Prek meja
Sreda, 11. 12. 2024, 4.00
2 uri, 19 minut
Prek meja (21.): Ivan Hudač
Človek, ki se mu ob zamenjevanju Slovencev s Slovaki le smeji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,97
Ivan Hudač
Tako v Sloveniji kot na Slovaškem so ljudje že bolj ali manj navajeni, da nas tujci zaradi podobnih imen naših držav pogosto zamenjujejo. Marsikoga to tudi ujezi, a gost današnje rubrike Prek meja se ob tem le nasmehne. "Na Slovaškem sem odrasel in tam sem preživel večji del življenja, ampak srečo sem našel v Sloveniji, zato bi dal Slovaško in Slovenijo skoraj na enako raven," nam je povedal Ivan Hudač, ki se je kot trener naše najboljše smučarske tekačice vseh časov tudi sam z zlatimi črkami vpisal v slovensko športno zgodovino.
Slovak Ivan Hudač je v Slovenijo prišel leta 2006 in nato kot trener Petri Majdič pomagal osvojiti domala vse, kar se je v smučarskem teku osvojiti dalo. No, morda res ne čisto vsega, Ljubljančanka je leta 2011 veličastno kariero zaključila brez naslova svetovne ali olimpijske prvakinje, vsekakor pa je spisala najodličnejše poglavje slovenskega smučarskega teka.
Posebej spektakularna je bila njena pot do bronaste olimpijske kolajne v Vancouvru leta 2010. Vsi poznamo junaško zgodbo o zlomljenih rebrih, ki jih je "pridelala" na ogledu olimpijske proge, pa tudi epski vztrajnosti in odločnosti, s katero je nato hudo poškodovana vseeno prišla do odličja. Vse to je Hudač spremljal iz neposredne bližine in bil varovanki odločilna opora v najtežjih trenutkih kariere.
Leta 2022 sta skočila tudi v zakonski jarem, letos mineva 18 let, odkar je prišel v Slovenijo, to pa se zdi primeren trenutek, da smo ga povprašali o tem, kako se je udomačil pri nas, kakšne so razlike med Slovenci in Slovaki, povedal pa nam je še marsikaj zanimivega tudi o času nekdanjih socialističnih držav, trdnem totalitarizmu za t. i. železno zaveso in skrbeh, ki njegove rojake obhajajo ob trenutnem iztegovanju ruskih vojaških lovk nad Ukrajino, slovaško sosedo.
Kmalu bo 20 let, odkar ste prišli k nam v Slovenijo. Kako se počutite zdaj, ste že bolj Slovenec ali po srcu še vedno ostajate Slovak?
Mislim, da bo Slovaška vedno ostala v meni, tam sem odrasel in preživel večji del življenja. Za zdaj. Ampak srečo sem našel v Sloveniji, zato bi dal Slovaško in Slovenijo skoraj na enako raven. Imam družino na Slovaškem, starše, sestro, sorodnike in tako naprej, zato je tam zagotovo del mojega srca. Velik del tega pa je seveda v Sloveniji, kjer imam ženo, otroke in kjer živim.
Nekateri v tujini nas pogosto zamenjujejo, rekli bi lahko, da smo Slovenci in Slovaki domala enaki. Ali lahko to potrdite ali ste opazili kakšne razlike?
Res je, da je ena vzporednica, slovanska osnova se pozna pri obeh državah, ljudeh, jaz pa se, ko komu razlagam, od kod sem, tudi pošalim, da sem iz Slov...enije in Slov...akije, se pravi, da sem "two Slov" (v smehu razlaga o domiselni besedni igri, ki v angleškem jeziku pomeni tudi "too slow", torej prepočasen, op. p.). Skratka, še zdaj moram ljudem, tudi takšnim, ki me dolgo poznajo, malce pojasnjevati, kako je s tem. Včasih nam to povzroča nekaj težav, včasih je nekaj zmede. Na splošno pa bi rekel, da je vzporednica pri mentaliteti ljudi resnično precej velika.
Vseeno pa ste zagotovo opazili tudi kakšne razlike. Kaj vas je denimo najbolj presenetilo leta 2006, ko ste prišli k nam?
Zagotovo so razlike, seveda. V velikosti države, geografskih možnostih, v obeh državah pa je tudi od vasi do vasi opaziti neke majhne kulturne razlike. Rekel bi, da je populacija v Sloveniji predvsem bolj športno usmerjena kot na Slovaškem.
To smo ponotranjili kot del naše kulture, vi pa ste v to za večno vpisani kot trener naše kraljice smučarskega teka Petre Majdič. Verjetno še vedno največ vprašanj dobivate o tistem legendarnem Vancouvru in zlomljenih rebrih?
Ja, bo kar držalo. To je nekako najmočneje vpisana prepoznavnost Petre, in ko naju ljudje srečajo ali prepoznajo, pride ta tema skoraj vedno na plan. Ljudi še vedno zanima, želijo si potrditve, da so se dogodki res odvijali tako, kot so bili predstavljeni takrat, pa kako smo to osebno doživljali in tako naprej.
Veliko podrobnosti iz ozadja te epske zgodbe nas še vedno zanima. Kako se torej sami spominjate teh dogodkov?
Moram povedati, da je bil to v mojem življenju na splošno – in ne samo v športnem – en tak močan trenutek. O tem poskušamo doma čim manj govoriti in se tega spominjati. Tudi otrokom nimam kakšne velike želje razlagati o tem. Sicer pa so to opazili že v šoli in zasledili po medijih, ampak ko pride do trenutka, ko se odvrti kakšen film o Petri ali gledamo kakšne fotografije, mene še vedno zvije. Včasih mi gre tudi na jok, ker je bilo to res tako močno čustveno doživetje, ki ga ni mogoče izbrisati. To, kar smo doživeli takrat, name še vedno vpliva zelo čustveno.
Ko se je Petra Majdič upokojila, je naš smučarski tek malce padel. Vi ste še ostali vpeti v ta šport. Kako gledate na razvoj po koncu Petrine kariere?
Po koncu Petrine kariere je bilo še nekaj bleščečih rezultatov, v ekipnem šprintu z Anamarijo Lampič in Katjo Višnar, pa Anamarija v sama v šprintih, ko je osvojila kristalni globus. To so zelo lepi dosežki. Nekaj časa je tek pri nas vendarle doživljal nekakšen bum, imel je uspešno generacijo tekačic, ki so imele velik potencial. Tudi z vidika standardov in pogojev, ki so bili takrat tudi zaradi Petre dobri, je bil tek uveljavljen v domačem okolju, tudi na smučarski zvezi in tudi v tekaški družini, če lahko tako rečem. Pogoje so izkoristili in bili sposobni doseči rezultate. V zadnjem obdobju pa je zaznati velik padec, ni kontinuitete. Kje je spodletelo, kdo bi lahko kaj drugače naredil, da do tega ne bi prišlo? To so vprašanja, na katera tako na hitro in na pamet ne znam odgovoriti, saj je veliko dejavnikov, ki so pripeljali do tega. Ampak žal je videti, da tudi množičnost in raven rezultatov ne dosegata ravni, ki smo je bili vajeni v zadnjih desetih, 15 letih. Žal je, ker Slovenija mora biti na zemljevidu svetovnega teka na smučeh, saj tam še vedno nekaj velja, in prav je, da se vrne na svoje mesto.
Omenili ste Anamarijo Lampič. Kako pa gledate na njen prestop v biatlonske vrste?
Kaj naj rečem ... Sama se je odločila, imela je svoje razloge. Mislim pa, da je za smučarski tek to velika izguba. Ampak je imela svojo vizijo, ve, zakaj se je odločila tako, in želim ji, da ji uspe tudi v biatlonu na olimpijskih igrah. Vemo, da ta pot ni enostavna. Za smučarski tek pa je to vsekakor izguba.
Kako pa ste se sami znašli v smučarskem teku? Ste imeli v rodni Šunavi na Slovaškem sploh še kakšne druge možnosti in kakšno izbiro ali je bil smučarski tek neka logična, naravna izbira?
Zame je bil prihod v smučarski tek povsem naraven. Prihajam namreč iz Tater, kjer je veliko snega, pa tudi zgodovinsko je bil v kulturi tek na smučeh tam že uveljavljen. V osnovni šoli smo se ukvarjali z njim. Izhajam še iz socialističnega okolja, kjer je bil šport v šolah zelo dobro koordiniran in stabiliziran s pogoji. Tako kadrovsko kot tudi množično in finančno je bil zelo dobro podprt. Tudi v postkomunističnem obdobju je nekaj časa še ostal nek delujoč sistem, počasi, ko je prišla po revoluciji neka odprta scena kapitalističnega procesa, mišljenja in trgovanja, pa so klubi začeli zelo močno upadati. Prostovoljstvo je domala izginilo, vsi so začeli delovati na neki stopnji samo preživetja in seveda je vse to športu, ki ni bil več sistematično podprt, naredilo ogromno škodo.
Slovaški šport se je znašel v nezavidljivem položaju, trenutno je finančno zelo podhranjen, kar se pozna tudi pri splošnem zdravju populacije, sploh pri višji starosti. V mojem času je bilo tako, da sem hodil v šolo, ki je imela v vsakem letniku vsaj tri razrede, en je bil vedno športni razred. V razredu je bil vsaj 30 športnikov, razred je imel razrednika ali razredničarko, pa tudi trenerja, asistenta, šoferja avtobusa in avtobus. Ena športna šola je imela pet velikih avtobusov, polnih tekačev na smučeh, ki so dnevno hodili na treninge, ob koncih tedna pa na tekmovanja in skupne priprave. To je bil pogon! Trener je poklical, jutri potrebujemo 300 parov smuči in naslednji dan so bile smuči v šoli. Tega si danes ne znamo več predstavljati. Takrat je bil šport izjemno subvencioniran, to so bili izjemni zlati časi in iz vse te mase je bilo mogoče nekaj narediti. Za današnje čase so takratne razmere sanjske, kar vesoljske.
Ali ima smučarski tek v današnjem času visokega kapitalizma sploh kakšno resno možnost proti zanimivejšim športom, predvsem tistim z žogo?
Konkurenčnost je. Moramo se zavedati, da je tek na smučeh eden osnovnih in ekonomsko najdostopnejših zimskih zunanjih športov. Ljudje se hočejo gibati, ljudje hočejo biti v naravi, na prostem in smučarski tek je primeren za vse starosti. Kot otrok morda lahko z njim začneš, greš potem na smučarsko desko ali v alpsko smučanje, mogoče delaš piruete, skoke in ne vem, kaj še, se nato pri 50 letih spet vrneš nazaj na alpske smuči in nato kasneje spet na tekaške.
Potencial torej je in je tudi enostavno izvedljiv pri vseh starostnih kategorijah. Po drugi strani pa je to garaški šport in vprašanje je, kam gre populacija, kakšne navade imajo ljudje, kakšne želje in življenjski slog. Garati in dokazovati se vsak dan namreč ni enostavno. Potem so tu geografske danosti, mnogim ni omogočeno tako kot v skandinavskih deželah, da stopijo iz hiše neposredno na smuči. Mnogi se morajo voziti eno uro do prog na trening in to je že en primanjkljaj, ki prinaša frustracije v primerjavi z drugimi športi. Ampak vse je mogoče. Zdaj se lahko vrnem nazaj k Petri. Ona je dokazala, da je mogoče vse. Vztrajnost, borbenost in osredotočenost prinesejo rezultate. Cilje je mogoče uresničiti, če si človek to res iz srca želi.
Verjetno so dejavnik tudi podnebne spremembe, vse več je zelenih zim. Snega je vedno manj.
To je res, da. To je stvar, ki spreminja navade. Ljudje si morda še želijo to početi, a je to mogoče za krajši čas in v drugih časovnih obdobjih. Tudi svetovni pokal je bil v zadnjih letih nekajkrat zamaknjen zaradi slabih snežnih razmer. Zima se začne kasneje, zato ljudje iščejo možnosti predvsem ob koncu zime, pogosto tudi v tujini.
Iz časa, ko je Petra še tekmovala, se spomnimo tudi poskusov mednarodne zveze, da bi vpeljala več izjemno atraktivnih mestnih tekem, vendar je narava rekla ne.
Da. Tako z vidika narave kot tudi z vidika pretiranih stroškov, ki so povezani z organizacijo teh tekem. Potem je še vprašanje ekologije in tako naprej. Na te odločitve je vplivalo več stvari, finančne, ekološke in tudi podnebne.
Omenili ste Visoke Tatre. Ali ste tam osvojili tudi najvišji slovaški vrh Gerlachovsky Štit (2.655 n. m. v.)?
Seveda! Osvojil sem vse vrhove v Tatrah, tam smo ogromno trenirali, imeli pohode ali teke čez različne prelaze, vrhove. Gerlach je vrh, na katerega se moraš nujno povzpeti z vodnikom. In tega smo imeli kot juniorji v klubu. Tam smo imeli gorsko službo in so nam to omogočili. Skratka, vse vrhove, vse prelaze, doline, vse, kar obstaja v Tatrah, smo prehodili. Ni poti, na katero moja noga ne bi stopila. To je bilo za nas normalno.
V Sloveniji radi rečemo, da dokler nisi bil na Triglavu, nisi pravi Slovenec. Ste že bili?
Ne, v tem pogledu pa še nisem pravi Slovenec (smeh, op. p.). Že dve leti sem imel v načrtu to izvesti v septembru, ampak obakrat se mi je zalomilo. Prav v času, ko sem imel luknjo v urniku in čas za vzpon, je bilo zelo slabo vreme. Ampak manj ko imam trenerskih obveznosti, več se mi odpira priložnosti tudi za ta projekt, ki je visoko na mojem seznamu opravkov. To je ena od mojih prioritet, res hočem osvojiti Triglav in upam, da bo v letu 2025 to vendarle izvedljivo.
Kaj počnete dandanes? Ste ostali v trenerskem poslu?
Po desetih letih v švicarski reprezentanci, kjer sem deloval kot glavni trener in vodja celotnega pogona, začenjam nekakšen mehki prehod v trenerski pokoj. Starejši ko smo, manj se nam ljubi. Ali pa smo manj sposobni potovati. Družina in otroci zahtevajo vse več časa in mi smo se odločili, da je to relativno prava pot. Še vedno sem trener nekaj tekmovalcem iz svetovnega pokala, ampak individualno, privatno. Delujem kot supervizor, včasih se udeležim določenih priprav, pozimi pa še dokaj pogosto potujem na tekme svetovnega pokala. Ravno ta konec tedna sem bil doma, prejšnji pa v Kuusamu, naslednji konec tedna grem v Davos. Tako sem še delno vpet v trenerski posel, obenem pa poskušam nekaj vrniti slovaški reprezentanci, od koder sem izšel kot tekmovalec in trener. Poskušamo ujeti zadnji vlak s starejšimi gospodi, kot sem jih v šali poimenoval. Poskušamo dati nekaj nazaj na prostovoljni bazi, začenjamo graditi sistem za mlajše tekmovalce, pripeljali smo mlade trenerje, ki nabirajo izkušnje, metodološko gradimo resno ekipo, poskušam vpeljati nek sistem, da reprezentanca začne delovati, da poskušamo obstati v svetovnem pokalu, nabirati točke za pokal narodov, da ne bomo izpadli iz svetovnega zemljevida. Čas si zapolnim s tekom na smučeh, ob tem pa poskušam podpirati Petrin posel, da ji morda kdaj kaj olajšam. In seveda je tu še družina. Moji dnevi so polni, ampak mislim, da vsi skupaj uživamo v tem, kar počnemo.
Kako pa spremljate preostale slovenske legendarne športe? Ali ste denimo že bili v Planici na smučarskih poletih?
Da, seveda sem bil. Letos mi bo morda časovno zneslo priti tudi na Pokljuko na svetovni pokal v biatlonu. Rad imam šport, veselim se teh dogodkov, rad jih doživljam. V moje življenje vnašajo čustva, tako pozitivna kot negativna (smeh, op. p.). Stres, želja, veselje, pa tudi frustracije pripomorejo k temu, da zadovoljim svoje adrenalinske potrebe kot človek. Saj sem jih vajen.
Kolesarstvo je pri nas velik bum, na Slovaškem ste imeli Petra Sagana, ki je tudi skrbel za evforijo. Mi imamo Pogačarja in Rogliča. Ali ju spremljate?
Ogromno! Kolesarstvo imam izjemno rad, tudi sam kolesarim. Ko sem bil še tekmovalec, smo ogromno časa preživeli na gorskih kolesih, tudi ta šport mi je zelo blizu. V svojem okolju sem bil od majhnega v teku na smučeh, ampak verjamem, da če se ne bi ukvarjal s tem, bi se kot mladenič lotil kolesarstva. Zelo podrobno ga spremljam.
Za koga pa navijate, ko se na nasprotnih bregovih kot tekmici znajdeta Slovenija in Slovaška? V hokeju se to pogosto zgodi, v nogometu se je tudi že ...
To pa je težko vprašanje. Odvisno je tudi od različnih situacij. Mogoče včasih spremljam malo bolj čustveno. Pri kakšni ekipi ali posamezniku sem pozoren na to, kako je pripravljen, kakšno filozofijo ima. Zgodi se, da včasih navijam za slovensko ekipo proti Slovaški, včasih pa tudi obratno in se doma šalim z družino: "Tako, zdaj pa vas bomo mi Slovaki premagali." (smeh, op. p.) Rekel bi, da je pol pol.
To je privilegij, da ste lahko na obeh straneh, kajne?
Seveda. Ni mi pomembna nacionalnost, ekipe in posameznike spremljam bolj čustveno, zanima me, kakšen pristop imajo, kakšne podrobnosti in zgodbe, ki so mi bolj všeč, in potem določenega tekmovalca bolj cenim in podpiram s svojim navijaškim glasom.
Ali pogrešate kakšne stvari, ki so se vam vtisnile v spomin iz časa odraščanja? Kaj slovaškega pogrešate v Sloveniji?
Z družino zelo radi hodimo na Slovaško, ne le da obiščemo širšo družino, temveč tudi zaradi izletov, saj tamkajšnje okolje ponuja izjemne, prelepe, krasne ture. Tudi kar se hrane tiče, ne pogrešam veliko. Petra se je naučila skuhati ogromno slovaških jedi, saj so se otroci na Slovaškem zaljubili v to kulinariko. Tako imamo tudi domačo kuhinjo zelo pomešano, slovensko-slovaško. Po eni strani sta si zelo podobni, ohranjati poskušamo obe tradiciji in zelo lepo ju usklajujemo.
Torej ste tudi kakšno slovensko navado odnesli na Slovaško?
Seveda. Moja mama ima tako rada štruklje, da jih mora Petra narediti takoj, ko pridemo tja. In še nekaj je takšnih jedi. In spomladi, ko zraste regrat. Na začetku so nas sosedje tam čudno gledali, kaj mi pobiramo po vrtu (smeh, op. p.). Tega niso vajeni. Ko so enkrat slučajno na obisk prišli prijatelji in smo imeli na jedilniku regrat, so pojedli samo ocvirke, ker jim je bilo čudno (smeh, op. p.). Potem pa so se navadili.
Vaši rodni kraji so v bližini Ukrajine. Vas kaj skrbi geopolitična situacija zaradi ruske agresije?
Moram povedati, da je bil vpliv na psiho ljudi na začetku velik. Vojna je bila blizu, čez mejo. Veliko je bilo migracij, ljudje so ukrajinskim beguncem odprli svoje domove. To je bil močan vpliv na psiho. Potem pa se je stanje popravilo, videli smo, da so boji ostali daleč. Ukrajina je velika in vojna ni na celotnem ozemlju države. Ljudje imajo v podzavesti strah, kaj se bo zgodilo, če se boji razširijo, seveda, ampak trenutno je situacija stabilna, tudi v medijih se poroča tako, da so ljudje na Slovaškem trenutno mirni.
Je pa pri ljudeh določene starosti najbrž še kako živ spomin na tiste svinčene čase, na čas železne zavese in vpliva Sovjetske zveze, ki je bil na Slovaškem veliko večji kot pri nas v Sloveniji?
Pri nas je bil ta vpliv resnično ogromen. Na vseh področjih ga je bilo mogoče zaznati, pri vzgoji, možnostih potovanj, zaposlitvi ... Človek se je moral z marsičim sprijazniti, da je sploh lahko preživel. To je bil resnično totalitaren režim. V Sloveniji se včasih pogovarjamo, kakšen je bil socializem tukaj. To je popolnoma drugačna zgodba, ogromno totalitarnega, čemur so bili podvrženi Slovaki, v Sloveniji ni bilo. Ljudem je bilo lažje. Starejša generacija v Sloveniji je zato bolj odprta, bolj pozitivna, na Slovaškem pa ima v podzavesti še vedno mnogo strahov: "Pazi na to, ne delaj tega ..." Totalitarni socializem je tam resnično pustil globok pečat.
Bili ste tudi del skupne države Češkoslovaške. Kakšni so zdaj odnosi s Čehi?
Rivalstvo je bilo vedno in je še zdaj, ampak odnosi so zelo dobri. Na veliko področjih ogromno sodelujemo. To je tako, kot je bilo v Jugoslaviji, ljudje, družine, zakonski pari so pomešani in pač živijo. Tudi jezikovna pregrada je dejavnik. Za ljudi, ki ne govorijo nemško ali angleško, je boljšo službo najlažje poiskati na Češkem. To vse se dogaja. Še vedno obstaja eno nenapisano pravilo, in sicer da so Čehi Slovaški bratje in obratno. Med nami je zelo velika toleranca, ljudje se dobro razumemo, tudi sam imam ogromno prijateljev iz Češke, ki dopustujejo na Slovaškem. Vsi so zelo prijazni, vse je korektno, povezano in po mojem mnenju odlično.
