Vsem pove, da je Slovenec, a je že 11 let njegov dom Nova Zelandija

Dali Suljič prihaja iz ragbijske družine, igrala sta že njegov oče in tudi brat. Pred 15 leti je bil eden največjih talentov slovenske reprezentance. In eden redkih, ki je igral v tujini, za univerzo v Cardiffu, kjer je študiral na gradbeni fakulteti. Po diplomi je s trebuhom za kruhom odšel v deželo, kjer je ragbi več kot šport, na Novo Zelandijo. Tam si je ustvaril družino, dom, uspešna poslovna kariera pa je zamenjala ragbijsko, ki jo je zaradi pretresov možganov moral opustiti. Za sprostitev je našel novo športno ljubezen, ki bi bila težko bolj drugačna od ragbija – plezanje. O življenju in ragbiju na Novi Zelandiji je 35-letnik, ki vsem s ponosom pove, da je Slovenec, čeprav ima tudi novozelandsko državljanstvo, spregovoril za našo sredino rubriko Prek meja. 

Sportal Zlatan Ibrahimbegović si je moral novo življenje ustvariti v Avstraliji

Dali Suljič je v Aucklandu od leta 2013. Foto: osebni arhiv Dali Suljič Kako dolgo ste že na Novi Zelandiji? Je bila razlog za selitev služba ali ragbi?
V Aucklandu sem od leta 2013, 11 let. V mestu sem ostal, ker sem tu dobil službo. Ragbi je bil za zraven. Študiral sem v Cardiffu. Ko sem doštudiral … V Veliki Britaniji mi ni ustrezalo vreme, v Cardiffu ves čas dežuje. To je bilo v času gospodarske krize. Iskal sem delo nekje zunaj, ker sem doštudiral v Commonwealthu. Najprej sem gledal Kanado, a za Kanado je bilo treba urediti ogromno papirjev za delovno vizo. Nova Zelandija pa je imela bolj odprte meje, če si imel univerzitetno izobrazbo. Jaz sem bil v gradbenem inženiringu. Če si imel diplomo v panogah, kjer jim je primanjkovalo ljudi in bi bil mlajši od 30 let, bi po zdravniškem pregledu dobil vizo za devet mesecev, da bi si poiskal službo. Potem bi mi jo avtomatično podaljšali za dve leti. Predvsem zato sem šel na Novo Zelandijo. Ragbi je bil samo za zraven. Takrat sem sicer še zelo aktivno igral, a nisem šel tja, da bi tam igral profesionalno ali polprofesionalno. 

Tudi Wales je v ragbiju zelo močan. Za Cardiff je odločitev padla zaradi študija ali v tem primeru vendarle zaradi ragbija?
Oboje. Ragbi klub Ljubljana ima veliko povezav z enim valižanskem klubom. Scarlets so pogosto prihajali v Slovenijo na priprave. Tudi ragbi klub Ljubljana je šel nekajkrat na turnejo v Wales. Oče je tudi igral ragbi in smo malo več vedeli o Walesu. Ko se je odprla Evropska unija, ko si šel lahko študirat kamorkoli, sva šla oba z bratom študirat v Wales. In sva zraven igrala ragbi še za univerzo. Bila je torej kombinacija, študiraš in še igraš ragbi na visoki ravni. Podobno je bilo na Novi Zelandiji, delaš in igraš ragbi. A ragbi je bil vedno samo za zraven, na drugem mestu.

Raven ragbija v Walesu in na Novi Zelandiji je povsem druga zgodba kot pri nas, kajne?
Ne vem, kako je danes v Sloveniji, a takrat sta bila dva, trije klubi, malo treniraš, igraš … To je bila periferija športa. Potem greš pa v Wales in na Novo Zelandijo, kjer je to njihov državni šport. Ragbi je tukaj del kulture. Tako kot se v Sloveniji pogovarjaš o nogometu, o katerem vsi vse vedo, se tukaj govori o ragbiju. Je dosti bolj integriran v kulturo. Ker je veliko igralcev, je tudi kvaliteta višja. Kar je v Sloveniji nogomet, je tukaj ragbi. Saj obstajajo tudi drugi športi, a je ragbi številka 1. 

Kar so pri nas nogometa igrišča, so v Novi Zelandiji igrišča za ragbi. Foto: Guliverimage Vsi vemo, da je ragbi na Novi Zelandiji skoraj kot religija. Si prav šokiran, ko vidiš, kako strastno ga doživljajo?
Če se pelješ po Novi Zelandiji in greš čez najmanjše mesto, kot če bi šel skozi Horjul, imajo ragbi igrišče. Igrišča so v najmanjših vaseh, tudi nekje sredi Nove Zelandije. Če je deset hiš v vasi, že imajo ragbi igrišče.

Ja, v Sloveniji pravimo, da mora imeti vsaka vas cerkev, gostilno in nogometno igrišče.
(Smeh). Točno tako. Tukaj pa ima vsaka vas oziroma manjše mesto svoje ragbi igrišče in svoj klub. Nisem bil šokiran, a takrat sem bil zelo v ragbiju in mi je bilo to zelo všeč. Sem pa že prej slišal te zgodbe.

Lani so All Blakc izgubili finale svetovnega prvenstva. Foto: Reuters Lani sta se v finalu svetovnega prvenstva pomerili reprezentanci Nove Zelandije in še ene velesile Južne Afrike. Zmagali so slednji, kako ste to doživljali?
Novozelandci so vedno na svetovnih prvenstvih prvi, drugi ali tretji, vedno so v vrhu. A v zadnjih nekaj letih so malo izgubili na kvaliteti. Lani nihče ni veliko pričakoval. Ljudje pričakujejo, a ne pričakujejo. Še posebej, ko so izgubili prvo tekmo s Francozi. Ja, ljudje so imeli manjša pričakovanja. A potem so prišli v četrtfinale, v polfinale in tudi v finale. Ljudje niso bili zadovoljni, ne pa tudi nezadovoljni. Ker ni nihče pričakoval, da bodo sploh prišli v finale. Pred prvenstvom so izgubljali na primer z Irci, tri od zadnjih štirih tekem, pa z Avstralci, pa z Južnoafričani. Ko so šli na prejšnja svetovna prvenstva, so bili močnejši. Ko so leta 2019 izgubili v polfinalu, je bilo razočaranje veliko večje. Od 2011 do 2019 so bili Novozelandci vedno številka 1, mislim, da so zmagali okoli 95 odstotkov tekem. Zdaj pa so druge ekipe dosti boljše, vsi so na podobni ravni. 

Dali Suljič v dresu slovenske reprezentance leta 2011. Foto: Arhiv Siol.net Do kdaj ste igrali ragbi?
Na Novi Zelandiji nisem igral več dolgo. Ko sem prišel na Novo Zelandijo, 2013, pa potem še 2014. Potem pa sem šel iz Rugby Union v Rugby League za sezono 2015. Na Novi Zelandiji sem imel veliko pretresov možganov, vsako sezono sem imel enega. Na zadnji tekmi, ko smo bili v polfinalu, sem spet dobil pretres. In se nisem več mogel sestaviti. Leto 2016 sem si vzel premor. Takrat sem še po stopnicah težko hodil. Leta 2017 sem skušal priti nazaj. Odigral sem eno pripravljalno tekmo. To je bila sobota, potem v nedeljo mi je bilo pa tako slabo, da sem moral končati z ragbijem. Nato sem še nekaj let pomagal v klubu kot pomočnik trenerja.

Na kakšni ravni ste igrali? Predstavljam si, da je na Novi Zelandiji ob toliko klubih veliko tekmovanj?
Ko sem igral Union za Ponsonby Rugby Club, je šlo za prvo Auckland divizijo. To je kot nekakšna lokalna liga. Potem imaš NPC, kjer so klubi združeni po večjih regijah. Potem je pa Super Rugby, kjer igrajo na primer Auckland Blues in kjer so tudi klubi iz Avstralije, Fidžija … To je ta najvišja klubska raven, potem je NPC z večjimi regijami, potem pa je mestni klubski ragbi. Nekaj tekem sem igral za prvo ekipo, večino tekem pa sem igral za rezervno ekipo. Ko sem šel igrati League, sem igral v top Auckland diviziji. 

V povezani z reprezentanco se vas je nazadnje omenjalo leta 2015.
To je bilo tisto sezono, ko sem imel pretres možganov. Takrat bi moral priti. Avgusta sem dobil pretres, jeseni bi moral priti na tekmo z Dansko. A nisem mogel igrati. Če ne bi imel teh težav, bi še igral, bi še ostal v Rugby League, ki mi je bolj všeč kot Union.

Koliko stika ste uspeli ohraniti z nekdanjimi soigralci iz Slovenije? Vem, da je bil zdajšnji selektor Peter Kavčič enkrat pri vas na obisku.
Ja, ja, Peter je prišel. Včasih pridejo. Jaz sicer nisem aktivno v kontaktu z njimi. A če želi kdo priti iz kluba, sem jim vedno pripravljen pomagati. Ragbi klub Ljubljana je majhen klub in se tako ali tako vsi poznamo.

Zdajšnji selektor reprezentance in nekdanji reprezentančni in klubski kolega Peter Kavčič ga je že obiskal na Novi Zelandiji. Foto: www.alesfevzer.com Ste pa na drugi strani Zemlje, kjer je 12-urna časovna razlika, ne more biti lahko ohraniti stika s prijatelji iz najstniških let.
Ko sem letos marca prišel v Slovenijo za dva tedna, sem se srečal z nekaj znanci iz najstniških let. Sicer pa se bolj slišim z družino. Težko je ohranjati stike na daljavo. Saj ljudje to poskušajo s tehnologijo, a meni je to kar težko. Saj ste videli, da nisem na družabnih omrežjih.

Kako pogosto prihajate v Slovenijo?
Ko sem bil marca, sem bil prvič po skoraj petih letih. Nazadnje sem bil pred covidom leta 2019. 

Življenje in nov dom ste si torej ustvarili na Novi Zelandiji. Ste spoznali Novozelandko?
Ne, moja partnerka je iz Anglije. Je Angležinja in je prišla na Novo Zelandijo dve leti pred mano. Imava dva otroka. Zato je zdaj tudi težko priti nazaj. Letos sem šel samo s starejšim v Slovenijo. Bomo pa konec letošnjega leta, decembra, prišli vsi za pet tednov v Evropo, malo v Anglijo, malo v Slovenijo.

Se otroka že veselita obiska Slovenije? Ju zanima ragbi?
Mlajši ima šele dve leti in še ne ve, kaj ga čaka. Da ga bomo za toliko ur strpali na letalo. (Smeh). Starejši pa se veseli. V šoli pa zdaj spoznava vse športe, malo ragbi, malo nogomet. Na Novi Zelandiji je ragbi del šolskega programa, zato ga tu v vsakem primeru igra vsak otrok. Tako kot v Sloveniji pri športni vzgoji igraš košarko in nogomet, tukaj igraš ragbi in kriket. 

Dolgo niste bili v Sloveniji. Ničesar ne pogrešate?
Najbolj družino, življenje, ki sem ga imel prej. Sicer pa mi je tukaj odlično. Edina težava je, da je daleč. Slovenija je čudovita, vsem govorim, da je v Sloveniji lepo živeti. Saj nisem nikoli želel priti sem za toliko let. A ko delaš tu nekaj let, pač ostaneš. Ja, večinoma pogrešam ljudi. Sicer pa je Nova Zelandija športna, aktivna, veliko stvari je za videti, zelena je. Auckland je mesto, kjer se zapelješ iz mesta in imaš veliko narave. Nova Zelandija je izvrstna za življenje.

Sportal Lila Lapanja, dekle iz Kalifornije, ki je pri 13 letih postala prava Slovenka

Vsem ponosno pove, da je Slovenec, a da je njegov dom zdaj na Novi Zelandiji. Foto: osebni arhiv Dali Suljič Na začetku je torej bila ideja, da se vrnete v Slovenijo?
Ko sem prišel na Novo Zelandijo, sem si rekel, da bom malo igral ragbi, delal dve, tri leta, potem pa bom šel kam drugam ali pa se vrnil v Slovenijo. Nikoli ni bil načrt, da bi ostal na Novi Zelandiji. Potem pa sem partnerko spoznal leta 2015, navadiš se na življenje tu, v redu ti je. Služba je dobra, življenje je dobro. Ko dobiš še otroke, je pa težko menjati dom. Ni več tako, da bi vzel kovček in šel.

Nova Zelandija je torej zdaj vaš prvi dom?
Če me kdo vpraša, vedno rečem, da sem Slovenec. Nikoli ne rečem, da sem Novozelandec. Ampak če bi rekel, kje je zdaj moj dom, je to vsekakor Nova Zelandija. Sem tudi novozelandski državljan, imam novozelandski potni list. A vedno povem, da sem iz Slovenije.

So vas že vzeli za svojega, vas še sprašujejo, od kod ste? Novozelandska družba vendarle je precej mešana.
Ja, na Novi Zelandiji so večinoma tujci. Če rečeš, da je nekdo Novozelandec, je to recimo tretja generacija. Večinoma so Evropejci, Azijci, Američanov ni toliko. Ja, je dosti mešana družba. Ko izgubiš naglas, ko imaš angleški naglas podoben njihovemu, te ne bo nihče več vprašal, od kje si. Ker je tukaj toliko tujcev. Mogoče vidijo, da najbrž nisi rojen na Novi Zelandiji, a te ne vprašajo, od kod si. So navajeni na različne naglase, da so ljudje videti različno.

Koliko pa sploh še govorite slovensko?
Samo ko se pogovarjam s starši in z bratom. In pa z otrokoma, z njima se vedno pogovarjam slovensko. V šoli, v vrtcu imata vse v angleščini, a jaz z njima govorim izključno slovensko. Razumeta vse, govorita bolj malo. A če bi morala govoriti, bi najverjetneje znala govoriti. Od rojstva z njima govorim samo slovensko, tudi ko smo v družbi. Nikoli jima ne odgovarjam ali ju sprašujem v angleščini. Zdi se mi zelo pomembno, če sta pol Slovenca, da razumeta. Če gresta kdaj v Slovenijo, da razumeta jezik, razumeta kulturo. Saj moja starša in moj brat govorijo angleško, a meni je kljub temu pomembno, da onadva razumeta tudi slovensko. Glede tega sem res zelo strikten. Če želiš razumeti neko kulturo, moraš poznati jezik. 

Se je bilo na kakšno stvar težko privaditi na Novi Zelandiji?
Če bi prišel neposredno iz Slovenije na Novo Zelandijo, bi me mogoče kakšne stvari malo presenetile. Ker pa sem prej štiri leta živel v Veliki Britaniji, sem bil že navajen na anglosaksonski svet, poznal način dela in kako se ljudje pogovarjajo. Vsi so tako angleško prijazni. Novozelandci sicer mogoče malo manj. V Sloveniji in na splošno v bivši Jugoslaviji je pa pogovor bolj direkten, nihče ni tako osladno prijazen. Meni je bil torej bolj šok iti iz Slovenije v Wales, kot pa iz Walesa na Novo Zelandijo. So pa Novozelandci odlični, zelo sproščeni, prijazni. Meni so všeč.

Sportal Maj Dušanić - s košarkarsko žogo od Mojstrane prek San Francisca do Havajev

Ste si kot najstnik mislili, da boste nekega dne živeli v tujini?
Ne, ne, niti nisem človek, ki bi si delal dolgoročne načrte. Nisem šel ven, ker bi bila tu obljubljena dežela, saj bi jaz delal v Sloveniji, a takrat je bilo dobro, kvalitetno delo v moji stroki. Študiral sem okoljevarstveno gradbeništvo, delo z vodami, deževnicami. Takrat je bilo težko dobiti v Sloveniji nekaj dobrega v tej smeri. Na Novi Zelandiji pa je ta industrija dovolj razvita. Je bilo tu dosti lažje dobiti zanimivo službo in dobro plačo.

Kaj točno delate?
Delam v podjetju Tektus. Veliko sodelujemo z občino Auckland. Upravljamo poplavne vode, čistimo deževnico. Ko dež pada na cesto in gre umazanija s cest v potoke, v zalive, naši sistemi čistijo to vodo. Gre za bolj ali manj naravne sisteme, posebne filtre s posebno prstjo, peskom in različnimi materiali, na katere posadimo rastline. Videti je lepo, pa še voda se čisti. Na tem področju smo tukaj kar napredni. Vzame pa to veliko prostora, zato bi to v Ljubljani težko imel.

Na Novi Zelandiji so zelo navezani na naravo. Zelena dežela že na obrobju več milijonskega Aucklanda. Foto: Guliverimage Daste torej na Novi Zelandiji veliko na okoljevarstvo?
Ja in gre še na bolje. Kot v Sloveniji je sicer veliko odvisno tudi od menjav vlad. Ljudje imajo različne poglede, kako bi moral delovati svet. Večinoma pa so kar osvečeni. Na to vpliva tudi kultura, maorska kultura. Maori imajo drugačen pogled na svet od evropske kulture. So bolj povezani z naravo. Če je zdrava voda, so zdravi ljudje. Takšna povezava je. Da eno brez drugega ne gre.

Kaj pa življenjski standard? Dobre plače in visoke cene?
Če bi gledal samo zaslužke, je v Avstraliji dosti bolje. Veliko Novozelandcev hodi delat v Avstralijo, ker Avstralija bolje plačuje. Auckland je zelo drag. Ima sicer tudi višje plače. Če bi kdo prišel iz Slovenije in bi želel kupiti zelenjavo, bi ga zadela kap, ker je zelenjava tako draga. Ker je izoliran otok. Kar mora priti sem, ne vem, od kje prileti... (smeh) Je kar drago, a je tudi standard višji. Danes se ti splača delo na daljavo. Če bi delal za podjetje iz Aucklandu in bi delal prek spleta, živel pa izven Aucklanda, bi bila razlika velika. Ko greš iz mesta, se cene takoj spustijo. A če imaš dobro službo v Aucklandu, ti ni treba gledati, kako boš šel iz meseca v mesec. Socialna, vsaj kot jaz vem, je v Sloveniji sicer dosti boljša kot tu.

Kaj pa način življenja? V Sloveniji je vse povezano z delom, pri vas pa pravijo, ko si v službi, delaš, ko si doma, uživaš življenje.
Na Novi Zelandiji je zelo dobra uravnoteženost med privatnim življenjem in službo. Jaz sem v manjšem podjetju in veliko gledamo na stres. Lahko poveš, če imaš veliko za delati. Ko si v službi, si v službi, ko prideš domov, pa moraš izključiti službo. Če si doma in misliš na službo, to ni dobro. Tukaj so v tej smeri zelo napredni. 

Queenstown na južnem otoku. Sredi novozelandskih Alp. Foto: Guliverimage Največje razlike in podobnosti med Novo Zelandijo in Slovenijo?
Saj sta si državi kar podobni. Greš ven, greš v hribe, greš hodit, v naravo. Zelena je kot Slovenija, na južnem otoku imaš gore. Niti ne vem, kaj je bila največja razlika. Če ne gledaš infrastrukture, če gledaš naravo, je na južnem otoku, tam na južnem delu v Queenstownu, kjer so njihove Alpe, res podobno Sloveniji. Jezera, gore, gozd. Je pa severni otok bolj vulkanski, tukaj so recimo kakšni geotermalni parki. Tega v Evropi ni toliko, mogoče na Islandiji. Tukaj je narava bolj tuja. Ker je bila Nova Zelandija toliko časa izolirana, so tudi živali drugačne, na primer ptiči. 

Po ragbiju se je odločil za plezanje. Foto: osebni arhiv Dali Suljič Koliko vi raziskujete Novo Zelandijo, potujete po državi?
Bolj malo. Ko sem moral nehati igrati ragbi, sem začel spet plezati. Tako da zunaj večinoma samo plezam. Čez teden v dvorani, za vikend se pa lahko zapelješ južno od Aucklanda, v regiji Waikato je precej naravnih plezališč. Plezanje mi je bilo vedno všeč. A ragbi in plezanje ne gresta dobro skupaj. Za ragbi moraš biti velik in težak, pri plezanju moraš biti pa lahek. Ko sem nehal igrati ragbi, sem potreboval nekaj od športa, kjer ni bilo nevarnosti, da mi me kdo zadel v glavo. In sem šel v plezanje.

Nova Zelandija je za turističen obisk iz Slovenije res daleč, a zagotovo lahko potrdite, da je vredna obiska?
Ja, je. Ampak moraš priti vsaj za en mesec. Velika je, pa veliko stvari je za videti. Za krajši čas se ti ne splača priti niti zato, ker moraš najprej leteti sem 30 ur. Potem imaš 12-urno časovno razliko in se boš prvi teden moral privaditi zaradi motenj spanja. Šele potem začneš uživati. Za dlje kot prideš, bolje je. A jaz bi rekel, da vsaj en mesec, da se ti splača priti. 

Sportal Slovenec na Islandiji: To je s Slovenijo neprimerljivo