Žan Kranjec
Torek, 15. 12. 2020, 4.00
3 leta, 4 mesece
INTERVJU: FILIP ZUBČIČ
Filip Zubčić: Najlepše je, ko z Žanom premagava velesile
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,87
10
Najboljši hrvaški alpski smučar Filip Zubčić v pogovoru za Sportal o poti do uspeha, vplivih družine Kostelić, slovenskem serviserju, ljubezni do morja in odnosu do najboljšega slovenskega veleslalomista Žana Kranjca.
Filip Zubčić: trenutno tretji v skupnem seštevku svetovnega pokala, drugi v veleslalomu
Nova sezona kot dokazovanje, da bron v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala ni bil splet okoliščin?
Žal mi je, da se pretekla sezona ni končala v celoti. Tudi pravega slavja po odpovedi tekem in prejemanju kolajne s poštno pošiljko ni bilo. Toda na koronavirus nimamo vpliva, ne jaz in ne drugi v smučarskem svetu. Vseeno je bila sezona lepa. Letošnja? Sanjski začetek, predvsem izjemen konec tedna v Santa Caterini, kjer sem bil prvi in drugi. Lahko vam povem, da sem si pred sezono zaželel, da bi enkrat stal na najvišji stopnički. Uspelo mi je že na drugi tekmi. Ponosen sem tudi na skok z 21. na tretje mesto. S tem sem predvsem sebi dokazal kakovost. V prihodnje pa … Želim se boriti za vrh. Vedno to seveda ne bo mogoče.
V kateri fazi kariere pa ste začutili, da ste smučar, ki lahko posega tudi po najvišjih mestih v svetovnem pokalu?
Že v otroških kategorijah sem izstopal. Ko zmaguješ, seveda upaš, da se bo to nadaljevalo iz kategorije v kategorijo. Vse do svetovnega pokala. Jasno, ko prideš do te ravni, vidiš, da ne gre tako preprosto. Več let sem potreboval za prebijanje. Številni na tej poti obupajo. Jaz sem bil potrpežljiv in marljiv. Prav to je moj ključ do uspeha.
Do danes petkrat na stopničkah
Eden od ključev do uspeha pa je tudi samostojna ekipa, ki pa je na Hrvaškem skoraj pravilo.
Da, hrvaški sistem je precej drugačen od slovenskega. Res je, delujem s svojo ekipo, v kateri je glavni trener Marko Šuman. Z njim delam že vse od klubske ravni. Z menoj se je selil v FIS-progam, v klubu Končar pa ga je nasledila Nataša Bokal. Ob meni sta stalno tudi serviser Robert Horvat in moj oče Tomislav. Fizioterapevta si ekipe delimo. Vseeno nisem popolnoma osamljen. Veliko treningov opravim v družbi Istoka Rodeša, čeprav je on bolj usmerjen v slalom.
Omenili ste jeseniškega serviserja Horvata. Slovenci so pogosto sestavni del hrvaških ekip.
Robi je super človek. Odlično opravlja svoje delo. Kot serviser je natančen in deloven, kot oseba prijeten. Skupaj delava že četrto leto. Vloga serviserja je v smučanju zelo pomembna. Včasih celo spregledana. Vsaka zamenjava zahteva čas za prilagajanje. Midva sva se odlično ujela. Imava vrhunsko komunikacijo. V vsakem trenutku ve, kako mi pripraviti smuči. Naj priložnost v pogovoru s slovenskim medijem izkoristim tudi za javno zahvalo.
Serviserji so pogosto tudi ljudje, s katerimi se lahko smučar pogovarja še o čem drugem, ne le o smučanju. Je tako tudi v vajini zgodbi?
Vsekakor. Je prijeten sogovornik. Veže naju veliko stvari. Ne le smučanje, temveč tudi morje. Vedno počitnikujem na Pašmanu, on ima na Dugem otoku potapljaški center. Sva soseda z morja. Otok ob otoku. Zato se videvava tudi poleti.
Je prav morje tisto, kar vam, ko je za to čas, odvrača misli od smučanja in preprečuje zasičenost?
Zdaj, med sezono, zame obstaja le alpsko smučanje. Ko spomladi odložim smuči, pa sem drugačen človek. Da, obožujem morje. Rad jadram s prijatelji. Poletja poskušam kar najbolj izkoristiti. V zadnjih letih sem se navdušil nad kajtanjem. To je moj osrednji hobi. Gre za šport, v katerega je treba vložiti veliko časa in truda. Tri leta zdaj napredujem. Ko le utegnem, se odpravim na valove. Ne le poleti.
Zagrebčan, ki obožuje sneg in morje.
Tudi družina Kostelić je tesno povezana z morjem, čeprav Janica in Ivica prihajata iz Zagreba. Koliko je njuna športna pot vplivala na vašo dokončno usmeritev v smučanje in motivacijo?
Težko bi dejal, da gre za kak neposreden vpliv. Smučati sem začel zaradi mame, ki je bila še v obdobju nekdanje skupne države aktivna tekmovalka. Nikoli sicer ni prišla do ravni evropskega pokala, a je bila dovolj dobra, vztrajna in pri predstavljanju športa uspešna, da sem se tudi sam znašel v smučanju. Ivica in Janica? Jasno, stalno sem ju spremljal in se navduševal. A težko bi dejal, da bi bila moja pot kaj pretirano drugačna, če ne bi dosegala tako vrhunskih dosežkov.
Verjetno bi se slabše pisalo hrvaški smučarski zvezi. Pogoji bi bili slabši, mar ne?
Velikost zveze je seveda povezana z rezultati v preteklosti. Zveza je gradila na uspehih Kostelićevih. To je dejstvo. A ponavljam, smučal sem že na klubski ravni. Pravzaprav sem šele v zadnjem letu kadetske kategorije postal reprezentant. Vsekakor pa mi je bilo zaradi uspešnih predhodnikov pozneje lažje.
Naslednja postaja: Alta Badia
Za Janico in Ivico Kostelić so bile značilne tudi številne poškodbe. Kako pa sami – skozi prizmo zdravja in tveganja –gledate na razvoj kariere? Bi bili tudi sami pripravljeni tako izpostavljati svoje telo in pravzaprav tvegati trajnejše posledice?
Menim, da tudi sam vsak dan svoje telo izpostavljam tveganju. Lahko pa potrkam, saj do zdaj nisem imel hujših poškodb. Dvakrat sem prestal operacijo ramena. Naj ostane pri tem.
Kako bi opisali svoj položaj v hrvaškem medijskem prostoru?
Medijska pojavnost je sestavni del športne zgodbe. Ko si dober in uspešen, so pogovori z novinarji del tvojega poklica. Logično je, da bi ljudje radi slišali športnikovo zgodbo. Od tega ne bežim, čeprav člankov o sebi večinoma ne berem. Kar pa zadeva položaj alpskega smučanja v medijih in hrvaškem športu na splošno, bi dejal, da je na visokem mestu. Hrvaška zna spoštovati smučanje in ustrezno ovrednotiti rezultate. A je logično, da je ob uspehih pojavnost večja, ob nekoliko slabših rezultatih pa manjša. Specifičnost smučanja so te izjemno majhne razlike. Črta med vrhom in desetim mestom je tanka.
Ni pa skrivnost, da je vaša druga športna ljubezen nogomet …
Da, spremljam tenis in predvsem nogomet. Kot Zagrebčan sem navijač Dinama.
Tudi hrvaške reprezentance, ki se bo na prvi tekmi kvalifikacij za SP 2022 pomerila prav s Slovenijo?
Videl sem hrvaško skupino, ki bo zanimiva. Že sosedski obračun bo nekaj posebnega.
V dobrih odnosih z Žanom Kranjcem
Kaj pa slovensko-hrvaško smučarsko rivalstvo?
Pred rivalstvom so odlični odnosi. Veliko treningov preživim v družbi Žana Kranjca in Štefana Hadalina. Tudi s trenerjem Klemnom Bergantom se odlično razumem. Govorim povsem iskreno, ko rečem, da Žan in Štef zame nista prava smučarska nasprotnika. Obema privoščim dobre rezultate, se z njima veselim in obžalujem, ko jima spodleti. Ko sem v finalni vožnji prvega veleslaloma v Santa Caterini stal kot vodilni v cilju in spremljal Žana, sem se počutil malce nelagodno. Podobno je bilo že v pretekli sezoni v Adelbodnu. Jasno, želim biti pred njim. A če me premaga, to precej lažje sprejmem kot v primeru kakšnega drugega smučarja.
Kdo je potemtakem tekmec, ki ga najraje premagate?
Nisem se zapičil v posameznika in si dejal: "Njega želim premagati!" Priznam pa, da so zame dodaten motiv predvsem smučarji iz Avstrije in Švice. Tudi Norvežani. Zakaj? To so velesile. Gre za smučarje, ki imajo najboljše mogoče pogoje. Pri njih pogosto ni omejitev. Trenirajo skoraj, kjerkoli in kadarkoli želijo. Mi pa … Bojujemo se. Včasih si je težko izbojevati dobre proge za trening. In potem pride tekma, na kateri jih premagaš. Lep občutek. Joj, ko sva jih z Žanom premagala v Adelbodnu. Pa letos v Santa Caterini. Verjemite mi, da jih zelo boli, ko jih premagata dva Balkanca.
10