Boštjan Virc: slovenski producent v igri za oskarja

Mož, ki ni mogel molčati prikazuje zgodbo iz leta 1993, ko so člani četniškega odreda Maščevalci ustavili vlak na poti iz Beograda v Črno goro in z njega pobirali Bošnjake, ki so jih kasneje umorili. Samo dogajanje, postavljeno v kupe na vlaku, je dramatizacija, a končni rezultat je zgodovinsko dejstvo – upokojeni oficir JLA Tomo Buzov ni molčal in je postal ena od številnih žrtev vojne v Bosni in Hercegovini. Film ni zgolj poklon njegovemu spominu, temveč je zastavljen kot napet triler, z odlično igro Gorana Bogdana (Postali bomo prvaki sveta, Fargo, tudi slovenski film Igram, sem) in Dragana Mičanovića (Dražen, Metulj), ki za 14 minut prilepi gledalca na stol in se ga ob končnem razodetju dotakne na zelo osnovni ravni, tudi če že pozna ozadje dogodkov.

Film Mož, ki ni mogel molčati lahko pogledate tukaj:

Mož, ki ni mogel molčati je hrvaški film, ki je nastal v koprodukciji s Slovenijo, Francijo in Bolgarijo. Glavni predstavnik slovenske strani je producent Boštjan Virc, ki je že sodeloval pri številnih domačih in tujih festivalskih ter komercialnih uspešnicah. Mož, ki ni mogel molčati je namreč že njegov drugi film z evropsko filmsko nagrado, saj je pred dvema letoma že slavil z Babičnim seksualnim življenjem režiserke Urške Djukić, pred tem pa je dosegel mednarodno občinstvo z mockumentarcem Houston, imamo problem! v režiji njegovega nečaka Žige Virca. V pisarni Studia Virc na Viba filmu v Ljubljani smo ga obiskali kmalu po razglasitvi evropskih filmskih nagrad in pred objavo ožjega seznama oskarjevskih nominirancev, ko se je že pripravljal na nove filmske projekte.

Kako je nastal film Mož, ki ni mogel molčati?

Film je nastal po resničnih dogodkih iz leta 1993, za katere vem že dolga leta. Pred časom me je poklical glavni producent Danijel Pek, s katerim sva že dalj časa iskala priložnost za sodelovanje, in mi je začel razlagati o tem dogodku, pa sem ga hitro prekinil in rekel, Danijel, vse vem in me zanima. Drugi dejavnik je bil režiser in scenarist Nebojša Slijepčević, ki ga prav tako spremljam že nekaj časa – njegov dokumentarni film Srbenka mi je res pustil veliko – in tako sem bil takoj za.

Načrtovali smo snemanje na bohinjski strani železniškega predora, kjer je podoben teren dejanski lokaciji, vendar je zaradi zamude financiranja prišlo do spremembe in smo potem snemali v bližini Zagreba, a vseeno s slovensko ekipo. Vse drugo je bil klasičen delovni tok filma, dokler me ni spomladi ponovno poklical Danijel in povedal, da smo se uvrstili v tekmovalni program Cannesa – in od takrat so sledile same lepe stvari: zlata palma, evropska filmska nagrada, še nekaj drugih nagrad, zdaj pa sledijo povabila na festivale, tako da si lahko režiser in producenti izbiramo, kam bi želeli iti. Zlata palma pomeni tudi uvrstitev v izbor za oskarje in ravno čakamo, ali bomo morda uvrščeni v ožji izbor, kar bi potem zahtevalo še veliko več dela. (Op. a.: Ob zaključku redakcije je bilo ravno potrjeno, da je film v ožjem izboru za oskarja.)

"Vrhunski film in vse druge podporne dejavnosti, ki morajo biti prav tako vrhunske, so samo pogoj, ne pa vse, kar je potrebno za tako velike nagrade, kot so oskar, Cannes, evropska filmska nagrada, cezar in tako naprej. Če se izrazim malo metafizično, se morajo za to, da dosežeš vrh, poklopiti zvezde. " Foto: Gaja Hanuna

Koliko tega filma je slovenskega?

To je koprodukcija, ki je nastala pod okriljem Hrvaške, Slovenije, Francije in Bolgarije. Osrednja je Hrvaška, saj je tudi režiser Hrvat, ampak Slovenija je ena od sodelujočih – Gregor Božič je direktor fotografije, Nebojša Pop Tasić igra v stranski vlogi, tudi v tehnični ekipi je bilo več slovenskih ustvarjalcev, ključna pa je bila tudi finančna podpora Slovenskega filmskega centra.

Med produkcijo filma je producent tisti, ki poskrbi za financiranje in pomaga pri izboru ustvarjalne ekipe, nekako kot direktor oziroma član uprave v podjetju – kakšna pa je njegova vloga po zaključku snemanja?

Konkretno pri tem filmu je bila vloga glavnega producenta Danijela Peka tudi zelo kreativne narave, saj je on našel to temo in jo predstavil režiserju ter zbral ekipo. Producentova vloga v postprodukciji in distribuciji je precej podobna temu, kar ste rekli, pri promociji pa je skupaj s prodajnim agentom tisti, ki prevzame iniciativo. Torej, če med ustvarjanjem podpira avtorsko vizijo, je kasneje on glavni, sploh zdaj pri oskarjih in podobnih nagradah.

Mož, ki ni mogel molčati je ravnokar prejel evropsko filmsko nagrado, pred tem je slavil v Cannesu. Ali to pomeni, da ima obete za oskarja?

Vrhunski film in vse druge podporne dejavnosti, ki morajo biti prav tako vrhunske, so samo pogoj, ne pa vse, kar je potrebno za tako velike nagrade, kot so oskar, Cannes, evropska filmska nagrada, cezar in tako naprej. Če se izrazim malo metafizično, se morajo za to, da dosežeš vrh, poklopiti zvezde. To ni racionalno. Pri Formuli 1 se ve, da je zmagal tisti, ki prvi pripelje v cilj, tukaj pa ni objektivnih meril. Seveda pa velja – ker smo dobili zlato palmo na najbolj prestižnem festivalu na svetu in ker smo dobili evropsko filmsko nagrado, kar je neke vrste evropski oskar, obstajajo realne možnosti.

Moram pa poudariti, da sem že bil producent nekaterim vrhunskim filmom, ki so prejeli nagrade, kakor tudi nič manj vrhunskim filmom, ki niso prestopili te nedoločne meje in potem niso odnesli nobene nagrade. Konkurenca je namreč izredna. Skratka, te stvari je nemogoče napovedovati.

"Načeloma velja logika, da je film s sporočilom dosegel svoje, če je razburkal javnost." Foto: Gaja Hanuna

Film je odličen, vendar sklepam, da je prepričati člane žirij in akademij k ogledu vsaj tako zahteven podvig kot samo snemanje – kako se tega lotevate vi?

Glede na to, da je veliko članov akademije tako pri oskarjih kot za evropsko filmsko nagrado, so tukaj povsem jasne strategije: najameš publicista, kar je neka agencija, ki nato izpelje svoje aktivnosti. Za oskarje smo že in bomo še imeli nekaj projekcij v Londonu, Parizu, New Yorku in Los Angelesu, kjer bo prisoten tudi režiser Nebojša Slijepčjević. To podpira Hrvaški avdiovizualni center in brez tega ne bi šlo.

Je pa treba poudariti še eno stvar, tako kot Babičino seksualno življenje je tudi Mož, ki ni mogel molčati koprodukcija s Francijo, in ko imaš koprodukcijo z večjo državo, je avtomatsko bazen glasovalcev toliko večji, da dobiš več priložnosti. Seveda zgolj to ni dovolj – imaš na stotine francoskih filmov, ki ne pridejo nikamor. Pri oskarjih so pomembne tudi standardne kampanje, ki jih je treba plačati – oglaševanja, vabila, projekcije. Za celovečerne filme imajo velike države izjemne kampanje z ogromnimi proračuni, ki se jim mi ne moremo niti približati.

Ali ste se glede nagrad veliko naučili pri vašem prejšnjem dobitniku evropske filmske nagrade, Babičinem seksualnem življenju?

Ja, absolutno sem se veliko naučil. Tudi Nebojša Slijepčjević mi je bil hvaležen, da sem ga usmerjal. Saj ni atomska fizika, gre tudi za malenkosti. Ko smo dobili vstopnice za prireditev, sem hitro ugotovil, da sedimo na robu vrste s hitrim izhodom na oder, ker je bilo podobno v Reykjaviku pred dvema letoma, tako mi je hitro zažarelo upanje. Take stvari ti dajo samozavest.

Kratki animirani film Babičino seksualno življenje, ki je presežek na celotnem spektru, je bil po nagradi deležen številnih šovinističnih kritik v slovenski javnosti. Vas je to presenetilo – in razžalostilo?

Načeloma velja logika, da je film s sporočilom dosegel svoje, če je razburkal javnost, kar je bil tudi cilj režiserk Urške Djukić in Emilie Pigeard. Jaz se seveda ne strinjam s temi komentarji, a pomemben je odziv. Po drugi strani pa drži tudi, da se pri nas po treh komentarjih, pa četudi so na kuharsko knjigo, vse zbanalizira na Janšo in Goloba. Mož, ki ni mogel molčati ima nekoliko drugačen koncept, saj apelira na vse, ki za razliko od Toma Buzova niso povzdignili glasu, tako da je strukturno drugačen in to se pozna tudi pri kritikah, je pa res, da se na Hrvaškem hitro vse zreducira na vprašanje, kje si bil leta 1991, kar je na podobni ravni kot pri nas.

"Na Hrvaškem se hitro vse zreducira na vprašanje, kje si bil leta 1991, kar je na podobni ravni kot pri nas." Foto: Gaja Hanuna

Pred manj kot desetletjem ste se zavihteli med najprodornejše slovenske filmske producente s filmom Houston, imamo problem! v režiji vašega nečaka Žige Virca. Film ni presenetil zgolj s šaljivo kombinacijo dokumentarnih posnetkov in fiktivne, igrane zgodbe, temveč tudi z dejstvom, da ste za koprodukcijo pridobili HBO. Kako vam je to uspelo?

Houston, imamo problem! tako štrli iz vseh filmskih projektov, da je to precej nemogoče ponoviti, kar se tudi vidi pri Žigovih kasnejših filmih, ki so šli v bolj standardne forme, denimo Poslednji heroj. Kako nam je torej uspelo pridobiti HBO in kasneje tudi Netflix? Po domače povedano zato, ker je bil film zanimiv za tujce. Kaj so bili tisti elementi, zaradi katerih je bil ta film zanimivejši od katerega drugega? To je vedno malo subjektivno, ampak jaz bi rekel, da zato, ker ima precej angleščine, ker imajo v filmu Američani pomembno vlogo, ker smo snemali v ZDA in Maroku in državah nekdanje Jugoslavije, seveda pa sta pomembni tudi inovativna forma in vsebina, ki je po naravni poti povezana z glavno agendo filmov na HBO in Netflixu. Bodimo pošteni, tudi uspešni arthouse filmi iz Romunije, Bolgarije ali Srbije imajo zelo omejeno gledanost v tem mainstreamu, mi smo pa našli pravi trenutek.

Kako sicer izbirate projekte za produkcijo?

Tako jaz kot moja partnerska producentka Nataša Vugrinec, ki je moja partnerka tudi zasebno, sva prisotna na vseh dogodkih v Sloveniji in tujini – jutri grem denimo v Les Arcs na filmsko tržnico – in potem se začnejo stvari odvijati organsko. Sicer sta dva načina, ali projekt pride do mene ali pa jaz zaznam avtorja, s katerim bi rad delal.

Pri manjšinskih produkcijah skoraj vedno pride projekt do mene. Zdaj recimo produciramo nov film Srđana Dragojevića, kjer me je on kontaktiral, končujemo film Slobodana Šijana, kjer je do mene pristopil producent – in podobno je tudi pri slovenskih filmih, kjer pri filmu Tartuferija Igorja Šterka pomagam širiti mednarodno koprodukcijo prek svoje mreže. Po teh letih že imam nos in občutek, kaj bo uspešno, je pa res, da nas večina slovenskih producentov težko preživi od zgolj lastnih projektov, tako da občasno sprejmem tudi ponudbe za servisne produkcije, nedavno smo v Sloveniji snemali velik poljski projekt za Netflix, potem so tukaj še korporativni filmi.

Pogled na vašo IMDb in BSF stran pokaže odmevne, umetniške kratke in celovečerne filme in adrenalinske gorniške filme, ki ste jih tudi nekaj sami režirali, med temi projekti pa kar nekako izstopa komična serija Vse punce mojga brata. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

To se je zgodilo tako, da se je Vid Valič na vsebinskem in scenarističnem nivoju že nekaj časa dogovarjal s Pro Plusom in je iskal produkcijsko hišo, ki bi lahko serijo izvedla zanje. To je podobno, kot smo nedavno naredili serijo Poklicani za TV Slovenija, ki prihaja na spored prihodnje leto. Vid me je kontaktiral in sva šla na kavo ter se hitro vse dogovorila. Žiga Virc, ki je bil takrat član ekipe, je režiral serijo, ampak zame je bila to bolj izvedbena produkcija. Pri teh projektih namreč producentu ne ostanejo pravice. Pri filmih sem solastnik pravic, pri televizijskih pa gredo pravice njim. Kot producent dobiš plačano za svoje delo, če se seveda nisi zakalkuliral. Mi je pa bilo v veselje delati nekaj lahkotnejšega, zabavnega in tudi z bratoma Valič sem se odlično ujel.

"V Sloveniji se pogosto snemajo filmi, ki prikazujejo Italijo ali Avstrijo, ker smo cenejši od njiju." Foto: Gaja Hanuna

In še klasično vprašanje za zaključek – kaj lahko že razkrijete o filmih, ki jih ravno pripravljate in snemate?

Posebej bi poudaril celovečerec Tartuferija Igorja Šterka, ki ga začnemo snemati naslednje leto. Glavno vlogo bo imel Rade Šerbedžija, igrala pa bosta tudi Sebastian Cavazza in zamejska Slovenka Anita Kravos. Zgodba se dogaja na področju Istre in Furlanije – Julijske krajine. Tukaj smo že vzpostavili financiranje za koprodukcijo Slovenija-Italija-Hrvaška, čakamo še na Grčijo in še par drugih. To je ključni projekt za leto 2025.

V poznem razvoju je tudi projekt zamejske režiserke Katje Colja, ki živi v Trstu, kjer se odvija tudi njen film. Potem imamo kot manjšinska koprodukcija v delu film Srđana Dragojevića, ki ga je že podprl Slovenski filmski center, dogovarjam pa se tudi za nekaj bolj ambicioznih servisnih produkcij, ki jih sicer ne morem poimensko našteti, mi pa zelo ustrezajo, nedavno sem bil tudi vabljen za producenta k novemu poljskemu filmu Mitje Okorna.

Moramo se zavedati, da Slovenija ni najcenejša – ta 25-odstotna povrnitev stroškov za tujce je precej nizka glede na druge države – imamo pa določene unikatne lokacije. V Sloveniji se pogosto snemajo filmi, ki prikazujejo Italijo ali Avstrijo, ker smo cenejši od njiju, poleg tega smo tudi najcenejša država v Alpah in imamo atraktivne jame, kjer je precej strog režim, ampak se je mogoče kaj dogovoriti. To so tiste stvari, ki tujce pripeljejo k nam.

Jaz se trudim prebiti na vse možne strani, imam tudi povezano podjetje v Trstu. Tako je bil lani na festivalu San Sebastian naš film Last Shadow at Frist Light, kar je singapursko-japonska-indonezijsko-filipinsko-slovenska koprodukcija. Leta 2019 sem delal na filipinski koprodukciji Motel Acacia in oba filma sta bila uspešna po festivalih. Strašno mi diši sodelovanje s tujino, ker odpira obzorja. To je nekako naša vizija – najti uravnoteženost med poslovno vzdržnostjo in s tem, da so filmi nato uspešni na festivalih in komercialno.

Pri tem moram poudariti še eno stvar, ki je ljudje pogosto ne razumejo – velike nagrade, kot so cezar, evropska filmska nagrada, pa tudi zlata palma – to niso finančne nagrade, to je prestiž, podobno kot olimpijske medalje. Še za podelitev ne dobimo vedno kritih potnih stroškov. Takšna je realnost v Sloveniji in drugih manjših državah. Zato je tudi Mitja Okorn recimo šel ven, ker je bila Slovenija za njegov slog dela premajhna. Z avtorskim filmom je mogoče nekaj doseči, ampak moram pa priznati, da je letošnji dvig sredstev Slovenskega filmskega centra nekoliko izboljšal stvari. Pozdravljam tudi iniciativo, da bo SFC financiral tudi žanrske projekte, za kar je bil že pripravljen razpis. Odkar delam v tem poslu, poslušam veliko tarnanja, ampak na koncu vseeno nekako preživimo.

Oglejte si še:

Novice Katarina Čas: Rada povem, kaj mislim, tudi Scorseseju sem #Spotkast

Trendi Mlade zvezde Tartinijevega ključa: kako je, ko se prvič vidiš na velikem platnu?

Trendi Janez Burger: Ljudje s telefoni snemajo nasilje, namesto da bi pomagali