ocena filma
Petek, 12. 4. 2024, 22.05
7 mesecev, 1 teden
Ocena filma Back to Black
Back to Black: Zakaj je umrla Amy Winehouse?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,41
Marisa Abela se ne prelevi v Amy Winehouse zgolj kot igralka, temveč ji skorajda parira tudi kot pevka.
Back to Black je biografska drama o eni najboljših glasbenic tega tisočletja, tragično umrli Amy Winehouse. V filmu jo odlično upodobi Marisa Abela, ki tudi odpoje vse pesmi. Žal scenarij in režija nista na isti ravni, kar precej razvodeni zgodbo in sporočilnost filma.
Filmske biografije glasbenikov so neustavljivo priljubljene, saj smo denimo ravnokar imeli na kino sporedu tudi film Bob Marley, zgodbo legendarnega reggae glasbenika. Podobno kot pri Marleyu je tudi glavni adut Back to Black glasba, medtem ko je življenjska zgodba predstavljena v spolirani različici, ki poenostavi resnico in dezinficira vidike umetnikove usode, ki bi lahko bili preveč neprijetni za družinski ogled oziroma za nadaljnje uživanje ob glasbi. Posledično so tovrstni filmi – kamor lahko uvrstimo tudi Bohemian Rhapsody, Elvis in Rocketman – resda zvočno bogati, a zgodbeno šibki in polni slepih peg za subverzivne ali resnično problematične vidike življenj glasbenikov.
Poglejte napovednik:
Amy proti Back to Black
Pri tem je Back to Black čakala še posebej težka, oskarjevska ovira. Usoda Amy Winehouse je bila namreč upodobljena že v nagrajenemu dokumentarcu Amy režiserja Asifa Kapadie, ki se je proslavil z biografijami problematičnih idolov, med drugim Ayrtona Senne in Diega Maradone. Scenarij za Back to Black je prispeval Matt Greenhalgh, ki je prav tako že imel izkušnje z žanrom – s filmom Nadzor (Control) o Ianu Curtisu, pevcu Joy Division, ki ga je režiral legendarni fotograf Anton Corbijn, in pa Nowere Boy – Zgodba o Johnu Lennonu. Pri zadnjem je prvič sodeloval s Sam Taylor-Johnson, ki je zasedla režijski stolček tudi pri Back to Black. In tako sta ponovno ponudila preozek vpogled v notranji in kreativni svet umetnika.
Tragična ljubezenska zveza med Amy in Blakom je v središču te biografije in v zgodbi filma doseže skorajda shakespearjanske razsežnosti.
Če na film gledamo kot na samostojno delo, brez zavedanja o življenju Amy Winehouse, ki je bila v času uspeha v vseh medijih, in brez poznavanja dokumentarca Amy (ali katerega izmed mnogih drugih, ki so nastali v dobrem desetletju po njeni smrti), je uspešen pri vzpostavitvi zanimive glavne junakinje, ne pa tudi pri tem, da jo postavi v realistično okolje. Predvsem je težava, da je v filmu prikazana kot samotarka, ki skorajda nima prijateljev in ljubimcev, obenem pa tudi ne vidimo ljudi, ki bi jo spodbujali oziroma ji omogočali zdrs v zasvojenost z drogami in alkoholom. Pa ni dvoma, da so obstajali.
Kot izpostavi film, je Amy Winehouse na začetku kariere nastopala s kitaro, saj ji je igranje pomagalo premagovati tremo.
Kdo je kriv za smrt Amy Winehouse?
Dokumentarec je v teh vlogah izpostavil očeta Mitchella Winehousa, managerja Raya Cosberta in moža Blaka Fieldera-Civila, medtem ko igrani film Raya praktično izpusti, Blaka prikaže kot občasno žrtev, ki ga na koncu sreča pamet, Mitch pa je ves čas nekdo, ki se trudi imeti kar najboljši vpliv na svojo hčer. To bržkone ne bi moglo biti drugače, saj sta Amyjina starša lastnika njene glasbe in ne bi odobrila uporabe v filmu, ki bi ju kritiziral. Nenazadnje zaslužita prek milijon funtov letno in jima niso v interesu kontroverznosti, ki bi lahko prinesle upad.
Winehouse je v filmu predstavljena kot samozavestna pogajalka z založbo.
Kot velika večina gledalcev Back to Black nisem osebno poznal Amy Winehouse in torej ne morem komentirati resničnosti prikaza likov, niti vzrokov njene tragične zasvojenosti in posledične smrti. Vseeno pa se v filmu opazi odsotnost družbe in vzgibov ter facilitacije, ki lahko privede človeka k propadu. Opazi se, da manjkajo resnične intervencije (ki jih je dejanska Amy Winehouse bojda imela kar devet), da manjkajo tako ljudje, ki jim je resnično mar zanjo, kot tudi tisti, ki hočejo na njen račun profitirati – tako denimo njena zadnja, v Beogradu prekinjena turneja v filmu sploh ni omenjena.
Vseeno ne gre spregledati odlične igre Marise Abele, ki jo poznamo iz serije HBO o ultra ambicioznih mladih londonskih investicijskih bančnikih Naložbe (Industry). Abela je morala tudi tukaj prikazati izredno ambicioznost, saj se je naučila zelo dobro peti, čeprav seveda ne zmore doseči Amy, ki je bila bržkone ena najboljših vokalistk tega stoletja. Tudi ostali igralci, denimo Leslie Manville in Eddie Marsan kot njena babica in oče dobro opravijo svoje delo, čeprav so nekoliko v ozadju. Po drugi strani je Jack O’Connell v vlogi moža Blaka celo preveč karizmatičen glede na medijske posnetke in podobe dejanskega človeka. Prav tako je nujno izpostaviti odlično glasbo – in to ne zgolj tisto od Amy Winehouse, temveč tudi scensko, ki sta jo napisala in izvedla Nick Cave in Warren Ellis.
Ali bi Amy Winehouse zmogla premagati zasvojenost, če bi imela na voljo pravno podporo?
Ali je film Back to Black vreden ogleda?
Back to Black bo nedvomno navdušil tiste, ki bežno poznajo, a cenijo glasbo Amy Winehouse. V filmu je bodo namreč dobili veliko in to v prepričljivi izvedbi Marise Abele. Tragična zgodba je podana skopo, a sentimentalno, kar se na površini sklada s pogostimi ljubezenskimi temami Amyjine glasbe. A po drugi strani bodo nad filmom nedvomno razočarani tisti, ki pričakujejo prepričljiv vpogled v kompleksno umetnico in demone zasvojenosti, ki so jo preganjali. Poenostavljena upodobitev tega je problematična že sama po sebi, saj človeka čez rob potisne preplet raznovrstnih dejavnikov, ki jih film bolj ali manj preskoči. In ne glede na to, da je največja zapuščina glasbenice njena glasba – ki se ji film zadovoljivo pokloni – nosi njen propad prav tako pomemben nauk. Nauk, ki je v središču ciljev in nalog dobrodelne ustanove z njenim imenom, a ga njena biografija sramežljivo – in sramotno – preskoči.
Back to BlackRežija: Sam Taylor-Johnson
Igrajo: Marisa Abela, Jack O’Connell, Eddie Marsan, Lesley Manville.
Žanr: Biografska drama.
Dolžina: 122 minut.
Šok ob prejemu nagrade grammy, saj je podelitev spremljala med posebnim koncertom v Londonu.
Preberite tudi:
