me spodbujal, on je napisal prve pesmi zame, potem sva začela skupaj ustvarjati. Zdaj praktično vse delava midva. On je avtor vseh aranžmajev, je član moje skupine, na neki način je vodja skupine. Vedno sva skupaj. Včasih me samo pelje na kakšen intervju, je skratka zelo ponosen. To sem najočitneje videla zdaj v Bolgariji, ko sem zmagala. Prav čutila sem, kako je ponosen.

Čeprav ni lahko biti uspešen glasbenik v Sloveniji, vi ste. Je glasba še vedno le vaš hobi ali lahko živite od tega?

Prvih pet let, ko sem trdo delala in se mi je začelo počasi odpirati, sem bila še študentka in sploh še nisem razmišljala o poklicu. Ravno ko sem diplomirala, pa se je začela moja pot zares vzpenjati in na podlagi petletnega dela sem zaprosila za status samozaposlene v kulturi, tako da sem zdaj po poklicu glasbenica in dejansko živim od glasbe. Moram potrkati - za zdaj gre, res pa je, da sem tudi po naravi skromen človek in sem si zdaj šele začela ustvarjati svoj novi dom.

Če si skromen, če ne potrebuješ veliko, se da čisto lepo živeti. In če sem povsem odkrita, mi več pomeni to, da lahko počnem, kar imam rada, tudi če ni plače vsak mesec, enkrat je več, drugič manj. Zadovoljna sem, da imam to svobodo.

Foto: Bojan Puhek

Trendi Alya iskreno o težkih preizkušnjah in velikih spremembah v življenju #intervju #video

Trendi Vrača se slovenska najstniška senzacija Bepop #video