Sobotni intervju
Sobota, 22. 10. 2022, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Tadeja Brankovič
Po dobrem desetletju sklenila krog, vmes pa nabrala za pet življenj izkušenj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,31
3
Nekdanja biatlonka Tadeja Brankovič se je po dobrem desetletju spet vrnila v svoj šport, zdaj je vodja biatlonskih reprezentanc pri Smučarski zvezi Slovenije.
Tadeja Brankovič je po dobrem desetletju, v katerem je nabrala za pet življenj izkušenj in niti približno vseh dobrih, sklenila krog in se vrnila v biatlon. Tekmovalno kariero je končala po sezoni 2010/11, letos pa je na Smučarski zvezi Slovenije prevzela vlogo vodje biatlonskih reprezentanc. Še vedno je druga najboljša slovenska biatlonka, od lani tudi objavljena pisateljica, izdala je namreč avtobiografsko knjigo z naslovom Peta olimpijada.
Po dobrem desetletju je Tadeja Brankovič sklenila krog in se vrnila v biatlon. Kot tekmovalka se je upokojila po sezoni 2010/11, letos pa je prevzela vlogo vodje biatlonskih reprezentanc. "Delo mi je všeč, saj je dinamično, zanimivo. Mogoče mi je nekoliko lažje, ker stvari poznam še iz svojih tekmovalnih dni," nam je razložila v pisarni Smučarske zveze Slovenije, ki si jo običajno deli z novim vodjo panoge Tomasom Globočnikom.
Videti je, da ima vajeti svojega življenja spet trdno v rokah, je pa od tedaj, ko se je po rojstvu drugega otroka pred dobrim desetletjem umaknila iz reprezentance, pa do danes preživela pravo kalvarijo. Ločitev, finančne težave pa rak dojk so bile hude preizkušnje, s katerimi se je spopadla pogumno in odločno, kot je to nekoč počela na tekmovališčih.
Na teh je v svetovnem pokalu dosegla dve drugi mesti in štiri tretja ter se v zgodovino zapisala kot druga najboljša slovenska biatlonka, pred njo je le Andreja Koblar. Brankovičevi na tekmah najvišje ravni ni uspelo zmagati, udeležila pa se je kar štirih olimpijskih iger, a njena največja zmaga je bila v boju z zahrbtno boleznijo, rada poudari. V najtežjem obdobju, ko je bila skoraj zlomljena, se je na prigovarjanje dobre prijateljice, tekaške šampionke Petre Majdič, odločila napisati avtobiografijo s pomenljivim naslovom Peta olimpijada. "Pisanje je bilo zame naravnost terapevtska izkušnja," pravi.
V našem pogovoru se nismo mogli izogniti aktualni temi − novi pridobitvi slovenske biatlonske reprezentance in nekdanji odlični tekačici na smučeh Anamariji Lampič. Glede na to, da bo v tej zimi Planica gostila enega od največjih športnih dogodkov na naših tleh, svetovno nordijsko prvenstvo, je namreč še v zraku vprašanje, ali se bo Lampičeva morda vsaj začasno vrnila v svojo izvorno disciplino in tekmovala na velikem spektaklu. Govori se tudi o tem, da naj bi tekaška tekma svetovnega prvenstva zanimala tudi najboljšega slovenskega biatlonca Jakova Faka.
"V biatlonski reprezentanci smo povsem odprti za te stvari, o tem sploh ni debate," pravi in dodaja: "Mislim, da je tekmovanje, kot je domače svetovno prvenstvo, velika priložnost in čast za vsakega tekmovalca. Za tek na smučeh je to najbrž edinstven dogodek. Mi smo odprti, bo pa to na koncu vendarle odločitev tekmovalcev samih."
V zadnjem obdobju so se zaradi prestopa Anamarije Lampič med biatlonke spet pojavile manjše napetosti med panogama, to pa ni nič novega. Zakaj se to dogaja?
Dejstvo je, da vsi biatlonci začnemo kot tekači. Ta evolucija je pravzaprav logična, saj v Sloveniji nimamo kluba, ki bi se specializiral samo za biatlon. Nekateri tekaški klubi se mu posvečajo malo bolj temu, drugi malo manj, vsi pa načeloma začnemo kot tekači. Še najbolj se prav biatlonu posvečajo v klubih Cerknica, Loška dolina, preostali so predvsem tekaški.
Biatloncem so že v preteklosti večkrat očitali, da kradejo tekače, a ne gre za to. Ves čas se trudimo vzpostaviti nekakšno sodelovanje, pa ne gre. Ampak tudi nikjer na svetu ni kakšnega prav močnega sodelovanja. Skupne imamo lahko kakšne anaerobne priprave, sicer pa gre za drugačna športa, da se treningov ne da združevati. Pa še dve mednarodni zvezi sta, katerih delovanje je zelo različno, od pomoči, podpore nacionalnim zvezam do marsičesa drugega. Je drugače. IBU je vrhunska organizacija.
"Reprezentance si preprosto ne morejo kar "krasti" tekmovalcev, ti imajo namreč vselej sami možnost odločitve."
Tudi tekači sami so zelo naklonjeni povezovanju, a še nihče pa ni prišel s kakšnim predlogom, kako to konkretizirati. Mi imamo na državnih prvenstvih na startu 200 tekmovalcev, da bi se združevali še s tekom, bi bilo že logistično zelo težko izpeljati tekmovanja. Morda smo v tem pogledu celo malce problematični, saj iz biatlona lahko vsakdo preide na tek, medtem ko ne more kar vsak tekač prijeti puške in streljati. To je vendarle orožje, za rokovanje z orožjem pa obstajajo stroga pravila. Zagotoviti je treba največjo varnost, in tukaj se ne moremo šaliti. Že kapacitete strelišč so omejene, pa tudi vsak nima svoje puške.
Preučujemo vse to, ampak logistika ne znese. Absolutno pa podpiramo in ozaveščamo o tem, da je osnova smučarskega teka klasika, in dejstvo je, da biatlonci premalo tečemo klasiko. Zato je toliko pomembnejše, da imajo otroci to podlago iz tekaških klubov. Najti en pravi koncept, ki bi pil vodo za obe strani … Ni se še našel junak, ki bi to "poštudiral". Če bi se, bi v svetu to že s koristjo izkoriščali. Ampak ni tako enostavno.
Absolutno pa podpiramo to, da se otroci socializirajo, tekači in biatlonci skupaj, da se sploh spoznajo med seboj, spoznajo panogi. Nisem pa za to, da eden reče, da bo pa biatlonec, pa potem čez dve leti preneha s športom. Podpiram pa to, da bi se delali kakšni skupni tabori, denimo na Pokljuki, da bi se družili, delali kros pohode v hribe skupaj, kar bi bilo povsem izvedljivo, nato pa bi se ločili na tekaški in biatlonski del za bolj usmerjene treninge.
Ta prehod ste ne nazadnje doživeli tudi sami. Tudi vi ste začeli z disciplino smučarski tek.
Tako je. Takrat, pri mojem prehodu, se je začela ta drama s "krajo" tekačev. Ampak reprezentance si preprosto ne morejo kar "krasti" tekmovalcev, ti imajo namreč vselej sami možnost odločitve. Delajo v klubih in se nato sami odločijo.
Kako in zakaj pa ste se odločili vi? "Ukradel", kot pravite, vas ni nihče.
Mene so povabili. V teku sem bila tedaj dve leti in sem s svojo zagnanostjo zelo hitro napredovala. Morda prav to zagnanost pogrešam pri današnjih otrocih. Mi nismo ničesar pričakovali, danes pa vsak, ki že samo začne s treningi, pričakuje, da mu bo kar na pladnju vse prineseno. Pogrešam to pripadnost panogi, pripadnost treningu, klubu, voljo, željo, potrebo po tem, da treniraš. Pa to ni povezano s kakšnimi rezultati, sploh ne. Že samo to, da prideš z veseljem na trening, da si tam zagrizen, vesten, da aktivno sodeluješ. Moja generacija, skupaj z mano, je prav zaradi takšnega odnosa hitro napredovala.
V biatlon pa so me zvabili, ko so si zastavili projekt ženske štafete na olimpijskih igrah v Naganu. Takrat so mene in še pet deklet "ukradli" s smučarskega teka. Ukradli v narekovajih zato, ker smo imela dekleta priložnost reči da ali ne. Jaz sem se za prestop odločila zaradi boljših pogojev za trening, večje možnosti napredka, in to se je izkazalo za življenjsko odločitev. Tega, da se mi bo življenje tako spremenilo, v tistem trenutku seveda nisem pričakovala, je pa morda tudi ta odgovornost, da sprejmeš takšno določitev, za današnjo mladino morda pretežka.
"Življenje je lepo," danes rada poudarja štirikratna slovenska olimpijka.
Ne vem. Mene takrat doma ni bilo po 250 dni na leto, pa ob tem delati še šolo ... Večkrat me obtožijo, da sem staromodna, pa je morda nekaj na tem, ampak ves čas poudarjam, da je bila šola v mojih časih glede na danes kot noč in dan. Danes imajo vse zapiske na voljo prek računalnikov, pouk lahko obiskujejo prek Zooma, predavanja dobijo posneta, vsakdo ima pametni telefon in lahko predavanja posluša v kombiju. Včasih ničesar od tega ni bilo, do zapiskov je bilo težko priti, v šolo sem hodila predvsem zato, da sem nabrala zapiske in jih kopirala, takrat si bil največji "car", če si dobil poceni kopije.
Vselej, tako nekoč kot danes, pa je tvoja odločitev, kako boš izkoristil svoj čas. Za igrice, družbene medije in podobne stvari, ali pa se boš vsak dan po treningu uro ali dve še malo učil. Generacije pa so drugačne in tudi mi moramo do njih pristopati drugače, a možnosti vendarle imajo. So pa to generacije, ki hočejo vse takoj, če morajo malo počakati, že ni več fino.
Ta neučakanost je uničujoča tudi pri rezultatih, ki pač ne pridejo čez noč. Šport je namreč garanje. To je res dolg proces. Vprašati se je treba, kaj te žene, da sploh pristopiš k športu. Je to res tvoja notranja motivacija, tvoja želja, da se želiš preveriti, koliko si sposoben, se nato nadgraditi, izboljšati, videti, kam te lahko to popelje, ali pa je samo to, da dobiš status športnika in bundo, prvič, ko ti ne gre, pa obupaš.
V avtobiografiji Peta olimpijada izlila dušo na papir
"V knjigi sem predstavila, kaj lahko starši doživljajo ob otroku, ki želi postati vrhunski športnik. Tudi trenerji, ki so prebrali knjigo in so bili sami športniki, so mi povedali, da nikoli niso dobili takšnega vpogleda v to, kaj športnik dejansko doživlja. Od športnikov niso dobili prave povratne informacije, tukaj pa dejansko lahko zelo nazorno vidijo, kako sem jaz to doživljala, kaj se dogaja v glavah športnikov. Pa kakšna je bila ta podpora pri meni doma. Kako pomembna je ta sicer nevidna podpora. Športniki pa tudi rekreativci lahko vidijo in podoživijo, kaj pomeni svetovni pokal ter kaj vse se tam dogaja v ozadju. Da čakaš smuči pet minut pred startom. Pa kaj se mi je v glavi dogajalo, ko sem zgrešila tisti peti strel in tako naprej. Zelo nazorno sem opisala te stvari, o katerih se malo govori," o vsebini knjige pove avtorica.
Kaj pa je bila pri vas ta motivacija za šport?
Vsekakor je to, zdaj, ko razmišljam za nazaj, da je pomembno, iz kakšnega okolja prihajaš. Je velika razlika, čeprav ni ravno pravilo, med otroki, ki prihajajo iz vasi, s kakšne kmetije, delovnega okolja, s tistimi iz bloka. Prvi so le malo bolj navajeni trdega dela, pa ne trdim, da tistim iz bloka ne more uspeti. Drugi dejavnik je zagotovo vzgoja doma, značaj, ki ga imaš, kot tretje pa ta želja, kaj si želiš doseči. Če je želja samo denar, češ da bom igral nogomet, da postanem bogat kot Jan Oblak, je to že v startu povsem zgrešena motivacija. Tebi mora biti glavna želja želja po napredku, po spoznavanju nečesa novega, po učenju.
Ko se sama za nekaj odločim, potem grem v to stoodstotno. Za biatlon se nisem odločila zato, da bi bila olimpijska prvakinja, o tem nisem razmišljala. Tudi talent nisem bila. Ampak ko enkrat začneš, se trudiš, potem počasi napreduješ, dobiš medaljo na državnem prvenstvu in se trudiš še bolj. Tako rasteš. Iščeš pri sebi, kje lahko še napreduješ, kje imaš rezerve, tako pridejo uspehi. Dobro, uspehi, reciva raje zadovoljivi rezultati, pri katerih dojameš, da se vsak trud povrne.
"Če je želja samo denar, češ da bom igral nogomet, da postanem bogat kot Jan Oblak, je to že v startu povsem zgrešena motivacija."
Ko pa pridejo rezultati, se ta igra vendarle spremeni. Z rezultati pridejo višja pričakovanja, zahteve, ambicije … Pa tudi zunanji pritiski.
Da, ko prideš do rezultatov, te pa potem potegne v to. Dejansko "padeš v to" in ne razmišljaš več o ničemer. Živiš v nekem svojem mehurčku. Sama nisem razmišljala, kaj počnejo moji sošolci. Prideš do tega spoznanja. Ko si star 18 let, pridejo že mednarodne tekme, in če takrat nisi že čisto "notri" in živiš popolnoma športno življenje, potem ta pot ne bo prava. Če je ob koncu tedna tekma v Avstriji, ti pa razmišljaš, kako tvoji prijatelji "žurajo", je težko uspeti. Sprostitev je seveda pomembna, družaben tudi moraš biti, ampak če te to obremenjuje, je problem.
Vrhunski športniki ste vendarle mentalno drugje. Tega pa najbrž ni mogoče kar preslikati v normalno življenje.
Res je, vrhunski športniki so malce posebni, da ne rečem kar malo čudni. To ne nazadnje moraš biti. To ni normalno stanje, svoje telo si sposoben tako prignati prek normalnih omejitev, da preprosto moraš biti malo čuden, malo obseden, tega normalni ljudje ne počnejo. Ampak ker si tako notri v tem mehurčku, druge možnosti sploh nimaš. Ko se je sezona pri meni končala, sploh ni bilo preklopa, samo poračun, aha, tole in tole je bilo v redu, to je treba še izboljšati in se takoj lotiti dela naprej.
Ena tekma za drugo, en trening za drugim, ves čas. To je to življenje. To ni nič drugega kot spanje, treniranje in hrana. Da to zdržiš, moraš biti čudak. Pa še tu se vidi razlika, ali si dober ali popoln. Tudi kakšen vrhunski športnik ne zna čez neko bolečino ali pa iskati tistih malih detajlov, ki omogočajo napredek. Mnogi pridejo do neke ravni, do vrha preskoka, nato pa ne zmorejo več. Morda je to fiziološko, da njihovo telo ne zmore, večinoma pa je to psiha. Vsi v svetovnem pokalu trenirajo kot norci, tudi tisti, ki se uvrščajo na rep stoterice. Vsi garajo, na tekmah je mesarsko klanje, tu so še pritiski medijev, sponzorjev, navijačev. Boljši kot si, večje so obveznosti. Tudi zato je vse več tistih, tudi zares vrhunskih na olimpijski ravni, ki zapadejo v depresijo. Da to zdržiš, moraš biti trden. To so ekstremni pogoji, pritiska ne delaš samo nase, nate ga delajo še drugi. Potem iščeš tiste malenkosti, nove procese treninga, regeneracija se začne slabšati, odločati se moraš ali več počivati, več trenirati … To je popolna predanost, ki je brez podpore doma povsem nemogoča. Vse pa se začne že spodaj, da to podporo dobi otrok že na začetku, s tem potem lahko raste. Če pa te že v startu zatrejo, pa …
Vse napreduje, tehnologija, oprema, dosežki, ampak ljudje ostajamo enaki, ne moremo vsega dohajati. Brez te želje, da greš rad na trening, da si pripravljen delati, brez tega ne moreš niti začeti.
Najboljše ločijo zgolj malenkosti, odloča pa psihološka trdnost. V tem pogledu pa morda malce pomaga, če je tekmovalec malce bolj flegmatičen, kot če ga vsak zaplet in neuspeh iztiri.
V katero kategorijo pa spadate vi?
Jaz sem nekakšna mešanica tega. Neuspehi me niso potrli tako, da naslednji dan ne bi mogla tekmovati. To sem znala presekati. Vsak dan je nov štart. Saj se te dotakne nekje znotraj, ampak na splošno sem morala veliko bolj delati na tej psihični ravni, priprave na tekme, streljanje, fokus, vizualizacije, trdnost. To je bilo moje področje in na tem sem morala delati kot norec. Pa to ni nikjer vidno, v nobenem načrtu ne piše. Nikjer ni zabeleženo, da sem se morala dve uri na dan s tem ukvarjati.
"Vrhunski športniki so malce posebni, da ne rečem kar malo čudni. To ne nazadnje moraš biti. To ni normalno stanje."
So vas morda porazi še podžigali?
O ja, seveda. Vedno sem iskala, kaj je šlo narobe. Moji rezultati so se prevesili, ko sem začela analizirati svoje dnevne treninge, sama. S pomočjo psihologov, trenerjev, ampak sama sem beležila, kaj se je dnevno dogajalo na treningih, kako je šlo, kakšna je bila vizualizacija in kakšna resničnost. Koliko je bilo izvedeno, zakaj ni bilo, kaj je šlo narobe … Ko to analiziraš, greš na lažje na treninge. In o tem smo se celo šalili, ali greš na trening ali si prišel trenirat.
Ko pa si na vrhunski ravni, pa je tako ali tako treba dati na vsakem treningu 120 odstotkov. Enkrat sem bila na treningu Tine Maze. Uf, to je bilo … Ona ni ene uteži dvignila, enega odskoka naredila, da to ne bi bilo 150-odstotno. Morda je na individualnih treningih to nekoliko lažje, ampak v ekipi se pa zato spodbujamo. Čeprav je včasih težko. Kot primer lahko navedem, da napišem program za deset tekmovalcev za moč, desetkrat petnajst ponovitev, pa dve minuti premora ... To enim ustreza, drugi pa so že po dveh minutah naveličani. Potem lahko pride pri nekaterih do poškodb, medtem ko bi drugi potrebovali še več treninga. Ampak o tem se je treba pogovarjati, trener mora vedeti, kaj komu ustreza.
V tem pogledu pa so se metode treninga zagotovo spremenile, več je te individualizacije …
To je res, tudi zato je treba današnje generacije razumeti malce drugače, ubrati tudi malce drugačen pristop pri delu z njimi, ampak vložek v trening pa se ni spremenil čisto nič. Število ur, ki jih moraš opraviti, je ostalo isto, to moraš pač opraviti. Brez treninga ne gre. Na treningu mora biti težko, bolijo noge, tam je tudi čas, da to presežeš.
Zagotovo je v športu, predvsem vrhunskem, nadvse pomembna tudi ta tekmovalnost.
Seveda, brez tega ne gre, pa ves čas moraš biti v konfliktu z nekom, ta tekmovalnost je tisto, kar te premika. Mislim, da je za naši dve dekleti (članici reprezentance A Polono in Živo Klemenčič, op. p.) to, da je prišla Ana (Anamarija Lampič, op. p.), odlično. Vesta, da če ne bosta dobro tekli, ne bo nič. Zavedata se, da Ana dobro teče. Morali se bosta potruditi, da jo premagata. In to je odlično. Zdaj bomo videli, kje smo, na vsakem treningu bo boj, boj, boj.
Ta konflikt, ki ga omenjate, je zanimiv. Tudi sloviti Michael Jordan, kot je bilo mogoče videti v tistem dokumentarnem filmu Zadnji ples, je imel to močno izraženo. Če ni bilo obstoječega konflikta, si ga je preprosto izmislil, češ, ta me je pogledal čudno, izkazal mi je nespoštovanje, zato ga bom uničil na igrišču …
Natanko tako, na treningu lahko samega sebe pripraviš do tega, da se spraviš v stresen položaj. Trening in tekma pa sta dva različna pojma. Na treningih vsi dobro streljamo, na tekmah pa … Pa vse naredimo isto. To je res ogromna razlika. In na treningih se lahko sam prisiliš v to, če že nimaš trenerja, ki bi to znal. Eni znajo, te sprovocirajo, nekateri te sposobnosti nimajo. Ko kakšen strel na primer zgrešiš, si sam prikličeš neke občutke, ki ti nato pomagajo, da se bolj osredotočiš. Da se popraviš, nadgradiš. Tega morda niti nihče ne opazi, vse to se dogaja v glavi.
Bili ste del zadnje bolj robustne generacije slovenskih biatlonk, tekmovali ste ob Andreji Mali, Teji Gregorin, Dijani Grudiček, Luciji Larisi ...
Andreja in Lucija sta že bili biatlonki, ko sem prišla v biatlon, z menoj pa so prišle še Matejka Mohorič, Nuša Žibert, Aleksandra Lanišek in Urška Dolinarjeva. Počasi smo potem odpadale. Rekla bom, da je imela večina deklet več talenta od mene, sploh Aleksandra, Matejka tudi. Kar zadeva strelski del, so bile daleč pred menoj. Jaz sem bila za streljanje popoln antitalent. Popoln! Ampak nato sem napredovala. Z malo talenta bi mi bilo zagotovo lažje, ampak odločilna je bila vztrajnost. Za vsako oceno v šoli sem se morala zelo truditi, nič mi ni padlo iz rokava, menim, da sem bila že zaradi tega bolje pripravljena na izzive v športu. Dobro sem se zavedala, da brez dela ni nič. Morda sem delala preveč, ampak se tega zavedam šele zdaj. V vsakem primeru nikoli ne pričakujem, da mi bo kaj podarjeno, za vse se je treba truditi, za vse sponzorje, za rezultate, za šolo. Starši mi niso nič dali, bili smo normalna kmečka družina, imela pa sem vso podporo. Vozili so me na treninge, bil je denar za smuči, za hrano, to je pa to. Morda pri večini ni tako.
"Z malo talenta bi mi bilo zagotovo lažje, ampak odločilna je bila vztrajnost."
To, da niste bili nadarjeni za streljanje, je morda odlična novica za Anamarijo Lampič. Kljub temu hendikepu ste namreč postali druga najboljša slovenska biatlonka v zgodovini.
Morda res. Takole razmišljam. Če je morala prestopiti, je izbrala res pravi trenutek. Zato, ker je prišel Ricco (Gross, nov glavni trener biatlonske reprezentance, op. p.), ki ima izkušnje s takšnimi prestopi in ima s takšnimi tekmovalkami tudi uspehe. Če ji bo kdo lahko pomagal, je to on. Stvari so zastavljene idealno, kocke so se ji popolnoma sestavile. Zdaj je vprašanje samo še, ali ji bo uspelo. Za zdaj kaže tako. Strelja s 75-odstotno natančnostjo, kar je za novinko, ki se s tem ukvarja pol leta, super. Ana s to svojo sproščenostjo tudi lažje hodi čez te ovire, natanko ve, v kaj se je podala, četudi je stopila v težke čevlje. Ne vem pa, ne znam si sama razložiti, kako je, če si tako vrhunski tekmovalec in spet začneš z ničle nekje drugje. Zanima me, kako bo to videti. Ta "zanima me" tudi njo vleče naprej in je njena motivacija. Realnost pa bo vidna kmalu.
Sama sem imela ob sebi Andrejo (Grašič, pozneje Koblar, op. p.), ki me je vlekla naprej, čeprav danes razmišljam, da sem se morda preveč podredila in bi se verjetno moja kariera drugače izšla, če bi bila takrat bolj postavljena kot oseba. Ampak stara sem bila 15 let. Anamarija ima zagotovo dobre možnosti s tem delom, informacijami, dopolnjevanjem – veliko izkušenih tekmovalcev je v reprezentanci, stvari jo zanimajo, veliko sprašuje. Ima idealne možnosti.
Podrejala se zagotovo ne bo, ima že izdelano osebnost, izkušnje z največjih tekmovanj, izziva se zagotovo ne bo ustrašila …
Bo pa zanimivo, kako se bo spopadla z drugačnimi razmerami. To je nova stvar zanjo, vemo, da sta biatlon in tek na različnih ravneh tudi pri organizaciji tekmovanj. Morda ji bo to celo bolj ustrezalo, v biatlonu je vse bolj strogo, medtem ko je v teku, recimo temu, bolj sproščeno. Navaditi se bo morala na nekatere stvari, tukaj so še ogrevanje, mraz, pa puška, ki ti podre tehniko teka, to so stvari, ki so zanjo nove. Tudi najkrajša biatlonska tekma ima sedem kilometrov in pol. Dinamika treninga je drugačna, to bodo seveda izzivi zanjo. Zanimivo bo videti tudi, kaj dela psiha, ko pride kot šampionka na tekmovanje, kjer bo sprva dosegala 70., 80., stoto mesto. Če se tekmovalec zaveda, da je to samo prehodno obdobje, faza, je to enkratno, če pa se te začne malo dotikati, pa postaneš nervozen in izgubiš samozavest. Vse je v glavi.
Vodenje slovenske reprezentance je prevzel sloviti Nemec Ricco Gross. Zdi se, kot da postavlja širši strokovni štab, vključuje nekdanje tekmovalce, vzpostavlja nov sistem. Do zdaj smo bili bolj navajeni enega generala …
Najboljša stvar pri Riccu je, da je brez zgodovine v našem okolju. Do nikogar ne čuti nobenih zamer in obratno. To je dobra stvar pri nas v Sloveniji. Obenem tudi prvi trener, ki prekaša Jaka (Jakova Faka, op. p.), našega najboljšega tekmovalca. Nima diktature, ima pa pravzaprav vse spoštovanje. Njemu nihče ne more reči, kaj boš ti govoril, saj sem boljši od tebe. Je že v zrelih letih z ogromno svojimi tekmovalnimi in trenerskimi izkušnjami. Ima dober položaj, pri menjavi vodstva pa je bil poudarek tudi na komunikaciji. Moja želja je predvsem, da dam tekmovalcem tisto, česar sama nisem imela, in čutim, da bi jim lahko koristilo. Pa da ob tem ostanem jaz in pravzaprav niti v e-pošti nisem samo kak funkcionar, ampak začutijo, da je med nami neka globlja povezava. Pa naj gre samo za vljudnost, spoštovanje, z iskrenim vprašanjem, kako si, kako gre …
"Moja želja je predvsem, da dam tekmovalcem tisto, česar sama nisem imela, in čutim, da bi jim lahko koristilo."
Ricco je pa iz nemške šole, do potankosti profesionalen, zelo rad ima tabelice, analize in te stvari. Na ta račun se že kar malo šalijo. Ne pride na kosilo, če ne naredi analize po treningu. Zelo pa jih povezuje in njegova bistvena naloga je, tako je rekel, da zgradi kemijo v ekipi. To gradi prek nogometa, iger. Ne pomnim, kdaj smo nazadnje igrali nogomet. Nekoč je bilo to nekaj nezaslišanega, češ, zvil si boš gleženj, se poškodoval pri neumnosti. Njegova filozofija pa je: kje pa boš drugje naredil toliko hitrih in eksplozivnih treningov kot tu, ko moraš steči za žogo. Poleg tega še povezuje, vključuje B-ekipo, mladinsko. Ko so na Pokljuki, se pogovarjajo s tekmovalci, trenerji, ni tega odnosa, češ, mi smo A-ekipa, za vas pa nas ne briga. Gradijo, razmišljajo, koga poslati na tekmo. Ima vpogled v prihodnost, kaj bo, kako bo. Avgusta je že približno vedel, koga poslati na katero tekmovanje in podobno.
Kar mi je všeč, je tudi to, da ni v ospredju le svetovni pokal – zagotovo je treba skrbeti za to, da imamo točke v pokalu narodov in kvoto tekmovalcev za svetovni pokal – , ampak ogromno temelji na tem, da se tekmovalci kalijo na nižjih ravneh. Da tam spoznavajo biatlon in si gradijo samozavest, ne tako, kot se je naredilo na primer z mano. Tekmovala nisem na pravzaprav nobenih nižjih tekmah, dali so me v svetovni pokal, v to mesarsko klanje, potem sem prišla na mladinsko svetovno prvenstvo, na katerem bi morala glede na svoje rezultate z lahkoto vzeti medaljo, a kaj, ko je bilo to zame nekaj novega. Tam nisem nikogar poznala, zame je bil to stres, prišla sem in pogorela.
Zdaj je sistem tak, da startajo v nižjih pokalih, postopoma nabirajo izkušnje. Tudi ko enkrat prideš do A-ekipe, ni zagotovila, da ne greš več nazaj v pokal IBU. Zelo odprt sistem se vzpostavlja.
Omenim lahko tudi primer razvajenosti. V reprezentanci imamo svojega kuharja, ki potuje z nami na tekme, ampak če bi mi prej rekli, da gremo kam brez svojega kuharja in da si bomo v apartmajih sami kuhali, bi bil odziv: Kaj ste nori?! Ampak Ricco je naredil prav to, šel je na priprave v Nemčijo brez kuharja. Rekel je, saj ste ekipa, tako se povezujemo. Naredil je trening tekmo in tisti, ki je bil najslabši, je kuhal. Ali pa tisti, ki strelja najpočasneje, pomiva posodo. Tako ustvarja malo pritiska, malo tekmovalnosti in nihče se ne pritožuje. Če bi Ivek (vzdevek Janeza Mariča, op. p.) lani rekel, da bo šel kam brez kuharja, bi ga takoj odstavili.
Nazaj smo dobili Jako, predvsem pa Alexa (Cisarja, op. p.). Polno sta vpeta v proces. Jaka se je vrnil na malo drugačen način. Ricco ima sistem tri dni treninga na Pokljuki, potem greš domov in sam treniraš, pa nato spet tri dni Pokljuke in tako naprej. Za tri dni imaš motivacijo, si osredotočen. Povedali smo mu, da smo mi hodili na priprave za 14 dni, pa je rekel, da je to strel v glavo, da imaš že po tednu dni vsega dovolj.
Jakov Fak pri trenerjih vedno išče tisto, kar v tistem trenutku potrebuje. Je zdaj zaznal, da je to Grossov sistem?
Očitno ga je to pritegnilo, Ricco ga razume, usedla sta se in dala karte na mizo. Jaka je bolj družinski človek in si želi čim več časa preživeti doma, Ricco mu to omogoča. Tudi temu intervalnemu, tridnevnemu režimu treningov se je zato zlahka prilagodil, ustreza mu. Jaka je za zdaj super, malo je bilo težav, ker se res naleze čisto vsakega virusa, zato res upam, da mu bo zdravje služilo skozi zimo. Če bo tako, bo vse OK. On veliko razmišlja, je odprt. Mogoče te malce težje spusti blizu, kar pa je za tekmovalca njegovega kova tudi nekako logično. Ampak ko ti zaupa, je to to. Tudi na priprave prihaja, ostaja v ekipi in je tudi pomemben vzornik mladim članom. Jaka je vodja, mladi pa mu mora slediti.
"Šport je krut in če ne zdržiš tega "klanja" v reprezentanci, potem tudi v svetovnem pokalu nimaš kaj početi."
Hkrati pa za mlade pomeni tudi izziv. Že s tem, da mu sledijo, obenem pa se ustvarja napetost, saj nimajo vsi zagotovljenega nastopa. Imamo pet mest, njih je šest, eden bo vedno izpadel. Borba bo za mesto v svetovnem pokalu. Tudi ti mladi se malo "koljejo" med sabo, kar je super, pa če se sliši še tako grobo. Šport je krut in če ne zdržiš tega "klanja" v reprezentanci, potem tudi v svetovnem pokalu nimaš kaj početi. Kako se boš boril za medaljo na svetovnem prvenstvu? Tukaj se kališ v tem. Saj bo razočaranje, ko se nekdo ne bo uvrstil v svetovni pokal, ampak tudi to je motivacija, če znaš to pravilno vzeti. Na tekmi naredi vse, kar lahko, da ne boš prišel v cilj in razmišljal: joj, tam bi pa lahko naredil to in to. Če daš vse, potem si ne moreš ničesar očitati, tudi če si 25. ali 50. To je to, to je tvoja raven, potem si lahko miren ter se lotiš izboljšanja.
Pri ženskah je bilo v zadnjih letih nekaj težav s pregorelostjo, Lili Drčar, Urška Poje … Se je nadarjene mlade tekmovalke res uničevalo? V vaših časih se o takšnih stvareh ni niti govorilo.
Da, me smo bile zadnja robustna generacija. Ne vem, kaj nam je bilo, imele smo neko rivalstvo in ko enkrat padeš v to, si rečeš: bom zdaj jaz mevža? Ne! Seveda ne bom! Tako razmišljanje je že na treningih in se prenaša na tekme. V mojih časih ni bilo niti vprašanja o tem, da kdo ne bi šel na priprave, to bi bil polom. Prva stvar, ki me je je naučil Volodja (trener Vladimir Korolkevič, op. p.), ko sem mu 15. maja rekla, da imam šolo popoldne in ne morem na trening, je: Sezona je zate končana. Kako končana? Šele 15. maja smo. Ne, je vztrajal, konec je. En trening izpustiš zdaj, drugega drugič, pa se nabere, Sezona je končana, še preden se je sploh začela. Dekletom v svetovnem pokalu, pa pustimo zdaj kakšne atletinje, ampak v takem malo bolj garaškem športu in še mrazu kakšni lepotici z dolgimi nohti in mejkapom težko uspe. Izpustimo Dorotheo (južnotirolska biatlonka Dorothea Wierer, op. p.), ona zdaj že prodaja sebe, ampak v tem smislu. To niso atletinje, v tem športu sploh ni ženske energije, tudi tekmovalke se morajo boriti kot moški. V ženski naravi ni, da bi se izčrpala, moški so lovci in se grebejo za hrano. To "klanje" je bolj naravno moškim, ženske pa večinoma tega ne zmorejo. Še posebej, če nimajo pravega značaja in jim doma govorijo: joj, uboga si, pa ti je tega res treba?
Ampak neuspešni so bili pri nas v zadnjem obdobju prav vsi pristopi, tako tisti malo trši Uroša Velepca kot tudi mehkejša Tomaša Kosa in Andreje Mali.
Če si iz pravega testa, pač si. Če imaš dobro moko, kruh vedno nastane, četudi premehak ali pretrd. Če pa sploh nimaš sestavin, pa je težko. Meni gre precej na živce to tarnanje, ne morem tega, ne morem tistega … Česa ne moreš?! Če si premehak in enkrat padeš v to, potem pa še psiha ... Ne vem, zakaj je danes toliko duševnih težav, izgorelosti in tako naprej. Moje osebno mnenje je, da vse to izvira iz osebnih odnosov. Od dela pregoreti ne moreš. Potem bi bili vsi rudarji izgoreli. Dobro, imajo obrabe telesa in podobno, ampak mislim v tem psihičnem smislu. To je nesprejemanje. Trening sam po sebi ni težava, vse okrog njega je lahko. Tudi priprave na tekmo niso samo vizualizacija. Lahko vizualiziraš do potankosti, ampak kaj ti to pomaga, če se pred tekmo spreš s fantom?
Te izgorelosti se dogajajo zaradi odnosov, pritiskov na delovnem mestu, ženske morajo biti povsod super, super mame, super direktorice in ne vem, kaj še vse. Zakaj? Potem ne sprejemaš realnosti. Hočeš nekaj, pa tega ne dosežeš. Hočeš zmagati, pa izgubiš. Ne more zdaj ena Živa (Klemenčič, op. p.) čisto realistično pričakovati, da bo zmagala. Če hočeš samo zmago, pa je ne dobiš, se seveda zlomiš. Ti majhni koraki na poti so pomembni. Verjetno veliko ljudi obupa. Predstavljam si, da nekomu trenerji vbijajo v glavo: ti si super, ti dobro streljaš, ti boš zmagovala in se redno uvrščala med deseterico. Če to slišiš od trenerja, ki je avtoriteta, pa ti nato ne uspe, začneš dvomiti o sebi. Potem pa pridejo še kakšni vzorci iz otroštva, pa šola, ta morda ne gre, pa na maturi ne dosežeš tistega, kar si želiš, in se vse skupaj sesuje. Težko je pri teh mladih. Takim, ki se obremenjujejo s tem, da se niso vpisali na fakulteto, rečem, sto jih imaš, na eno se boš že vpisal.
"Od dela pregoreti ne moreš. Potem bi bili vsi rudarji izgoreli."
Kakšne so naše mlajše generacije biatlonk in biatloncev?
Imamo B-ekipo, ki ima vse pogoje za dobro delo, pravzaprav enake, kot jih ima reprezentanca. Ampak je pred temi še veliko dela. Je zelo prav, da imamo B-ekipo, predvsem zato, da malo zbada A-ekipo, da ne bi kdo mislil, da je njegov status zabetoniran. Ne, če boš slab, te bomo zamenjali, pa boš šel v pokal IBU ali v mladinski pokal. Lahko pa padeš tudi iz B-ekipe. Imamo primer Tais in Marka Vozlja, ki sta bila letos brez reprezentance. Trenirala sta sama, brez naše pomoči, ampak če zdaj pogledaš rezultate, ni nobene razlike. Tais je bila dvakrat na stopničkah na državnem prvenstvu. Potem se začne razprava. Ali je bila prej tako pretrenirana in je zdaj v optimalnem stanju? Je v istem trenažnem procesu, le da bolj sproščena? Pri Marku prav tako, treniral je sam, le tu in tam je prišel na kakšne skupne treninge, pa je isto kot leto pred tem, ko je imel na voljo vso podporo reprezentance, bil štirikrat v tujini na pripravah, dobil je vse prehranske dodatke in tako naprej. Pa je enako! Kje je zdaj ta težava? Zakaj? O tem smo debatirali tudi v strokovnem svetu. Ampak,kar želim poudariti, je to, da imata zdaj spet možnost, da prideta nazaj. Torej tudi, ko izpadeš iz reprezentance B, to ni dokončno, vrnitev je mogoča. To je tudi opozorilo za vse, vsakdo lahko povsem izpade, obenem pa ima možnost, da se vrne z dobrim odnosom. Če pa odneha, pa veš, da bi odnehal v vsakem primeru. To je tudi stvar miselnosti, kot pri Alexu, če te strezni, postaneš boljši, če pa se podreš, pa je tako ali tako vseeno.
Vi ste se vrnili v biatlon, med upokojitvijo in vrnitvijo pa ste doživeli za pet človeških življenj izkušenj, niti malo vse niso bile dobre. O tem ste ne nazadnje pisali tudi v avtobiografski knjigi Peta olimpijada. Kako lahko to težko obdobje povzamete na kratko, kako vas je izoblikovalo?
Po prvem porodu sem se še vrnila na tekmovanja, po drugem ne več. To je bil en tak moj … Nisem načrtovala, kdaj bom končala, nisem imela cilja, da bi na primer tekmovala do 30. leta. Razmišljala sem, da bom že začutila, ko bo pravi čas za konec, ampak ko so prišli otroci, sem njih in družino postavila kot svojo prioriteto in vrednoto in se odpovedala biatlonu. No, morda je celo zato nato prišla ločitev, ki me je res prizadela. Izgubila sem namreč ravno to vrednoto, to prioriteto, zaradi katere sem se odpovedala športu. Družinska celica je razpadla. To me je res sesulo. Takrat sem se prvič počutila nemočno. Tudi moje telo je zaradi preobilice stresa začelo propadati. Res ni bila lepa ločitev. Ko sem se vsaj malo pobrala, ostala sama z dvema otrokoma in posojili, sem si rekla, evo, zdaj je to vse, to sem preživela, bil je proces v mojem življenju, ki sem ga odkljukala, sklenila. Težko je, ampak življenje gre naprej. No, pa sem nato še zbolela.
To je nekaj podobnega kot v športu. Na treningih smo včasih zelo utrujeni, pa tega niti ne opazimo. Tisti dan, ko imaš počitek, pa se komaj premikaš. Tako vidiš, kako zelo izčrpavamo telo. In tukaj sem doživela isto. Ko sem se malo sprostila, si rekla, no, to smo preživeli, gremo naprej, me je presekala še bolezen. Ko te adrenalin drži nad vodo, gre, ko pa greš na dopust in adrenalin popusti, pa je bum. Udarec. Vidiš, kako je bilo telo izčrpano, kakšne posledice sem mu povzročila že skozi kariero.
"Ko sem se malo sprostila, si rekla, no, to smo preživeli, gremo naprej, me je presekala še bolezen."
Premagovati to bolezen je bilo zahtevno, ampak sem se je lotila po športno. Dobra fizična pripravljenost mi je zagotovo pomagala. Vedela sem, da je vztrajnost rešitev, vedela, da je to tek na dolge proge, nova bitka, nova tekma. Sledila sem navodilom zdravnika, svojega onkologa sem imela kot trenerja, sledila sem njegovim navodilom. Ali je bilo to dobro ali ne, ni pomembno. To je bila moja odločitev in tega sem se držala, poglabljala se nisem, "guglala" nisem, nisem se spraševala, zakaj jaz, ampak sem vse skupaj vzela kot priložnost za napredek.
Tukaj se je ta povezava s športom, delovne navade, borbenost, kako se motiviraš, kako vzdržuješ mentalno trdnost, mislim, izkazala meni v prid. Da je minilo precej tekoče. Brez zapletov. Potem sem bila zelo dolgo na bolniškem dopustu, dejstvo je tudi, da te bolezen spremeni.
Kar pa sem dobila od vsega tega? Česa sem se naučila? Če pogledam nazaj, kaj je šlo narobe v moji karieri, je zagotovo to, da sem že kot mlada tekmovalka ostala brez menstruacije, to pa se je nekako spregledalo. Danes polnomočno ozaveščena predavam na to temo, da je dekle brez menstruacije ogromen alarm, ki se ga nikakor ne sme spregledati. Če se to zgodi, če se to dogaja, se je treba nemudoma odzvati. Ampak takrat je bilo to kar nekaj, nihče se ni vtikal v to, sledili smo hormonski terapiji zdravnika, tedaj se je povsem spremenilo tudi moje telo, zredila sem se. Pa tudi to je šlo kar gladko mimo. Marsikdo bi v tistem trenutku na mojem mestu odnehal, jaz pa se ne spomnim, da bi kdaj sploh pomislila na kaj takšnega. Šla sem skozi proces in šli smo naprej.
Prav tu se pokaže ta pomembnost komunikacije. Zdaj vem, da ti prav noben trener ne zna določiti optimalnega treninga, če ti z njim ne komuniciraš. Če ne dobi povratnih informacij, kako se odzoveš na intervalni trening, preprosto ne more pripraviti optimalnega programa. Treba se je povezovati, trener mora biti kot tvoj oče, o nekaterih stvareh o tebi ve celo več kot tvoj oče. Vedeti mora, ali si se sprl doma, kako se počutiš, vse to vpliva na proces treninga. Ne moreš samo reči, danes ne bom treniral, ne ljubi se mi. To nima smisla. Povedati moraš, poslušaj, zgodilo se mi je to in to, nisem v najboljši koži, lahko kaj naredimo.
No, ja, to sem preživela, življenje zdaj dojemam drugače, s hvaležnostjo, vsak dan je priložnost za napredek, učenje, nova doživetja. Že to, da sem tukaj, je super, kaj pa mi je hudega? Da, saj delam v pisarni za računalnikom in je dela veliko, ampak kaj lahko me sploh ne bi bilo tukaj. Kaj lahko ne bi mogla niti sedeti v pisarni. Ta psihološka trdnost je zagotovo nekaj, kar mi je dal šport.
Marsikdo mi reče, da morajo biti največja motivacija prav otroci. So motivacija, zagotovo! Ampak moraš vendarle imeti to motivacijo tudi globoko v sebi. Moraš si želeti: jaz hočem še priti na Triglav, jaz hočem še zlesti na Mont Blanc. JAZ hočem, JAZ, JAZ! To je moja motivacija, da sem ostala tukaj. Narobe je, ko ljudje mislijo, da je dovolj biti pozitiven, da ozdraviš. Samo pozitivnost te zagotovo ne bo pozdravila, ti bo pa vsekakor pomagala, da boš kakšen stranski učinek pravega zdravljenja prenesel nekoliko lažje. To je to, pomaga ti v bitki, ampak samo po sebi ni dovolj. Moj rak je morda tudi posledica tega športa, garanja, morate vedeti, da sem šla prek vseh mej. Nisem trenirala po trenerjevem programu, če mi je napisal dve uri, sem jaz trenirala dve uri in 15 minut. V glavi sem imela to, da če hočem biti najboljša, moram trenirati več, kot je zmagovalka. S tem pa sem se trošila.
"Vedela sem, da je vztrajnost rešitev, vedela, da je to tek na dolge proge, nova bitka, nova tekma."
Ampak zdaj ste na pravem mestu, z vsemi svojimi izkušnjami, s svojo življenjsko zgodbo, modrostjo, da poskrbite, da se prihajajoči rodovi temu izognejo.
Da, res je. Moja filozofija je tudi, da je biatlon meni veliko dal, vame se je ogromno vložilo, da sem prišla do teh rezultatov, in čutim se dolžno temu športu nekaj vrniti. Po bolezni sem sprejela, da te izkušnje še bolj vračam nazaj. Kaj pa ti pomagajo izkušnje, če jih zadržiš zase? Jaz jih že imam, meni ne koristijo več, nekomu drugemu pa bodo. Zakaj jih ne bi delila? Ker me jutri lahko ni več in te izkušnje gredo z mano. So pa taka dragocenost, da jih ne moreš kupiti, opisati, prebrati, moraš jih doživeti. Šele takrat jih resnično razumeš. Zdaj, ko mi kdo reče, da ga je strah, poponoma razumem, kaj hoče povedati, imam te izkušnje. Bolj si kompetenten, nekaj vem, tudi štirikrat sem bila na olimpijadi. Nekaj pa morda le lahko povem. Moja želja je predati, kar vem, lahko pa to le ponudim, drugi se morajo sami odločiti, ali to vzamejo, sprejmejo in kaj s tem naredijo. Vse, kar lahko naredim, je, da ponudim, s tem tudi odvežem svojo dušo. Želim si, da bi tekmovalci to mojo željo začutili, za zdaj pa je še prezgodaj govoriti o tem, ali resnično tudi res čutijo. Se moramo še malo bolje spoznati, mogoče se še nisem dovolj izpostavila, saj je bilo tu v pisarni ogromno dela, da smo splavali, da so stvari pod nadzorom.
Kaj torej počnete kot vodja biatlonskih reprezentanc?
Pravzaprav vse, česar se ne vidi (smeh, op. p.). Delo mi je sicer všeč, je dinamično, zanimivo, zame malce lažje, ker stvari poznam še iz tekmovalnih časov. Nekomu, ki ne pozna delovanja biatlona, bi bilo najbrž težje, ko mora na primer poklicati v Ruhpolding, se pozanimati o strelišču, pa kje spimo in podobno. Nekaj teh izkušenj imam od prej, seveda so tudi kakšne nove stvari. Ukvarjam se s prijavami na tekme, vnašanjem podatkov v sistem IBU, prijaviti je treba frekvence za radijske povezave, pa z logistiko, rezervacijami hotelov, vso birokracijo, kar zadeva tekmovalce, vsemi statusi, registracijami, kategorizacijami, da je vse urejeno. Tu so še rezervacija letalskih kart, pogovori z opremljevalci, naročanje opreme, bund in tako naprej, veliko je tega. Ves čas moraš biti v stiku s tekmovalci, kopije njihovih potnih listov zbiram že od maja. Natančno napišeš in se izgovarjajo, da so pozabili. Potem pa pri obilici drugih stvari pozabiš še ti in je težava.
V IBU (Mednarodni biatlonski zvezi, op. p.) jih je treba registrirati s certifikatom, integriteto, podpisano deklaracijo, potnimi listinami, vse to je treba vnesti v sistem. S tem je kar nekaj dela, potem so tu še potrdila o vpisu v šolo, dobava, naročila, strelivo ... Pokličejo me in zahtevajo stvari, sledijo računi, računovodstvo. Je dinamično, zdaj se uvajam v ta delovni proces po tako dolgem bolniškem dopustu. Moja zbranost ni več to, kar je nekoč bila, dobro je, da imam s. p., kjer je delovni čas bolj prilagodljiv, pa delam lahko do doma, si vzamem premor, ko mi začne vse migetati. Malo moram paziti nase, bistveno pa je, da si vzamem čas za rekreacijo, če bi dovolila, bi me to delo lahko posrkalo za 24 ur na dan. Dobro sodelujeva tudi z Globom (Tomas Globočnik, op. p.), ki ima bolj umirjen značaj. Ne vem pa, kaj bo prinesla prihodnost. Po karieri mi je malo manjkalo adrenalina, po bolezni pa sem ugotovila, da ne potrebujem nenehnega pritiska. Včasih sem potrebovala ekstremen napor, da sem lahko izklopila glavo, šla sem na kolo, gonila tako močno, da nisem več slišala misli. Zdaj je drugače. Moram pa migati.
3