Sobota, 30. 11. 2024, 22.34
1 teden
Intervju: Matevž Šalehar - Hamo
Hamo brez dlake na jeziku: Politično korektni časi so slabi za rock'n'roll
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,06
Matevž Šalehar - Hamo zase pravi, da je hipi. "Ni mi všeč, da se dogajajo vojne in da se moramo v vojni postavljati na katerokoli stran."
Frontman zasedbe Hamo & Tribute 2 Love Matevž Šalehar - Hamo je znan kot sogovornik, ki rad spregovori brez dlake na jeziku. Tudi v tokratnem pogovoru za Siol.net je ostal zvest sam sebi in med drugim spregovoril o tem, kako je dobil svoj vzdevek, glasbenem ustvarjanju, odnosu z bratom ter o tudi o politični korektnosti in kritikah: "Absolutno se mi zdi, da so politično korektni časi slabi za rock'n'roll, v resnici prav nič več ne smeš iskreno povedati, ker te takoj namočijo."
Od kod vzdevek Hamo? Izhajal naj bi iz okrajšave Hamasa. To drži?
To drži ja. Ampak zgodba o tem je precej hecna. Mislim, da sem ta vzdevek dobil pred približno 30 leti, ko smo igrali v Grčiji. Ne s trenutno zasedbo, ampak eno prej. Šel sem v zlatarno zmenjat denar, mislim, da so bili takrat drahme, v Sloveniji pa smo imeli marke ali pa tolarje, ne spomnim se natančno. V zlatarno sem vstopil v usnjeni jakni in uslužbenec se me je, ko sem segel v žep, tako ustrašil, da je sprožil alarm. Zunaj je stal band in umiral od smeha.
Ko sem prišel ven, sem pojasnil, da želim zmenjati samo denar in nočem ničesar oropati. Začeli so me klicati Hamas oziroma terorist. Zanimivo je to, da se je v resnici že takrat, bom rekel v narekovaju, ta "pi********" v Izraelu in Gazi že dogajala. V časopisih so bile iste naslovnice kot danes, Hamas je bil tudi takrat že simbol terorizma. Ko sem menjal denar, sem tudi jaz obveljal za terorista. Dolgo so me klicali Hamas, z leti pa se je skrajšalo v Hamo.
Vzdevka si nihče ne izbere sam, jaz bi si izbral kaj boljšega (smeh op. a.). A ta se je nekako prijel in v bistvu me vsi razen mame kličejo Hamo. Tako da sem se s tem že sprijaznil. Na koncu je to pristalo tudi v imenu banda. Tudi če se danes komu predstavim s svojim imenom Matevž, me čudno pogledajo in rečejo: "Čakaj, a nisi ti tisti Hamo? Ok, v redu." Tako da sem glede tega že obupal.
Kdo je Hamo?48-letni Matevž Šalehar - Hamo zadnjih 18 let glasbo ustvarja z zasedbo Hamo & Tribute 2 Love, z glasbo pa se sicer ukvarja že 30 let, zadnjih 15 let popolnoma profesionalno. V življenju je opravljal že mnogo poklicev in je poleg svoje glasbene kariere ponosen tudi na svojo hčer. Kmalu bo z zasedbo prvič nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Poleg kitarista in pevca Hama so v zasedbi še bobnar Martin Janežič - Buco, klaviaturist Denis Horvat, basist Uroš Škerl Kramberger in kitarist Peter Dekleva.
Spremljate politiko?
Zase pravim, da sem hipi. Ni mi všeč, da se dogajajo vojne in da se moramo v vojni postavljati na katerokoli stran. Vojna je napačna oblika komunikacije, to bi se lahko iz dva tisoč let zapisane zgodovine že naučili. Če se dva ne znata dogovoriti z besedami, ne vem, ali je res treba, da posežeta po orožju in se streljata čez neki jarek. Na koncu bo samo veliko mrtvih, konflikt pa bo v resnici ostal.
Kmalu boste z zasedbo nastopili v Cankarjevem domu. Kaj pripravljate za veliki koncert?
Pripravljamo izid live albuma, ki smo ga v živo posneli lani na turneji, na 14 koncertih in zdaj bo to izšlo na dvojnem vinilu (na dvojni plošči op. a.) – na njem bo 16 pesmi. To bo nekakšna izdaja največjih uspešnic (The greatest hits). Drugače pa bomo prvič nastopili v Gallusovi dvorani v Cankarjevem domu in imamo malo treme, saj gre za največji hram kulture pri nas. Tam so nastopila že velika imena in z velikim spoštovanjem stopamo na ta oder.
Veselimo se, saj bo to akustični koncert, igrali pa bomo tudi druge stvari, kot smo jih na lanski turneji, tako da bo v zvezi z glasbo tudi nekaj presenečenj. Tudi nekaj stvari, ki jih že dolgo nismo igrali ali pa sploh še nikoli ter nekaj novih pesmi, katerih izdajo načrtujemo v prihodnjem letu. Super koncert bo, ki je že skoraj razprodan, tako da se ga v bistvu veselimo.
Live album izide na dan koncerta v Cankarjevem domu, smo pa že v procesu snemanja novega albuma, ki bo verjetno izšel konec naslednjega leta ali pa še leto kasneje. Tega še nismo čisto dorekli. Muzike so torej polna ušesa.
"Ko sem bil mulc, se mogoče od tega ni dalo živeti in mi je hitro postalo jasno, da bo treba veliko delati, da bomo lahko živeli od glasbe."
Imate pripravljena tudi kakšna presenečenja?
Mislim, da bo to fin dogodek, saj smo prav zato za tri mesece ugasnili vse preostale koncerte in se posvetili samo enemu. Lahko za presenečenje povem, da ne bomo imeli nobenega gosta, saj smo nekako sklenili, da če smo sami priplezali do sem, lahko to tudi sami oddelamo in se ne vlečemo ven z nekimi gosti. Nas pet na odru in veliko dobre muzike. Če to nikogar ne prepriča, tudi v redu, a mislim, da jih moramo prepričati le še okoli 50 (smeh op. a.).
Na kaj je Hamo v življenju in v karieri najbolj ponosen? (video)
Ste si od nekdaj želeli postati glasbenik?
Marsikaj sem že počel v življenju, ampak muzika je z mano že od okoli 20. leta. Prvi band sem imel z bratom (Miha Šalehar, op. a.) pri 16 letih in nekako sem se v to zelo hitro zaljubil. Ko sem bil mulc, se mogoče od tega ni dalo živeti in mi je hitro postalo jasno, da bo treba veliko delati, da bomo lahko živeli od glasbe. Tako, da sem delal marsikaj: bil sem kuhar, asistent režije, producent in vse živo. Zraven pa sem ves čas delal glasbo in imel koncerte in to je počasi preraslo v to, da sem moral nehati delati preostale stvari in se ukvarjati samo še s tem.
"Čutim pa mogoče mikro pomanjkanje tega, kar je pred leti bilo – se pravi neke založbe, uredniki. Zdi se mi, da lahko vsak, ki ima malo talenta, dela muziko. Veliko pa je tudi neke muzike, ki ji ne bi bilo treba priti do nas."
Torej ste lahko danes popolnoma profesionalni glasbenik?
Da, kmalu bom imel že 15. obletnico, odkar sem samo glasbenik. Je pa to mogoče tudi stvar odločitve, saj sem z leti spoznal, da ne potrebujem toliko, kot mi neprestano vsi govorijo, da potrebujem. Ne potrebujem novega avta vsaki dve leti. Z neko skromnostjo lahko marsikdo živi samo od glasbe.
V glasbeno sceno in dogajanje ste vpeti že 30 let, zato imate dober vpogled v glasbeno industrijo – predvsem rockersko. Kakšna je glasbena scena nasploh? So šle v vsem tem času stvari na boljše ali na slabše?
Mislim, da se je v teh 30 letih vse skupaj spremenilo zelo na boljše. Pogoji za nastopanje so boljši, za boljše promocijske pogoje so veliko naredila družbena omrežja. Čutim pa mogoče mikro pomanjkanje tega, kar je pred leti bilo – se pravi neke založbe, uredniki. Zdi se mi, da lahko vsak, ki ima malo talenta, dela muziko. Veliko pa je tudi neke muzike, ki ji ne bi bilo treba priti do nas.
Skratka, nastala je neka poplava in tukaj bi si mogoče želel malo bolj strokovno regulacijo. Pa tudi, če ven letijo moji komadi. Želim si nekoga, ki reče, tega pa ne bomo predvajali. Morda zaradi vsebine, mogoče tudi zaradi osnovnega posluha. Zdi se mi, da marsikaj pride na radie in omrežja, kar bi z lahkoto zamudili. Občutek imam, da marsikdo iz napačnega vzgiba dela muziko, ker bi bil rad slaven in ne vem, ali je to ravno prava smer.
Občutek ima, da marsikdo iz napačnega vzgiba dela muziko.
Kakšni ste današnji rockerji? Ste se morda preveč ujeli v enoličnost vsakdana in ne pišete več toliko o problematikah sveta?
Absolutno se mi zdi, da so politično korektni časi slabi za rock'n'roll, v resnici prav nič več ne smeš iskreno povedati, ker te takoj namočijo. Malo pogrešam čase, ko so v svojih začetkih prišli Oasis in povedali vse, kar je bilo na svetu narobe, in jih ni nihče zaradi tega križal. Danes pa moraš zelo paziti, kaj govoriš. Če že omeniš vojno v Izraelu oziroma Palestini in bi se jaz pri tem odločil za koga navijam, bi si že nabral polovico sovražnikov. Nekako mi ta čas ni všeč, bolj bi morali spoštovati, da so mnenja različna.
Ravnokar se je izteklo zbiranje prijav za Emo. Ste razmišljali, da bi sodelovali?
Jaz nimam teh ambicij, vsaj letos ne in jih tudi nekaj časa nisem imel. Se mi zdi, da je to vseeno poligon za mlajše izvajalce, da se predstavijo. Ampak ne me križati, če se bom prihodnje leto prijavil. Je odličen poligon, če se predstavljaš prvič, saj je prisotnih ogromno medijev in veliko pišejo o tem, zato mogoče ni prav, da starci krademo pozornost mlajšim.
Ema se mu zdi pravi poligon za mlajše izvajalce.
Zadnji dve leti je slovenskega predstavnika na Evroviziji izbirala žirija, ne občinstvo. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Tukaj se lahko vrneva na prejšnje vprašanje. Če o tem odloča stroka, se mi zdi, da lahko dobimo kakovostnejšo muziko, kot če o tem odloča občinstvo. Sploh načini odločanja so tukaj zelo problematični. Če se telefonsko glasuje, lahko zmaga tisti, ki ima več denarja. Kapital ni nikoli dober filter, ali je neka glasba dobra ali ni.
Zdi se mi, da je stroka, ki je izbirala zadnji dve leti – enkrat Joker Out, ki so zdaj svetovni fenomen, in nato Raiven, ki je super izvajalka – zelo dobro izbrala. Koliko pa je to pošteno do drugih, ki bi mogoče bili izbrani, pa so zaradi tega izostali, pa je vedno problem. Bomo videli, kaj bo ta kuhinja izvrgla letos. Upam, da dobro glasbo.
Je pa super, da so Joker Out pokazali, kaj se da s tem kapitalom narediti in kaj ti lahko uspe, če se tega lotiš na profesionalen način. To v resnici prej ni uspelo nikomur, pa so imeli praktično vsi pogoje za to. Vložiti veliko denarja vase, ker kdo ga bo, če ga ne boš sam in iz tega nekaj narediti. Očitno se da, še posebej, če imaš dobro glasbo in si še čeden.
"Če napišeš komad, v katerem si se zlagal, in če slučajno postane uspešnica, se boš moral zlagati še desettisočkrat. To ni preveč dober občutek, zato moraš biti iskren sam do sebe."
Kakšno glasbo si želite ustvarjati v prihodnje? Ali na tematike in pisanje besedil pri vašem ustvarjanju vpliva tudi vaše osebno življenje in obdobje, v katerem se znajdete kot umetnik?
Absolutno. Zase pravim, da je to zame kot neka osebna terapija. Pišem o tistem, kar sem doživel in s čimer se lahko poistovetim. In tudi nekaj sem se naučil v teh letih: če napišeš komad, v katerem si se zlagal, in če slučajno postane uspešnica, se boš moral zlagati še desettisočkrat. To ni preveč dober občutek, zato moraš biti iskren sam do sebe. Tudi če pišeš o ljubezni ali pa o katerikoli drugi travmi, je dobro, če te stvari prej predelaš, preden jih daš v komad, če ne imaš na koncertu velike more. Vračaš se v neki občutek, ob katerem ti je težko, če se nisi z njim čisto dobro sprijaznil, in to je škoda.
Zato pišem večinoma iz sebe, o tistem, kar doživim in vidim okoli sebe, ali pa o tistem, kar mi je nekdo povedal in se znam postaviti v njegovo zgodbo in jo razumem, ker sem tudi sam nekaj podobnega doživel.
Menite, da glasba lahko spremeni ljudi?
Velikokrat dobim kakšen odziv, da je kakšen komad nekomu popolnoma spremenil življenje. Tudi mene neka glasba, ko slišim na primer Beatle, Mrfyje ali pa Joker Out, popelje nazaj v neki čas, mi prižge nasmešek in sproži določen občutek. Ne vem, ali bomo z glasbo rešili svet, ga pa včasih naredimo malce lepšega.
Po inerciji izločanja je postal pevec. "Frontman pa se v vseh teh letih in poizkusih malo tudi naučiš biti in moraš imeti to supermoč, da znaš prebrati prostor, da razbereš, kaj si ljudje v določenem trenutku želijo."
Ste si od nekdaj želeli postati frontman?
Ne, v bistvu sem želel biti kitarist. A potem v bandu nismo imeli basista in sem prevzel to vlogo. Imeli smo avdicijo za pevca, prišlo je okoli deset ljudi, ki so imeli res dober imidž in so bili "frontman material", ampak nihče ni znal peti. Z bandom smo potem, ko sem pel in igral kitaro na piknikih, ugotovili, da v resnici bistveno boljše pojem. Po inerciji izločanja sem postal pevec. Kako biti frontman, pa se v vseh teh letih in poizkusih malo tudi naučiš in moraš imeti to supermoč, da znaš prebrati prostor, da razbereš, kaj si ljudje v določenem trenutku želijo.
Če pogledam svojo pot, je bilo v 30 letih 15 let res enega šolanja in napak, ki sem jih naredil. Kaj vse sem že povedal z odra in je bilo narobe. Tudi danes se mi še zgodi, da narobe ocenim prostor, a recimo, da sem iz leta v leto boljši. Nekateri pa se s tem tudi rodijo, a zase ne vem, ali sem imel to srečo.
S popularnostjo pridejo tudi kritike. Kako se soočate z njimi?
Če sem čisto iskren, jih je v bistvu premalo, ravno zaradi teh politično korektnih časov. Nihče ne reče: "Hamo, tole je pa v ku**u". Vsi samo hvalijo ali pa so tiho. V resnici sem bolj oboževalec tega, da ti nekdo reče, da je nekaj dobro ali pa slabo. Ker iz napak se lahko človek veliko nauči, če pa te samo hvalijo, praktično nimaš nobene motivacije, da bi naredil kaj drugače. Začneš se ponavljati.
Ko smo bili mulci, je bilo tega več. Zdaj pa to v resnici pogrešam. Tudi ob izdaji naših prvih treh albumov so bile po časopisih še neke recenzije, zdaj pa je ta žanr skoraj čisto izginil. Da bi nekdo komentiral to, kar smo mi posneli. Nekako je najboljši kazalnik tega, ali delaš dobro to, koliko kart prodaš. In smo spet pri kapitalu. Nihče se ne vpraša, ali cena karte morda kaj vpliva na to. Ampak recimo, da če občinstvo s tabo poje refrene, si nekaj naredil prav. Zaenkrat nam gre v redu.
Komentarjev pod svojimi intervjuji ne bere več.
Kaj pa spletni komentarji, vas ganejo?
Naučil sem se že, da ne berem več komentarjev pod svojimi intervjuji, ker tako ali tako povsod piše, da mi je vse uredil brat. Iz tega se delam norca: brat je najbolj vesel, ko imam koncert v Križankah, ko mora najprej kupiti in nato še razdeliti tri tisoč kart, ker pač le tako lahko "zrihtaš" razprodane Križanke. Tako da sem to nehal brati. Mislim, da gre tukaj vseeno za neke ljudi, ki imajo za moje pojme preveč časa v življenju ali pa preveč kompleksov in pišejo nekaj, v kar dvomim, da tudi sami verjamejo.
Z bratom sta dobra prijatelja. "Ponavadi je prvi človek, ki sliši moj novi komad in jaz sem prvi, ki prebere kaj, kar je on napisal," pove Hamo.
Nenazadnje pa o vas tudi premalo vedo …
To pa tudi. Mediji nekako ustvarijo neko podobo, češ da bralci poznajo Hamota. Matevž pa je v resnici tisti, ki dobiva račune za elektriko. Tega Matevža pa ne poznajo in mi je všeč, da ga ne.
Kakšen pa je vaš odnos z bratom Mihom?
Z bratom sva dobra prijatelja. Ponavadi je prvi človek, ki sliši moj novi komad in jaz sem prvi, ki prebere kaj, kar je on napisal. Velikokrat je okoli tega debata in mnenja niso vedno na isti strani. Je zabavno. Najina dinamika je taka, da se veliko pogovarjava o tem, kar počneva, in filozofirava.
"Vseeno mislim, da javnost o Hamotu pozna morda pet odstotkov, 95 odstotkov pa je mojih."
Je torej vaš brat vaš največji kritik?
O, to pa ja. On zna povedati, da je nekaj zanič ali pa da je dobro. Zato sem v tem smislu zelo vesel, da ga imam. Če reče, da je dobro, vem, da moram še nekaj popraviti.
Česa o vas javnost še ne ve in bi poslušalce in oboževalce to morda presenetilo?
Po mojem je tega kar veliko. A vseeno mislim, da javnost o Hamotu pozna morda pet odstotkov, 95 odstotkov pa je mojih. V tem sicer ni nič zelo senzacionalnega, a če bi si poškodoval glasilke in bi me minila strast do glasbe, bi bil mizar. Les me blazno privlači in mi diši, čeprav sem strojnik. Bi pa delal pručke.
Če bi si poškodoval glasilke in bi ga minila strast do glasbe, bi bil mizar, ker ga les blazno privlači.
Sicer tudi sami kaj ustvarjate?
Če imam čas. Nerad pokličem serviserja, vedno se stvari lotim sam. Ni nujno, da se vedno dobro konča, in je treba na koncu poklicati serviserja (smeh op. a.) Načeloma pa imam idejo, da stvari rešim in uredim sam. Če omet odpada, grem v akcijo in nakupim stvari v tehničnih trgovinah, pogledam YouTube, se podučim in čez pol leta omet spet odpada (smeh op. a.).
Oglejte si še:
