Brez dlake na jeziku: V življenju športnika je veliko plati, ki jih ne razkazujemo na družbenih omrežjih

Foto: www.ijf.org Ko je leta 2017 začutil, da je v Celju dosegel svoj limit, se je danes 28-letni judoist Mihael Žgank iz Migojnic pri Žalcu s trebuhom za kruhom odpravil v Turčijo. In čeprav je moral zaradi svoje odločitve o prestopu v turško reprezentanco zaradi eksistence in boljših pogojev za delo požreti tudi kakšen zloben komentar in za kratek čas celo spremeniti ime, je zadovoljen z razvojem svoje kariere.

Svetovni podprvak v kategoriji do 90 kilogramov iz leta 2017, kar je največji slovenski uspeh v moškem judu, evropski prvak pod turško zastavo leta 2019, zmagovalec sredozemskih iger in iger islamskih držav leta 2022 gara za jasen cilj – želi si postati olimpijski prvak. Če mu to ni uspelo v Tokiu, se bo v lov na odličje podal še v Parizu leta 2024.

Žgank, ki je po izobrazbi inženir živilstva in prehrane, trenutno pa zaključuje študij na fakulteti za šport in telesno vzgojo v Beogradu, v prostem času veliko bere, izpopolnjuje svoje znanje turškega jezika, meditira, vizualizira, predvsem pa ogromno trenira. Svoja spoznanja o pomembnosti mentalne priprave želi predajati tudi drugim. S tem razlogom je lansiral spletno stran Zen Your Way, kjer predstavlja svojo zgodbo in vodene meditacije. 

Kdaj ste prišli do spoznanja, da je mentalna priprava pomemben del priprave vrhunskega športnika? Da niso dovolj samo "dril", fizična priprava, prehrana in regeneracija, ampak da je ključno poskrbeti tudi za glavo?

Že od nekdaj me je zanimala psihologija, in ko smo v srednješolskih letih, ko sem treniral pri Marjanu Fabjanu na Lopati, hodili po tekmah in nismo smeli imeti pri sebi mobilnih telefonov, sem s seboj nosil knjige.

Začel sem s Freudom, Jungom, se poglabljal v to, kaj se dogaja v naši podzavesti, potem pa me je to samo še vse bolj zanimalo. V tistem obdobju sem izbiral med študijem psihologije in fakultete za šport.

Kmalu sem ugotovil, da se da z meditacijo dostopati do delčkov naše podzavesti in nato ta spoznanja začel vnašati v svoj trening in v borbe na način, da sem si pošiljal signale oz. podzavestna sporočila. 

Na primer, kakšen si želim biti na tekmi, katerih napak ne smem storiti, v glavi sem si vizualiziral tehnike, ki jih bom uporabil proti nasprotniku. S tem sem začel dojemati, kako pomembne so mentalna priprava, umiritev misli in vizualizacija. 

Mihael Žgank o pomenu meditacije in vizualizacije:

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by International Judo Federation (@judogallery)

Kako pomembno je to, kar se dogaja v glavi, sem najbolje dojel leta 2017, ko sem v Budimpešti osvojil naslov svetovnega podprvaka. Takrat sem si prvič rekel, da bom poskusil storiti vse, da bom osvojil medaljo, in že nekaj mesecev prej vsak dan ali vsak drugi dan meditiral in vizualiziral potek tekme in dneva tekmovanja.

Natančno sem si lahko predstavljal, kako bo, ko bom prišel na zajtrk, ko bom stopil z avtobusa, vstopil v dvorano in ogrevalni prostor, kakšna bo interakcija s trenerji, kako bo, ko bom stopil na blazino. Skratka, vse podrobnosti sem videl v glavi, še preden so se dejansko zgodile.

Že takrat me je fasciniralo, da sem si lahko v glavi zadal na primer težko borbo in si predstavljal sodnika in nasprotnika, ki mi ne ustrezata, in dejansko občutil, kot da se vse to res dogaja. Samo ležal sem v postelji, telo pa se je že počutilo, kot da je v borbi.

Razbijalo mi je srce, začel sem se znojiti, kot da se vse to resnično dogaja. In ko sem potem res bil na tekmovanju, se mi je zdelo, kot da sem tu že bil in da sem to že počel, zato se mi je zdelo lažje kot sicer. Lahko sem bil povsem sproščen in brez strahu.

To je bil zame tisti preobrat, ko sem dojel, kako pomemben je mentalni trening.

Ste se sami pripravljali na tak način ali ste na tem področju s kom sodelovali?

Večinoma sem bil samouk, vsaj do svetovnega prvenstva leta 2017. Kar naprej sem bral in se učil ter informiral o tej temi in lahko rečem, da mi je to spremenilo življenje.

Katero literaturo lahko priporočite? 

Bral sem predvsem knjige avtorjev Briana Tracyja, Ryana Holidaya, Napoleona Hilla in Malcolma Gladwella, te so mi najbolj pomagale pri mentalnem razvoju, prav tako kot biografije in avtobiografije znanih, uspešnih športnikov. 

Pred kratkim ste na družbenih omrežjih napovedali, da boste tudi drugim športnikom poskušali pomagati do mentalne trdnosti. Kakšen je bil odziv? Vam je marsikdo rekel, da sploh ni vedel, da je to del vaših priprav?

Zelo zanimivi odzivi so. Dobivam klice, ljudje mi zaupajo svoje zgodbe, opisujejo, kako se sami sproščajo, sprašujejo za nasvete. Zanimivo, spoznal sem nove ljudi in spletel nova prijateljstva.

Sicer pa ne bom rekel, da sem strokovnjak za mentalno pripravo, in eden od razlogov, zakaj sem se spustil v to, je tudi to, da se tudi jaz želim učiti. In zdi se mi, da se največ naučiš prav s tem, ko pomagaš drugim.

Ste razmišljali tudi o formalni izobrazbi s tega področja? Omenili ste, da ste med srednjo šolo razmišljali o študiju psihologije.

Med meditacijo. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Res je, a sem se potem odločil drugače in dokončal študij živilstva in prehrane, zdaj pa v Srbiji dokončujem fakulteto za šport, kjer so mi šli zelo na roko, da študij lahko opravljam na daljavo. Trenutno urejam zadnje malenkosti v magistrski nalogi.

Seveda, rad bi se usposabljal na tem področju. Do olimpijskih iger v Parizu leta 2024, ki so moj glavni cilj, bo to bolj težko, po tem pa zagotovo.

Zanima me tudi področje hipnoze, zdi se mi, da tudi to zelo pomaga, in če bom kdaj deloval kot trener, bom svojim športnikom mogoče lahko pomagal tudi na ta način.

V kolikšni meri je vaš nekdanji trener Marjan Fabjan mentalno pripravo vpletal v svoje treninge?

Mislim, da temu namenja zelo velik poudarek, precej večji, kot se Slovenci zavedajo. Sam sem ravno takrat, ko bi s tem verjetno resneje začela, odšel v Turčijo. Mi je pa že pred tem velikokrat predlagal, naj si predstavljam, da sem na tekmi, naj se na tisti dan v tednu, ko bo moja glavna tekma, že nekaj mesecev prej v glavi predstavljam, kot da sem že na tekmi.  Naj grem na blazine, tudi če tisti dan nisem imel treninga.

Kako razširjen je sicer mentalni trening v judu? V nekaterih športih je sestavni del treninga, v drugih bolj redkost. Kako je s tem v judu? Se tudi konkurenca pripravlja na ta način?

Mislim, da premalo. Na tekmovanjih v judu je ogromno nepredvidljivih dejavnikov, od nasprotnika do poškodb, sama panoga ni tako predvidljiva, kot je denimo plavanje, zato je mentalna priprava nekoliko težja.

Ne morem na primer vizualizirati celotne borbe, saj se lahko zgodi marsikaj. Lahko ima nasprotnik zame pripravljeno povsem drugo taktiko, kot sem si jo jaz zamislil, in bi bil – namesto da bi bil suveren – potem na blazini povsem izgubljen. To pomeni, da ne morem vizualizirati celotne borbe, lahko pa se pripravim na sam začetek, se umirim in si predstavljam, da se bo borba razpletla v mojo korist, da sodnik po borbi pokaže name, da skušam doživeti občutek zmage …   

"Ne morem vizualizirati celotne borbe, lahko pa se pripravim na sam začetek, se umirim in si predstavljam, da se bo borba razpletla v mojo korist, da sodnik po borbi pokaže name, da skušam doživeti občutek zmage …" Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Koliko časa na dan vam vzame mentalna priprava?

Zelo odvisno od obdobja. Ko imam po šest do sedem ur treningov na dan, je za mentalno pripravo manj časa, na primer 30 minut na dan, vse drugo je namenjeno regeneraciji.

V zadnjem delu pred tekmovanji, to je od dva do tri tedne pred tekmo, pa več poudarka namenim vizualizaciji, mentalni pripravi, uro ali uro in pol na dan, tekmo si prevrtim v glavi … Takrat so treningi precej krajši, več je regeneracije.

Danes delam tudi s slovenskim športnim psihologom, s katerim se slišiva po telefonu in mi je v veliko pomoč.

Kdaj boste svoja spoznanja s področja mentalnih tehnik delili z ljudmi? Kdaj boste še bolj zagrizli v ta projekt?

Verjetno ob koncu tega leta. Želim si, da bi s skupino strokovnjakov pripravili določene programe, posneli vodene meditacije … Na spletno stran bom dodal tudi njihove programe, da bo vse čim bolj poglobljeno.

Mislim, da je veliko ljudi v času epidemije novega koronavirusa dojelo, kakšne težave imajo sami s sabo, in jih skušajo reševati. Tega sem zelo vesel, še vedno pa mislim, da je pri športnikih tega zavedanja premalo.

Opazil sem, da je prisotnih veliko depresije, osamljenosti, nerazumevanja splošne javnosti, ki ne ve, da naša življenja niso samo zmage, ampak tudi veliko drugih plati, ki pa jih ne maramo kazati in objavljati na družbenih omrežjih.

Na olimpijskih igrah v Tokiu je osvojil 5. mesto. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Večina ljudi vidi samo potovanja na lepe lokacije, tekmovanja in medalje ter si na podlagi tega morda ustvarijo vtis, da je življenje vrhunskih športnih postlano z rožicami, pa seveda ni tako. So tudi obdobja, ko trpimo in smo neuspešni, a tega nihče ne vidi oziroma le redki.

To bi rad predstavil širši javnosti in hkrati športnikom dal vedeti, da niso edini, ki se spoprijemajo s težkimi izzivi, zato da bodo lažje poiskali pomoč. Morda bodo tudi s tem, kar sam počnem, s kakšno mojo meditacijo, lahko v življenju marsikaj spremenili.

Mislim, da je zato zelo pomembno, da sem začel ta projekt. Morda zdaj še ni tako opazen, želim ga graditi postopoma. Čez nekaj let bo verjetno že precej bolj razširjen in bomo z njim lahko pomagali tudi številnim športnikom.

Ali dan začnete in končate z meditacijo?

Začnem ga vsak dan. Če imam prost dan, že pred zajtrkom začnem meditirati, sicer pa imam svojo rutino običajno po zajtrku in vedno vključim tudi meditacijo.

Ko se bliža tekmovanje, si za to vzamem tudi 45 minut ali eno uro. Tudi zvečer imam posebno rutino, da se umirim, zadiham … V določenih trenutkih življenja mi je to zelo pomagalo, zato bi rad to predal in delil tudi z drugimi.

Ko sem med okužbo s koronavirusom tri tedne sam preživel v hotelski sobi v Turčiji, sem ravno zato ta čas lažje prebrodil. Hitro sem opazil, kako so me začele prevzemati negativne misli, kako hitro sem zapadel v slabo stanje, skoraj v depresijo, pa si tega niti nisem upal deliti z drugimi, o tem govoriti na glas, me je pa to še dolgo žrlo.

Žgank je letos zmagal na sredozemskih igrah in na igrah islamskih držav v turški Konyi. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Takrat sem se rešil prav z meditacijo. Mogoče nisem znal poimenovati svojih čustev in ne vem, kaj točno sem sploh čutil, vem pa, da je bilo moje telo precej napeto, nekaj mi ni bilo prav, kar naprej me je nekaj motilo.

Takrat sem si rekel, v redu, usedi se, umiri se, zadihaj, meditiraj. Včasih mi je to vzelo 45 minut in sem šele po 40 minutah začutil, da sem se umiril, da sem se znebil negativnih čustev in bil potem spet sproščen, lahko sem normalno spal in tako naprej.

Ko prideš v težka obdobja, to vpliva na vse tvoje življenje. Na to, kaj ješ, kako spiš, kako razmišljaš … Če se počutiš slabo, slabo spiš, ker slabo spiš, se naslednji dan slabo počutiš in greš po čokolado, poješ čokolado, se počutiš še slabše, spet ne moreš spati, črevesje se ti začne uničevati in počutiš se še slabše, morda se serotonin ne sprošča tako, kot bi se moral, in tako naprej, brez konca. Padeš v ta začaran krog in težko se je potem izviti iz njega. Zato je tako pomembno, da se teh stvari zavemo in se znamo pravi čas umiriti z meditacijo in to stanje spremeniti. Meni je to zelo pomagalo.

Žgank je ob prestopu v turško reprezentanco najprej tekmoval pod imenom Mikhail Özerler (sprememba imena je bila zahteva Turčije in je ob prestopu športnikov ni nič neobičajnega), a si je ves čas želel, da bi tekmoval pod svojim imenom. Po zmagi na evropskem prvenstvu 2019 si je uspel izpogajati svoje. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Če se ustaviva še pri rezultatski plati. Kako ste zadovoljni z dozdajšnim delom letošnje sezone? Julija ste v Oranu postali sredozemski prvak, potem še zmagovalec iger islamskih držav, žal pa se ni izšlo na svetovnem prvenstvu, kjer ste nepričakovano izpadli že po drugem krogu in ostali brez možnosti za osvojitev medalje. Kaj točno se je zgodilo?

Sezone sicer še ni konec, a že zdaj lahko rečem, da nisem preveč zadovoljen. Vem, koliko truda sem vložil in koliko časa sem preživel v dvorani, zato so bila moja pričakovanja na svetovnem prvenstvu, ki je najpomembnejše tekmovanje v tem letu, višja. V prvi borbi sem si poškodoval komolec, potem pa se kljub zmagi nisem bil sposoben osredotočiti na drugo borbo.

Februarja letos je na grand slamu v Parizu v kategoriji do 90 kg osvojil 3. mesto. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Prej ste omenili, da resno računate na olimpijske igre v Parizu, nastopili ste tudi v Tokiu, kjer pa ste ostali brez medalje, na petem mestu. Nekaj mesecev pred tem ste preboleli precej hudo obliko bolezni covid-19. Je tudi to vplivalo na rezultat?

Nočem iskati izgovorov, a tisti covid-19 ni bil prijetna izkušnja. Tri, štiri tedne sem preživel v hotelu, bil sem kar blizu depresije, kar leto dni sem bil brez vonja in sposobnosti okušanja. Po tistem se kar nisem mogel spraviti v pravo formo, kar naprej sem bil utrujen.

No, kljub vsemu se mi je za olimpijske igre uspelo dobro pripraviti, a sem vseeno vseskozi čutil, da nimam tiste prave svežine. Ne bom pa rekel, da je bil to razlog, zakaj sem ostal brez medalje, je pa vsekakor vplivalo name.

V Turčiji ste zdaj že peto leto. Kako ste se znašli? Predvidevam, da znotraj ekipe komunicirate v angleščini. Zdaj v tujem jeziku tudi že razmišljate?

V bistvu se pogovarjam izključno v turškem jeziku, razmišljam pa še vedno v slovenskem.

Kako velik izziv je bilo učenje turškega jezika?

Na začetku zelo, a ko sem bil že nekaj časa v Turčiji in med domačini, sem se navadil in potem se mi je kar naenkrat odprlo. Seveda je velik faktor to, da sem v Turčiji in v stiku z jezikom, tako da nimam težav. Veliko je izrazov, ki jih niti ne moreš neposredno prevesti, jih pa razumem znotraj konteksta.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Ste hodili na tečaj ali ste se jezika naučili spotoma?

Imel sem res odličnega učitelja, s katerim sva delala v živo in na daljavo, in sem se učil z veseljem, večino pa sem se naučil spotoma.

Nisem pričakoval, da se bom jezika naučil tako na hitro. Ni bilo tako kot v srednji šoli, kjer sem se učil nemščino, pa nisem vedel, zakaj se učim, in nisem dosti odnesel. V bistvu mi je to vrnilo željo po učenju tujih jezikov. Morda se bom spet lotil nemščine ali pa celo španščine.

Sta s Fabijem še vedno v stiku?

Seveda, pogosto se slišiva, tudi vidiva se. Letos sem se udeležil tudi skupnih priprav v Izoli, kamor sem povabil tudi turške reprezentante. Še vedno upoštevam njegove nasvete. On me pozna najbolje. Navsezadnje sem v njegovem klubu preživel 17 let in žal bi mi bilo, če bi prekinila stike. Vesel sem, da imava dober odnos.

Žgank še vedno upošteva nasvete legendarnega judoističnega trenerja Marjana Fabjana. "On me pozna najbolje. Navsezadnje sem v njegovem klubu preživel 17 let in žal bi mi bilo, če bi prekinila stike. Vesel sem, da imava dober odnos." Foto: Ana Kovač

Prihajate iz manjšega mesta Migojnice pri Žalcu. Kje živite danes?

Prvih nekaj let sem živel v Istanbulu, zdaj pa z ekipo večino časa preživim v Ankari, v času epidemije pa smo bili v Antaliji. Samo za nas so odprli nek hotel, kjer smo živeli ob morju, poleg plaže in lahko trenirali.

Kaj pogrešate – razen seveda svojih najbližjih – ob dejstvu, da je v Sloveniji najlepše?

(Smeh, op. p.). Ravno prejšnjo nedeljo sem razmišljal, kako lepo navado imamo v Sloveniji, da gremo zgodaj zjutraj v hribe, od nekdaj sem zelo povezan z naravo, to mi daje tudi neko mirnost … To najbolj pogrešam. Da greš v hribe, se nadihaš svežega zraka in z neko novo energijo začneš nov teden. Slovenci smo zelo povezani z naravo, zelo smo aktivni, česar pri Turkih ne opazim.

Sicer pa seveda, pogrešam družino, občasno pa tudi hrano.

Še velja, da se po olimpijskih igrah v Parizu vračate v Slovenijo? Z olimpijsko medaljo ali brez?

Po olimpijskih igrah v Parizu se v vsakem primeru vračam v Slovenijo, kariere pa najverjetneje takrat še ne bom zaključil.