Sreda, 29. 1. 2025, 22.02
2 uri, 20 minut
Intervju: Tatjana Cameron Matejaš - Tajči
Zakaj je Tajči odšla v ZDA? "Nisem več videla drugega izhoda."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,49
"Tajčimanija" je v določenih trenutkih res prerasla v histerijo, se začetka 90. let spominja Tatjana Cameron Matejaš - Tajči.
Letos mineva 35 let, odkar je Tajči s skladbo Hajde da ludujemo nastopila na Evroviziji in z njo popolnoma obnorela Jugoslavijo. Dve leti pozneje pa je zapustila dom in se odselila v ZDA, kjer si je pozneje tudi ustvarila družino. Zakaj je odšla in kako se spominja obdobja, ko je bila na vrhuncu slave, je razkrila v odkritem pogovoru za Siol.net.
Tajči, ki ima po babici s Klanca pri Kozini tudi slovensko kri, je v pogovoru za Siol.net odkrito spregovorila o pasteh slave, ki jo je doživela, ko je imela le 19 let, in o razlogih za odhod v ZDA. Pritiske, ki jih je prineslo zvezdništvo, je vse težje prenašala, v sebi pa je nosila tudi temno skrivnost, o kateri dolgo ni mogla govoriti.
Ob 35. obletnici Evrovizije v Zagrebu se aprila v Slovenijo vračate z nastopom v Ljubljani, potem ko ste na božič koncertirali na mariborskem Trgu Leona Štuklja. Kakšni so vtisi z nastopa na Štajerskem?
Bilo je neverjetno. Z menoj so bili moji sinovi, ki so se mi tudi pridružili na odru, in ljudje so bili navdušeni. Bila sem resnično presenečena, pravijo mi, da se je zbralo okoli sedem tisoč ljudi, čeprav je bilo strašno hladno. Mislila sem si, da bodo ljudje ostali za kakšni dve ali tri pesmi in potem šli domov na toplo. Toda ne, celi dve uri so tam peli z mano.
"Na moje koncerte prihajajo majhni otroci in z mano pojejo vse pesmi, znajo besedila."
Vaših uspešnic občinstvo torej še ni pozabilo.
Ne, še danes jih poslušajo in pojejo, in to ne le tisti, ki so jih spoznali v 90. letih, ampak se prenašajo na mlade generacije. Na moje koncerte prihajajo majhni otroci in z mano pojejo vse pesmi, znajo besedila.
Ko ste leta 1990 sodelovali na Jugoviziji, jugoslovanskem izboru evrovizijskega predstavnika, še zdaleč niste veljali za favoritko, kajne?
Tako je, na Jugoviziji v Zadru sem veljala za najšibkejšo konkurenco. Na tekmovanje so me poslali prav zato, da ne bi ogrozila zmage Massima Savića, ki je bil največji favorit. Nastopal je z mojo pesmijo Dvije zvjezdice, ki pa so ji spremenili besedilo in je nosila naslov Pjesma za tebe.
Kako se zdaj spominjate tistega nastopa, ki vam je prinesel zmago?
Takoj ko sem stopila na oder, sem čutila neko posebno energijo, ki sem se ji povsem prepustila. Jaz tam nisem bila zaradi zmage in da nekaj osvojim. Pojem že od četrtega leta in glasba je zame nekaj, v čemer se srečamo in doživimo nekaj lepega. Če si žalosten, te pesem razvedri, ne počutiš se samega in med tistim nastopom sem zelo intenzivno čutila prav to energijo.
Ob nastopu na Evroviziji niste imeli niti 20 let. Kako ste takrat doživljali norijo, ki so jo povzročile pesem Hajde da ludujemo in druge uspešnice, ki so sledile?
Takrat so to razglasili kar za "tajčimanijo", kot je bila nekoč "beatlomanija". Ni šlo le za to, da si oboževalec nekega glasbenika, ampak je v določenih trenutkih res preraslo v histerijo. Zdaj bolje razumem, kaj se je takrat dogajalo, da lahko adrenalin in dopamin človeka preprosto odneseta, poleg tega pa sem bila jaz do vseh res odprta in vsem dostopna. Tako jaz kot občinstvo se včasih preprosto nismo znali obdržati na trdnih tleh.
Ob sebi takrat nisem imela nikogar, ki bi mi svetoval, ki bi mi rekel "Zdaj pa sedi, desetkrat vdihni in se umiri". Tako sem naslednji dve leti preživela v nekem zelo izčrpavajočem stanju, tako mentalno in fizično kot čustveno. Imela sem po dva, tri koncerte na dan! Nikoli in nikjer nisem imela miru, nisem mogla oditi na morje, nisem si mogla odpočiti, nisem mogla niti z mamo ali prijateljicami na kavo. To mi je zelo manjkalo in to sem vse težje prenašala.
"Pri 18 letih, še preden sem zaslovela, sem doživela spolni napad. V tistih časih o tem nismo govorili kot o nasilju, ampak kot o nečem, za kar je odgovorna ženska."
Je bil to razlog, da ste leta 1992 odšli v tujino?
Da, nisem več videla drugega izhoda, nisem videla možnosti, da bi se to spremenilo, bile so pa tudi druge grde stvari, ki jih takrat še nisem predelala. Pri 18 letih, še preden sem zaslovela, sem doživela spolni napad. V tistih časih o tem nismo govorili kot o nasilju, ampak kot o nečem, za kar je odgovorna ženska. Jaz sem to povzročila, jaz sem kriva. To je bila strašno velika travma v mojem življenju, ki pa sem jo potlačila v sebi. Povedala nisem nikomur, niti svoji mami.
A če si ne priznaš, če ne izrečeš, da so te posilili, bo del tebe vedno okrnjen. Jaz sem zato ves čas živela v strahu, bala sem se moškim reči ne, bala sem se preprosto obstajati, da ne bi slučajno koga narobe pogledala in bi se mi to spet zgodilo.
Kako ste nato vendarle začeli govoriti o tem?
To me je dolgo spremljalo in čeprav sem bila tudi pri terapevtih, ni nikoli prišlo na plan, tako globoko sem potlačila vase. Leta 2014, ko sem imela že 44 let, pa je prišlo do preobrata. Takrat sem snemala TV-oddajo o življenjskih prelomnicah in odšla v Thistle Farms, organizacijo, ki pomaga ženskam, ki so preživele različne travme – od prisilne prostitucije do odvisnosti od drog. V tej skupnosti sem se udeležila skupne meditacije, z udeleženkami smo se držale za roke in rekle so mi: "Dobrodošla v naš krog." V tistem trenutku sem začela jokati, saj sem dojela, da če lahko one zacelijo rane, ki so jim bile prizadejane, potem lahko tudi jaz svoje. Nihče mi ni ničesar vzel in ni treba, da me to, kar se mi je zgodilo, zasleduje vse življenje.
"Moji sinovi so odrasli z zavedanjem, kaj je spolno nasilje. V tem duhu je treba vzgajati tako moške kot ženske."
Zdaj o tem lahko govorim in pomembno je, da se o tem govori. Ne le z ženskami o tem, da ne pomeni ne, da nismo krive za nasilje in da nam ni treba dati ničesar, česar nočemo, temveč tudi z našimi sinovi. Moji sinovi so odrasli z zavedanjem, kaj je spolno nasilje in da vzburjenje ne more biti izgovor, da se ne moreš nadzirati. V tem duhu je treba vzgajati tako moške kot ženske.
Hajde da ludujemo je na nek način zadnja skupna evrovizijska skladba republik nekdanje Jugoslavije. Še vedno spremljate glasbo, ki prihaja s tega območja?
Imam tri otroke, kar je s seboj prineslo ogromno dela, še posebej po tem, ko je umrl moj mož. Kot glasbenica se seveda ves čas ukvarjam z glasbo, pojem, pišem, vadim in nastopam. Ko imam nekaj prostih minut, zato ne poslušam glasbe, ker takrat potrebujem tišino. Zato težko rečem, da sem spremljala dogajanje na tukajšnji glasbeni sceni, a so določene pesmi seveda našle pot do mene, predvsem od kolegov, s katerimi sodelujem. V Sloveniji sem denimo veliko sodelovala z Davorjem Božičem.
Leta 1992 ste se odselili v ZDA. Menda je bila ena vaših prvih služb odgovarjanje na kupe pisem, ki jih je dobivala neka znana oseba. Kdo je bil to?
Da, to je bil legendarni TV-voditelj Walter Cronkite. Agencija za honorarno delo me je poslala na televizijo CBS, tam sem bila nihče, ena od tisoč deklet, ki so tisti dan prišla pomagat, in to mi je bilo super. In tajnica me je zadolžila za odgovarjanje na pisma, ki so jih gledalci poslali Walterju Cronkitu. Pomislila sem, oh, to je karma. Doma sem namreč jaz dobivala na stotine vreč in škatel pisem, seveda na vsa nisem mogla odgovoriti sama, a sem se potrudila, da sem se na odgovore vsaj podpisala. Na nekatera, predvsem otroška, pa sem v celoti odgovorila sama in pred časom se je pevec Jacques Houdek pohvalil, da še vedno hrani odgovor, ki sem mu ga napisala.
V času družbenih omrežij si je to težko predstavljati. Zdaj zvezdniki s sledilci delijo vse, tudi svoj vsakdan, takrat so se znane osebnosti zdele veliko bolj nedosegljive.
Tudi moja pot bi bila verjetno drugačna, če bi takrat imeli družabna omrežja, če bi lahko bila iskrena in svojemu občinstvu povedala, da nisem enodimenzionalna zvezda, ki je vedno vesela in nasmejana, ampak da sem tudi jaz kdaj žalostna in da me je kdaj strah. Ne nazadnje sem imela le 19 let.
"Ko sem bila na vrhuncu slave, mi je namreč še vedno nekaj manjkalo, pa čeprav sem živela svoje sanje."
Živite v Nashvillu, enem od največjih glasbenih središč v ZDA. Ste vpeti v tamkajšnjo glasbeno sceno?
Z glasbo se nikoli nisem prenehala ukvarjati. V ZDA sem prišla študirat muzikal, pela sem z jazz bandi in big bandi, nato pa spoznala moža in uglasbila zgodbo o svoji duhovni poti. Ko sem bila na vrhuncu slave, mi je namreč še vedno nekaj manjkalo, pa čeprav sem živela svoje sanje. Živela sem tisto, kar sem si želela od malih nog. Spraševala sem se, zakaj se še vedno počutim tako osamljeno. Kako sem lahko osamljena, če me obožujejo milijoni ljudi? Potem pa me je prijateljica nekoč vzela s seboj v cerkev. Tam ni bilo govora o religiji, ampak o bogu kot ljubezni, v kateri smo sprejeti in nikoli sami, povezani smo v tej božji ljubezni. In o tem sem želela peti.
Ko sem spoznala svojega zdaj pokojnega moža, sva bila naslednjih 15 let praktično ves čas na koncertni turneji, sčasoma so z mano peli tudi moji sinovi, kar je bilo krasno. Ko pa je moj najstarejši sin začel obiskovati srednjo šolo, smo se ustalili v Nashvillu. Tam mi je čudovito, imamo krasno glasbeno skupnost, glasbeniki drug drugega poslušajo, skupaj delajo, res je lepo.
"Odraščala sem z zavestjo, da smo vsi eno, da ni delitev in da so meje neumnost. Zakaj bi se delili, če smo vsi enaki? Zato mi je bilo ob vojni na Balkanu zelo hudo."
Se pogosto vračate na Hrvaško?
Odkar je moj najmlajši sin lani dopolnil 18 let, imam več časa in je lažje. Seveda so otroci še vedno moja prioriteta, a zdaj zmorejo tudi sami.
Na Hrvaškem se bom vedno počutila doma, pa ne le na Hrvaškem, ampak na celotnem tem območju. Doma sem tam, kjer se tako počutim. Imam denimo super prijatelje v Mariboru in ob njih se počutim doma. Odraščala sem z zavestjo, da smo vsi eno, da ni delitev in da so meje neumnost. Zakaj bi se delili, če smo vsi enaki? Zato mi je bilo ob vojni na Balkanu zelo hudo. Razumem, da je vsak rad v svoji skupnosti, ampak ali to pomeni, da se moramo med seboj sovražiti? Tega ne morem razumeti.
Si lahko torej ob aprilskem obetamo še kakšen nastop v Sloveniji?
Seveda. Vesela sem, da se dogajajo takšni glasbeni projekti, kot bo koncert 5. aprila. Imam odlično ekipo, odlično spremljevalno skupino, pripravljeni smo!
Preberite še:
