Sreda, 12. 10. 2022, 4.00
1 leto, 6 mesecev
Alex Cisar
Lani nemotiviran in na robu depresije, vrača se prerojen. "Prerojen? To se sliši precej dramatično, toda …"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,07
2
"Delal sem po deset ur na dan, bilo je res zelo, zelo naporno. Res sem se veliko naučil, ampak vseeno sem tam spoznal, kako veliko mi pomeni šport in kako lepo je biti športnik," o svojem 'odklopu' od športa pravi Alex Cisar.
Dvakratnemu mladinskemu svetovnemu prvaku Alexu Cisarju smo napovedovali svetlo biatlonsko prihodnost, pa je bil zanj prehod v člansko konkurenco precej zahteven. V prejšnji zimi se je ob pomanjkanju spodbudnih rezultatov pri rosnih 21 letih že spogledoval z zgodnjim koncem kariere, se nato začasno umaknil od športa in spet našel tekmovalno vnemo.
"Prejšnje leto je bilo zame kar naporno, sploh kar zadeva mentalno stanje. To ni bilo najboljše, bilo je zelo veliko demotiviranosti, že skoraj na meji z nekakšno depresijo. Potreboval sem umik, moral sem se resetirati, se umakniti od športa," nam je slaba dva meseca pred začetkom nove sezone svetovnega pokala v biatlonu razlagal 22-letni biatlonec Alex Cisar.
V Švici garal in spet spoznal, kaj mu pomeni šport
"To pa sem naredil tako, da sem odšel v Švico, kjer sem dva meseca delal kot fizioterapevt, in tam sem spoznal čisto drugačen način življenja, kot sem ga bil navajen," je še povedal o tej prenovi. "Delal sem po deset ur na dan, bilo je res zelo, zelo naporno. Res sem se veliko naučil, ampak vseeno sem tam spoznal, kako veliko mi pomeni šport in kako lepo je biti športnik. Tam se je začel tisti preobrat, preklop v moji glavi, da sem se začel z mislimi vračati nazaj k biatlonu."
Namesto napredka stagnacija
Leta 2019 je v Oserblieju na Slovaškem osvojil dve zlati medalji na mladinskem svetovnem prvenstvu ter še srebrno v štafeti z Lovrom Plankom in Antonom Vidmarjem. Zdelo se je, da je tedanji mladinski trener Janez Marič sestavil ekipo, ki bo krojila slovenski biatlon v naslednjem desetletju. A je bil prehod med člane za Cisarja in druščino težak. Trener reprezentance A Uroš Velepec je Cisarja prehitro in premočno vpel v reprezentančni pogon, namesto napredka je pri mladem Gorenjcu sledila stagnacija.
Leta 2019 je v Oserblieju na Slovaškem osvojil dva naslova mladinskega svetovnega prvaka.
Tudi ko je člansko vrsto prevzel njegov mladinski trener Marič, ni bilo naglega izboljšanja stanja in lani je mladenič s številnimi interesi – poleg biatlona in fizioterapije se ljubiteljsko ukvarja s fotografijo, je tudi pilot … – skoraj že izgubil veselje do športa. Danes, potem ko je slovenska reprezentanca doživela številne spremembe, je Cisarjevo razpoloženje spet veliko boljše. "Prišel je Ricco Gross in z njim sva se res zelo ujela. Tudi on pomeni nov izziv in motivacijo za naprej, obenem pa mi daje veliko podporo, zato zelo optimistično zrem v prihodnost," pravi.
"Končno imam spet ta zagon!"
Močno si je oddahnil, da se je zgodil že omenjeni mentalni klik: "Res je, končno imam spet ta zagon! Lani je bilo vse skupaj že malo na silo in resno sem že premišljeval, ali se mi sploh še splača vztrajati. Letos pa je povsem druga zgodba, uživam v treningih, v tekmovanju, v druženju s preostalimi športniki, novinarji … Vse skupaj je veliko lepše in že to je zame velika zmaga."
Ta vnema in ponovno veselje do tekmovanj sta se letos poleti izrazila tudi v odličnem nastopu na češkem državnem prvenstvu v poletnem biatlonu. "Uf, da, končno! Težko je za vsakega športnika, sploh pa ambicioznega, če ni rezultatov. Vedno bolj dvomiš o sebi, o svojih sposobnostih, in zdaj tri leta nisem dosegel nobenega odmevnejšega rezultata, tudi to je bil zame velik šok. Zdaj pa se tudi to izboljšuje, že letos na Češkem, bil sem na njihovem poletnem prvenstvu in dvakrat zmagal, pa na Pokljuki sem bil na državnem prvenstvu dvakrat tretji. Počutje je odlično in tudi ti rezultati so dobra popotnica, podlaga za optimizem pred začetkom zime. Predvsem pa spet uživam v tekmah."
"Zdaj 'fajtamo' naprej do zime, v teh dveh mesecih je mogoče veliko izgubiti, prav tako pa še veliko pridobiti in mi seveda delamo za to, da bi kar največ pridobili."
"Prerojen? To se sliši zelo dramatično, vendar ..."
Lahko bi torej dejali, da se mladi as iz Britofa pri Kranju v biatlonsko reprezentanco vrača kot prerojen. "Prerojen? Morda, to se sicer sliši zelo dramatično, ampak se res počutim čisto drugače kot lani in sem res zelo vesel, tudi ponosen, da mi je uspel ta preklop," prikima, k njegovi vnovič prebujeni ljubezni do biatlona pa so močno pripomogle tudi izkušnje s prakse v Švici, priznava: "Po drugi strani pa sem imel tudi priložnost na klinikah, na praksi v Švici spremljati ljudi, ki so bili v podobnem mentalnem stanju, kot sem bil sam, in tudi to je zdaj moja velika želja, poskusiti pomagati ljudem, jih izobraževati oziroma spodbujati k temu, da se več govori tudi o tem psihološkem delu. To so namreč stvari, ki niso preproste za nobenega človeka, kaj šele za športnika, ta vidik pa še vedno ostaja nekakšna tabu tema. Tudi pri fizioterapiji je treba k reševanju težav pristopati ne le na telesni ravni, temveč tudi na duševni. Enako velja za šport, v tem je res veliko fizičnega dela, a med najboljšimi naposled odloča tisto, kar je v glavi. To dvoje povezovati je zdaj moj novi izziv."
V mislih ima olimpijske igre 2026
S to novo energijo in optimizmom so najbrž prišle tudi ambicije. Kakšne tekmovalne cilje si je torej zastavil zlati maturant? "Ambicije so pri meni naravnane bolj dolgoročno, gledam namreč na olimpijske igre leta 2026. Tam bi si želel priti najmanj med deseterico. Dobro, skrite želje so seveda medalja, ampak lepo po vrsti. Kar zadeva prihajajočo sezono, bi si želel predvsem izboljšati svoj najboljši dosežek v svetovnem pokalu, ki je za zdaj 36. mesto (s posamične 20-kilometrske tekme v Atholzu v sezoni 20/21, op. p.). Ampak sam pri sebi sem si kot glavni cilj postavil napredek iz tekme v tekmo. Najprej na tekmo priti sproščen in v tekmovanju uživati. To se mi zdi ključno. Do zdaj so tekme zame pomenile kar veliko psihološko breme in v tem nisem mogel tako uživati, kot bi lahko, četudi so bili rezultati včasih dobri. Zdaj pa je prvi cilj zares uživati v tekmah, izboljševati vse elemente, od teka do streljanja, in se, tudi če se zgodi kakšna napaka, temu posvetiti in stvari do naslednje tekme izboljšati. To je moj primarni cilj."
Tudi trener Gross je osredotočen predvsem na naslednji olimpijski ciklus z vrhuncem v Cortini d'Ampezzo leta 2026. To pomeni, da v vmesnem obdobju na mlade tekmovalce ne bo preveč rezultatskega pritiska? "Tako nekako je zastavljeno, da," pravi član novega vala naših biatloncev in dodaja: "Veliko se pogovarjamo o strategiji, kaj doseči in v kakšnem časovnem obdobju to doseči. Smo zelo odprti, predvsem zato, da imamo kot ekipa naravnano podobno miselnost. Nadvse pomembno se mi zdi, da imamo vsi v glavi, zakaj in proti katerim ciljem se pomikamo skupaj. Lahko se seveda zgodi, da se nam mladim, ki prihajamo v svetovni pokal, zgodijo tudi nihanja. Da bodo prišle boljše in slabše tekme. To je sicer nekaj normalnega tudi v zrelejših letih, prav zato je pomembno, da ne izgubimo te osredotočenosti, da se zavedamo, da to delamo za nabiranje izkušenj za tiste najpomembnejše tekme, ki nas čakajo čez štiri leta."
Miha Dovžan, Anton Vidmar, Polona Klemenčič, Lena Repinc in Lovro Planko.
"Vzdušje v reprezentanci je odlično"
V reprezentanci, ki jo poleg staroste in kapetana Jakova Faka sestavljajo še Miha Dovžan, Rok Tršan pa mlada trojica Cisar-Planko-Vidmar, vlada odlično vzdušje, nam je pred tedni povedal novi vodja panoge za biatlon pri Smučarski zvezi Slovenije Tomas Globočnik. Je bilo to morda samo klasično leporečje? Nikakor ne, odgovarja Cisar: "Vesel sem, da smo kot ekipa zelo povezani, z Riccom na čelu, ki je velik strokovnjak, eden od najboljših na svetu. Res imamo srečo, da so se stvari odvile, kot so se. Vzdušje v reprezentanci je odlično. Biatlonci preživimo ogromno časa drug z drugim, sploh na pripravah, takole v narekovajih lahko rečem, da smo več časa skupaj kot s svojimi družinami, zato je toliko bolj pomembno, da se dobro razumemo. Seveda, tako kot vsak človek imamo tudi mi svoje muhe, slabše dneve, in lahko se pohvalim, da to med nami ne pomeni večjih težav. Dovolj dobro se poznamo, da vemo, kdaj kdo potrebuje nekaj časa zase, nekaj več prostora in mu ta prostor iz spoštovanja tudi damo. Nato pa nadaljujejo naprej."
Na težkih treningih se spomni dedkovih besed
Najmanj prijeten del priprav, grajenje tako imenovane baze, je že za tekmovalci, zdaj jih do začetka sezone – ta bo 29. novembra v Kontiolahtiju na Finskem – čaka še nekaj trdega dela. "Tako je, baza je za nami, predvsem kar zadeva trening volumna, zdaj ob koncu priprav pa se bomo posvečali še tistemu finemu piljenju, kar zadeva intervalne treninge, visoke obremenitve, streljanja pod visoko obremenitvijo. Čakajo nas torej še zelo težki treningi, ampak ravno skozi te težke treninge postaneš veliko, veliko boljši. V tem času se spomnim dedkovih besed, ko je vedno poudarjal: Težje kot je na treningih, lažje bo na tekmah."
"Zdaj 'fajtamo' naprej do zime, v teh dveh mesecih je mogoče veliko izgubiti, prav tako pa še veliko pridobiti in mi seveda delamo za to, da bi kar največ pridobili. Veseli in optimistični želimo začeti novo sezono," nam je še za konec povedal "prerojeni" Alex Cisar.
2