Nedelja, 3. 11. 2024, 16.38
4 tedne, 1 dan
Intervju
Jana Šušteršič: Od sedmega leta sem življenje živela kot na olimpijskih igrah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,53
Jana je po duši še vedno rockerica, a sem ter tja rada zaplava tudi v mirnejše glasbene vode.
Pred desetimi leti je pevki Jani Šušteršič zmaga v oddaji Slovenija ima talent hipoma odprla številna vrata v domovini, saj je pred tem nihče v Sloveniji ni poznal po glasbenem delu. Svojo glasbeno pot je začela že v otroštvu, ta jo je pri 17 letih vodila v srbsko rock zasedbo Neverne bebe, izobraževala pa se je tudi na slovitem Berklee Collegeu. Nedavno je izdala svojo prvo samostojno pesem v slovenskem jeziku, v intervjuju za Siol.net pa je spregovorila tudi o svoji glasbeni poti, preprekah in učenju. Njen štirinožni prijatelj, za katerega pevka pravi, da je njena sorodna duša, jo spremlja na vsakem koraku.
Vaš novi singel Vse, kar imam je vaša prva samostojna pesem. Kako je nastala?
Že zelo dolgo si želim, da bi začela ustvarjati več avtorske glasbe. A ni bilo pravega trenutka, sama pa si nisem želela nečesa na silo. Pustila sem, da se življenje malo odvije in da se koščki sestavljanke postavijo na pravo mesto. In so se, v pesmi, ki sem jo začutila tako toplo, iskreno, nežno, kot da potolaži, in za katero se mi je zdelo, da je to pravi trenutek zanjo in zame.
Ta pesem ima zelo zanimivo in čudno pot, saj je bila napisana pred desetimi leti. Napisal jo je moj prijatelj, s katerim se poznava od mojega 17. leta. Tudi produciral jo je eden najboljših producentov v naši regiji, s katerim se prav tako poznava od mojega najstniškega obdobja, tako da moj glas pozna že od takrat. Nekako se je vse postavilo na pravo mesto in mi je bilo absolutno jasno, da je to zdaj pravi trenutek.
Videospot za pesem Vse, kar imam:
Kdo je Jana Šušteršič? 39-letna pevka in glasbenica Jana Šušteršič se je pred desetimi leti širši slovenski javnosti predstavila v oddaji Slovenija ima talent in zmagala. Pred tem je, kot pravi sama, v slovenskem prostoru nihče ni poznal po njenem glasbenem delu.
Z novo pesmijo ste se vrnili v bolj mirne žanrske vode. Zakaj?
Še zmeraj sem rockerica. Od rocka in njegove energičnosti ne morem pobegniti. Sem pa sebi končno dovolila, da spet pokažem tisto plat, ki mi je dolgo manjkala. V sebi nosim veliko različnih čustev. Mogoče je pesem presenečenje za slovensko občinstvo, za srbsko pa zagotovo ne.
Že v času Nevernih beb sem bila tista, ki je bila zadolžena za to, da te napolni z energijo in ti potem zapoje eno izmed legendarnih, a nežnih pesmi, kot so Velik Je Bog, Gde smo, ki so na Balkanu himne in ob katerih smo jokali. Manjka mi, da kdaj in kje pokažem tudi nežnejšo plat.
Zakaj ste se za ta korak – izdajo prve samostojne pesmi, odločili šele po več letih glasbene kariere?
Vsi so po zmagi na Talentih seveda pričakovali, da se bo zajahal ta val in to bi bilo absolutno tudi edino logično. Mene je ta trenutek pričakal v fazi izgorelosti, saj sem od sedmega leta življenje živela kot na olimpijskih igrah. Nikoli se zares nisem ustavila, da bi se ukvarjala z nekimi normalnimi življenjskimi stvarmi.
"Ko se je to takrat nekako zaključilo, tako študij kot Talenti, ko se je hitri vlak zaustavil, me je ta isti vlak tudi povozil. Res se nisem počutila v redu. To je name vplivalo tako fizično kot psihično. Kot neka izgorelost."
Ko se je to takrat zaključilo, tako študij kot Talenti, ko se je hitri vlak ustavil, me je ta isti vlak tudi povozil. Res se nisem počutila v redu. To je name vplivalo tako fizično kot psihično. Kot neka izgorelost. Absolutno nisem bila sposobna narediti nič drugega, kot da se sestavim nazaj. Pričakovanja pa so bila, tako z moje kot z zunanje strani, postavljena tako visoko, da me je bremenil še dodaten pritisk k delu. Iz mene ni moglo priti nič takega, za čimer bi v tistem trenutku lahko stala. Rekla sem si, da bom počasi zlepila delček po delček sebe nazaj.
Odločila sem se, da se vsaj malo umaknem tudi z medijskega radarja in sama sebi pustim vsaj malo zadihati. Seveda sem bila ves ta čas pridna: učila sem in nastopala. Z mediji sem malo počakala, tri leta nam je vzela tudi epidemija covid-19.
"Ali mi je zmaga spremenila življenje, sploh kar zadeva Slovenijo? Absolutno! In to čez noč, saj sem v Slovenijo do takrat hodila dobesedno samo zasebno."
Pred desetimi leti ste zmagali na Talentih. Kako se je vaša kariera spremenila od takrat? Ali vam je zmaga odprla kakšna nova vrata?
Ali mi je zmaga spremenila življenje, sploh kar zadeva Slovenijo? Absolutno! In to čez noč, saj sem v Slovenijo do takrat hodila dobesedno samo zasebno. Večinoma samo v Medvode, od koder so moji, k očetu in družini. Tukaj me po glasbi ni poznala niti ena oseba. Še danes se mi zgodi, in očitno je ljudem to ostalo v spominu, da me, ko se sprehajam po Ljubljani, ustavijo in rečejo: "A, vi ste pa zmagovalka Talentov?" To je deset let kasneje in veste, kako te stvari hitro izzvenijo in se pozabijo. Očitno sem takrat res naredila neki močen vtis in to značko zmagovalke Talentov bom očitno nosila zelo dolgo.
Vse od mentorjev in ljudi s celega sveta, ki s sabo nosijo svoje talente, nove pristope h glasbi, življenju. To me je zelo nadgradilo, ne samo kot glasbenico, ampak tudi kot človeka.
Kaj pa študij na Berklee Collegeu? Obiskovala so ga res velika imena današnje svetovne glasbene scene, med drugim John Mayer, Charlie Puth in številni drugi …
Charlie Puth je bil tam tudi v času, ko sem študirala sama. Nisva pa bila v isti ekipi, nisva se družila. Z Mayerjevim profesorjem pisanja sem se pa učila tudi jaz. To je menda človek, ki je Johnu celotno kariero obrnil na glavo. Ko je prišel na Berklee z namenom, da postane eden najboljših kitaristov vseh časov, se mu je po enem semestru in urah s profesorjem Patom Pattisonom vse obrnilo v glavi. Že v svoji sobi je Mayer napisal celotno prvo ploščo, navdihnil ga je Pattison, in nato zapustil Berklee ter se podal na samostojno pot.
Še danes se mi zgodi, in očitno je ljudem to ostalo v spominu, da me, ko se sprehajam po Ljubljani, ustavijo in rečejo: "A, vi ste pa zmagovalka Talentov?"
Nekajkrat se je pojavil lažni alarm, da je na kampusu John Mayer in so se nekatera dekleta že ob sedmi uri uredila, če bi ga slučajno srečala na urah harmonije (smeh, op. a.). Johna seveda ni bilo, lahko pa si naključno srečal Brucea Springsteena, ker je tam študiral njegov sin, in recimo Bobbyja McFerrina, njegova hčerka Madison je tudi študirala z mano. Zato je bil tudi na mojem zaključnem koncertu v prvi vrsti. Nobenega pritiska (smeh, op. a.). Poleg njih pa je tam še veliko drugih imenitnih ljudi, ki morda ne spadajo med svetovno znana imena. Študij je absolutno fantastičen. Všeč mi je način, ker te že prvi teden preizkusijo, da ugotovijo, na kateri ravni si. Tako te potem umestijo na ustrezno raven, da lahko hitro in dobro napreduješ.
Poleg petja in vsega, kar spada zraven, sem se na koncu učila tudi produkcije, pisanja besedil in še drugih stvari. Na študiju dobiš ogromno informacij, a če veš, kaj od študija želiš, lahko od njega dobiš res veliko.
Vse od mentorjev in ljudi z vsega sveta, ki s sabo nosijo svoje talente, nove pristope h glasbi, življenju. To me je zelo nadgradilo, ne samo kot glasbenico, ampak tudi kot človeka. Še enkrat bi vse ponovila, tako kot v Španiji, kjer sem dokončala magisterij, na isti šoli, a na evropskem kampusu.
Živeli in odraščali ste v kar nekaj državah po svetu (Libija, Srbija, Amerika). Kako je na vas vplivalo okolje, v katerem ste živeli? Je to vplivalo tudi na vaš umetniški izraz?
Libije se zares ne spomnim, tam sta se spoznala moja starša. Oče je Slovenec, mama je iz Srbije. Tam je bilo ogromno Jugoslovanov, sredi Libije so imeli v tistem času tudi jugoslovanski klub. Zdaj sem v Sloveniji, prej tukaj nisem niti živela. Kako je okolje vplivalo name? Na najlepši mogoči način. Jaz bi še potovala, saj imam rada izzive in rada vpijam nove vplive in spoštujem različne kulture, saj mislim, da se iz tega lahko toliko naučimo in odpremo svoja obzorja ter prepričanja, ki jih imamo. Dejansko na koncu vidiš, da smo vsi isti in da je edina razlika v tem, da se je nekdo tam zgoraj odločil, kje se bomo rodili, in to je to. To ti res da neko ponižnost in odprtost ter inspiracijo.
"Vprašala sem se, kaj je tisto, kar sem 300-odstotno res jaz. Stopila sem tudi nazaj h klavirju in ga veliko vadila."
S čim vse ste se ukvarjali po zmagi na Talentih?
Glede na to, da sem se medijsko umaknila, sem si v zadnjih desetih letih dovolila odkriti ustvarjalni slog in ga raziskovati. Imela sem veliko različnih glasbenih vplivov in sem poskusila najti tisto svoje pravo jedro. Vprašala sem se, kaj je tisto, kar sem 300-odstotno res jaz. Stopila sem tudi nazaj h klavirju in ga veliko vadila.
V nekem trenutku sem se vrgla tudi v ogenj in za Rock opero zvadila eno najtežjih stvari, ki sem jih kadarkoli igrala, to je Ravelov koncert za klavir v G-duru. Pisala sem tudi besedila pesmi, vadila, učila druge, seveda sem ves čas tudi nastopala. Z Rock opero smo nastopali po celotni Evropi in igrali v prostorih, v katerih igrajo največji svetovni glasbeniki.
Kakšno je bilo sodelovanje s srbsko skupino Neverne bebe, skupaj ste igrali na ogromno koncertih in posneli dva albuma?
To je bil zagotovo moj glasbeni in pevski začetek, bila sem stara komaj 17 let. Bila sem sveže sprejeta na glasbeno akademijo za klavir. Ta je bil do takrat moje življenje, in ko so me slišali peti, so me čez noč povabili, če bi bila njihova pevka. Dobesedno se mi je celotno življenje postavilo na glavo. Takrat pa sem že vstopila v najstniška leta in klasika je imela zame že preveč nekih pravil. To je res prišlo kot naročeno in peti sem začela iz duše, brez kakršnihkoli vaj petja. Zares sem se začela učiti peti šele na Berkleeju. Izkušnje z Nevernimi bebami so bile absolutno neverjetne, o tem bi se lahko napisale knjige. Skupno smo imeli čez 670 koncertov, prejemali smo nagrado za nagrado. Imeli smo oboževalce, ki so izvedeli, kje živim, in mi stvari puščali pred domom. Ni mi bilo jasno, kako se je lahko čez noč tako spremenilo življenje neke klasične glasbenice.
Njen štirinožni prijatelj je njena sorodna duša, pove pevka Jana Šušteršič.
Z glasbenega vidika je bilo fantastično, saj sem sodelovala s starejšimi glasbeniki. Naučila sem se, kaj pomeni biti odgovoren, profesionalen, dali so mi možnost, da pokažem svoj talent in ga razvijam. Je bilo pa tudi nekaj slabših stvari: bila sem malce premlada za ta svet in za vse te ljudi, ki se prilepijo nate. Ta glasbeni svet ni vedno lep, lahek in iskren. To je bila zame velika šola, a v nekem trenutku sem začutila, da zelo stagniram, tako kreativno in pevsko. Začela sem ostajati brez glasu, ker sem tehnično veliko stvari delala narobe. Ker pa mi je glasba toliko pomeni, sem si rekla, da se je treba ustaviti in nadgraditi znanje ter ga spremeniti, da spet nazaj dobim to veselje.
Sodelovali ste tudi na dveh slovenskih festivalih – na Emi leta 2015 ste se predstavili s pesmijo Glas srca, na Slovenski popevki 2017 pa s skladbo Sama. Kakšni sta bili ti izkušnji?
Ker smo v Sloveniji, sem vedela, da bo treba peti v slovenščini. To je bil zame izziv, ker prej nisem nikoli pela v slovenščini. To je malo "butalo ven" in se je videlo, da nisem tukaj odraščala. Po vseh teh letih tukaj pa se mi zdi, da se je to izboljšalo.
Festivali so ena dobrih, a tudi redkih medijskih možnosti, da se glasbenik predstavi in nekaj v živo zapoje.
V glasbeno industrijo ste vpeti že kar nekaj časa. Kaj vas je v tej industriji najbolj presenetilo? Predvsem primerjava med srbsko in slovensko sceno?
Na prvem mestu je to, da je tukaj precej manjši trg, in to prinaša tako prednosti kot tudi slabosti. Ni sicer velikega odstopanja, saj stvari delujejo, kot pač delujejo.
Kdaj ste se vedeli, da se boste ukvarjali z glasbo oziroma s petjem?
Takoj. To je bilo jasno že zelo zgodaj. Obstajajo posnetki, ko sem nastopala že pri dveh ali treh letih. Ker sem bila zelo energičen otrok, me je mama lahko umirila le tako, da mi je v roke dala kuhalnice, s katerimi sem tolkla na posode, kot da sem bobnarka. Bilo je sicer glasno, a mama me je vsaj malo zaposlila. V glasbeno šolo me je vpisala zgolj za to, da bi mi dala neko obveznost. Vpisali so me na klavir, a malo je manjkalo, da bi postala violinistka, ker imam popoln posluh. A ravno tisto leto ni bilo več prostih mest na violini, tako da sem pristala na klavirju.
Tako da je glasba res celo moje življenje, in čeprav se doma nihče z njo ni profesionalno ukvarjal, jo imajo vsi zelo radi.
Takoj je vedela, da bo njeno življenje povezano z glasbo. "To je bilo jasno že zelo zgodaj. Obstajajo posnetki, ko sem nastopala že pri dveh ali treh letih."
Svojo zasebnost pa neradi delite z javnostjo?
Spregovorila sem recimo o svoji izgorelosti, tako da mislim, da so to teme in del moje intime, ki jo želim deliti z javnostjo. Mislim, da s tem lahko komu pomagam, in če se lahko kdo v tem najde, bom to podelila. Vse tisto drugo, ali imam koga, ali lepo kuham, pa ne vem, zakaj bi to koga zanimalo, razen tistih, ki so meni blizu.
V kakšni zvrsti boste ustvarjali v prihodnje? Ali se žanrsko opredeljujete?
Ne, sploh se ne opredeljujem. Ker je zame glasba tako široka stvar in vključuje čustva ter je v njej tudi osebni pečat. Seveda so glasbene zvrsti, ki me ne potegnejo najbolj in se v njih ne znajdem najbolje, a vse tisto drugo sem absolutno jaz. Od popa, soula, bluesa, rocka, funka, tudi etno trenutkov … Zelo rada eksperimentiram, še posebej zadnje čase.
Kakšni so vaši načrti v prihodnje, česa se veselite in kaj boste ponudili svojim poslušalcem?
Za zdaj se bom držala izdaje singlov, ustvarjam pa tudi konceptualni projekt – album, za katerega pa, dokler to ne bo skuhano, ne bom dajala nobenega datuma in ure. Naslednja pesem pa bo načeloma izšla čez tri mesece. Zelo bi si želela, da se ustalijo tudi moji avtorski koncerti.
Pevka uživa v družbi svojega kužka, rešenčka iz Srbije, na katerega je zelo navezana.
Boste v prihodnje ustvarjali v slovenskem jeziku?
Ne izključno. Za zadnjo pesem smo tudi najprej želeli, da bi obstajala srbska različica, a se to ni zgodilo. Pustila bom odprto pot za naslednje pesmi, da same povedo, kako jih bomo predstavili.
Preberite še:
