Nedelja, 5. 12. 2021, 19.41
2 leti, 4 mesece
Intervju z Mino Paš
Vedno več mladih ne zmore na predavanja ali v družbo brez pomoči alkohola
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,48
17
Zasvojenost ni stvar, ki bi si jo posameznik želel. Ko ti neka substanca pomaga najti ugodje, je krasno, a ko ta nadzira posameznikovo življenje, postane peklensko. "Mladi so v stiski, vidijo, da takšen svet, kot smo jim ga zapustili, ne vodi nikamor, a nimajo znanja, kako karkoli spremeniti. Zasvojenost z digitalno tehnologijo pa je zame tako najhujša stvar," razmišlja Mina Paš.
Nacionalni inštitut za javno zdravje že vrsto let november posveča ozaveščanju o zasvojenosti in njenem preprečevanju. Čeprav je november za nami, je pred nami čas, ko pogosteje pademo v različne oblike zasvojenosti in odvisnosti.
Čeprav ob besedi zasvojenost običajno pomislimo na zlorabo dovoljenih in prepovedanih drog, pa ima zasvojenost večjo razsežnost. Poleg zasvojenosti s psihoaktivnimi substancami, med katere spadajo alkohol, tobak, zdravila in prepovedane droge, poznamo tudi nekemične ali vedenjske zasvojenosti, na primer z igrami na srečo, nakupovanjem, odnosi, delom, pornografijo in sodobnimi tehnologijami. Prav zadnje so med epidemijo naredile nove odvisnike med mladimi. "Elektronske naprave oddaljijo ljudi in imajo podobne dopaminske učinke kot droge," je jasna psihoterapevtka in doktorica medicine Mina Paš, svetovalka v DrogArtu.
"Manjka nam razmišljanje, kakšno mesto imajo substance v našem življenju. Vprašati se moramo, kdo ima koga pod nadzorom. Če ima substanca nadzor nad vami, je konec."
Vsa vedenja, ki jih imamo, lahko postavimo na premico ravnanj od neškodljivih do bolj škodljivih oziroma zasvojljivih. Veliko ljudi, ki uporabljajo različne substance, z njimi nima težav, nekateri jih imajo več, drug pa manj. Imamo substance, od katerih je lahko človek tudi telesno odvisen, kar pomeni, da telo potrebuje to substanco, da sploh deluje, odtegnitev od nje pa povzroča telesno krizo.
Večkrat poudarjate, da odvisnost ni težava, je zgolj odgovor nanj.
Seveda. Zato imajo nekateri ljudje težave z uporabo substanc, nekateri pa sploh ne. Uporaba substance je škodljiva takrat, ko odgovarja na neki manko, ki ga ima oseba znotraj sebe, ali pritisne na izvorno bolečino oziroma neizpolnjeno potrebo.
Če ponazorim: človek, ki ima težave s socialno anksioznostjo, ki se težko pogovarja, ki težko navezuje stike, ugotovi, da mu alkohol pomaga pri premeščanju te težave. Težava tukaj ni alkohol, temveč vprašanje, zakaj človek občuti tesnobo. Treba je najti izvor težave. Je imel slabe izkušnje, je imel premalo možnosti, da bi vadil to situacijo?
V dobi elektronske tehnike namreč mladostniki zelo težko stopajo v družbene situacije v živo, saj si dopisujejo prek spleta, ko imajo z nekom pogovor na štiri oči, pa občutijo stisko. V času mladostništva nimajo možnosti vadbe. To pa je čas, ko prihajajo v težke položaje, ki jih je treba preseči in se iz njih nekaj naučiti. Če tega ni, se oseba nikoli ne navadi delovati v položajih, ki so težki, se pa lahko zelo hitro navadi na substance, ki ji te težke položaje pomaga premostiti. Zato imamo vedno več mladih in uspešnih ljudi, ki brez alkohola ali pomirjeval sploh ne morejo na predavanje ali v družbo.
" Ko pride človek k nam s težavo zasvojenosti, se ne osredotočimo le na to, kakšno škodo mu substanca povzroča, ampak na to, kaj je tisto, kar mu ta snov da tako močnega, da ne more opustiti uporabe, čeprav ve, da mu močno škoduje."
V času koronakrize smo postali obsojeni na komuniciranje prek zaslonov, osnovnošolce in srednješolce smo prisilili, da sedijo pred ekrani. Ali se je zasvojenost z digitalno tehnologijo še povečala? Ministrstvo za zdravje opozarja na izrazito poslabšanje duševnega zdravja v družbi, kar je mogoče pripisati epidemiji.
Lansko zimo smo opazili, da so mladostniki postajali vedno bolj otopeli, izolirani. Povečale so se stiske, depresije, samomori. Velik vzrok za to je bila prisilna socialna izolacija. Za adolescente je to zelo velik problem. Prvič zato, ker mladostnik potrebuje socialni stik še bolj kot odrasel. Ljudje smo bitja, ki smo narejena tako, da živimo od bližine. Kot drugič smo od mladih pričakovali, da se bodo takoj prilagodili na okoliščine, ki jih niso poznali.
Predstavljate si, da morate od osmih do enih popoldne sedeti pred računalnikom in poslušati stvari, ki vas ne zanimajo kaj dosti. Že to, da bi pol leta vsak dan šest ur poslušali predavanja, ki nas zanimajo, je naporno. Poslušati stvari, ki nam niso največja radost v življenju, je čisto preveč. Poleg tega jih je večina, ko so končali pouk, samo preklopila na filme in družbena omrežja. Do konca dneva so bili na računalniku. Druženje na prostem jim je bila onemogočeno.
"Od otrok smo pričakovali, da bodo postali samoiniciativni. Šola je bila prej naravnana tako, da so bili otroci motivirani s pomočjo strahu. Strah jih je motiviral k učenju. Nato smo od otrok pričakovali, da bodo sami imeli voljo za učenje, da bodo sodelovali v spletnih učilnicah in se sami sproti pripravljali. Tega ne bodo počeli sami, ker jih tega nihče ni naučil."
Akutno smo poskušali reševati položaj, ampak pozabili na vse druge vidike. V tem času se je povečala hospitalizacija mladostnikov. Mladi so bili v stiski.
Prva tako se je spremenila uporaba drog. Manj je bilo uporabe stimulansov in party drog, več je bilo uporabe pomirjeval in opioidov.
Ves svet je naenkrat postal paničen in ljudje, ki jemljejo pomirjevala, so prvič pomislili, da so na istem kot preostali svet. Ali moramo nov svet sprejeti kot novo normalnost?
Zanimiva je razlika med prvim valom epidemije in nato drugim. Prvi šok je bil to, da se je vse ustavilo. Takrat je bilo govora o okoljski problematiki, o tem, kako zastrupljamo Zemljo. Ker je covid najbolj udaril na dihala, se je zdelo, kot bi nam Zemlja na neki način povedala, da tudi ona zaradi naših neumnih ravnaj težko diha. Veliko je bilo solidarnosti med ljudmi, bila je povezanost. Nato je to zvodenelo. Med zimo je bila spet velika drama, zdaj je glavni problem, da vse poskuša delovati, kot da se ni nič spremenilo, a v resnici se je zelo veliko.
Hitrost življenja je še vedno enaka, možnosti so omejene. Zdi se mi, da je vse samo še slabše, kot je bilo. Stanje je takšno, kot je, a hkrati se moramo zavedati stvari, ki niso dobre, in si postaviti vrednote, kaj je res pomembno. Če bomo odrasli še nekako prenesli, moramo pomisliti, kako bo z našimi otroki.
Koronakriza je poslabšala duševno stanje Slovencev. Ali je duševno zdravje še tabu tema? Zdi se, da se več govori o tem, kar je verjetno dober prvi korak.
Dobro je, da se o tem več govori in da so te težave vidne. A ne smemo se zadovoljiti s tem, da tako pač je. Treba se je vprašati, zakaj je tako. Duševne težave so zdrav odziv na nezdrave okoliščine. Mladostniki so zdaj zelo obremenjeni, a imajo dober uvid v to, kaj se dogaja v svetu, vidijo, da je prihodnost zelo slaba, vidijo, da so naše generacije uničile vse, kar se je dalo. Vedo, da je na njih, da nekaj spremenijo, a ne vedo, kako, ker nimajo veščin in kompetenc, kako to narediti.
Ali so se v času koronakrize povečale preostale vrste zasvojenosti?
Teh statistik nimam, povečalo se je nasilje v družini. Zasvojenost z digitalno tehnologijo je zame tako najhujša stvar. Res je slabo. Pred krizo smo se tega zavedali, a zdaj je digitalna tehnologija nujna stvar, da lahko otrok hodi v šolo.
"Zakaj ni več praktičnega pouka na prostem? Čisti kaos je, a od otrok se pričakuje enako. Saj otroci se prilagodijo, ampak to ni v redu. To niso prilagoditve, ki jim kasneje v življenju pomagajo. Zunanje okoliščine so lahko še tako katastrofalne, a če smo odrasli dobre vodje in otroka podpremo, je to že veliko."
Nekoč sem že rekla, da bi, če bi v parku videli skupino mladostnikov, ki si vbrizgavajo heroin, skočili v zrak, a ko jih vidimo, kako buljijo v svoje telefone, se nam ne zdi nič čudnega. To je zelo podobna stvar. Več bi se morali usmerjati v to, da iščemo drugačne načine izobraževanja.
Na DrogArtu ves čas iščemo alternative, kako našim uporabnikom ponuditi stvari, ki jih potrebujejo, in ob tem ne širiti okužbe. Imamo dnevni center za mlade, ki so uporabniki drog. Mladi pridejo sem, da se lahko tukaj družijo oziroma prosijo za pomoč. Kako lahko to prilagodimo? Imamo različne aktivnosti tudi zunaj. Ves čas razmišljamo o tem, kako opravljati delo in biti ob tem zdravstveno sprejemljivi. To pogrešam pri šolskem sistemu.
Res je, da je zasvojenost z drogami najbolj opazna, ampak kaj pa sladkor, ki je vedno na dosegu roke? Odvisnost od njega je podobna drogi.
Pri vsaki zasvojenosti si človek išče tolažbo ali pomiritev. Že pri novorojenčku lahko vidimo, kako se obnaša, kadar je v stiski. Ko ga starejši ne uslišijo, ko jok ni dovolj, naredi popolni odklop. Drug mehanizem je hrana. Takoj, ko se otrok lahko sam premika in dostopa do omare s piškoti, gre tja in se tolaži z njimi. Večina ljudi se čustveno tolaži s hrano. Ko so delali raziskavo z mišmi in so jim dali na razpolago heroin in sladkor, so večkrat hodile po sladkor. Torej je bolj zasvojljiva substanca kot heroin.
Koronavirus nam je zelo jasno pokazal, kaj je z družbo narobe, kaj je narobe z našim življenjskim slogom.
Za slovenski prostor je alkoholizem skoraj nacionalni šport, alkohol je del našega življenja. Oseba, ki ima težave z alkoholom, je družbeno precej bolj sprejemljiva kot, na primer, narkoman.
Če ne piješ alkohola, si skoraj čuden. Skoraj v vsakem hladilniku je steklenica vina, a nihče se ne ukvarja s kulturo pitja alkohola. Tukaj še šepamo. Veliko ljudi reče, da pijejo samo ob jedi, a ko povedo, koliko je teh kozarčkov, naenkrat ugotovijo, da jih je precej. In to je kar nekako normalno.
Poznate ljudi, ki niso od ničesar odvisni?
Poznam.
Težko si predstavljam. Toliko stvari nosimo s sabo, od katerih smo odvisni. Recimo mobilni telefon.
Zato je na vseke toliko dobro imeti odmike od tega, s čimer si polnimo dan. Da gremo nekam, kjer je enolična hrana, kjer ni mobilnega signala. Le tako vidimo, koliko mašil nam polni dan in kako malo časa imamo samo zato, da smo. Ker kadar zgolj smo, začutimo sebe in dobimo nove uvide. Takšen odklop bi priporočila vsakemu izmed nas.
"Sodoben svet ne podpira naravnega ritma človeka."
Ampak nato treba je živeti v vsakdanjem stresu, družbi, službi ...
Ko človek pride v stik s sabo, ugotovi, da tako ne gre več naprej. Mora se odločiti, ali bo še naprej zasvojen ali bo naredil tako, kot čuti, da je prav. To je pot v neznano. Dobro se je obkrožiti z ljudmi, ki razmišljajo podobno, ki imajo enake vrednote, ker znotraj tega smo bolj sproščeni.
Treba je razmišljati zunaj okvirov, a kadar razmišljamo tako, padejo določene maske, nastane še večja negotovost. Prehod je najtežji del, ker stari način ne deluje več, nov je na zelo majavih tleh. Mislim, da se s tem občutkom srečujejo mladi. Vidijo, da tako, kot smo vozili svet, ne gre več, da bo treba nekaj spremeniti, a ne vedo, kako.
Kaj pa zasvojenost s službo? To, da delamo več kot osem ur na dan, verjetno ni dobro. Kaj to pomeni za nas.
Veliko potreb in potrditev dobimo s tem. Družba od nas to zahteva. A to je družba, ki meni, da je normalno, da gredo otroci z enim letom starosti v varstvo in preživijo več kot devet ur brez staršev, da je normalno, da ljudje spijo na cesti. Taka družba nima pravice, da se ji reče družba.
"Elektronske naprave oddaljijo ljudi in imajo podobne dopaminske učinke kot droge."
Zasvojenost z drogami pogosto povezujejo s tem, da je vsak posameznik kriv za to. Da se je že od nekdaj vedelo, da iz njega nič ne bo, da je črna ovca ...
Vsi, ki tako razmišljajo, naj si vzamejo čas in gredo v organizacijo, ki se ukvarja z brezdomci ali uporabniki drog. Naj se pogovorijo z uporabniki in slišijo njihove zgodbe. Zelo hitro bodo videli, da si tega niso sami izbrali, temveč da druge izbire niso imeli. Najlažje se je obrniti stran in živeti tako, kot si do zdaj, to se dogaja drugim in ne meni.
Kar ne pomeni, da se nam to ne more zgoditi.
Točno tako.
17