Torek, 29. 10. 2024, 4.00
2 tedna
Intervju z režiserjem celovečernega filma o Draženu Petroviću
Danilo Šerbedžija, režiser filma o Draženu Petroviću: Takih legend ne smemo pozabiti!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,76
Prihodnjo sredo, 6. novembra, bo v Cineplexxu Ljubljana Rudnik slovenska premiera celovečernega filma o košarkarskem geniju Draženu Petroviću, ki v spominu ljudi živi tudi tri desetletja po njegovi smrti. O teži odgovornosti, ki jo prinaša snemanje filma o kultni osebnosti, kot je pokojni Petrović, odločitvi, o tem, da se o njem posname intimni in ne športni film, o iskanju igralcev in odzivih gledalcev, smo se pogovarjali z režiserjem filma Danilom Šerbedžijo, ki si želi, da bi košarkarskega Mozarta spoznale tudi mlajše generacije. "Takih legend ne smemo pozabiti," poudarja Šerbedžija.
Poldrugo uro dolg celovečerni film s preprostim naslovom Dražen se osredotoča na intimno zgodbo košarkarskega Mozarta, ki je bil več kot športnik. S svojo igro je osvojil najprej Šibenik, nato Hrvaško in Evropo, potem pa pogumno zakorakal tudi v svet profesionalne košarke v ligi NBA na drugi strani Atlantika.
Poglejte si uradni napovednik filma Dražen:
Rodil se je 22. oktobra 1964 (na ta dan so film premierno prikazali v njegovem rojstnem kraju Šibenik), tragično pa umrl v avtomobilski nesreči na avtocesti Frankfurt–München 7. junija 1993. Zadnja tekma, ki jo je odigral, je bila kvalifikacijska tekma za Eurobasket med Hrvaško in Slovenijo v Wroclavu na Poljskem na predvečer smrti.
V lik Dražena Petrovića sta se v filmu Dražen prelevila dva igralca. Dražena v mlajših letih je odigral Tonko Stošić, Šibenčan, ki je v času snemanja obiskoval sedmi razred osnovne šole, Dražena v odrasli dobi pa je upodobil Domagoj Nižić. Draženovega starejšega brata Aleksandra Petrovića je upodobil Pavle Matuško, Zrinka Cvitešić je prevzela vlogo Draženove mame Biserke, ki ima kot vodja muzeja Dražena Petrovića v Zagrebu izjemno pomembno vlogo pri negovanju njegovega spomina, nekdanji pevec Hladnega piva Mile Kekin pa je utelesil slavnega trenerja Mirka Novosela.
Film je nastal v produkciji zagrebške produkcijske hiše Kinoteka v koprodukciji s slovenskim Decembrom in srbskim Living Pictures. Film so podprli Hrvaški avdiovizualni center, Hrvaška radiotelevizija, Slovenski filmski center in Filmski center Srbije, Hrvaški olimpijski komite ter številni sponzorji in pokrovitelji. Posnet je bil na avtentičnih lokacijah v Šibeniku, Zagrebu, New Jerseyju in New Yorku, so zapisali ustvarjalci filma.
Danilo Šerbedžija (v oranžnem dresu) v akciji
Intervju z režiserjem Danilom Šerbedžijo:
Kakšni so vaši spomini na Dražena Petrovića? Verjetno ste ga spremljali že kot otrok?
Seveda! Dražen Petrović je bil moj idol že od otroštva. Njegove tekme sem redno spremljal v živo in prav zaradi njega sem začel trenirati košarko.
Kaj vas je pri njem najbolj navduševalo? Je šlo za športni vidik, njegovo osebnost?
Prva stvar, ki me je navduševala, je bila njegova genialnost na igrišču, seveda pa ne moremo prezreti tudi njegove osebnosti. Dražen je bil športnik, ki nikoli ni odnehal. Vedno je imel željo po treningu, vztrajno se je dokazoval in podiral meje – motivirali so ga rekordi. Poleg vsega tega je bil tudi zelo skromen in dober človek. Prav ta kombinacija izjemnih športnih in osebnostnih lastnosti je bila pri njem tako edinstvena in navdihujoča.
Se spomnite, kje ste bili, ko je javnost izvedela novico o tragični smrti Dražena Petrovića?
Dražen Petrović je umrl v tragični prometni nesreči 7. junija 1993, ko je namesto letala izbral potovanje z osebnim avtomobilom.
Zelo dobro se spominjam tistega dne. Bil sem doma in poslušal Radio 101, ko je nekdo poklical v studio in prosil voditelja, naj zavrti nekaj bolj umirjene glasbe, saj naj bi umrl Dražen Petrović.
Voditelj ni mogel verjeti in je klicatelja najprej vprašal, kakšne neslane šale so to, češ, naj ga bo sram. Žal je nekaj minut kasneje voditelj potrdil novico, da je Dražen res umrl.
Spomnim se, da sem bil popolnoma pretresen – ves dan sem preživel v solzah. Dražen je bil moj idol, njegova izguba pa me je prizadela kot le redkokatera.
Ste se v fazi snemanja kdaj vprašali, kaj bi Dražen počel danes, kot 60-letnik?
Če bi bilo odvisno samo od njega, sem prepričan, da bi Dražen še danes igral košarko. Morda v veteranski ligi ali kje drugje, kjer bi lahko nadaljeval svojo strast do igre. Verjetno bi se preizkusil tudi kot trener ali mentor, karkoli, kar bi ohranjalo njegov stik s košarko. Ne morem si predstavljati, da bi živel brez košarke. Zanj je bila več kot le šport. Bila je način življenja in vir navdiha.
Mislite, da bi živel na Hrvaškem ali v ZDA?
Težko rečem, ampak mislim, da bi se vrnil domov, morda bi živel v Šibeniku, tja se je vedno rad vračal.
V letih 1991–1993 je nosil dres New Jersey Nets.
Kako velika odgovornost je režirati film o človeku, ki med ljudmi uživa kultni status, ki se je z leti samo še okrepil?
To je ogromna odgovornost, pri čemer smo največjo odgovornost čutili do družine Petrović. Do Draženove mame Biserke, brata Ace, nečaka Marka, ki tudi igra v filmu … do njih sem čutil največjo odgovornost.
So sodelovali pri nastajanju filma?
Da, že od vsega začetka so sodelovali z nami in to nam je bilo v izjemno čast.
Je gospa Biserka film prvič videla na premieri v Šibeniku ali si ga je lahko ogledala že prej?
Film si je prvič ogledala na premieri in bila je zelo zadovoljna. To je najpomembneje. Aco filma še ni videl, ker je bil v času premiere v Španiji.
Na premieri ste dejali, da niste snemali športnega filma, ampak ste se osredotočili bolj na intimno zgodbo Dražena Petrovića, na odnose z družino, ljubezni … Zakaj ste se odločili za tak pristop?
Ker smo si želeli v filmu prikazati manj znane plati iz življenja Dražena Petrovića, torej njegovo zasebno življenje. Tisti, ki jih zanimajo njegove tekme, jih lahko najdejo na spletu. Draženova kariera je bila polna pomembnih trenutkov – od prve tekme med Šibenko in Bosno do evropskih prvenstev s Cibono in jugoslovansko reprezentanco pa vse do olimpijskih iger v Barceloni leta 1992. Če bi obdelali le najpomembnejše od teh tekem in jim dramaturško namenili ustrezen prostor, bi bil to šesturni film ali serija. Naš film pa traja uro in pol, zato smo se odločili za drugačen, bolj oseben pristop.
Kaj vas je vodilo pri izbiranju ključnega igralskega kadra? Kako pomembna je bila podobnost z realnimi liki?
Za vlogo Dražena je bilo pomembno, da obstaja podobnost, ni pa to bilo ključno. Še pomembnejši so značaj igralca, osebnost, igra in to, da je igralec, ki upodablja Dražena, športni tip. Domagoj Nižić, ki igra Dražena v odrasli dobi, izpolnjuje vse kriterije, poleg tega je tudi profesionalni športnik, kar je še poudarilo avtentičnosti njegove vloge.
Domagoj Nižić je upodobil Dražena Petrovića v odrasli dobi:
Film je nastajal deset let, vendar ste snemanje začeli šele septembra lani. Kako dolgo je trajal postopek? Kdaj so vas kontaktirali in povabili k projektu?
Pobudnika celotnega projekta sta bila Ljubo Zdjelarević in Ivor Šiber, ki sta dolgo načrtovala snemanje tega filma. V prvi fazi sta k sodelovanju povabila scenarista Ivana Turkovića Krnjaka, da napiše scenarij, nato pa so začeli iskati režiserja. Tako sem prišel na vrsto jaz. Torej nisem bil del ekipe od samega začetka, a sem izjemno vesel, da so me vključili. Kot sem že omenil, je Dražen moj idol že vse življenje, zato je sodelovanje pri tem filmu zame resnično posebna čast.
Ste takoj pristali ali ste si vzeli nekaj dni za razmislek?
Vztrajal sem pri tem, da najprej preberem scenarij, da sploh vidim, ali sam sebe vidim v tem projektu ali ne. Ko sem končno prebral scenarij, me je popolnoma navdušil, zato sem takoj pristal na sodelovanje.
Ste v scenariju ali fazi snemanj izvedeli veliko novega o Draženu?
Da, veliko, nekaj tega smo vključili v film, nekaj nismo. Ogromno stvari sem izvedel od njegovih najdražjih, od ljudi, ki so vsakodnevno preživljali čas z njim. In veliko teh stvari širša javnost prej ni poznala.
Pogovarjali ste se tudi z Draženovo nekdanjo partnerko Renato, o kateri do zdaj ni bilo veliko znano.
Da, pa z mamo Biserko, bratom Acom, njegovimi prijatelji, opravili smo precej široko in poglobljeno raziskavo terena.
Premiera filma Dražen je bila 22. oktobra, ob 60. obletnici njegovega rojstva, in to v njegovem rojstnem mestu, Šibeniku. Kakšni so bili odzivi prvih gledalcev?
Biserka Petrović na premieri v Šibeniku v družbi Tonka Stosića (na levi) in Domagoja Nižića, ki sta v filmu Dražen upodobila njenega sina Dražena Petrovića.
Film je bil do zdaj prikazan le v Šibeniku in včeraj še v Zagrebu. Odzivi so izjemno pozitivni, in zelo sem zadovoljen s tem. V Šibeniku smo dvorano napolnili kar petkrat, gledalci so bili navdušeni, nekateri so celo jokali. Po predvajanju filma so nam mnogi čestitali, kar nam daje še dodatno zadovoljstvo. Smo zelo zadovoljni, da je naše delo tako lepo sprejeto.
Film Dražen prihodnji teden prihaja tudi na slovenska platna. Šestega novembra bodo film premierno zavrteli v Ljubljani in dan pozneje v Mariboru. Je v filmu tudi slovenski pečat?
Da. Vlado Bulajić in Lija Pogačnik iz produkcije hiše December iz Ljubljane sta koproducenta filma. V njuni produkcijski hiši smo opravili celotno obdelavo zvoka, tudi na snemanju so nam pomagali pri določenih tehničnih rešitvah. V filmu imamo tudi prizor s tekme z Unionom Olimpijo, tako da smo našemu slovenskemu koproducentu lahko zelo hvaležni.
Ni pa v filmu nobenega slovenskega igralca …
To je res, bi pa, če bi v filmu imeli tudi vlogo Jureta Zdovca, to vlogo zagotovo zaupali slovenskemu igralcu. Imamo pa slovenskega igralca, ki je v vlogi statista in v filmu kot Draženu zastavi novinarsko vprašanje.
Mislite, da bodo Dražena Petrovića po zaslugi filma Dražen spoznale tudi mlajše generacije, ki so se rodile po njegovi tragični smrti leta 1993?
Upam! Takih legend ne smemo pozabiti!
Preberite še:
