Spotkast
Sreda, 3. 12. 2025, 4.00
5 ur, 19 minut
Spotkast z Igorjem Harbom
Saša Tabaković: Obupal sem nad politiko in se vrnil v umetnost #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Letošnji dobitnik vesne Saša Tabaković je izjemen slovenski igralec. Član ansambla ljubljanske Drame nastopa tudi v aktualni uspešnici Belo se pere na devetdeset, poleg tega pa je tudi uspešen glasbenik in je bil nekaj let poslanec državnega zbora. V Spotkastu je spregovoril o napornih pripravah za zborovodjo v Kaj ti je deklica in nostalgiji, ki jo obuja Belo se pere na devetdeset, kritično pa je nastopil glede zastoja obnove Drame ter premedle državne politike in politike na splošno.
Tabaković je prejel nagrado vesna za stransko vlogo v filmu Kaj ti je deklica, kjer je bil njegov lik zborovodje neke vrste antagonist glavni junakinji. Kot razlaga, se je bilo pri tem najtežje naučiti dirigirati. Čeprav ima izdatne glasbene izkušnje in je tudi dokončal konservatorij, je to zahtevalo veliko truda. "Dirigiranja ne smeš oponašati, to moraš usvojiti," je razložil. Tako ključen del vloge je moral namreč izvajati povsem avtomatizirano, da je lahko povrhu tega še igral.
Na film in svoje mednarodne uspehe je izredno ponosen in hkrati kritičen do slovenskih kinematografov, ki ga niso prikazovali zaradi spora med kinematografi in distributerji, o katerem smo na Siolu poročali.
Saša Tabaković, sicer član ansambla SNG Drama, je bil letos nagrajen z vesno za najboljšo stransko moško vlogo v filmu Kaj ti je deklica. Te dni ga lahko vidimo tudi v uspešnici Belo se pere na devetdeset.
Nostalgija po osemdesetih in drugem družbenem sistemu
Se je pa temu bojkotu ognil Belo se pere na devetdeset, kjer igra stransko vlogo strica glavne junakinje. Eden izstopajočih elementov tega filma je tudi občutek nostalgije na osemdeseta. "Film govori o družbenem sistemu, ki ga več ni, ki si ga marsikdo ponovno želi, ker je kapitalizem na eni strani pokazal zobe, revščine ni nič manj in trpljenja tudi ne," razloži. "Tako da je ta film poklon preteklemu času, skupnosti, temu, kaj pomeni družina, kaj pomeni solidarnost, kaj pomeni prijateljstvo. To so pojmi, ki jih danes prevečkrat slišimo iz ust politike, v realnosti pa to premalo živimo."
Čeprav je bil rojen v osemdesetih, je snemanje filma Belo se pere na devetdeset tudi v njem vzbudilo določene spomine. "Spomin je stkan iz različnih stvari. Včasih je to predmet, včasih je neka podoba, zvok, glasba, melodija, vonj. Ko smo snemali film, so se vračali spomini na čas – prek oblačil, kosov pohištva, pribora … To so ostanki časa. Če je predmet ohranjen, zaobjame čas, v katerem je nastal, in potem se prek te oblike sprožijo spomini. Film je poln tega."
"Z glasbo se lahko dotakneš nekaterih prostorov, ki se jih z igro ne moreš," je povedal o svojem glasbenem ustvarjanju.
Razgovoril se je tudi o svojem glasbenem ustvarjanju tako komercialne glasbe s projektom Belart kot tudi glasbe Panonske nižine. "Z glasbo se lahko dotakneš nekaterih prostorov, ki se jih z igro ne moreš," je povedal. "Mislim, da je ton oziroma frekvenca, vibracija še najboljši približek človekovega stanja oziroma razpoloženja. Seveda lahko vse artikuliraš z mislijo, recimo s poezijo, ampak se mi zdi, da je ton še korak dlje."
Zanka okrog ustvarjalnosti se zateguje
Saša Tabaković je veliko bolj kritičen do obnove ljubljanske Drame, kjer se zdi, da je vse zastalo. "Še vedno smo v prostorih na Litostrojski, še vedno ni gradbenega dovoljenja, zdi se mi, da se zanka okrog ustvarjalnosti zateguje. Delamo v nadomestnih prostorih in lahko rečem, da je za publiko ugodno poskrbljeno, ampak pogoji dela pa seveda niso primerni, še posebej ne za prvi gledališki ansambel v državi," je oster in jedrnat glede trenutne situacije. A to vidi kot delček širše težave: "Želim si, da bi zmogli večje kulturne infrastrukturne projekte, da bi to naredili, kot se za te stvari spodobi. Prej smo imeli dolgo kalvarijo z opero, zdaj se to ponavlja v Drami, NUK II še vedno čakamo. Ne vem, proti čemu smo cepljeni kot družba in kot narod, da nam te stvari polzijo iz rok."
"Trudil sem se po najboljših močeh, hotel sem bili čim bolj intelektualno pošten, ampak sem, lahko rečem, obupal in se vrnil v umetnost, ker tukaj pa še nisem obupal," je povedal o svojih izkušnjah iz poslanskih klopi.
Hotel sem biti intelektualno pošten
Ob vprašanju o tem, kaj je narobe v politiki, ni nič manj iskren in neposreden: "Bistvo politike je, da spreminja stvari na bolje. Včasih jih ne zato, ker ni resnega interesa, da bi jih. Včasih jih ne zato – vsaj moja izkušnja je taka –, ker je državni aparat ogromen mastodont, ki potrebuje zelo veliko časa, da se premakne, in potem potrebuješ veliko potrpljenja in vztrajnosti, da se nekaj zgodi. Mislim, da je to edini mogoči sistem, ampak to je davek demokracije."
Glavno težavo vidi v odsotnosti vizije. "Kot država ne znamo razbrati, kaj je nacionalni interes. Politični interesi so različni, ker ima vsaka struja svoje preference. Ampak ne znamo pa razbrati tega, kar je onkraj ozko političnega. Ali je naš interes, da imamo nacionalno institucijo obnovljeno, da imamo NUK, ali pa da imamo boljše bolnišnice in tako dalje. Vse to so lahko talci političnih igrarij. Jaz sem poskusil, trudil sem se po najboljših močeh, hotel sem bili čim bolj intelektualno pošten, ampak sem, lahko rečem, obupal in se vrnil v umetnost, ker tukaj pa še nisem obupal."
