Slovenka na Danskem: odšla zaradi badmintona, ostala zaradi ljubezni

Gostje Siolove rubrike Prek meja imajo zelo različne zgodbe o razlogih, ki so jih pripeljali v novo okolje. Vas je na Dansko odpeljal badminton, tam pa zadržala ljubezen. Kako so vas sprejeli v deželi Hamleta, lego kock in pravljic Hansa Christiana Andersena? Ste se takoj počutili domače?

Sprva si sploh nisem želela na Dansko. Rada sem imela domače okolje, majhno Mirno s tisoč prebivalci. Še v Ljubljani se nisem najbolje znašla, zato sem se, po dobrem letu študija in bivanja v Ljubljani, na fakulteto vozila iz domačega kraja. Čeprav sem bila samostojna in sem zaradi badmintona veliko potovala, sem bila po naravi precej zapečkarska.

Špela Silvester na evropskem prvenstvu v Liverpoolu leta 2009. Foto: Reuters Ko pa sem vendarle prišla na Dansko, se je vse kmalu spremenilo. Tam sem se zelo hitro počutila domače. Prvi koraki so me vodili na badmintonsko akademijo v Odenseju, rojstnem kraju Hansa Christian Andersena na otoku Funen, kamor so me povabili iz badmintonskega kluba Odense Badminton Klub. Tam sem spoznala ljudi, ki so delili isto strast, hobi in isto poslanstvo kot jaz. To je precej olajšalo prilagajanje novemu okolju.

Na Danskem nisem igrala le badmintona, nekaj mesecev po prihodu sem se vpisala še na podiplomski študij marketinga in komuniciranja (University of Southern Denmark), kjer so imeli odlično podporo za elitne športnike. Predavanja so potekala v angleščini, a sem se hitro naučila tudi danščine, tako da dansko danes govorim povsem tekoče.

Danska dogodivščina se je za našo sogovornico začela v Odenseju, rojstnem kraju Hansa Christian Andersena na otoku Funen, kamor so jo povabili iz badmintonskega kluba Odense Badminton Klub. Foto: Guliverimage Po nekaj mesecih sem spoznala svojega zdajšnjega moža, ki je prav tako kot jaz igral badminton v domačem klubu. Moj prvotni načrt je bil preprost: igrati badminton, študirati in se nato vrniti domov. A življenje je imelo drugačne načrte.

Ob tem so me vedno spremljale besede mojih staršev, da se lahko kadarkoli vrnem domov. Ta občutek varnosti mi je dal pogum, da sem se pri svojih 22, 23 letih podala v to izkušnjo, dovolj naivna, da me ni bilo strah.

Na koncu lahko rečem, da sem na Danskem našla drugi dom. Še vedno sem Slovenka, a hkrati se po 15 letih na Danskem počutim tudi zelo dansko. Imam privilegij, da pripadam obema svetovoma.

S prihodom na Dansko ste vstopili v okolje podobno mislečih ljudi, s skupno točko, ljubeznijo do badmintona. Mislite, da je za nekoga, ki se na Dansko poda s trebuhom za kruhom, drugače? Ali Danci težko sprejmejo tujce?

Badminton je še danes stalnica v življenju Špele Silvester Laumand. Foto: osebni arhiv Špele Silvester Laumand Da, Skandinavci so res nekoliko bolj hladni in zadržani, kar se pozna tudi pri Dancih. Kulturne razlike zagotovo obstajajo, a šport mi je pri premagovanju teh razlik zelo pomagal. Odprl mi je vrata v svet in me povezal z ljudmi, s katerimi sem delila skupne interese in strasti.

Zelo sem hvaležna, da sta tudi moja otroka zaljubljena v šport. Starejši sin, Albert, ki ima devet let in pol, je navdušen nad badmintonom, mlajši, Viggo, ki ima pet let in pol, pa uživa še v igranju košarke. Šport nas uči discipline, vztrajnosti in sodelovanja, obenem pa olajša vstop v nove kulture, saj vedno najdeš skupno točko, ki povezuje.

Čeprav sem sama precej odprta in ekstrovertirana, celo govorim z rokami (smeh), se v danski kulturi počutim zelo dobro. Šport me je naučil, kako se prilagoditi, hkrati pa ostati zvesta svoji osebnosti. To je most, ki mi omogoča, da uživam tako v danskem kot slovenskem načinu življenja.

Razlog za selitev na Dansko je bila verjetno želja po napredovanju v badmintonu. Kako se je na tujem razvijala vaša športna kariera?

Na Dansko sem se preselila marca 2010, badminton pa sem igrala do leta 2013, a sem imela kar precej težav s poškodbami. Te so se začele že precej prej. S sestro sva bili namreč pred leti udeleženi v hudi prometni nesreči, kar nama je kar precej spremenilo življenje.

Do takrat sva bili najboljši slovenski igralki badmintona v mladinski konkurenci, pri 17 in 18 letih sva bili na prvih dveh mestih evropske jakostne lestvice. Potem pa se je zgodila nesreča …

Sama sem bila dve leti povsem oddaljena od loparjev in badmintonskih igrišč, potem sem se počasi in bolj po naključju vrnila, začela ponovno tekmovati na mednarodnih tekmovanjih in jeseni 2009 celo zmagala na turnirju Cyprus International. In ravno temu tekmovanju je sledilo povabilo na Dansko. A tudi tu so se težave s poškodbami, tudi take, ki so bile posledice nesreče, nadaljevale.

Na badmintonski akademiji v Odenseju sem prvi dve leti trenirala po dvakrat na dan, zraven študirala in tekmovala, potem pa mi je počila kost v stopalu.

Ravno v obdobju, ko sem se znašla na prelomnici, ali naj v športu vztrajam ali naj si najdem druge izzive, sem se na pobudo Andreja Poharja, nekdaj vrhunskega slovenskega igralca, tudi mojega trenerja v času mladinske kategorije, prijavila na razpis za 'event menedžerja' pri Evropski badmintonski zvezi in dobila službo.

Pogoj je bil le ta, da zaključim kariero, saj sem bila v novi službi polno zaposlena z organizacijo mednarodnih badmintonskih tekmovanj, na katerih sem prej sama tekmovala. Pomagala sem pri organizaciji turnirjev, delala žreb in podobno. To je bila moja prva služba. Vmes sem dokončala še magistrsko nalogo, vzpostavila marketinški oddelek na Evropski badmintonski zvezi in potem odšla na porodniško. Danes delam kot osebna trenerka.

Je na Danskem karkoli takega, kar bi z veseljem prenesli v Slovenijo, če bi se odločili za vrnitev v domovino? Kaj je na Danskem neprimerno boljše?

Peka sladkornih penic (marshmallows) je na Danskem zelo priljubljena. Foto: osebni arhiv Špele Silvester Laumand Ena izmed stvari, ki mi je na Danskem zelo všeč, je njihov hygge – način življenja, ki poveličuje preproste, prijetne vsakdanje  trenutke.

Na primer, da vsak večer ob večerji ali večernem družinskem druženju prižgeš svečko, da imaš v stanovanju bolj rumene luči namesto močnih belih, kot sem jih bila vajena v Sloveniji, in ustvarjaš toplo, skoraj romantično vzdušje.

Moja starša večkrat pravita, da imamo v hiši od jeseni do pomladi, ko se hitro spusti noč, precej temno, a za nas je to precej naravno. Gre za občutek domačnosti in sproščenosti, ki ga Danci tako dobro gojijo.

Navdušuje me tudi odnos Dancev do življenja na prostem. Ogromno časa preživijo zunaj, in to ne glede na letni čas ali vremenske razmere.

Otroci v vrtcih in šolah so med odmori, v vrtcu pa dva do trikrat na dan, vedno na prostem, pa naj dežuje, sneži ali piha veter.

Zelo priljubljeni so tudi 'vrtci na prostem', kjer so otroci zunaj celo leto in cel dan. Brez izjeme. Tudi pri športnih aktivnostih je podobno. Ni neobičajno, da telovadba ali vadba za moč vse leto poteka na prostem in to v vsakem vremenu.

Sama kot osebna trenerka vodim vadbe za ženske in mešane ekipe, in treninge ne glede na vreme, vse leto izvajamo na prostem. To je postalo nekaj povsem običajnega.

Na Danskem pravijo: "Ni slabega vremena, je samo slaba oprema" in s tem se popolnoma strinjam. Edini izziv je, če nimaš sredstev za nakup ustreznih oblačil, kar je lahko problem za družine z manjšimi dohodki. A ko imaš primerno opremo, je življenje na prostem pravi užitek in prinaša občutek svobode, ki je na Danskem res del vsakdana.

Otroci tudi spijo zunaj?

Točno tako! Tudi moje stranke, večinoma mamice pred porodom in po njem, s seboj na trening pripeljejo svoje dojenčke, ki med treningom mirno spijo v vozičkih na prostem.

Če se sprehodite po Kobenhavnu, boste povsod videli vozičke, parkirane pred kavarnami in restavracijami. V njih so dojenčki, ki spokojno spijo, ne glede na vreme. Na Danskem je povsem normalno, da otroci čez dan spijo zunaj. Tudi ta običaj bi prenesla v Slovenijo.

Ena od danskih značilnosti je tudi ta, da zelo veliko potujejo. Potovanja so na njihovi listi prioritet na zelo visokem mestu. Jeseni in v času zime, ko so dnevi dolgi in temni, večinoma potujemo nekam, kjer je sonce. Skoraj povsod po svetu naletimo na Dance.

Vaš starejši sin že hodi v šolo. Katere so po vaših izkušnjah bistvene razlike med slovensko in dansko šolo?

Foto: osebni arhiv Špele Silvester Laumand Ena od večjih razlik je ta, da imajo otroci v Sloveniji v šoli zagotovljeno prehrano, medtem ko je na Danskem kar običajno, da otroci malico prinašajo od doma.

Trenutno se v naši regiji dogovarjajo, da bi sprejeli zakon, po katerem bi tudi šole v naši regiji morale nuditi prehrano.

Zanimivo je, da se na Danskem pravila oz. zakoni razlikujejo od regije do regije, od šole do šole. Splošni zakoni so na državni ravni enaki, medtem ko na primer začetek šolskega leta ni v vseh šolah na isti dan, je pa v istem tednu, in podobno.

Tudi pri prehrani je tako. Nekateri vrtci in šole nudijo prehrano, drugi ne. V naši družini smo navajeni na to, da otroci malice v vrtec in šolo prinašajo od doma.

Na žalost opažam tudi, da imajo otroci v danskih šolah manj telovadbe kot v slovenskih, so pa med odmori in v času varstva veliko zunaj in se gibajo.

Poleg tega je zanimivo omeniti, da na naši šoli otroci do četrtega razreda nimajo ocen niti domačih nalog. Pravila se sicer od šole do šole razlikujejo, tako da ne upam trditi, da je tako po celi Danski, je pa približno takšen koncept. 

Doma beremo in podobno, le redko pa se nam je potrebno dodatno pripravljati po šoli. Vsaj za zdaj je tako. 

Razlika je tudi v tem, da smo starši bolj in aktivno vključeni v razred. Starši na primer enkrat na leto organiziramo skupni vikend, kjer se družimo, sodelujemo pri različnih aktivnostih in vsi skupaj nekje prespimo. Večkrat na leto organiziramo tudi razredne zabave. Tudi druženje staršev brez otrok.

Zelo pogoste so tudi igralne urice, kjer se otroci družijo in igrajo v skupinah v domačem okolju in to na temeljih načela, da se vsak otrok igra z vsakim. Tako naj bi bilo med njimi čim manj norčevanja ali nadlegovanja.

Jonas Vingegaard je med Slovenci eden najbolj prepoznavnih danskih športnikov. Foto: Guliverimage

Slovenci Dansko zadnja leta spoznavamo tudi skozi kolesarskega zvezdnika Jonasa Vingegaarda. Kako priljubljeno je na Danskem kolesarstvo na rekreativni ravni in ali Danci, v nasprotju z Nizozemci, nosijo čelade?

Kolesarstvo je na Danskem izjemno priljubljeno. Povsod vidiš ljudi na kolesih, od otrok do starejših, in skoraj vsi nosijo čelade. Zanimivost je tudi posebna čelada, kot nek ovratnik, ki se v primeru padca napihne kot airbag. 

Zelo priljubljena so družinska mestna kolesa, rečemo jim ladcykel. Gre za kolesa s sprednjo veliko košaro, ki je dovolj velika za prevoz otrok, nakupov ali celo hišnega ljubljenčka. Košara omogoča tudi namestitev otroškega sedeža, kar je praktično za družine. Tudi sama sem na ta način prevažala svoja sinova.

V Kobenhavnu vsekakor ni neobičajno, da ljudje nimajo avtomobila, saj so ti na Danskem zelo dragi. Namesto tega se vozijo s kolesi, vlaki ali si delijo avto. Obstaja kar veliko 'shared-car' konceptov.

Plačilna valuta na Danskem je danska krona. Foto: Guliverimage

Dansko običajno povezujemo z visokim standardom in visokimi cenami. Kako draga je v praksi Danska? Koliko stane skodelica kave, vrček piva, pica?

Za kavo boste odšteli 40-60 danskih kron, kar je približno šest do osem evrov. Točeno pivo stane med 20-40 kron (0,25-0,50). Cene pice so različne, vas bo pa običajna, a okusna pica, v Kopenhagnu stala najmanj 100 kron, še raje pa med 120-130 danskih kron, kar je nekje med 13 in 17 evrov.

V Kopenhagnu bi za striženje dolgih las odšteli med 120 in 130 evrov, vključno z barvanjem pa najmanj 200 evrov. Na podeželju bi plačali manj, a še vedno precej več kot sem bila navajena iz Slovenije. Tudi storitve so zelo drage, da o avtomobilih sploh ne govorim. Davek na avto je zelo visok. V Sloveniji imajo skoraj vsa gospodinjstva po dva avta, na Danskem pa imaš zagotovo kolo, nekateri pa nimajo niti enega avta. Tudi hrana na splošno je draga, meso, sladkarije, restavracije, ... No, se mi pa zdi, da se je tudi Slovenija precej podražila, da Hrvaške sploh ne omenjam.

Foto: Guliverimage

So pa plače verjetno neprimerljivo višje kot v Sloveniji?

Plače so višje - po podatkih na spletu je bila v letošnjem letu povprečna plača na Danskem 48.599 danskih kron (6.506 evrov), - in veliko bolj transparentno je, kam gre denar, ki ga odštejemo za davke. Ob normalni plači ti trgajo 38 odstotkov, če imaš višjo plačo, je ta odstotek skoraj 60-odstoten. A kot rečeno, ljudje vedo, kam gre denar od davkov, manj je korupcije in dela na črno.

Zanimivo je tudi to, da imajo na Danskem vsi študenti, ne glede na socialni položaj, štipendijo. Mi plačujemo davke, ki se med drugim konvertirajo tudi v štipendije za naše otroke.

Na Dansko vas je pripeljal badminton, ste še aktivni, še poprimete za lopar?

Družina Laumand je zelo športno aktivna. Foto: osebni arhiv Špele Silvester Laumand Da, zelo sem aktivna! Cela družina je športno zelo aktivna. Oba z možem spet igrava. Igrava tako padel, ki je na Danskem izjemno priljubljen, tekmujeva tudi v ligi, povsem spontano pa sva se oba sem se vrnila tudi k badmintonu.

Starejši sin Albert je že precej dober igralec, dobesedno je obseden z badmintonom in ker veliko igra, ga z možem seveda spremljava. V klubu so me povabili za trenerko, za vodjo ekipo in ne vem kaj še vse (smeh). Počasi me je to pritegnilo in z možem sva se oba vrnila k igri. Jaz kot igralka in tudi trenerka.

Mlajši Viggo pa je poleg badmintona začel igrati še košarko in ker je bil moj oče košarkarski trener, tudi sama pa sem do 13. leta igrala košarko, sem zdaj še pomočnica košarkarskega trenerja. Skratka, vsi štirje smo zelo aktivni.

Morda še zanimivost. Ko sem prišla v Odense, sem čisto po naključju pristala pri družini Viktorja Axelsena, ki je danes aktualni olimpijski prvak v badmintonu.

Klub je zame iskal družino, ki bi me gostila in njegova družina se je ponudila. Viktor je bil takrat star 15 let, danes pa je najboljši igralec badmintona na svetu in fantastičen vzornik. Albert se  je predvsem preko njega zaljubil v ta šport.

Kateri je na Danskem poleg rokometa nacionalni šport?

Najbolj priljubljen šport na Danskem je, tako kot v večjem delu sveta, nogomet. Sledijo rokomet, badminton, golf, tenis. Zelo priljubljeno je tudi kolesarstvo. Kadar je na sporedu Tour, je vse ostalo nepomembno. Na televiziji je tudi zelo veliko prenosov košarkarskih tekem iz lige NBA, NFL (ameriški nogomet), tudi smučarske skoke in smučanje lahko spremljamo v živo. Danci so veliki športni navdušenci.

Danci so veliki športni navdušenci. Foto: Guliverimage Sicer pa sem navdušena nad tem, da se Danska in Slovenija, ki nimata ravno ogromno prebivalstva, lahko pohvalita s toliko vrhunskimi športnimi rezultati. Dancev je šest milijonov, pa mislijo, da jih je malo, sama vedno omenim, da je nas Slovencev le za tretjino njih.

Omenili ste Dirko po Franciji. Tam zadnja leta kraljuje slovenski kolesar Tadej Pogačar. Kakšno je na Danskem javno mnenje o največjem tekmecu Vingegaarda?

Mislim, da je Pogačar Dancem zelo simpatičen, imajo ga radi. Mogoče živim v svojem balončku, ampak nisem še slišala žal besede na njegov račun. Jonas je karakterno povsem drugačen kot Tadej, a je prav tako zelo priljubljen. Meni osebno se zdi neverjetno, da sta najboljša kolesarja na Touru Danec in Slovenec in da sama pripadam obema svetovoma.

Foto: Guliverimage

Za koga potem stiskate pesti na Touru?

Sama bolj navijam za Pogačarja, nisem pa žalostna, če zmaga Vingegard. Moj mož kot Danec je seveda večji pristaš Vingegaarda, je pa zelo naklonjen tudi Pogačarju. Kadar ta nastopa na dirkah, kjer ni Jonasa, je vedno zelo vesel njegove zmage. Danci na splošno zelo podpirajo in spremljajo šport.

Bližamo se obdobju decembrskih praznikov. Kakšni so tipični božični in novoletni večeri na Danskem? Ali drži podatek, da Danci v novo leto dobesedno skočijo?

Drži. Na Danskem je tradicija, da na silvestrski večer kraljica, oz. po novem kralj (Friderik X., op. a.), ob 18. uri nagovori svoje državljane. Takrat smo vsi zbrani pred televizijo, sledi novoletno rajanje, ki večinoma poteka v krogu prijateljev. Ko odštevamo sekunde do novega leta, gremo na kavč, odštevamo in ob polnoči dobesedno skočimo v novo leto. Za Dance je značilno, da po polnoči jedo marcipanovo torto (kransekage).

Danska kraljica Margareta II. je 14. januarja letos ob 53. jubileju kronanja odstopila z mesta kraljice in prepustila prestol sinu, kronskemu princu Frideriku, kronanemu kot Friderik X. Foto: Guliverimage Ena od tradicionalnih zanimivosti je tudi ta, da imamo na božični jelki prave svečke. Prižgemo jih na božični večer, 24. decembra, takoj ko se stemni, in plešemo okoli drevesca. Med plesom se držimo za roke in pojemo božične pesmi, sledi odpiranje daril.

Običaj je, da božično jelko, in to svežo, v hišo prinesemo šele 24. decembra zjutraj in jo okrasimo. Nekateri Danci imajo sicer novoletne jelke postavljene ves december. To se od družine do družine razlikuje. Stara tradicija, ki se je moja danska družina drži pa je, da se prave svečke in drevesce postavi prav na božični dan.

Foto: Guliverimage Preberite še:

Novice Jason Hartley o Slovencih: Moja največja frustracija je, da jaz bolj verjamem v vas kot pa vi sami vase #video

Sportal Tomaž Brinec iz Kitajske: Cene so tu tudi do sedemkrat nižje kot v Sloveniji

Trendi Jana Šušteršič: Od sedmega leta sem življenje živela kot na olimpijskih igrah

Sportal Vsem pove, da je Slovenec, a je že 11 let njegov dom Nova Zelandija

Novice Aljaž Jadek: Težko bi rekli, da Slovenija pomembno zaostaja pri aplikativni rabi umetne inteligence