Prek meja
Sreda, 16. 10. 2024, 4.00
1 mesec
Prek meja (16.): Gašper Potočnik
Gašper Potočnik: Na Madžarskem se čudijo, kaj delamo v Sloveniji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,95
Gašper Potočnik ima na Madžarskem veliko spoštovanje. Že osmo sezono dela tam kot trener.
Življenje in delo v tujini prinašata številne izzive in priložnosti. Svojo pot v tujini nadaljujejo tudi številni slovenski športniki in strokovnjaki, kjer se soočajo z različnimi kulturnimi in sistemskimi razlikami. Eden izmed športov, pri katerem Slovenci nizajo uspehe tudi na tujih tleh, je košarka, Madžarska pa je ena od držav, kjer so slovenski košarkarski trenerji cenjeni. To velja tudi za nekdanjega trenerja Olimpije in Krke ter pomočnika v slovenski članski reprezentanci Gašperja Potočnika, ki je letos vstopil že v osmo sezono dela na Madžarskem. V intervjuju nam je zaupal, kako je živeti v tujini - eno leto je deloval tudi v Izraelu -, kako Madžari gledajo na Slovenijo, kakšne so razlike v športnih kulturah obeh držav, kakšni so življenjski stroški, kakšne prednosti in slabosti vidi na Madžarskem v primerjavi s Slovenijo, ter številne druge zanimivosti.
Gašper, najprej ste bili pri Körmendu dve sezoni, pri Szolnokiju štiri, zdaj ste drugo pri Sopronu. Če povežete vse sezone, ste torej že osem let na Madžarskem. Na kaj ste najbolj ponosni?
Rezultati so v športu vedno merilo, kar je tudi prav. Kot trener prisegam na trdo delo in pravi pristop. Kjer koli sem delal, so klubi in ljudje na Madžarskem spoznali moj način dela. To ni vedno lahko in včasih ni vsem všeč, ker je vsakodnevno treba delati na meji zmogljivosti, kar ni udobno. A to je pravi način, da prideš do rezultatov. To spoštovanje do vseh udeležencev v športu je tisto, kar postavljam na najvišjo raven in želim deliti z drugimi. Rezultati pa so enkrat malce boljši, drugič slabši. Ni vse v rokah trenerja.
Kako ste se prilagodili življenju v drugi državi? Vmes ste bili eno sezono še v Izraelu. Kaj vam je bilo najtežje in kaj najlažje?
Marsikdo bi mislil, da odhod v tujino pomeni, da se bo vse cedilo kot med in mleko, a ni čisto tako. Pregovor pravi: povsod je lepo, a doma je najlepše. V Sloveniji na žalost težko najdeš zaposlitev na malce višji ravni, razen v dveh ali treh klubih. Z vsem spoštovanjem do ostalih, so ti na nižji ravni. V Sloveniji se glede na vložek igra kakovostna košarka. Ko si v tujini, so plusi in minusi. Prilagodil sem se dobro. Z družino se počutimo prijetno. Malce drugače je. V osnovi smo si z Madžari blizu, Madžarska je blizu, zato se lahko hitro usedeš v avto in si že v Sloveniji. Ljudje so nas lepo sprejeli. Veliko bolj sem prepoznaven na Madžarskem kot v Sloveniji, zlasti v športnih krogih in medijih. Spoštovanje je drugačno kot v Sloveniji.
V slovenski reprezentanci je bil Gašper Potočnik tudi pomočnik selektorjema Juretu Zdovcu in Božidarju Maljkoviću, v izbrani vrsti pa je sodeloval prav tako z Goranom Dragićem.
Potem so vas hitro vzeli za svojega?
Ne vem, ali so me vzeli za svojega, a spoštujejo me. Vedno sem bil zelo korekten v odnosih, zato imam občutek, da me cenijo. Na Madžarsko sem prišel zaradi Maje (Maja Erkić, partnerka, op. a.), ki je tukaj igrala košarko. Želela sva biti skupaj. Verjetno bi imel takrat pri Olimpiji kakšno drugo možnost, a sem želel, da sva skupaj. Roko na srce, nisem veliko vedel o madžarski košarki. Pokazale so se priložnosti in, kot ste rekli, zdaj sem tu že osem let. Počutimo se dobro. Bomo videli, kaj bo življenje prineslo.
Verjetno je najtežje, ker je morala Maja zdaj z otrokoma v Slovenijo, kot je že povedala v naši rubriki "Druga kariera", saj je vajina starejša hči šla v šolo?
Ko smo bili v Szolnoku, smo bili večji del skupaj. Zaradi šolskih obveznosti je zdaj situacija takšna, da je ona v Sloveniji. Vikende in vse počitnice bomo skušali biti čim več skupaj. Razdalja ni velika, 3,5 ure vožnje do doma. A je težko usklajevati ta ritem, zlasti z vidika trenerja, saj ta posel zahteva 24 ur na dan.
Kako pa je bilo tisto leto v Izraelu, kjer ste bili trener kluba Bnei Herzliya?
To je bila odlična izkušnja. Življenje je bilo super. Stanovali smo na robu Tel Aviva, kjer ni bilo gneče, in le 15 minut stran od Herzlije, kjer so vse ambasade. To je bogato mesto ob obali s čudovitim vremenom. V stanovanjih je bila nekoliko problematična vlaga, kljub toplemu vremenu je bil občutek, kot da te ves čas zebe. Izrael je drag, a je bila košarka nova izkušnja. Igra se nekoliko drugačna košarka, z veliko Američani in zelo taktično. Menjavajo obrambe, odvisno od nasprotnika. Iz tiste sezone sem veliko odnesel, se veliko naučil in spoznal drugačen način igre. Kot trener se moraš hitro prilagoditi. Zelo pozitivna izkušnja, tako košarkarsko kot zasebno. A glede karakterja in načina razmišljanja mi je evropska košarka bližje.
Drugo sezono dela v Sopronu.
Kako bi opisali košarkarsko kulturo na Madžarskem v primerjavi s Slovenijo? So kakšne razlike v pristopu k igri?
Velike razlike so. Madžarska je imela košarko pred mnogo leti na vrhunski ravni, nato pa je šport precej upadel. Kultura košarke ni na isti ravni kot v Sloveniji. To ne pomeni, da so klubi in liga slabši, absolutno ne. Ravno nasprotno. Največja težava je v načinu razmišljanja, pristopu k delu in izobrazbi mlajših kategorij. Znanje, ki ga osvojijo slovenski košarkarji v mlajših selekcijah, je povsem drugačno kot tukaj. Če vprašate mene, je to največja težava madžarske košarke.
Koliko se vlaga v šport na Madžarskem?
V šport se vlaga ogromno, tudi v košarko. Košarka je eden bolj priljubljenih ekipnih športov. Pogoji za delo so super, dvorane so večinoma polne. Vlaganja so visoka, neprimerljiva s Slovenijo. Za večino ljudi v Sloveniji, ki imajo drugačno mnenje, je vse skupaj na precej zanimivi ravni.
Torej je, kot ste že omenili, največja težava pri delu z mladimi, saj na klubski in reprezentančni ravni ne dosegajo uspehov v mednarodnem merilu?
Ravno to. Madžarska moška reprezentanca je ujela nek priključek na zadnjih evropskih prvenstvih. Ženska košarka ima tradicijo. Madžarska ženska liga je ena najboljših. Moški nekoliko zaostajajo. Če gledamo mlajše kategorije pri fantih, so v B-diviziji, pa še tam ne pri vrhu. Kakovost dela z mladimi je na nizki ravni. Dokler se to ne bo spremenilo, bodo težko kaj dosegli. Članska reprezentanca, ki jo vodi Gašper Okorn, ima nekaj odličnih igralcev, a glavni nosilci igre počasi zaključujejo kariero in jih bo težko nadomestiti. To bo treba rešiti. Čeprav ogromno vlagajo v mlajše kategorije – prihaja državni denar – ni videti pravega učinka, čeprav to traja že nekaj časa. Verjetno je to tudi deloma posledica mentalitete. V Sloveniji, kjer nas je dva milijona, imamo veliko športov na visoki ravni. Zavedamo se, da je treba trdo delati za uspeh, več kot drugi, da smo lahko boljši. Mi smo bolj marljivi in ta kombinacija pristopa, dela ter žrtvovanja za uspeh je skupaj s kakovostnim delom pri mlajših ključna.
Kar se tiče članskih klubov in reprezentance, glede financ verjetno ni težav. Bi Cedevita Olimpija tudi na Madžarskem izstopala?
Olimpija je na povsem drugi ravni. Višje. Na Madžarskem je 14-članska liga. Falco igra v Ligi prvakov in je v zgornjem delu, zelo konkurenčen, s solidnim proračunom. Večina ostalih klubov, velika večina, je finančno nad slovenskimi. Morda Krka še lahko konkurira, ostali pa težko. Pogoji so dobri, proračuni so korektni. Veliko več denarja se namenja igralcem in štabu kot organizaciji kluba. Na Madžarskem imajo za športnike zelo ugodne davke. So bistveno nižji kot v Sloveniji. Država jim na tem področju zelo pomaga. Efekt, ki ga dobijo igralci zaradi višjih neto plač, je na visoki ravni. Liga je zelo solidna.
Moram poudariti, da je liga do zadnjih treh let rastla. Vse boljši tujci so prihajali, čeprav je res, da v Evropo prihajajo vse slabši tujci, razen tistih iz vrhunskih lig, ker jih veliko ostaja v ZDA zaradi sprememb v NCAA in razvojnih ligah, ali pa odhajajo v Azijo. Zaradi ugleda je težko dobiti bolj priznane igralce, zato jih je treba plačati več kot v drugih ligah. V zadnjih letih pa je liga nekoliko nazadovala. Po pandemiji covida-19 so proračuni nekoliko padli. Vidi se, da se uvajajo nova pravila. Zveza želi, da bi Madžari igrali več, od mlajših do članskih selekcij. Raven je močno padla, ko so število tujcev zmanjšali s pet na štiri. Madžarskih igralcev preprosto ni dovolj.
Z Juretom Zdovcem sta veliko sodelovala, tudi pri ljubljanski Olimpiji.
Na Sportalu smo se pogovarjali s strokovnjakom za športno pravo Blažem Tomažinom Bolcarjem, ki je povedal, da bi ob spremenjeni davčni zakonodaji, ki se obeta pri nas, naši klubi težko nastopali na mednarodnem prizorišču, saj bi morali plačevati bistveno več denarja. Kako je to urejeno na Madžarskem? So plače največjih klubov primerljive s slovenskimi? So športniki zaposleni ali, tako kot pri nas, delujejo prek s.p.-jev?
Oni imajo sistem, s katerim država pomaga subvencionirati delo z mladimi. Podjetja lahko del davčnih obveznosti namenijo klubom. Davki so sicer zelo nizki. Za košarkarje je davek na plačo 15 odstotkov. Vsi tujci so zaposleni. Zaradi tega, kar se bo, kot kaže, zdaj zgodilo pri nas, bo šport najbolj trpel. Tu so vsi zaposleni.
Vsak Američan, ki je v klubu, je torej zaposlen? Kaj pa vi?
Tako je. Ne razumem ene stvari. Če sem jaz zaposlen na Madžarskem, lahko dobim plačo s 15-odstotnim davkom. A ker sem rezident Slovenije, moram dohodek prijaviti v Sloveniji, kjer me dodatno obdavčijo. To je težava. Ne vem, kako to rešujejo drugi narodi. Jaz kot rezident Slovenije tega ne morem obiti, razen če bi se preselil. Edini sem, ki nisem zaposlen, ampak izdajam račune.
Ali se pogosto zgodi, da vas Madžari vprašajo o slovenski košarki ali slovenskih športnikih? Kako gledajo na naše športne uspehe?
Stalno. To je najpogostejše vprašanje. Nedolgo nazaj smo imeli mednarodni turnir mlajših kategorij. Prišli so Panathinaikos, Alba ... in imeli smo tudi trenersko kliniko. Vsak je govoril o razvoju mlajših kategorij. Madžari gledajo, kako drugi delajo, da bi dvignili raven mladih selekcij. Najpogosteje me sprašujejo, kako smo lahko tako uspešni kot nacija v vseh športih. Seveda me sprašujejo tudi o košarki. Zelo nas cenijo, tudi košarko bivše Jugoslavije. Čudijo se, kaj delamo v Sloveniji z dvema milijonoma prebivalcev, da dosegamo takšno raven v vseh športih. Smo cenjeni. V zadnjih letih tudi slovenski trenerji. Nisem bil prvi slovenski trener na Madžarskem, a sem bil med prvimi. Prvi je bil Zoran Martič. Nato je prišla "invazija" trenerjev, kot so Simon Petrov, Gašper Okorn, Teo Hojč, Žiga Mravljak, Dejan Mihevc ... Z vsemi uspehi smo dobili dober renome. Trenutno sem edini slovenski trener v madžarski klubski košarki, medtem ko je Gašper Okorn selektor madžarske članske reprezentance. Mislim, da se bo to kmalu spremenilo.
S partnerko Majo Erkič imata dva otroka, Gašper pa ima iz prejšnjega zakona še dva otroka.
Ali sta kaj v stiku?
Pred kratkim sva se ravno dobila. Hodi na Madžarsko, spremlja ligo. Dvakrat sva se srečala, prej pa sva se srečevala zelo malo, čeprav sva oba začela v Škofji Loki. Le na tekmah sva se srečevala, čeprav nisva veliko igrala drug proti drugemu.
Kako je vaše življenje zunaj košarke? Kako se razlikuje vsakdanje življenje na Madžarskem v primerjavi s Slovenijo?
V svoji karieri sem življenje posvetil košarki. Tudi zasebno življenje je zelo trpelo, v prostem času sem veliko časa posvečal košarki. Ko sem starejši, pa ugotavljam, da košarka ni vse. Zelo rad grem domov, da preživim čas z družino. Trudim se, da preživimo čim bolj kakovosten čas in da se odklopim od trenerskega dela, čeprav to ni enostavno in ni vedno mogoče. Še posebej poleti, ko sestavljaš ekipo. Ne pritožujem se. Zame je pomembna, da je družina čim bližje, da smo skupaj. Veliko časa res ni na voljo, ampak me zanimajo tudi druge stvari. Starejši si, več stvari te zanima.
Kako pogosto se vračate med sezono v Slovenijo? Imate kaj možnosti? Ali pridejo preostali družinski člani k vam na Madžarsko?
Hvala bogu, da Maja razume, kako deluje šport. Prilagodljiva je in poskrbi za vse, da mi ni treba razmišljati. Večkrat oni pridejo k meni, da smo lahko kakšen dan več skupaj. Kar se tiče starejših dveh otrok, pa poskušam, če imam le možnost prostega dneva ali dveh, vsakič priti v Slovenijo. Da se vidimo in smo skupaj. Če ne na vsaka dva tedna, pa sem v Sloveniji na tri tedne. Sicer na kratko, za kakšen dan, a že to veliko pomeni.
Kakšno mesto je sploh Sopron?
Zelo živo za madžarske razmere. Ogromno je Avstrijcev, ker je blizu meje. Zanje je ugodno, zato sem prihajajo družine čez vikende. Tudi med tednom veliko prihajajo in koristijo različne storitve – od lepotnih, odvetniških do zdravstvenih. Za madžarske razmere je mesto lepo. Vse se da dobiti za normalno življenje. Zadovoljen sem. Imam tudi izkušnje iz Szolnoka in Körmeda. Slednji je majhno mesto, skoraj večja vas, a odlično, kar se tiče košarke. Szolnok nam je bil zelo všeč, umirjeno družinsko mesto, sicer nekoliko bolj mrtvo, ampak nam je ustrezalo. Med temi tremi je Sopron najbolj živahen. Dunaj je zelo blizu, Bratislava prav tako, Budimpešta pa je oddaljena le dve uri. Življenje zunaj košarke se da izkoristiti na dober način.
Stari del mesta Sopron. Veliko Avstrijcev prihaja dnevno v to madžarsko mesto, saj je povsem na meji z Avstrijo.
Kakšne so cene na Madžarskem?
Dobro, da ste to omenili. Inflacija je bila res visoka in so se cene od začetka, ko sem prišel, precej dvignile. Postalo je precej dražje. Sopron, ki je blizu avstrijske meje, je za madžarske razmere ekstremno drag, na ravni Ljubljane. Včasih tudi pri kakšni stvari dražji. Budimpešta ima spet druge cene. Drugje je nekoliko ceneje, a ne bi rekel, da so razlike zelo velike.
Kako imate urejeno nastanitev?
Klub za vse poskrbi. Pogoji v dvorani so vrhunski. Ženski klub je bil nekaj let evroligaški prvak. Tukaj igra tudi naša Zala Friškovec. Ob glavni dvorani imamo še dve dvorani zraven. Kot v Stožicah, dve pomožni igrišči. Pogoji so res vrhunski. Klub poskrbi tudi za avto in stanovanje. Od kluba do kluba se to malce razlikuje, nekateri so na višji ravni, drugi nekoliko nižje. Kar se tega tiče, je vse v redu. V določenih segmentih bi lahko madžarska košarka glede na proračune bila na višji ravni, če bi dali več poudarka stvarem izven igrišča in bolje razumeli košarko oziroma šport na splošno. Tukaj je še veliko prostora za izboljšave. V našem klubu izven trenerskega štaba ni zaposlen nihče, kar je za tako organizacijo problem. V Szolnoku smo imeli, denimo, sedem zaposlenih v pisarni. Med klubi so res velike razlike.
Kako ste se privadili na madžarsko kulinariko? Ste našli kakšne jedi, ki so vam še posebej všeč?
Na tem področju sem kar slabo prilagojen. Slabo poznam kulinariko, če sem pošten. Jezik je kar težava. Razlikuje se glede na regijo – nekje govorijo več angleško, drugje manj. Imajo okusne jedi, vendar je zame osebno preveč ocvrte hrane, kar mi ne ustreza, še posebej zdaj, ko sem starejši. Njihovi golaži in druge specialitete so dobri, vendar jih redko jem. Skoraj vedno jem zunaj. Zelo pogrešam slovensko hrano. Vsakič, ko pridem domov, se je neizmerno veselim. Rad imam italijansko kuhinjo, tudi druge jedi, a madžarska kuhinja mi ni najljubša (smeh, op. a.).
Golaž in njihove specialitete so dobre, vendar jih redko jem.
Ali potem jeste v klubskih restavracijah?
To se razlikuje od kluba do kluba. Nekateri igralci imajo organizirano prehrano, navadno v restavracijah. Nekateri jedo v eni restavraciji, drugi v drugi, odvisno od sponzorskih dogovorov. Trenutno ima naš štab organizirano prehrano v restavraciji, ki jo moram pohvaliti, saj je odlična. Igralci pa trenutno nimajo organizirane prehrane in morajo sami poskrbeti zanjo.
Kakšen je splošen odnos Madžarov do Slovencev? Ste opazili kakšno posebno mnenje, ki ga imajo o nas, ali stereotipe, o katerih so prepričani?
Nikoli se nisem počutil slabo ali nespoštovano. So pa Madžari precej nacionalno usmerjeni, vendar ne v slabem smislu. Imaš občutek, da moraš kot tujec prinesti neko dodano vrednost, sicer te ne bodo sprejeli. So zelo domoljubni, to imajo v krvi. Vedno so bili korektni do mene in moje družine. Na Madžarskem smo se vedno dobro počutili.
Ali ste opazili kakšne razlike v praznovanjih med Madžarsko in Slovenijo? Kako Madžari praznujejo posebne priložnosti?
Ne morem komentirati, kako praznujejo kot družine, lahko pa povem, kako je ob državnih praznikih. Vedno gre za velik dogodek. Ravno ob teh praznikih vidiš, koliko jim pomeni, da so Madžari, in kako skušajo držati skupaj. Avgusta, ko je državni praznik, je denimo v Szolnoku vojaška baza helikopterjev, ki letijo nad reko. Enako v Budimpešti. Celotna vojska naredi dogodek, česar v Sloveniji ne vidiš, vsaj jaz tega nisem opazil.
Se vam zdi, da dobro poznajo Slovenijo in našo kulturo?
Zelo radi imajo Slovenijo. Kot država jim je všeč, ker je mirna in ima lepo pokrajino, o Sloveniji slišim same pohvale. Zelo se zanimajo zanjo in radi prihajajo k nam. Po drugi strani pa pri nas Madžarsko v medijih pogosto prikazujejo negativno, vendar to ni povsem res. Zelo se razvijajo. V času, ko sem tukaj, so se bolj razvili kot Slovenija. Jasno, začetna točka je bila drugačna, a v določenih segmentih so nas prehiteli, v drugih pa je Slovenija še vedno pred Madžarsko. Madžari imajo svojo vizijo in ji sledijo, kar spoštujem.
Kje vidite največji napredek? Morda v infrastrukturi?
Definitivno. Veliko se gradi, tujci veliko investirajo. Verjetno je delovna sila cenejša, a glavni razlog je, da država podpira tuje investicije in jim gre naproti. Davki so verjetno ugodnejši kot pri nas, zato je investicij več. Pri nas so davki višji, kar zmanjšuje konkurenčnost. Na žalost mislim, da je to zgrešena politika. Tu je ravno obratno. Po drugi strani pa je zdravstvo na Madžarskem nekoliko slabše. Veliko se pritožujemo glede našega zdravstva, a vidim, da so pri nas infrastruktura, pogoji in raven oskrbe veliko boljši. To sta moja občutek in izkušnja. Morda se motim, a je tu zdravstveni sistem pogosto izpostavljen kot problematičen, še posebej v športu. Trenerji smo verjetno bolj kritični, ker so poškodbe pogoste, in če se stvari ne odvijejo pravilno, to vpliva na delo.
Vidite kakšne razlike med bogatimi in revnimi?
Razlike med najbogatejšimi in revnimi so tukaj veliko očitnejše kot v Sloveniji. Pri nas se razlike povečujejo, a tukaj je to še izrazitejše. So zelo bogati ljudje in drugi, ki so na slabšem kot tisti v Sloveniji.
Kako pa je z udejstvovanjem Madžarov na športnih prireditvah? So dvorane polne? V Sloveniji je to kar velika težava.
Dosti bolj hodijo na športne dogodke kot v Sloveniji. Če ekipa ne zmaguje, je v Sloveniji manj obiskovalcev. Olimpija igra na visoki ravni, a ljudje pričakujejo zmage. Tukaj pa so lokalno zelo usmerjeni. Na košarko radi hodijo, cele družine gredo na tekmo. So tudi glasni in navijajo, tako da je na tekmah zanimiva atmosfera. Če jo primerjam s tekmami slovenske košarkarske lige, je pri nas precej mrtvo. Na Madžarskem so dvorane polne, še posebej na lokalnih derbijih, ko je vse razprodano. V končnici je enako. Takšna atmosfera, kot je bila v času Olimpije, ko je igrala v Evroligi. Bilo je že tako glasno, da sem igralcem govoril z 20 centimetrov oddaljenosti in niso ničesar slišali. Za igralce in trenerje je takšen ambient odličen in se ne more primerjati s Slovenijo.
Koliko pa spremljate slovensko klubsko košarko?
Seveda spremljam Cedevito Olimpijo. Spremljam rezultate v ligi ABA in Eurocupu. Moje bivše klube spremljam malce bolj, slovenske lige pa po pravici povedano ne uspem spremljati in je ne gledam.
Bi se kdaj vrnili v Slovenijo, če bi dobili priložnost za trenersko vlogo doma ali vas vleče, da bi še naprej delali v tujini?
Seveda. V košarki nikoli ne reci nikoli. V košarki se lahko iz danes na jutri marsikaj spremeni. V bližnji prihodnosti bi se rad vrnil v Slovenijo, če bi bila priložnost na neki ustrezni ravni. Kot sem že omenil, ni veliko klubov. Spoštujem vsako delo, tudi projekte preostalih prvoligaških klubov. V prihodnosti se vidim v slovenski košarki, trenutno pa sem osredotočen na tujino. Zaradi družine imam v načrtu, da se vrnem v Slovenijo in preživim več časa doma.
