Spotkast
Torek, 23. 12. 2025, 4.00
8 ur, 30 minut
Andreja Jernejčič: Samozavest je seksi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
V kriznih trenutkih se komunikacija razkrije v svojem bistvu. Takrat ne odloča všečnost sporočila, temveč njegova jasnost, pravočasnost in odgovornost. Javnost praviloma vidi le rezultat – izrečeno izjavo, zamujen odziv ali napačno potezo –, redkeje pa proces, ki je do tega pripeljal: notranje tehtanje, presojo posledic in razumevanje, da komunikacija v zahtevnih okoliščinah ni stvar trenutnega navdiha, temveč rezultat znanja, izkušenj in dolgoročnega dela. Prav tam, stran od kamer, že leta deluje Andreja Jernejčič, ki je svojo pot začela v novinarstvu, jo nadaljevala v odnosih z javnostmi in se sčasoma usmerila v krizno komuniciranje – področje, kjer se zelo hitro pokaže, ali ima organizacija postavljene temelje ali ne.
V pogovoru za Spotkast ne govori o krizah kot o izjemah, temveč kot o stalnici sodobnega javnega prostora, o tem, zakaj številne krize sploh nikoli ne pridejo v javnost, zakaj so najpogostejše napake prepočasni odzivi in čustvene izjave ter zakaj komunikacija v takšnih trenutkih ni vprašanje všečnosti, ampak odgovornosti, ob tem pa odpira tudi širša vprašanja samozavesti, javnega nastopanja in notranje stabilnosti, brez katerih v kriznih trenutkih preprosto ni mogoče delovati zbrano in premišljeno.
Razumevanje javnega prostora kot karierna prednost
Pot Andreje Jernejčič se ni začela v kriznih sobah in za zaprtimi vrati vodstev, temveč v medijih. Že zelo zgodaj je vedela, da jo zanima novinarstvo – najprej na lokalni ravni, pozneje v različnih uredništvih, tudi na nacionalni televiziji. Izkušnje iz novinarskega dela so ji dale temeljno razumevanje javnega prostora: kako informacije nastajajo, kako se širijo in zakaj je razlika med tem, kar je povedano, in tem, kar je slišano.
V drugem razredu je na avtobusu oznanila, da bo igralka in pevka. Sošolec jo je takoj prizemljil: "To pa ne moreš biti." Dvajset let kasneje Andreja Jernejčič govori o krizah, kot da so šport – in o samozavesti, kot da je mišica, ki jo treniraš. V Spotkastu pove, kako je pri 14 letih urejala informativni program, kako je vsak dan prekolesarila več kot 30 kilometrov do televizije in zakaj jo še danes razjezi kliše, da je "PR za tiste, ki ne vedo, kaj bi".
"V PR nisem prišla kot nekdo brez izkušenj. Vstopila sem z razumevanjem medijev in z občutkom, kaj pomeni javni prostor," pove Andreja.
Ko se je po letih dela v novinarstvu odločila za prehod v odnose z javnostmi, tega ni razumela kot zamenjavo strani, temveč kot nadaljevanje poklicne poti. V PR je vstopila z obsežnimi izkušnjami in razumevanjem obeh logik – medijske in komunikacijske –, kar ji je pozneje omogočilo delo v zahtevnih sistemih, kjer ni prostora za napačne ocene, improvizacijo ali površne odzive.
Krize, ki se rešujejo, še preden postanejo zgodba
Pri svojem delu Andreja opozarja, da krizno komuniciranje redko poteka linearno ali po vnaprej pripravljenem scenariju. V ospredju niso sporočila, temveč ljudje – njihovi odzivi, strahovi in pritiski, ki se pojavijo v trenutkih negotovosti. Prav zato se večina kriz po njenem ne začne z izjavo za javnost, temveč z notranjim usklajevanjem: kdo ima pregled nad dejstvi, kdo prevzema odgovornost in kdo sploh sme govoriti.
Kot pojasni, je eden ključnih ciljev kriznega dela prav to, da se razmere stabilizirajo dovolj zgodaj, da javna eskalacija sploh ni potrebna: "Če se kriza pravočasno in pravilno obvlada, javnost zanjo sploh ne izve," pove.
V praksi to pomeni hitro presojo, umirjanje čustvenih odzivov in jasno razmejitev vlog. Napake se po njenem mnenju najpogosteje zgodijo takrat, ko se odzivi zavlečejo, ko govorijo napačni ljudje ali ko v ospredje stopijo osebni interesi namesto skupne odgovornosti. Krizni trenutki zato ne preizkušajo le komunikacijskih strategij, temveč tudi organizacijsko zrelost in sposobnost vodstev, da delujejo zbrano pod pritiskom.
Takšno delo zahteva stalno prisotnost, hitro odločanje in veliko mero psihične obremenitve – elemente, ki so navzven redko vidni, a dolgoročno odločajo o tem, ali se organizacija iz krize izvleče okrepljena ali trajno zaznamovana.
Samozavest kot pogoj za odgovorno komunikacijo
Pogovor se pri Andreji ne ustavi pri profesionalnih izkušnjah, temveč se razširi v vprašanje samozavesti. Ne kot osebnostne lastnosti, temveč kot veščine, ki so nujne za delovanje v zahtevnih okoliščinah. Kot pove, samozavest ni povezana z egom ali igranjem vloge, temveč z notranjo stabilnostjo in zmožnostjo, da človek pod pritiskom ostane zbran. To misel pogosto povzame z izrazom, ki ga uporablja tudi pri svojem delu: "Samozavest je seksi." Ne v površnem smislu, temveč kot stanje, v katerem ima posameznik nadzor nad seboj in položajem.
"Samozavest ni to, da si glasen. Je to, da v težkih trenutkih veš, kaj počneš, in da te pritisk ne odnese," poudari.
V pogovoru pove, da je samozavest zanjo predvsem disciplina: vsakodnevni rituali, notranji dialog in zavestna odločitev, da se ne umakneš ob prvem nelagodju.
Pri tem izpostavi, da se samozavest ne zgodi sama od sebe. Gradi se postopoma – z delom, pripravo in zavedanjem telesa. Veliko ljudi ima težave z javnim nastopanjem prav zato, ker nanj gledajo kot na improvizacijo. Sama zagovarja nasprotno: nastop je proces, ki zahteva strukturo, vadbo in jasen cilj, ne pa zanašanja na trenutni navdih.
Slovenska zadržanost in strah pred izpostavljenostjo
V pogovoru se dotakne tudi širšega družbenega konteksta. Pove, da smo Slovenci v komunikaciji pogosto zadržani in se izogibamo neposrednemu izražanju ter soočenjem. Uspeh drugih, zlasti tistih iz našega bližnjega okolja, hitro sproži nelagodje, medtem ko uspehe športnikov lažje sprejmemo kot nekaj kolektivnega in oddaljenega, kar nas osebno ne ogroža.
Kot pojasnjuje, se marsikdo skozi vzgojo in šolanje nauči, da je izpostavljanje tvegano, zato raje izbere tišino, ta vzorec pa se pogosto ohrani tudi v odraslem življenju.
V pogovoru Andreja opozori na še eno dimenzijo slovenske zadržanosti, ki je pogosto spregledana: ne gre le za strah pred izpostavljenostjo, temveč za navajenost na tišino. Marsikdo se že zelo zgodaj nauči, da je varneje ne izstopati, ne povedati preveč in ne pokazati ambicije. Ne zato, ker ne bi imel česa povedati, temveč ker okolje to razume kot tveganje.
Takšen odnos povezuje tudi z vzgojo in šolskim okoljem, ki po njenem mnenju redko spodbuja jasen nastop, samozavestno izražanje in izpostavljanje. Sama iz šolskih let nosi izkušnje treme, rdečice in občutka, da je izpostavljenost nekaj tveganega. Prav te izkušnje danes uporablja kot izhodišče za razmislek o tem, kako se samozavest pri otrocih in mladih pogosto ne začne krhati zaradi njih samih, temveč zaradi okolja, v katerem odraščajo – zaradi pritiskov, primerjav in pričakovanj, ki se prenašajo nanje.
Priprava kot izraz spoštovanja
Kot predavateljica in avtorica več knjig posebej poudarja pomen priprave. Ne le pri javnem nastopu, temveč pri vsakem zahtevnem pogovoru. Priprava po njenem razumevanju ni znak negotovosti, temveč izraz spoštovanja – do sogovornika in do sebe. Če človek ve, kaj želi povedati in zakaj, že ima postavljeno osnovo za miren in jasen nastop.
Andreja v pogovoru opozori, da se nepripravljenost redko pokaže tam, kjer jo ljudje pričakujejo. Ne gre le za manjkajoče vsebine ali napačne besede, temveč za drobne znake, ki jih sogovorniki zaznajo takoj: raztresen pogled, nemiren dih, prehiter govor ali zapiranje telesa. Ti znaki po njenem pogosto povedo več kot sama izjava.
Pri tem opozarja na elemente, ki jih ljudje pogosto zanemarijo: jasen miselni tok, nadzor nad dihom in glasom ter zavedanje telesa. Telo komunicira ves čas, tudi takrat, ko mislimo, da molčimo, zato ga v zahtevnih položajih ne gre ignorirati, temveč razumeti.
Med delom, odgovornostjo in vsakdanom
Kot pravi, materinstvo ni nasprotje karieri, temveč del realnosti, ki zahteva prilagajanje in zavedanje prioritet.
V pogovoru se Andreja dotakne tudi materinstva in usklajevanja številnih vlog, ki jih ne razume kot ločene svetove, temveč kot prepletene realnosti. Delo, odgovornost in zasebno življenje se po njenem ne izmenjujejo v popolnem ravnotežju, temveč zahtevajo stalno prilagajanje, disciplino in jasne meje. Prav zato poudarja pomen organizacije, notranje umirjenosti in zavedanja, da popolnega razreza med poklicnim in osebnim preprosto ni – obstaja pa način, kako v obeh ostati prisoten in odgovoren.
