Slovo slovenskega skakalca, ki je imel veliko smole

Čeprav se je zgodba aktivnega športnika za slovenskega skakalca Jureta Šinkovca končala, pa ga skoki niso izgubili. Odločil se je za konec kariere, a ostaja zvest svoji ljubezni. Znanje bo prenašal na mlajše generacije.

Jure Šinkovec je imel v karieri ogromno težav s poškodbami, zato se je odločil za konec kariere. Jure Šinkovec se je s skoki začel ukvarjati leta 1991 in po natanko 25 letih, kolikor je stara tudi Slovenija, končal športno pot.

Težave s poškodbami so bile ključni dejavnik, da se je odločil za tovrstni korak. Prvič si je strgal križne veti pri imitaciji skoka poleti 2012. Kot je v enem od pogovorov za Sportal takrat dejal, se je morda nekoliko prehitro vrnil na skakalnico, saj je lovil nastop na svetovnem prvenstvu v Predazzu in koleno v začetku 2013 še drugič ni zdržalo.

Po 15 mesecih rehabilitacije se je vrnil v pogon. "Zavedal sem se, da je to moj zadnji vlak, da se pozdravim. A sem imel smolo. Na Japonskem sem leta 2015 staknil bakterijo. A sem se vsaj za konec poslovil v velikem slogu - z izjemno dolgim skokom letos v Južni Koreji v Pjongčangu. Na žalost sem si ob tem spet natrgal križno vez," je težave opisal Šinkovec.

Slovo od aktivne kariere, a v skokih ostaja.

Za vsako stvar se moraš boriti, če hočeš priti tja, kamor si želiš. Na vrh.

A je vedno dvignil glavo in iskal nove izzive: "Iz vseh izkušenj sem potegnil marsikatero lekcijo in spoznal, da ti v življenju ni nič podarjeno. Za vsako stvar se moraš boriti, če hočeš priti tja, karmo si želiš. Na vrh. Ponosno si lahko rečem, da sem dosegel vse, kar sem v kratkem času lahko. Lahko bi precej več, če …, ampak vsi vemo, kaj če-ji pomenijo."

Šinki se lahko pohvali, da je bil član slovenskega moštva, ki je kot prvo zmagalo v svetovnem pokalu na ekipni tekmi. Ta mejnik je postavil skupaj z Jurijem Tepešem, Petrom Prevcem in Robertom Kranjcem na letalnici v Obertsdorfu leta 2012. V isti sezoni se je nato veselil še premiernega odlična na največjih športnih tekmovanjh. Na svetovnem prvenstvu v poletih v Vikersundu je bil del bronaste delegacije na ekipni tekmi (Jernej Damjan, Tepeš in Kranjec).

V svetovnem pokalu je bil z ekipo tretji še na letalnici v Harrachovu, najvišjo uvrstitev v svetovnem pokalu kot posameznik pa je zabeležil v Saporu, kjer je bil leta 2012 enajsti. Po kriznih sezonah 2008/09 in 2009/10 se je takrat namreč spet začel dvigovati.

"Vidimo se tam, kjer sem doma. Na skakalnici."

Po koncu sezone 2011/12 je imel še dodaten razlog za optimizem, saj se je v skokih zgodila revolucija, ko so prešli na ozke drese. In to je Šinkovcu odgovarjalo. Na treningih je bil med boljšimi slovenskimi skakalci, zato je lahko optimistično zrl proti prihodnosti, nakar so mu poškodbe zameglile cilj.

Zadnjič pa se je spustil po skakalnici prejšnjo soboto v Ihanu: "Vsem bi se rad zahvalil za nepozaben dan. Ob sebi sem imel veliko ljudi in videl, da sem v skokih vendarle pustil dober vtis. Zahvalil bi se vsem, ki so mi stali ob strani."

Z velikim prijateljem Robertom Kranjcem sta se veselila bronastega odličja na svetovnem prvenstvu v poletih v Vikersundu, kjer je leteči Kranjčan povrhu vsega postala še svetovni prvak.

A pod smučarskimi skoki ni potegnil črte, saj se je že v času rehabilitacije trenersko izpopolnjeval, zdaj pa to znanje že prenaša na tekmovalce. "Vidimo se tam, kjer sem doma. Na skakalnici," je še za konec dejal Šinkovec, ki bo v začetku julija praznoval 31 let.