Sobota, 16. 11. 2024, 22.08
2 uri, 12 minut
Intervju
Romachild: Če bi Picasso slikal zgolj zato, da bi bilo ljudem všeč, nikoli ne bi imeli Picassa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Martin Štibernik in Roman Ratej sta leta 2019 sklenila, da je čas, da skupaj ustvarita avtorsko zgodbo.
Romachild je zasedba dveh glasbenih mojstrov, ki sta v slovenskem glasbenem prostoru prisotna že več kot 30 let. V zasedbi igra kitaro in poje prekaljeni producent Martin Štibernik, za ritem pa skrbi vrhunski bobnar Roman Ratej. Oba glasbena virtuoza sta v preteklosti sodelovala z največjimi imeni slovenske glasbene scene, zdaj pa si želita s svojo avtorsko glasbo prodreti tudi na tuje odre in festivale. O tem, zakaj sta se odločila izdati kar dva albuma naenkrat, in tudi o nedavnem največjem samostojnem koncertu sta med drugim spregovorila v intervjuju za Siol.net.
Od kod ideja za poimenovanje vajinega dueta, za katerega nekateri pravijo, da na odru zveni kot cela skupina?
Roman Ratej: To je bil v bistvu proces. Martin je prišel z idejo, da bi se imenovala po Romi, torej Rimu. Je tudi nekakšna zloženka najinih imen, Roman in Martin – RoMa. Poleg tega, ko to besedo vpišeš v Google, najdeš vse vrste nogometnih klubov v Rimu.
Martin Štibernik: In pa romske skupnosti (smeh, op. a.).
Ratej: Imela sva še nekaj drugih idej in ime želela tudi menjati. Nato pa je kar od nekje prišla še beseda child. Sprva sta bili dve ločeni besedi Roma in child, ki pa sta se na koncu formirali v eno besedo in eno entiteto. Child predstavlja najino glasbo, ki jo ustvarjava.
Zasedba RomachildMartin Štibernik (kitara, vokal) in Roman Ratej (bobni) sestavljata zasedbo Romachild. Glasbena mojstra sta na slovenski glasbeni sceni prisotna že okoli 35 let in še vedno uživata na odrih, še posebej s svojim aktualnim projektom, ki sta ga osredinila na dveh albumih, slovenskem Vse gre v eno in angleškem G. O. A. T.
Kako dolgo je Romachild na sceni?
Štibernik: Okoli dve leti in pol.
Ratej: Idejo sva dobila leta 2021 in potem sva začela.
Zakaj sta se odločila za duet in ne skupino?
Štibernik: Poznava se že iz mladih let, ko sva skupaj igrala v prvi zasedbi Virtuozi. V njej smo bili v resnici vsi nadobudni glasbeniki. Potem so se najine glasbene poti razšle, sam sem v tem času v Sloveniji ogromno delal na glasbeni produkciji, avtorski glasbi in pisanju pesmi. Na tak ali drugačen način sem sodeloval z vsemi bivšimi Virtuozi v svojih glasbenih procesih.
Z Romanom pa sva se spet srečala leta 2012 v eni izmed spremljevalnih zasedb, ki se ji je pridružil Roman, in najini poti sta se spet srečali. Leta 2019 pa sva med pogovorom sklenila, da je čas, da poskusiva kaj skupaj ustvariti.
Rekla sva, da poskusiva, kako bi zvenela samo kitara in bobni, da poustvariva zasedbo The White Stripes. Bil je eksperiment brez nekih pričakovanj. Začel sem z riffi in grobimi idejami v studiu, imel sem nekakšen glasbeni kolaž. Prišel je Roman in posnel bobne, ni bilo še niti melodije. Nato sem stvari sestavil na računalniku in takrat so se nakazale neke melodije in posledično je nastal tudi prvi komad Supersonic Gaucho.
Štibernik je povedal, da je šlo sprva za eksperiment brez nekih pričakovanj.
Nedavno sta nastopila v Kinu Šiška na svojem največjem samostojnem koncertu do zdaj. Kakšna je bila izkušnja nastopanja pred resnično "svojimi" poslušalci?
Ratej: Najin največji oboževalec je zapel z nama (Lado Bizovičar, op. a.). Drugače pa najini največji oboževalci sploh še ne vedo, da so najini največji oboževalci (smeh, op. a.).
Štibernik: Midva pa že veva, da so (smeh, op. a.).
Ratej: Glede koncerta sem zelo hvaležen, da je Martin prišel s to idejo, ki se je rodila spomladi, ko sva rekla, da je treba posneti albuma, saj sva lani izdala samo EP (extended play). Imela pa sva že veliko materiala in idej in Martin je rekel, da potrebujeva plato. Imeli smo ravno sestanek v Šiški in tako se je rodila ideja za koncert v Katedrali Kina Šiške.
Ratej je prepričan, da so temelji trdni in iskreni in lahko pride samo še do popolne evolucije.
Štibernik: Občutki po koncertu so lepi, vesela sva, da sva to naredila na ta način, ker si tako predstavitev zasluživa midva kot tudi glasba. Vesela sva, da so prišli ljudje in jim je bilo všeč, dosti sva jih ujela nepripravljenih, ker niso natančno vedeli, kaj lahko pričakujejo. Odšli so z lepimi in zelo pozitivnimi občutki, kar se je nenazadnje pokazalo tudi pri prodaji mercha.
Led je prebit in greva dalje v ustvarjalne procese.
Ratej: Na koncertu sva samo pokazala, kako sva si zamislila najin šov, ki ga zdaj nameravava samo še izpopolnjevati. Postavila sva platformo in neke temelje, zdaj pa gradiva na tem. Temelji so trdni in iskreni in lahko pride samo še do popolne evolucije.
Zakaj sta se odločila predstaviti in izdati kar dva albuma naenkrat, Vse gre v eno in G. O. A. T.? Kako bi opisala vsakega izmed njiju tistim, ki ju še ne poznajo?
Štibernik: Materiala je bilo in ga je še vedno veliko v nastajanju in v idejah. Nama je bilo nesmiselno mešati hruške in jabolka in na en album dajati tako slovenske kot angleške pesmi. Iz dveh razlogov: ker se nama prvič zdi, da more biti neka zaključena celota, in če delamo za Slovenijo, si slovenski poslušalci zaslužijo album v celoti, ne le nekaj pesmi.
Tudi zato sva morala poleti malo stopiti na plin in posneti še nekaj slovenskih komadov, da sva dopolnila album. In zakaj ne narediti mešanice slovensko-angleškega albuma? Zato, ker si želiva priti na evropske odre in festivale, kjer potrebuješ vsebino, ki ima rep in glavo. Zato moraš na tem trgu tudi pokazati album kot zaključeno celoto, ne pa kot mešanico nekih idej. Iz tega razloga sta nastala dva albuma, ki se vsebinsko dopolnjujeta.
V svojih delih govorita predvsem o pozitivi.
Ratej: Govoriva pa predvsem o svojih spoznanjih, izkustvih, viziji za človeštvo in individuumu kot celotnem organizmu ter o prebujenju. Morda deluje površinsko, a za naju ima globji pomen, tako besedilno kot glasbeno, vse se je lepo zlilo.
Štibernik: Predvsem govoriva o pozitivi. Najina agenda je, da če želimo spreminjati svet, moramo najprej začeti znotraj spreminjati sebe. Druga stvar pa je tudi, katerim stvarem dajemo pozornost: negativnim ali pozitivnim. Da na svet skušamo gledati pozitivno.
Ratej: Predvsem gre za pogled vase. Svet nam ves čas ponuja neko razdelitev in čudne občutke, ko pa pogledaš vase, lahko najdeš neko toplino, izvor in bistvo. Taka spoznanja se nama zdijo pomembna v življenju.
Kakšen zvok sta se odločila ustvarjati in kako ga žanrsko pakirati, ko sta začela zbirati in snemati material?
Štibernik: Kar nekaj časa je bilo potrebnega za razvoj tega zvoka in ta proces še vedno traja. Kot umetnik zvok nenehno odkrivaš in preoblikuješ.
Ratej: To ni nikoli zaključen proces.
Štibernik: Bistven izziv je bil tukaj predvsem zame, ker sva samo dva, in sicer kako s kitaro zapolniti še spodnji register, kjer ležijo basi. Tehnika v tem času to k sreči omogoča, bilo pa je treba nekaj stvari naštudirati prej. Sam način igranja, malo je bilo treba prilagoditi riffe, tudi pisanje skladb v neki točki. Že med ustvarjanjem komadov razmišljam, kako bom stvari kasneje odigral.
Treba je bilo tehnično za razdelati nekaj stvari. V osnovi pa tudi sam nisem kitarist, ampak klaviaturist. Rad imam instrumente nasploh in se spuščam na neke neznane teritorije in k učenju pristopam z otroško igrivostjo ter se ne pustim omejevati, da jih lahko raziskujem. Tudi zato mi je bil to super izziv in mislim, da sva zdaj uredila tudi tehnične stvari in da bova tako nadaljevala tudi na naslednji plošči.
Moje igranje kitare je elementarnejše, tudi najina glasba ne temelji na nekih solažah, ampak je bolj riffovske narave.
Temelji so trdni in iskreni in lahko pride samo še do popolne evolucije.
Na slovenski glasbeni sceni sta že prekaljena mačka in stara znanca različnih odrov in zasedb. Kako vama vajina kilometrina pomaga pri ustvarjanju te zgodbe in kaj vse sta se v teh letih naučila?
Ratej: To naju je izoblikovalo do tega trenutka. Očitno sta morali najini poti biti točno takšni, kot sta bili, da danes skupaj sedimo tukaj in se pogovarjamo o najinem projektu. Brez te poti je vprašanje, kaj bi bilo.
Štibernik: Vsaka prehojena pot odpira nova poglavja zavesti in izkušenj. Jaz nisem tip, ki bi ostajal v nekih okvirih zavoljo varnosti in zapostavil ta kreativni moment, ki je v meni. Zelo sem hvaležen za vso prehojeno pot, a si nisem nikoli dajal nalepk: to sem jaz in to je zdaj to. Rad odkrivam nove možnosti v vsem, kar počenjam v življenju, z izjemo zajtrkov, saj zadnji dve leti jem enak zajtrk (smeh, op. a.).
Prepričana sta, da ju je prehojena pot pripeljala do trenutka, ko želita svojo avtorsko glasbo deliti s poslušalci širom Slovenije in tudi na odrih v tujini.
Kar se tiče ustvarjalnosti, pa ne morem vedno znova početi enih in istih stvari. Nekdo igra narodnozabavno glasbo 50 let: super, nimam nič proti, ampak poskusi še kaj drugega v življenju. Kot vidim, sva si precej podobna in imava rada neznane in nove prostore.
Ratej: Pomembno je, da se ne oklepaš preteklosti, ker je to samo teža, zaradi katere se ne moreš izraziti v tem trenutku in poleteti. Ker si priklenjen na nekaj, kar te je sicer izoblikovalo, ampak je lahko hkrati tudi breme.
Štibernik: Predvsem dosežki. Oba sva se nekaj naučila na dosežkih, ki sva jih dosegla v življenju in za katere sva mislila, da naju bodo izpolnili. A ko jih dosežeš, se pojavi popolna praznina, in vidiš, da se v osnovi ni nič spremenilo.
Ratej: Dosežki, torej medalje in titule, lahko ubijejo kreativo in duha.
Štibernik: Spoznanja in dosežki, ki jih imava, so lepi, ni pa to vzrok, zakaj delaš neko stvar. Hvaležen si za to in greš naprej.
Ratej: Tako je, ko tortico posuješ s sladkorjem, poješ in greš dalje.
Oba sva se nekaj naučila na dosežkih, ki sva jih dosegla v življenju in za katere sva mislila, da naju bodo izpolnili. A ko jih dosežeš, se pojavi popolna praznina, in vidiš, da se v osnovi ni nič spremenilo.
Kako bi orisala slovensko glasbeno sceno? Kaj vaju pri njej moti in bi spremenila in česa ne bi spreminjala?
Štibernik: Jaz slabih stvari v njej sploh ne vidim. Zdi se mi, da se je od leta 2010 začelo nekaj spreminjati in kuhati. Leta 2015 so se še začeli kazati zametki te scene, ki je vzcvetela in zacvetela dve, tri leta nazaj, v obdobju covid-19. Slovenska glasba je doživela preporod na več nivojih.
Toliko kvalitetnih glasbenih vsebin, kot jih ima Slovenija zdaj, še ni bilo po obdobju zlate popevke in Privšku. Po tistem obdobju od 80. let naprej smo padli v neko čudno cono, v nek kreativni vakuum in se je vse začelo osredotočati na maso in hiperprodukcijo ter "opa cupa" glasbo, s čimer ni nič narobe. Nismo pa imeli drugih alternativnih prodornih bandov z izjemo skupin, kot so Lačni Franc, Buldožer, Miladojka Youneed. Zdaj pa alternativa zopet koketira z mainstreamom, kar mi je zelo všeč.
Če alternativa služi sama sebi, nima pomena. Če pa koketira z mainstreamom, pa tudi ta postaja boljši in se prepletata. Tukaj je Slovenija naredila velik korak in je malo morje bandov, ki to počnejo.
"Še vedno sem mnenja, da je ljudem še vedno lahko všeč, a če je to vzrok, da to počenjaš, se mi ne zdi preveč v redu. Če bi Picasso slikal tako in zgolj zato, da bi bilo ljudem všeč, nikoli ne bi imeli Picassa."
Ratej: Obrtništvo začne malo razpadati in glasbe ne delajo več zgolj zato, ker mora biti ta publiki všeč.
Štibernik: Še vedno sem mnenja, da je ljudem še vedno lahko všeč, a če je to vzrok, da to počenjaš, se mi ne zdi preveč v redu. Če bi Picasso slikal tako in zgolj zato, da bi bilo ljudem všeč, nikoli ne bi imeli Picassa. Vsak umetnik naj izkaže sebe in super je, če so njegova dela ob tem ljudem še všeč.
David Bowie je enemu izmed svojih ljubih bandov rekel: "Super ste, a nikoli ne delajte glasbe za publiko, vedno ustvarjajte glasbo zase. Naredil sem dva albuma za publiko (v času, ko je postal stadionski artist) in to sta bila moja dva najslabša albuma, ki sem ju naredil v življenju."
In ti mladi bandi v Sloveniji to počenjajo: tukaj so Mrfy, Koala Voice, Kokosy in še bi lahko našteval. Predvsem pa so močni tudi besedilno, ne samo glasbeno in jih je lepo slišati.
Ženeta ju ogenj in notranji zagon, pove Ratej.
Kaj vaju navdihuje in žene naprej?
Ratej: Ogenj in notranji zagon.
Štibernik: Najina želja je igrati na čim več lokacijah, čim več festivalih in v različnih prostorih, v končni fazi po celem svetu.
Ratej: Lepo je videti ljudi, ki te sploh ne poznajo, ker Romachild še ni znano ime, da jih nekaj pritegne in ostanejo ter prisluhnejo. To sva videla zdaj, ko sva igrala na več festivalih in koncertih. Vzpostavi se krogotok, frekvenca in začnejo plesati, zgodi se nekaj globljega, neka čarobnost.
Štibernik: Tudi koncert v Kinu Šiška nama je minil kot en trenutek, čeprav smo bili na odru dobro uro in pol. To je taka koristna droga.
Ratej: Tega, da greš v neko drugo dimenzijo, kjer ni časa in prostora, se ne naveličaš. To je ves smisel tega.
Željna sta ustvarjanja in nastopov.
Ali obstaja kaj, kar bi javnost presenetilo, če bi to vedeli o vama?
Štibernik: Da sem jaz Roman, on pa Martin (smeh, op. a.).
Ratej: Res, lažna identiteta.
Kam želita, da vaju popelje vajina glasba, in kakšne imata želje in cilje v prihodnje?
Štibernik: Naj se zgodi, midva sva željna ustvarjanja in nastopov. Veva, da morajo ljudje spoznati najino glasbo, in to se je zdaj tudi začelo odkrivati, razkrivati in dogajati. Veva, kaj imava, in tudi veva, da sva za velike odre. Festivalov je kar nekaj, doma in v tujini. Meje so odprte.
Na odru uživata in čas jima hitro mineva, poleg tega nastope opisujeta kot "koristno drogo" in prehod v drugo dimenzijo.
Ratej: Tisti, ki so naju večkrat poslušali v zadnjem letu, so rekli, da se je od najinih prvih skupnih nastopov zgodil pravi kvantni preskok in morda midva tega niti ne veva, ker sva ves čas v tem procesu, a njih je "sezulo". Lahko rečeva, da sva dala ladjo končno v vodo in razprla jadra, zdaj pa plujeva brez omejitev.
Preberite še:
