Zeleni prehod
Torek, 12. 3. 2024, 10.46
8 mesecev
Panoga, ki obljublja en milijon delovnih mest #intervju
Industrija fotovoltaike zajema veliko več kot le sončne panele, saj vključuje tudi številne druge, za delovanje sončnih elektrarn nujno potrebne proizvode, njihov delež pa vsekakor ni zanemarljiv. A prav na področju fotovoltaike se bije težek boj med Evropo in Kitajsko. Zadnja je tako zaradi svojih naravnih danosti kot tudi poceni delovne sile, političnih spodbud in lastništva velikega števila patentov v veliki prednosti pred Evropo, posledice vsega tega pa so nas že dohitele. Številni evropski proizvajalci panelov napovedujejo delno ali celo popolno zaprtje proizvodnje. Kaj lahko storijo Evropska unija in države članice, da zaščitijo delovna mesta in gospodarstvo? Ta panoga je do leta 2030 obljubljala vsaj milijon zaposlitev. O tem smo se pogovarjali z direktorico Združenja slovenske fotovoltaike Nino Hojnik.
Kako skrb vzbujajoče je stanje med evropskimi proizvajalci solarnih panelov?
Stanje med proizvajalci panelov je zelo skrb vzbujajoče. V zadnjem obdobju jih je več napovedalo delno oziroma popolno zaprtje. Razmere so alarmantne, na ravni Evropske unije (EU) so ministri za energijo v začetku prejšnjega tedna sprejeli dve pomembni odločitvi. Sklenili so sprejeti hitre ukrepe za podporo evropski fotovoltaični industriji, ob tem so se še odločili, da ne bodo sprejeli trgovinskih ukrepov. Oboje je dobrodošlo, saj govorimo o t. i. dvotirnem pristopu, ki je potreben. Carine bi namreč najverjetneje močno upočasnile nameščanje sončnih elektrarn, kar bi posledično ogrozilo tudi doseganje zastavljenih ciljev tako na nacionalnih ravneh kot tudi na ravni EU. Poleg tega bi imel takšen ukrep tudi izjemen negativni vpliv na segment malih samooskrbnih elektrarn.
Pri odločitvi ministrov je pomembno, da evropskemu sklepu sledijo konkretne zaveze držav članic o pomoči evropskim proizvajalcem. Prvi primeri takih zavez posameznih držav članic so se od lanske jeseni že pojavili.
Zakaj evropski proizvajalci solarnih panelov ne morejo konkurirati kitajskim?
Evropski proizvajalci so odvisni od kitajskih proizvajalcev. Vedeti moramo, da je veliko sestavnih komponent in materialov, ki jih paneli vsebujejo, kitajskega porekla. Dobavna veriga je v velikem delu odvisna od trgovine s Kitajsko in tudi širše z Azijo. Zato bi, na primer, v primeru sprejetja trgovinskih ukrepov posledično v praksi v manj konkurenčen položaj spravili tudi evropske proizvajalce, saj bi se zanje vse podražilo. Na drugi strani pa Kitajska z nižjimi obdavčitvami (ali celo oprostitvijo davka) poskrbi, da so kitajski proizvajalci konkurenčnejši.
Kje imajo kitajski proizvajalci konkurenčno prednost pred evropskimi?
Velika večina patentov in ključnih surovin, potrebnih za proizvodnjo sončnih panelov, je v kitajski lasti ali od tam izvira. Govorimo tudi o megatovarnah s proizvodnimi kapacitetami, ki jih v Evropi nimamo. Največji proizvajalci napovedujejo izjemno velika vlaganja v tovarne, kjer bo letna proizvodna kapaciteta ene presegla trenutno skupno proizvodno kapaciteto v EU. Hrati smo bili v zadnjem letu priča izredni situaciji, ko smo imeli polna skladišča izdelkov, kupljenih zaradi pričakovanega izjemnegapovpraševanja in globalnega trenda nizkih cen. Cene so bile, kot vemo, v zadnjem obdobju rekordno nizke, zadnji trendi kažejo na nekolikšno umiritev (padca) in potencialni dvig.
Nina Hojnik, direktorica Združenja slovenske fotovoltaike.
V čem se solarni paneli evropskega porekla razlikujejo od tistih kitajskega porekla?
Tukaj ne bi mogla dati enoznačnega odgovora, saj je dejstvo, da med kitajskimi proizvajalci obstajajo razlike, logično, tako kot med evropskimi. Je pa proizvodna cena v Evropi seveda višja.
Zakaj je pomembno, da obdržimo tudi evropske proizvajalce solarnih panelov?
Poudarila bi, da je pomembno ohraniti evropsko fotovoltaično industrijo. Diskurz o zagotavljanju porekla EU je morda preveč osredotočen na panele, ki so sicer srce sončne elektrarne, je pa dejstvo, da so del naše industrije tudi razvijalci in proizvajalci proizvodnje drugih ključnih delov, ki so sestavne komponente sončnih elektrarn, in teh nikakor ne gre zanemarjati oziroma bi jim morali morda nameniti več pozornosti. Evropsko znanje in proizvodnja ter tudi tržni deleži so na primer pri razsmernikih bolj enakomerno razporejeni.
Zakaj je pomembno, da ohranimo proizvodnjo doma? V prvi vrsti ne gre le za ohranitev delovnih mest, ampak tudi za ustvarjanje novih. Na evropski ravni se do leta 2030 (kar ni tako daleč) ob izpolnjevanju zastavljenih ciljev pogovarjamo o približno enem milijonu delovnih mest. Tukaj govoriva o celotni dobavni verigi. Če se proizvodnja v EU ustavi, bo to seveda vplivalo tudi na tempo nameščanja sončnih elektrarn, predvsem pa ne bodo doseženi cilji, h katerim smo se zavezali. Govorim o deležu evropskega porekla pri sončnih elektrarnah.
Poudarila bi, da tukaj ne gre za neposredno tekmo s kitajskimi proizvajalci - primarno gre za zagotovitev vsaj delne neodvisnosti (govorimo o ciljih proizvodnje vseh potrebnih komponent in materialov, tudi tistih, ki jih Evropa trenutno morda nima).
Kaj je treba storiti, da dosežemo cilje evropskega porekla pri zelenem prehodu?
V okviru RePowerEU in tudi Strategije EU za sončno energijo se je EU zavezala h krepitvi evropske solarne proizvodnje s ciljem, da bi do konca leta 2025, torej čez manj kot dve leti, dosegli skupno proizvodno kapaciteto 30 GW – trenutno smo na cca 4,5 GW. In če zapre vrata še kak evropski proizvajalec, bomo od tega cilja še bolj oddaljeni. Pomembno je, da naj bi fotovoltaični sektor na evropski ravni za dosego zastavljenih ciljev do leta 2030 zaposloval več kot en milijon ljudi, vse to sodi med cilje evropskega zelenega prehoda.
Kakšni ukrepi bi pomagali evropskim proizvajalcem? Kakšne spodbude bi bile pozitivne in ne bi predstavljale ovir pri nadaljnjem zelenem prehodu?
Tukaj govoriva o t. i. dvotirnem pristopu, ki sem ga že omenila. Zagotoviti je treba nadaljnjo rast namestitvenih kapacitet sončnih elektrarn in hkrati tudi preživetje in nadaljnji razvoj evropske fotovoltaične industrije. Evropski proizvajalci potrebujejo ustrezne finančne spodbude. Tako bi bila na primer potrebna prilagoditev pravil porabe javnih sredstev. Omogočiti bi bilo treba financiranje tudi operativnih in ne samo investicijskih stroškov ter vzpostaviti pogoje znotraj Načrta za okrevanje in odpornost v članicah, ki bi to omogočali. Vpeljati bo treba tudi kriterije "odpornosti" za pridobitev javnih sredstev (pogoje o poreklu določenega deleža produktov v projektu, npr.).
V okviru SolarPower Europe, kjer smo članica, je nastala tudi pobuda o ustanovitvi ločenega finančnega mehanizma za evropske proizvajalce v fotovoltaiki – t. i. EU Solar Manufacturing Facility.
O kakšnih ukrepih se že govori na evropski ravni oziroma ali posamezne države EU že sprejemajo ukrepe na tem področju? Če da, kakšne?
Prve konkretne zaveze (finančne, se razume), so sprejeli Italijani in Nizozemci, a po različnih pristopih: Nizozemci so ustanovili konzorcij pod vodstvom raziskovalne institucije, ki bo vodila razvoj konkretnih produktov. Osredotočili so se na t. i. gradbeno integrirano fotovoltaiko (BIPV). Tako nameravajo na trg poslati polizdelke in izdelke, primerne za čim hitrejšo in ekonomično uporabo pri gradnji oziroma obnovi stavbnega sklada. Italijani bodo na drugi strani ponujali davčne spodbude in subvencije za projekte, ki bodo uporabljali izdelke evropskega porekla. Na ostale bomo morali še malo počakati.
