Sobota, 29. 3. 2025, 22.03
1 dan, 14 ur
Intervju
Sašo Avsenik o največji uspešnici: To so prizori in slike, ki si jih nisem upal niti predstavljati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,66
Sašo Avsenik skupaj s kolegi glasbeno zgodbo svojega ansambla ustvarja že 16. leto.
Zgodbo tretje generacije glasbene družine Avsenik že šestnajsto leto uspešno vodi Sašo Avsenik, vnuk legendarnega Slavka Avsenika. S svojim istoimenskim ansamblom, s katerim izvaja zapuščino svojih prednikov in svojo avtorsko glasbo, je Sašo obredel že večji del Evrope in Severne Amerike, letos pa so napovedali tudi svoj največji projekt – Stožice. Vodja zasedbe je v intervjuju za Siol.net v domačih Begunjah spregovoril še o začetkih in delovanju ansambla mlade generacije, zanimivostih v glasbeni industriji in svojih največjih dosedanjih dosežkih ter tudi o načrtih za prihodnost. "Nisem mogel verjeti, da je v Avstriji nogometni klub, v katerem po tekmi pritečejo v garderobo in na skladbo Hallo kleine Maus (nemška različica Ene bolhe za pomoč, op. p.) skačejo po garderobi. To so prizori in slike, ki si jih nisem upal niti predstavljati. Da pa se to zgodi na mojo glasbo, pa še manj," o svoji največji uspešnici pove Sašo.
Čeprav ste letos odigrali že kar nekaj koncertov, ste imeli, kot je za vas običajno, tudi daljši januarski oddih. Kje vse ste se potepali?
Z družino sem šel na smučanje, malo po domačih smučiščih in malo v Avstriji, kjer smo bivali na kmetiji. Otroka sta še toliko majhna, da smo se umaknili v naravo in med živalce. Naša pevka je šla na vzhod, v tropske kraje, na Bali. Dva člana, Luka in Matic, sta bila v Ameriki. Tudi Aleš je bil na smučanju v tujini. Tako smo bili nekako razpršeni med smučanjem in morjem in smo se malo odklopili.
Sicer pa se konec januarja, kar še ostane prostega časa, izkoristi za nove ideje in snemanje demo posnetkov ter naredi razmislek o tem, kaj je bilo dobro v pretekli in kaj potrebujemo v novi sezoni. Januarja resetiramo glave.
Ansambel Saša Avsenika deluje od leta 2009
Ansambel Saša Avsenika letos praznuje 16 let delovanja, obeležili pa jih bodo s svojim največjim koncertom do zdaj, Zimsko pravljico 20. decembra v Stožicah. V ansamblu tretje glasbene generacije družine Avsenik se je v teh letih zamenjalo kar nekaj članov, trenutno pa zasedbo sestavljajo: Sašo Avsenik (harmonika), Matic Plevel (kitara), Aleš Jurman (bas, bariton), Denis Daneu (trobenta), Tommy Budin (klarinet) ter vokalista Luka Sešek in Lucija Selak.
20. decembra letos bo Avsenikova glasba na samostojnem koncertu prvič zazvenela v Stožicah. Koliko časa bodo namenili pripravam na omenjeni dogodek? "Šestnajst let priprav ali pa še več (smeh, op. p.). Ko sem bil mlad fant, nisem pomislil na nič od tega, ko pa sem začel z ansamblom, sem si začel stvari bolje predstavljati in zamišljati. Sebe sem si predstavljal v Stožicah kot enega izmed mnogih nastopajočih na enem izmed dogodkov, da bi imeli svoj večer, pa si nisem upal pomisliti. Na odru Stožic z ansamblom še nismo stali, bil pa sem večkrat v Stožicah na drugih koncertih kot gledalec oz. poslušalec," je v intervjuju za Siol.net povedal vodja ansambla Sašo Avsenik.
Kako si spočijete misli od vsakodnevnega hitenja, voženj in turneje?
Vsak član se spočije na svoj način. Sam zase rečem, da se najlažje ob družini, ob svojih dveh hčerkah. Biti glasbenik je ne samo poklic, ampak življenjski slog. Tudi hčerki sta nori na glasbo. Vesel sem, ker obe z veseljem poslušata vse vrste glasbe. Na neki način je lepo, ker na svoj poklic ne gledam le kot na formalnost, ampak na nekaj, kar me dejansko veseli. Ker pa to lahko včasih obremenjuje družino, poskusim, da na dopustih s tem ne obremenjujem preveč tudi preostalih.
Vstopate že v 16. leto delovanja ansambla. Kakšen je bil vaš prvi stik z glasbo in kdaj ste dobili idejo, da ustanovite svoj ansambel?
Moji najstarejši spomini in stik z glasbo so seveda povezani z družino. Ata Slavko je doma v Begunjah igral na harmoniko, to sem poslušal tudi jaz in ko sem dobil igračo harmoniko, sem se usedel poleg njega in po domače ob njem fušal. On jo je igral tako na glas, da sem menil, da nama gre odlično.
Kasneje sem obiskoval tudi glasbeno šolo, a nikoli si nisem mislil, da bom z glasbo prišel tako daleč, da bom nekoč igral pred 25 tisoč ljudmi in za predsednike držav ter da bomo imeli televizijske koncerte. Tega nikoli nisem pričakoval, ker sem mislil, da moraš imeti za to poseben dar. Ata Slavko je bil tako poseben in tudi oče je bil priden na instrumentu. Vedno sem bil vzgojen s prepričanjem, da je uspeh poleg pridnosti, delavnosti včasih pogojen tudi s srečo. Da si v pravem trenutku na pravem mestu.
Mi smo imeli to srečo, da smo lahko za osemdeseti rojstni dan ata Slavka predstavili svojo prvo zgoščenko, ki smo jo ustvarili skupaj z njim. V Nemčiji je bilo takrat toliko zanimanja, da smo začeli gostovati tudi v televizijskih oddajah. Ujeli smo še ta val oddaj. Smo mladi in prilagodljivi. V teh šestnajstih letih se je tudi trg zelo spremenil – od CD do streamov, YouTuba in drugih digitalnih platform.
Vsi smo imeli ambicije, da nas glasba spremlja v življenju, a da je to lahko tvoj poklic, je velika sreča in hkrati velik življenjski izziv.
Saševi najstarejši spomini in stik z glasbo so povezani z njegovo družino.
Zdi se, da niste bili deležni prevelikega pritiska, ampak se je ansambel zgodil dokaj naravno. Kdaj ste vi osebno vedeli, da morate v roke prijeti harmoniko in nadaljevati bogato glasbeno zapuščino družine?
V glasbeni šoli nisem imel prav veliko veselja, saj je bila to obveznost, prav tako je bilo določeno, kaj moraš igrati. Ko pa sem imel svoj ansambel oziroma ko smo s fanti hodili na veselice drugih, smo videli, kakšna je ta svoboda, ko lahko sam odločaš o tem, kaj boš igral. Na koncertu je sicer vnaprej pripravljen program, ki ga sestaviš sam in ga ljudje pričakujejo. Na veselicah pa imaš svobodo, saj sproti vidiš, kako se občinstvo odziva na pesmi, in se skladno s tem odločaš, kaj boš odigral. To me je fasciniralo. Pri osemnajstih letih me je močno potegnilo v to. Ne samo da mi je postala všeč harmonika kot instrument, ampak me je pritegnil predvsem Avsenikov stil igranja.
Dobro se počutimo pri projektih, a ne zato ker je treba prodati več vstopnic ali pa biti všečen, ampak zaradi glasbene zgodbe.
Kaj je bil največji izziv v prvih letih ansambla?
Največji izziv je bil prepričati zasedbo. Mlade člane mi je že uspelo nabrati, a težje jih je bilo zadržati z idejo, da lahko z narodno nošo in zimzelenim Avsenikovim programom pomladiš svoje občinstvo, da ne igraš samo za starejšo populacijo. Naša naloga je bila občinstvo pomladiti s tradicijo in novo idejo.
Bil je izziv dobiti ljudi, ki ne bi igrali le 30-krat na leto. Naš rekord je dvesto terminov v enem letu. Marsikdo je obupal in ni delil vizije, da bi to postal njegov življenjski stil. Ni bilo prepiranja, a je bil izziv, da smo se ujeli pravi.
"Bil je izziv dobiti ljudi, ki tega ne bi igrali le 30-krat na leto. Naš rekord je dvesto terminov v enem letu. Marsikdo je obupal in ni delil iste vizije, da bi to postal njegov življenjski stil."
Kaj se je od začetkov spremenilo?
Zdaj smo lahko število nastopov zmanjšali, ustvarjamo si tudi družine. In tako počasi spoznavamo, da je včasih pomembneje narediti več zanimivih stvari – naučili smo se, da moramo število koncertov zmanjšati, če želimo ustvariti tudi kaj novega.
Leta 2019, ko smo imeli okoli dvesto terminov – samo decembra jih je bilo 24 –, smo bili kot na tekočem traku, saj smo bili vsak dan na odru. Postopno smo začeli zmanjševati število nastopov: najprej na 160, nato na 140, letos jih bomo imeli 120, prihodnje leto pa jih bomo imeli sto oziroma manj.
Kakšno zapuščino so pustili Ansambel bratov Avsenik in predvsem njegova glavna snovalca, Vilko Ovsenik in vaš dedek Slavko Avsenik?
Mislim, da se te zapuščine ne zavedamo čisto. Da sta lahko dva brata ustvarila ne samo tisoč pesmi, ampak en velik trg v celotni Srednji Evropi. Fascinantno je, da ko prideš na Dunaj, slišiš Straussa, v Latinski Ameriki pa pričakuješ latinske ritme. Ko pa prideš k nam in zagledaš hribe, nekako slišiš domače pesmi, na drugi strani meje pa tudi avstrijsko jodlanje. Ta ritem kvinteta je v resnici prišel od nas, zato gre za res veliko zvočno in glasbeno zapuščino. Ta zapuščina ni ustvarila le veliko delovnih mest v glasbi, ampak se povezuje z vsem od turizma do kulinarike, ker nas povezujejo tudi s tradicijo. Zapuščina je ogromna.
Sašo o začetkih Avsenikove glasbe (video):
Zakaj razlika v priimkih dveh bratov? Zgodb o tem je nešteto, ali lahko pri tem vendarle pridemo do zaključka?
Več je faktorjev in zgodb. Najstarejša izpeljava iz najstarejših zapiskov, ki jih imamo – in pri tem je treba povedati, da smo bili pred Slovenijo še v Jugoslaviji, pa še prej pod Avstrijci ter Habsburžani –, je bila izpeljava našega priimka Ausenegg. Kar pomeni, da to izhaja iz tujega priimka, nemškega. Sčasoma pa se je poslovenil tudi priimek in postal Ovsenik oziroma Avsenik.
V tistih časih niso bili vsi pismeni. Ko so se ljudje rodili, je župnik napisal priimek z o-jem, matičar pa na primer z a-jem. Ko so ljudi popisovali, se je bilo treba odločiti za eno različico. En del družine se je odločil tako, drugi drugače. Ata Slavko se je odločil ohraniti starejšo obliko, zato je ostal priimek Avsenik.
"Mislim, da se te zapuščine čisto ne zavedamo. Da sta lahko dva brata ustvarila ne samo tisoč pesmi, ampak en velik trg v celotni Srednji Evropi," nam v domačih Begunjah, kjer stojijo tudi gostilna, restavracija in muzej Avsenik, pove Sašo Avsenik.
Kaj pa odgovornost do priimka, kako je ta zaznamoval vas in vaše delo?
Dobil sem super nasvet starega očeta za popotnico. Edini profesor, ki te spremlja vse življenje, če seveda delaš kot glasbenik, je občinstvo. Sploh če želiš od tega živeti. Ker mi živimo od tega, da prodajamo vstopnice, nosilce zvoka in koncerte, je čisto po pravici povedal, da živimo od občinstva. Občinstvo ti tudi daje okvirje, kaj lahko in česa ne.
Če bi prišli v Cankarjev dom v trenirkah, bi potrebovali precej dobro zgodbo, da bi to upravičili. Se pa vse da, a je treba občinstvu pojasniti, zakaj in kako.
Kako je dedek Slavko Avsenik vplival na vas in kaj vse ste se od njega naučili?
Ob njem sem živel 25 let. S staro mamo Brigito sta se vsak dan pripeljala v Begunje, ker je delala v galeriji oziroma v kasnejšem muzeju. Ko sem prihajal iz šole, so nekateri brali knjige, jaz pa sem se pogovarjal z njim. Pripovedoval je zgodbe v prvi osebi in bilo je zanimivo slišati anekdote, ki si jih sploh ne predstavljamo.
Ko me ljudje vidijo v narodni noši, dobijo vtis, da sem resen, konservativen in uglajen človek, a v zasebnem življenju smo vsi malo drugačni. Tudi Sašo Avsenik postaja nekakšen lik. Ljudje, ki me vidijo, si predstavljajo lik, kot ga poznajo iz televizije in medijev, zato si doma upam več pošaliti kot na odru, ko moram biti v skladu z glasbo in vsem, kar zastopam.
Sašo Avsenik na fotografiji z dedkom Slavkom in očetom Gregorjem Avsenikom
Kateri so vaši najljubši glasbeni žanri in kateri glasbeniki ali skladbe so vplivali na vas?
Glede na to, da sem tretja glasbena generacija, sem podedoval tudi nekaj glasbenega okusa. Ata Slavko je odraščal v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, zato zagotovo nismo šli mimo Glenna Millerja in ameriških popevkarjev, Deana Martina in Franka Sinatre.
Moj oče je odraščal v Ljubljani in v drugih časih. Hitro sem se spoznal z Beatli, ABBO, Bee Geesi, Michaelom Jacksonom in glasbo, ob kateri je odraščal on. Ko sem šel v šolo, pa sem spoznal sodobnejšo glasbo, okoli leta 2000 so prišli raperji, hiphop in še bolj mestna scena. Tako da so bili vplivi več generacij. Podobno kot pri hrani ne želim biti izbirčen niti pri glasbi.
Kako v ansamblu po vseh teh letih usklajujete in ohranjate isto vizijo, cilje in nenazadnje želje vsakega člana?
Kar sem se naučil v teh letih kariere, je, da se je treba pogovarjati. Obstajata dve obliki pogovora: ena na ena in sedem na sedem. To je dobro narediti čim večkrat. Težava nastane takrat, ko se voziš sam, se zapreš in je vsak v svojem svetu. Prideš samo še na oder in igraš z zasedbo. Zaradi tega je dobro opazovati in pristopiti do člana, ki je malo bolj tiho, ter ga vprašati, kako se počuti.
Načeloma vsako leto ob koncu ali pa ob začetku sezone vprašam, kako se člani počutijo, ali so bili zadovoljni, kako jim odgovarja število nastopov, kaj menijo glede finančne plati ter tudi, ali se čez dve leti še vidijo v zasedbi ali pa je to njihova zadnja sezona. Dve leti je tista doba, ki je načrtovana vnaprej. Seveda se pojavijo različni nesporazumi, ampak to so simpatični prepiri.
Vesel sem, da je za Ansamblom Saša Avsenika ekipa, čeprav sem njegov prvi obraz in tisti, ki nosi njegovo ime. To dokazujemo v času težav z mojo roko, saj ničesar ne bi mogel brez svoje ekipe. Vsak član mora poskrbeti za fizično in glasbeno sposobnost, da je na odru fit in da pride pripravljen.
"Nas je sedem in tudi s finančne plati naša zgodba ne pomeni Sašo z bandom. Nanje gledam kot na svoje kolege. Sam s harmoniko ne morem narediti tega, kar lahko s skupino."
Si lahko vaša zasedba privošči daljšo odsotnost z odrov?
Nas je sedem in tudi s finančne plati naša zgodba ne pomeni Sašo z bandom. Nanje gledam kot na svoje kolege. Sam s harmoniko ne morem narediti tega, kar lahko s skupino. Zato gledam, da je zelo enakopravno tudi pri finančni razdelitvi. Nihče od nas ne bi mogel preživeti enega leta, ne da bi karkoli delal. Drug od drugega smo odvisni, stvari si razdelimo in uživamo v tem, da ni vsa odgovornost na enem.
Sodelovali ste tudi z različnimi imeni iz slovenske glasbene industrije. Se vam zdi pomembno, da svojim oboževalcem ponudite najboljše mogoče vsebine in izdelke?
Velika sreča je, da to ni samo odgovornost in breme, ampak da imajo slovenski glasbeniki radi priimek Avsenik, ker se ga je vedno povezovalo s kakovostnimi izvedbami in dobrimi idejami.
Če bi jih poklical kot Sašo iz Begunj, verjetno ne bi imel te sreče, da bi sodeloval s temi velikimi umetniki in izvajalci. Ker pa za tem stoji Avsenikova zgodba, imam to srečo, da ko jih pokličem, rečejo, da jim je všeč Avsenikova glasba in to, kar so naredili predniki. Všeč jim je tudi to, kako se je svoje poti lotila naša generacija. Eno se povezuje z drugim.
Energija, ki jo imamo Slovenci, je neustavljiva.
Kakšen je odnos ljudi do Avsenikove glasbe?
Ko slišiš ime Avsenik, si lahko predstavljaš zelo široko paleto. Nekdo si pod tem predstavlja Cankarjev dom in zvezdnike, spet drugi simfonike, tretji pa ansambel v šotoru ob izvajanju skladbe Mi ga spet žingamo.
Sreča teh dveh bratov je, da sta bila tako koncertna kot ljudska. Slavko je bil bolj ljudski, Vilko pa bolj koncerten. Ta razlika se je še bolj pokazala z družabnimi omrežji, saj je ena glasba za zabavo (polne šotore in veselice), drugo pa lahko uporabiš, ko greš na čudovite hribe in z lepim valčkom podložiš svoj story (svojo zgodbo za objavo na družbenih omrežjih, op. p.). So torej tudi druge vrednote kot le ples in zabava, recimo izročilo, ponos in ljubezen do domovine.
"Všeč mi je rek glasbenika Princa: Kritika izda kritika. Kaj to pomeni? Da je nekdo, ki je nekaj napisal, s tem izpostavil tudi sebe in pokazal, če se izrazim na sodobni način, ali je "hater" (sovražno nastrojen, op. p.), ali se spozna na glasbo, ali je zapis argumentiral ter kje ga žuli."
Kako se odzivate na kritike in spopadate s pritiskom ter pričakovanji javnosti?
Če imam slabo vest, potem se z njimi obremenjujem. Če sem imel za kakšno stvar slab občutek že vnaprej in o čem nisem bil prepričan, kar so nato kritike tudi potrdile, potem se obremenjujem s tem, da nisem poslušal sebe.
Sicer pa mi je všeč rek glasbenika Princa: "Kritika izda kritika." Kaj to pomeni? Da je nekdo, ki je nekaj napisal, s tem izpostavil tudi sebe in pokazal, če se izrazim na sodobrn način, ali je "hater" (sovražno nastrojen, op. p.), ali se spozna na glasbo, ali je zapis argumentiral ter kje ga žuli.
Ko si to misel večkrat ponoviš in potem prebiraš kritike, hitro ugotoviš, ali je nekdo to zapisal, da bi samo nekaj popljuval, ali pa je stvar zapisal dobronamerno. To izpostavljanje mi je pri kritikah zanimivo.
Kako uravnotežite svojo kariero z osebnim življenjem in kako preživljate prosti čas?
Družina je v vsakem primeru žrtev, to je povedal že stari ata Slavko. Dokler otroka nista imela šolskih obveznosti, sem ju lahko med tednom peljal na izlet, sprehod oziroma kamorkoli drugam, zdaj pa jaz običajno delam ob koncih tedna in med počitnicami. V vsakem primeru je to žrtev, po drugi strani pa je lepo, saj zaradi mene veliko vidita in doživita. Danes imamo telefone, tako da jima marsikaj fotografiram in kaj prinesem iz tujine, česar sem bil tudi sam deležen kot otrok. Tako nastajajo nove ideje.
So plusi in minusi. Ampak sreča je ta, da lahko rečem, da ne potrebujem drugih hobijev, saj imam čas zapolnjen že z družino in glasbo. Običajno igramo od četrtka do nedelje, od ponedeljka do srede pa smo doma. Manj koncertov smo imeli tudi pozimi, le ob koncih tedna, v soboto in nedeljo. Ni pa pretežko, saj imamo veliko pomoč tehnologije, veliko stvari olajšajo tudi avtoceste, ki jih včasih ni bilo.
Tri najljubše Avsenikove skladbe po izboru Saša Avsenika (video):
Kaj pa potovanja in nastopanje v tujini?
Na sezono naredimo okoli 80 tisoč kilometrov, tako da smo s prevoženimi kilometri zagotovo že presegli milijon. Po Sloveniji se člani vozimo sami, saj si vsak po svoje ureja čas. V tujino pa se nam izplača potovati skupaj.
Pri nas je dobro, da smo zmanjšali število koncertov, da imamo glavo še za druge stvari. Recimo Luka, ki je res slovenski talent in znan obraz, sinhronizira risanke in sodeluje pri drugih pop projektih. Škoda bi bila za celotno slovensko glasbeno sceno, če bi ga omejevali. Sceni ne more dati toliko, če dvajsetkrat ali pa štiridesetkrat zapoje iste pesmi, kot če nekaj novega posname v studiu in to ostane za vedno. Tega se pri nas zavedamo. Zmeraj bolj se spogledujemo s tem, da je pomembno tudi glasbeno ustvarjanje.
Kako je biti ves čas v središču pozornosti in ljubljenec občinstva? Kakšne so interakcije z oboževalci in oboževalkami ter kako se spopadate z različnimi skušnjavami na glasbenem in zasebnem področju?
Glede občinstva imamo na tej sceni zelo veliko srečo, saj gre za zelo družinsko naravnane ljudi. Starejši se še spominjajo starega očeta. Agresija se pojavi samo na velikih koncertih in nastopih, ko si te zaželijo vsi naenkrat. Nekateri izmed njih nimajo občutka in mislijo, da si moramo zato, ker je trikrat prišel na naš koncert, zanj vzeti pol ure. A tega si zaradi nekaj sto čakajočih v vrsti ne moremo privoščiti. Tukaj nastane problem, saj imajo nekateri malo premalo občutka za to, kaj je primerno in kaj ne.
Sicer pa na veselicah ni pretepov niti drugih težav. Oboževalke nas ne čakajo pri avtomobilih. So kakšne neprimerne vsebine, ki priletijo v naša zasebna sporočila, ampak ženi v šali vedno rečem: "Premalo je tega, nekaj delamo narobe (smeh, op. p.)."
"Oboževalke nas ne čakajo pri avtomobilih. So kakšne neprimerne vsebine, ki priletijo v naša zasebna sporočila, ampak ženi v šali vedno rečem: 'Premalo je tega, nekaj delamo narobe' (smeh, op. p.)."
Kaj bi izpostavili kot svoj največji dosežek na glasbenem področju do zdaj?
Za glasbeni dosežek bi rekel, da je to pesem Ena bolha za pomoč. Zakaj? Ker komercialni radii naše glasbe ne vrtijo. V tujini še manj kot doma, v Münchnu nas po radiu ne boste mogli slišati.
Kljub temu pa je že več kot dva tisoč nemških orkestrov kupilo note za to skladbo. Kar želim povedati, je to, da smo v letu 2023 v narodnih nošah in s tradicionalnim zvokom ustvarili uspešnico, kar je po mojem mnenju res velik uspeh. Da se skladba prime tudi med mladimi, da to mladi objavijo na TikToku in postane trend ter da skladba nima preveč tradicije in preveč modernosti, se mi zdi uspeh in sreča.
Bolha je skladba, ki je bila všeč ne samo občinstvu, ampak tudi glasbenikom. Nemci so nam privoščili ta uspeh, ker poznajo Avsenikovo zgodbo in vedo, da nas ne vrtijo radiji in ne pridemo na televizijo. Pomembno je, da se nekaj zgodi organsko.
"Ena bolha za pomoč nam je zelo spremenila stvari in vse skupaj obrnila na glavo – na boljše. V tujini in Sloveniji je pritegnila še več mladih."
Ena bolha za pomoč nam je zelo spremenila stvari in vse skupaj obrnila na glavo – na boljše. V tujini in Sloveniji je pritegnila še več mladih. Predvsem v tujini. Nisem mogel verjeti, da je v Avstriji nogometni klub, v katerem po tekmi pritečejo v garderobo in na skladbo Hallo kleine Maus (nemška različica Ene bolhe za pomoč, op. p.) skačejo po garderobi. To so prizori in slike, ki si jih nisem upal niti predstavljati. Da pa se to zgodi še na mojo glasbo, pa še manj. Bolha je bila lani izmed novih skladb imenovana za novo skladbo leta na Oktoberfestu. Uvrstila se je tudi na televizijske oddaje, na katerih še nikoli nismo bili, zato lahko rečem, da nas je skladba pomladila. Je ena izmed mojih najljubših.
Podobno je bilo s Planico. Nobena glasbena industrija ji ni dajala prednosti. Vmes je nekaj let ni bilo, a so ljudje začeli pogrešati skladbo, ko nekdo preskoči mejo 200 metrov. Tradicija se kar od nekod pojavi. Ali pa na drugih tekmah, ko ob zmagah zavrtijo Golico. Tega ni naročila Avsenikova družina, nobena politika, nobena glasbena industrija. Enkrat je to nekdo sprožil in ob tem so nastala tako močna čustva, da so to ljudje vzeli za svoje in za tradicijo.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost in katere glasbene projekte še načrtujete?
Želja je še naprej ustvarjati in ne delati stvari kot po tekočem traku, Avsenikovo glasbo izvajati tudi na drugačnih odrih. Nikakor nismo siti tega, da vedno znova igramo Avsenikove uspešnice. Želimo jih vedno znova predstavljati na nov način in v novih izvedbah, da to ne ostane samo na gramofonskih ploščah, ampak da ta glasba živi naprej na odru in terenu.
Nekdo ima kakšno skladbo za ples, drugi za koncert, polko smo zaigrali tudi že na pogrebu za prijatelja. Glasba je tako univerzalna, da si želimo ustvarjati novo glasbo in do septembra posneti tudi nov album, ki bo izšel enkrat pred Stožicami.
"Dobro se počutimo pri projektih, a ne zato ker je treba prodati več vtopnic ali pa biti všečen, ampak zaradi glasbene zgodbe."
Boste v prihodnosti sodelovali z drugimi glasbeniki?
Predvidenega ni nič, a ne izključujemo ničesar. Dobro se počutimo pri projektih, a ne zato ker je treba prodati več vstopnic ali pa biti všečen, ampak zaradi glasbene zgodbe. Če smo se povezali z Janom Plestenjakom, smo se zato, ker je izjemen avtor predvsem besedil, z Magnificom smo se zato, ker nam je bila všeč njegova pesem Sonce posijalo. Z Nino Pušlar smo sodelovali, ker nam je všeč njen način podajanja glasbe in ker smo tudi ljubitelji njenega dela. Zato radi sodelujemo s tistimi, ki so nam všeč.
Avseniki ste znani po tem, da se osredotočate na svojo glasbo in niste v središču škandalov ter ne polnite naslovnic rumenih novic. Kako vam to uspeva in kako poiščete take člane zasedbe?
Tukaj imam spet izkušnjo z zapuščino starega očeta, saj je na neki točki izkusil, kaj pomenijo mediji. Niso noben bavbav in niso nič slabega, a moraš biti vseeno previden. Bil sem na zmenku s svojo zdajšnjo ženo, ki je na Facebook objavila najino fotografijo. To je pograbil neki novinar in objavil. Tako je moj tast izvedel, da hodim z njegovo hčerko, ko mu za to še ni povedala. To je ena tistih izkušenj, ki ti pokaže, da ko nekaj objaviš na internet, ne pomeni, da je samo tvoje, ampak deliš z vsemi.
Moram pa zelo pohvaliti slovenske novinarje, saj se da veliko stvari dogovoriti in tudi mi jim izkažemo neko spoštovanje. Moja žena je rekla, da se ne želi izpostavljati. Ko sva se poročila, sva objavila poročno fotografijo in to je bilo verjetno zadnjikrat, da je javnost videla mojo ženo. Slovenski mediji potem to spoštujejo.
Ves čas mi gre po glavi ena beseda, ko gledam svetovne skupine, pa tudi svetovne in naše politike. Ta beseda je zgled. Prevečkrat se spozabimo, smo čustveni in se opravičujemo sami sebi, da lahko delamo to, kar tudi drugi, čeprav vemo, da ni prav. Vesel sem, da sem dober zgled dobil od prednikov, in tega želim ohranjati še v prihodnje.
"Ponosen sem, da smo v Sloveniji v marsičem naprednejši od drugih in da vemo, kaj pomenita organskost in energija, ki je umetna inteligenca in tehnologija ne premoreta. Energija, ki jo imamo Slovenci, je neustavljiva."
Kaj menite o slovenski narodnozabavni sceni in na splošno o ustvarjanju slovenske glasbe? Je ta kakovostna?
Uživam, ko vidim, da se veliko ljudi ukvarja s tem. Ne bom rekel glasbenikov, ker so nekateri zgolj komercialisti in si poenostavljajo stvari, skladno z glasbeno industrijo. Sem pa vesel, da nastajajo vsebine in da se zgledujemo tudi po tujcih. Tudi Slovenci smo inovativni, pri tem lahko izpostavim oddajo v Petek zvečer.
V Nemčiji si take oddaje ne znajo predstavljati – jim ne uspe, da bi ustvarili oddajo na takšni ravni, kjer nastopijo največje zvezde ter v živo zapojejo. To vem iz prve roke, saj sem govoril s člani nemškega orkestra, ki igra v vseh televizijskih oddajah, kjer se večinoma igra na playback. Ponosen sem, da smo v Sloveniji v marsičem naprednejši od drugih in da vemo, kaj pomenita organskost in energija, ki je umetna inteligenca in tehnologija ne premoreta. Energija, ki jo imamo Slovenci, je neustavljiva.
Ogromno nastopate. Se da od vašega dela živeti nadpovprečno dobro?
Živimo dobro, tako, da smo zadovoljni. Nihče od nas si ni postavil nove hiše. Ne gre za ogromen denar in smo nekje v delovnem razredu, kdo živi celo še pri starših. Če nas vprašate, ali nam gre dobro, pa je odgovor da. Gre nam dobro, ker uživamo v tem, kar delamo. Kaj na koncu sploh potrebuješ? Na stanovanje gledam kot na nekaj, kamor grem spat, kjer se uredim in kamor se umaknem. Živimo pa v avtu, na odrih, na terenu in v naravi. Ne potrebujemo veliko, da živimo dobro.
"Če nas vprašate, ali nam gre dobro, je odgovor da. Gre nam dobro, ker uživamo v tem, kar delamo."
Na odru v zadnjih mesecih ne stoji več sedem članov, ampak osem. Kako se je nov nadomestni član vključil v zasedbo?
Naša prva izbira je Robi Novak, ki je sicer član Mladih korenjakov. Do začetka veseliške sezone smo dogovorjeni z njim, potem pa bomo kombinirali, saj vsi ti fantje, ki so res odlični glasbeniki, igrajo tudi za svoje ansamble. Robi je učitelj glasbe, zato bo maja pri nas igral manj. Imamo veliko srečo, da se je takoj ujel z ekipo, delimo si iste vrednote. Je športno naravnan, všeč mu je ta glasba, ne komplicira in uživa tudi v našem redu in rutini. Vsak zunanji, ki pride v naš krog, vidi, da je delovno okolje zdravo.
Preberite še:
