Žan Kranjec
Četrtek, 7. 1. 2021, 4.09
3 leta, 10 mesecev
INTERVJU: ŽAN KRANJEC
Žan Kranjec je po tragediji obrnil novo stran
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,39
2
Žan Kranjec se v Livignu pripravlja na preizkušnje v Adelbodnu.
Družinska tragedija ni pozabljena. Nikoli ne bo. A pogovor z najboljšim slovenskim veleslalomistom Žanom Kranjcem štiri tedne po smrti njegovega očeta in tik pred vrnitvijo v Adelboden, kjer je lani slavil svojo drugo zmago v svetovnem pokalu, razkriva, da se življenje nadaljuje. "Dosedanji del sezone ni slab. Lahko bi bilo boljše. Po drugi strani pa se lahko marsikaj zelo hitro spremeni," poudarja 28-letni slovenski smučarski reprezentant.
V primerjavi z Mikaelo Shiffrin, ki se je po očetovi smrti za več tednov povsem umaknila in nato na družbenih omrežjih objavljala čustvene zapise in posnetke, je Žan Kranjec deset dni po podobni tragediji že stal na štartu tekme svetovnega pokala. "Dad, for you!" oziroma "Oče, zate" je tedaj v Alta Badii pisalo na njegovi čeladi. "To je bila verjetno njegova najtežja tekma v karieri," je dejal trener Klemen Bergant in v cilju čustveno objel sovjega varovanca, ki je tekmo končal na devetem mestu, predvsem pa dokazal, da je obrnil novo stran."Seveda pomislim na očeta. Toda z življenjem sem šel naprej," danes priznava Kranjec. Trenutno trenira v Livignu. Njegove misli pa so usmerjene v Adelboden, tam bosta v petek in soboto na terenu, kjer je lani po dveh petih mestih prišel do svoje druge zmage v karieri, na sporedu kar dva veleslaloma. "Znova se želim boriti za najvišja mesta," odločnosti ne skriva smučar, ki je v zadnjih letih zbral sedem uvrstitev na stopničke za zmagovalce. Toliko jih je med slovenskimi smučarji v veleslalomu vknjižil le še Bojan Križaj, ki pa v tej disciplini ni nikoli zmagal.
Žan Kranjec je trenutno peti veleslalomist svetovnega pokala.
Kako čustveni so bili za vas nedavni prazniki?
Božič sem preživel doma. Z družino. Takrat sem se umiril in se seveda spomnil kakšnih preteklih družinskih dogodkov z očetom. Na trenutke mi je bilo težko. Sicer pa gre življenje naprej. Predvsem takrat, ko sem smučarsko aktiven, mi je precej lažje.
Tudi Mikaela Shiffrin, ki je imela podobno izkušnjo, je dejala, da ji smučanje pomaga odvračati negativne misli in jo na poseben način zbližuje z očetom.
O tej moči športa sem se lahko prepričal že v preteklosti. Če sem imel kakšne težave, sem jih med smučanjem lahko potisnil na stranski tir. Preprosto, misli, ki jih premlevaš v glavi, odrineš. Smučaš. Takrat ne misliš na težave. No, pojavijo se nove težave – smučarske. Umakneš se v nek svoj svet. Podobno je bilo ob nedavni smrti v družini. Lagal bi, če bi dejal, da ne razmišljam o tem, kar se je zgodilo. A ko grem na trening, se povsem osredotočim na svoje delo. V tistem trenutku imam v glavi le smučanje.
"Od sezone sem pričakoval več, a se lahko slika hitro spremeni."
Kako velik cmok ste imeli v grlu, ko ste si v Alta Badii nadeli čelado s posvetilom "Oče, zate" in se postavili na štart?
Pred štartom niti ne. O čeladi in nalepki na njej sem razmišljal v tednu pred tekmo. Še dan pred nastopom. Vedel sem tudi, da bom vsem na očeh. Toda tik pred tekmo mi je uspelo misli osredotočiti na izvedbo. Nisem razmišljal o tem, kaj se je zgodilo, še manj o tem, kako na vse skupaj zdaj gledajo drugi. Sem pa sam sebi dejal, da moram vso tekmo tudi zaradi očeta izpeljati na najvišji mogoči ravni. Zanj. Da mu pokažem.
Vam tudi na splošno uspe misli osredotočati na delo na treningih, priprave na tekme in predvsem tekmovalne izvedbe?
Menim, da mi uspeva. Ne skrivam, obdobje pred tekmami v Dolomitih je bilo težko. Psihološki položaj mi je vzel precej več energije kot sicer. Toda položaj je bil nato zame iz dneva v dan boljši. Z vsakim treningom sem se lažje povsem posvetil delu, po treningih pa čas namenil počitku. Lahko rečem, da sem zdaj takšen, kakršen bi moral biti. Še vedno pridejo trenutki v dnevu, ko mi misli pobegnejo drugam. Jasno, tudi k spominu na očeta. To je naravno. Pomembno pa je, da sem, ko je to potrebno, osredotočen na delo.
Se torej ne bojite trenutkov, ko se znajdete sami na sedežnici?
Ne, ne … Res je, da mi družba zelo ugaja. Rad se pogovarjam. O marsičem. Tudi kakšne šale me sprostijo. Toda tudi v trenutkih, ko sem povsem sam, se dobro znajdem. Ker smo zaradi epidemioloških razmer zdaj smučarji v sobah večinoma sami, je tudi tega časa kar nekaj.
Pred vrati sta tekmi v Adelbodnu, kjer ste lani slavili drugo zmago v karieri. Se že čutite psihično dovolj čvrstega in smučarsko dovolj dobro pripravljenega za vnovično spogledovanje z vrhom?
Na to vprašanje vam bom verjetno lahko odgovoril šele po tekmi. V tem trenutku pa lahko potrdim dobro pripravljenost. Vsaka sezona je zgodba zase. Ne le to, vsaka tekma je poglavje zase. Lanska zmaga? Da, bilo je lepo. Lahko se tudi spominjam občutkov in kakšne taktične elemente prenesem v novo sezono. Toda to bo zdaj povsem nova tekma. Menim, da sem zdaj že večkrat dokazal konkurenčnost. Če svoje delo opravim tako, kot si ga zamislim, se lahko borim za vrh. Če imam na tekmovalni dan v sebi še nekaj več, lahko tudi zmagam. Zaradi zavedanja o vsem tem se na vsako tekmo odpravim z optimizmom in prepričanjem, da lahko premagam prav vsakega tekmeca. Tako bo tudi v Adelbodnu. Upam, da se bo izšlo kar najbolje.
V ponedeljek bo minilo eno leto od zmage v Adelbodnu.
V zadnjih letih ste navijače razvadili z izjemno rezultatsko stabilnostjo, tako da se letošnji dosežki zdijo nekoliko slabši. Čemu pripisujete ta odklon?
Res je, prav ta konstantnost je bila moja velika odlika. Z izjemo zadnjih dveh tekem pretekle zime sem bil stalno v vrhu. Letos … Ob enem spodrsljaju sem bil trikrat med deseterico, od tega enkrat na stopničkah. Daleč od tega, da bi bilo slabo. Res pa je, da je trend slabši kot lani. Tudi sam ne skrivam, da sem želel več. Zakaj ni povsem tako, kot sem si zamislil? Vsaka sezona prinaša svoje izzive in svoje nove težave. Jaz sem jih imel nekaj že v pripravljalnem obdobju. Takrat bi na nekaterih področjih moral vse skupaj postoriti bolj optimalno. Ker nisem, sem nekatere stvari vlekel v tekmovalno sezono. Nato pa … Vsaka tekma je poglavje zase. Lep primer je veleslalom v Alta Badii, kjer nas je pričakala agresivna podlaga. Jaz se nisem najbolje znašel. In še bi lahko našteval. Pod črto, sezona ni slaba. Lahko bi bila boljša. Po drugi strani pa se lahko marsikaj zelo hitro spremeni. Ostajam optimist. Verjamem, da bom našel konstantnost, ki me bo redno ohranjala med najboljšimi.
Zdi se tudi, da se je svetovni veleslalomski vrh malce razširil, karte v njem pa nekoliko premešale.
Vrh je res širok. Kakšnega presenetljivega imena v njem sicer ni. Res pa je, da tudi Alexis Pinturault in predvsem Henrik Kristoffersen nista tako stabilna, kot sta bila v preteklih letih. To izkoriščajo drugi. Predvsem Marco Odermatt. Tudi Filip Zubčić je stalno med najboljšimi. Pa še nekaj starih znancev. Tistih, ki lahko posežejo visoko, je veliko. A za nobenega ne bi mogel reči, da ima v sebi nekaj več. Nihče ne izstopa tako, kot je to v njegovih najboljših letih veljalo za Marcela Hirscherja. On je bil lahko vsak dan, na vsaki tekmi, na kateri je nastopil, najboljši. Takšnega zdaj ni, pa čeprav imamo veliko zelo dobrih smučarjev. In prav zaradi tega sem še toliko bolj prepričan, da se marsikaj lahko zelo hitro obrne. To je tudi moja priložnost. Zakaj pa ne bi bil prav jaz tisti, ki mu uspe preskok?!
S Filipom Zubčićem: tekmeca in prijatelja
Omenili ste Filipa Zubčića, ki je v nedavnem intervjuju za naš medij dejal, da v vas zaradi dobrih odnosov in skupnih treningov ne vidi pravega nasprotnika. So občutki obojestranski?
Vsekakor. Odlično se razumeva. Pogosto trenirava skupaj. Privoščim mu ta veleslalomski preskok. Še vedno pa je moj tekmec. Želim premagati vsakega tekmovalca na štartu, pa čeprav je moj prijatelj. Je pa v omenjenem intervjuju Zubčić lepo opisal, kako gre največjim smučarskim nacijam v nos, ko jih premagata Hrvat in Slovenec. To drži kot pribito. Res je zanimivo videti dolge nosove predstavnikov najbogatejših reprezentanc, ko se znajdejo za smučarjema iz tako majhnih držav.
Trenutno formo pilite v Italiji.
Da, trenutno treniram v Livignu. Pogoji za delo so odlični. Prave zimske razmere. Ker smo se odločili, da ne potujem na slalomsko tekmo v Zagreb, je delovna ekipa še nekoliko manjša. Ob meni sta le trener Matjaž Požar in fizioterapevt Sašo Oštir. Upam, da se bom dobro pripravil na naslednje tekme.
Vam misli že kaj uhajajo tudi proti Cortini d'Ampezzo in napadu na prvo medaljo na velikih tekmovanjih?
Včasih pomislim tudi na svetovno prvenstvo. A še bolj razmišljam o tem, kako moram maksimalno izkoristiti prav vsak trening. V Cortino d'Ampezzo želim pripotovati na najvišji ravni. Tam pa bom poskušal pokazati, kaj znam.
2