Sobotni intervju
Sobota, 10. 9. 2022, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Jaša Kadivec
"Bilo je težko, a ko pogledam nazaj, sem vesel, da se je zgodilo"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,62
1
V Sobotnem intervjuju gostimo vaterpolista Jašo Kadivca, ki bo v kratkem odprl novo karierno poglavje.
"Bilo je težko, a ko pogledam nazaj, sem vesel, da se je zgodilo. Danes precej bolj poslušam telo," po izkušnji s prenatreniranostjo, ki ga je pri 22 letih skoraj povsem oddaljila od vrhunskega športa, pravi vaterpolist Jaša Kadivec, ki bo kariero, zdaj končno spet kot profesionalni športnik, nadaljeval na Hrvaškem. Z 29-letnikom iz okolice Kranja smo se pogovarjali o razmerah v slovenskem vaterpolu, življenju v Avstraliji in tekmovalnih izkušnjah v Franciji, veganstvu in številnih drugih temah.
Z Jašo Kadivcem smo se pogovarjali na bazenu v Kranju, kjer je preživel velik del svojega življenja.
Z vaterpolistom Jašo Kadivcem smo se pogovarjali o razgibani poti, ki ga je pripeljala do točke, kjer je danes, o življenju v Avstraliji, kjer se je po premoru zaradi sindroma prenatreniranosti spet vrnil k vaterpolu, z nekdanjim dekletom pa v zavetišču posvojil psa Borisa, ki je brez noge, in psičko Dahlijo, ki je gluha in skoraj slepa, o dozorevanju, razmerah v slovenskem vaterpolu in še marsičem.
Devetindvajsetletni Kranjčan, do nedavnega član kluba AVK Triglav Kranj, kjer je začel svojo vaterpolsko kariero, se je pred dnevi vrnil iz Splita, kjer je s slovensko reprezentanco v vaterpolu igral na evropskem prvenstvu, že čez nekaj dni pa odhaja na Reko, kjer ga čaka novo poglavje njegove športne zgodbe, ki jo bo po dolgem času spet pisal kot profesionalni igralec vaterpola.
Pred dnevi ste se vrnili z evropskega vaterpolskega prvenstva v Splitu. Kakšna izkušnja je bila to za vas?
"Glede na to, kako dolgo smo bili v Sloveniji brez članske reprezentance v vaterpolu, kar osem let, mislim, da smo kvalifikacije in evropsko prvenstvo vseeno odigrali na dostojni ravni."
Izjemna. Še posebej zato, ker je bilo prvenstvo organizirano v areni (arena Spaladium v Splitu, op. a.), poleg tega je bilo tudi medijsko zelo dobro pokrito. Tekme je prenašalo več televizij, česar nismo vajeni. Na začetku je bilo zato prisotne nekaj treme, nihče od nas še nikoli ni igral na taki ravni.
Načrt selektorja Krištofa Štromajerja je bil, da v skupinskem delu premagate vsaj Izrael, kar vam na koncu ni uspelo. Domov ste se vrnili brez zmage, a glede na raven slovenske reprezentance, ki se po osmih letih šele postavlja na noge, to ni niti presenečenje niti znak za alarm. Kako ste sami zadovoljni z izkupičkom? Kako bi lahko naredili širšo primerjavo? Kaj je slovenska reprezentanca v vaterpolu v primerjavi z, na primer, madžarsko, vašo prvo tekmico na prvenstvu, ki je večkratna olimpijska, evropska in svetovna prvakinja?
Kako bi primerjal? To je približno tako, kot če bi slovenski nogometaši igrali proti Braziliji.
Dejstvo je, da so naši konkurenti na prvenstvu na bistveno višji ravni profesionalizma kot mi, smo pa z igro še vseeno dokazali, da se lahko upiramo.
Ko smo igrali proti velesilam, kot so Madžari in Srbi, nas niso premagali z rezultatom 30:0.
Še vseeno smo se jim postavili po robu, sta se pa pokazali slabša kondicijska priprava in uigranost naše ekipe. Mislim, da moramo v slovenskem vaterpolu temu posvetiti še več pozornosti, še posebej v reprezentanci.
Skupni treningi so nujno potrebni, pripraviti je treba tudi program, pomembno je tudi, da slovenske igralce opazijo tuji klubi, da tam nabiramo izkušnje, saj bomo samo tako lahko napredovali na višjo raven.
Glede na to, kako dolgo smo bili v Sloveniji brez članske reprezentance v vaterpolu, kar osem let, mislim, da smo kvalifikacije in evropsko prvenstvo vseeno odigrali na dostojni ravni.
Kako ste vi pristali v vaterpolu? Verjetno se je začelo s plavanjem.
Da, kot otrok sem približno od devetega do 11. leta treniral plavanje, a ne bi rekel, da sem bil pretirano uspešen. Imam sicer nekaj medalj, vendar nič resnega.
V vaterpolo sem prišel prek mame. Pred leti je pazila hčerko Igorja Štirna, nekdanjega selektorja, in ves čas jo je nagovarjal, naj me prepriča, da se lotim vaterpola. Pa sem se odločil, mislim, da sem bil star 12, 13 let, in od takrat s premori vseskozi vztrajam v tem športu. Na začetku je šlo bolj za igro, mi je bilo pa takoj precej bolj všeč kot plavanje, ki je bolj monotono.
"Vaterpolo je eden izmed najtežjih in najmanj plačanih športov."
Kako fizično zahteven je vaterpolo?
Mislim, da gre za enega izmed najtežjih in najmanj plačanih športov. Zaradi slabšega medijskega poročanja nekako ne pride do ljudi, to je potem povezano s sponzorji in tako dalje. Številni vaterpolisti se po tem, ko končajo šolo in ne dobijo finančne podpore, nehajo ukvarjati z vaterpolom.
Dejstvo je, da na amaterski ravni ne moreš doseči rezultatov, kakršne dosegajo profesionalci, in to je bilo na evropskem prvenstvu zelo dobro razvidno.
Medtem ko v preostalih reprezentancah igralci trenirajo dvakrat na dan, pri nas treniramo enkrat na dan, s tem, da nekaterim zaradi obveznosti še to ne uspe. To je seveda razumljivo, saj marsikdo vaterpolo kombinira s službo in šolo. Gre za dve različni ravni in to se zelo pozna.
Sam še vedno menim, da v Sloveniji imamo trenerje in igralce, ki obetajo, a ta potencial je treba razvijati. Tako pa veliko igralcev, starih okrog 20 let, neha trenirati, ker težko združujejo oboje.
Kadivec v akciji.
Od nekje je treba dobiti sredstva za preživetje.
Tako je. Edini način je odhod v tujino, kjer se lahko zasluži, dobro trenira in nabira izkušnje, od tega pa ima koristi tudi reprezentanca. Mislim, da je glavni razlog, da tega zadnjih osem let ni bilo, ravno to, da nismo imeli reprezentance, v okviru katere bi se igralci lahko pokazali svetu.
Tujci si zagotovo ne bodo hodili ogledovat slovenske lige, saj ni na tako visoki ravni, po drugi strani pa so evropska in svetovna prvenstva kot izložba za igralce. Ker te možnosti ni bilo, ni bilo ponudb, kar je začaran krog.
Čez nekaj dni odhajate na Reko, kjer boste igrali za hrvaški klub Primorje Erste Bank in postali eden redkih slovenskih vaterpolistov, ki igrajo v tujini. Kje so vas opazili?
Opazili so me na tekmah jadranske lige, kjer smo igrali tudi triglavani. Skupaj smo odigrali tudi nekaj tekem za trening, naš trener Krištof Štromajer je prijatelj trenerja Primorja Igorja Hinića. Poklicali so in pokazali zanimanje.
Ste morali razmisliti ali je bila ponudba tako mamljiva, da ni bilo treba kaj dosti razmišljati in ste jo takoj sprejeli?
Pravzaprav sem jo precej hitro sprejel.
Želim si igrati v profesionalnih vodah, kjer sem za svoje delo tudi plačan, kar v Triglavu trenutno in verjetno še nekaj časa ne bo mogoče.
Čeprav se v Triglavu zelo trudijo, da sodelujemo v mednarodnih tekmovanjih, kot sta jadranska liga in evropski pokal LEN, je v Sloveniji še vedno tako, da moraš poleg vaterpola za preživetje imeti službo.
Jaša Kadivec s štirinožnima prijateljema Borisom (na desni) in Dahlijo. Boris je mešanec med bordijsko dogo in ridgebackom, Dahlija pa mešanka med catahoulo in bulterierjem. Boris je brez zadnje desne tace, Dahlija pa je zaradi gena 'double merle' gluha in nima stoodstotnega vida. Z nekdanjim dekletom sta psa posvojila v zavetišču v Avstraliji.
Odhod na Reko ne bo vaša prva izkušnja s tujino. Že med srednjo šolo, obiskovali ste Gimnazijo Kranj, ki med Gorenjci slovi kot ena najtežjih, ste odšli igrat v Francijo. Kakšna izkušnja je bila to za vas?
Da, v četrtem letniku, ko sem bil star 18 let, sem odšel v Francijo, kjer sem eno leto igral v drugi francoski ligi, v kateri smo tudi zmagali. Takrat bi morali napredovati v prvo ligo, a se je klub odločil, da bo ostal v drugi ligi, kar mi ni bilo prav, nisem želel, da se ponavljamo.
Tako sem se za eno leto vrnil v Slovenijo, opravil maturo in igral za Kranj, nato pa sem se za še eno sezono vrnil v Francijo, kjer sem v prvi francoski ligi igral za Lille.
Zakaj ste se potem vrnili v Slovenijo?
Ker sem se proti koncu sezone izčrpal. Preveč sem treniral in potreboval sem nekaj odmora. Mislim, da sem imel sindrom prenatreniranosti. Bil sem bolan, poškodovan … Hotel sem igrati, a mi telo tega ni dopuščalo. Takrat sem bil star 22 let.
To je bilo res čudno obdobje. Po eni strani si depresiven, ker ne moreš početi ničesar, in ker si depresiven, je telo še toliko bolj izmučeno. Znajdeš se v začaranem krogu.
Ravno v tistem obdobju se je moje dekle za leto dni preselilo v Avstralijo in odločil sem se, da se ji pridružim.
Tam sva ostala pet let, v zavetišču sva posvojila tudi psa, ki sva ju potem pripeljala v Slovenijo.
Približno po pol leta sem našel klub v prvi ligi in dve sezoni igral, potem pa se mi je zdelo vse skupaj malo preveč.
Klub v Brisbanu je bil precej oddaljen od Zlate obale (Golden Coast), kjer sva živela, poleg tega vaterpolo v Avstraliji deluje približno tako kot v Sloveniji. Ne gre za profesionalizem, treninge moraš še vedno kombinirati s službo, zato sem ga sčasoma opustil.
V vmesnem obdobju sem se začel ukvarjati s powerliftingom, tudi tekmoval sem in na kakšni tekmi tudi zmagal.
A potem ste se vseeno vrnili v vaterpolo. Zakaj?
Z ekipo AVK (Akademski vaterpolski klub) Triglav Kranj je letos osvojil naslov državnih prvakov.
Sprva zato, ker me je neki avstralski trener povabil, da bi treniral otroke. Privolil sem, bilo mi je všeč, in ko so mi predlagali, naj še sam igram, sem po dolgem času, po dveh letih, spet skočil v vodo in se tam presenetljivo dobro počutil.
Dve leti premora sta mi očitno zelo koristili. Kmalu sem začel igrati tudi v članski ligi, in ko sem že razmišljal o prvi ligi, je udarila epidemija covid-19.
Z dekletom sva se tako lani vrnila v Slovenijo, kjer sem spet začel igrati za AVK Triglav Kranj.
Sem pa ves ta čas imel v glavi željo, da si najdem profesionalni klub in nadaljujem kariero.
Kaj prestop v hrvaški klub Primorje Erste Bank pomeni za vas? Selitev?
Da, živel bom na Reki. Bazen je na Kantridi.
Gredate na prestop v nov klub kot na nov začetek vaše kariere?
Da. Sicer sem že bil v profesionalnih vodah, a je že dolgo tega. Zelo sem hvaležen za to priložnost.
Po tem, kar se mi je zgodilo po Franciji, je nisem pričakoval, če povem po pravici. Tudi čutim, da sem boljši in močnejši kot kadarkoli prej.
Na kakšen način boljši? Kaj je drugače?
Moja glava. Pred leti sem bil zelo agresiven, nisem ravno premislil, preden sem kaj storil. Zdaj sem se nekoliko umiril, stopim nazaj in razmislim. Sem tudi močnejši, sem v letih, ko ima moški, vsaj tako se mi zdi, največ moči.
Sodelujete s športnim psihologom?
Trenutno ne, sem pa opravil nekaj obiskov.
Pa vam je pomagalo?
Je, pogovor s psihologom ti da objektiven pogled na položaj.
Sam ne potrebujem veliko obiskov, ker se teh zadev zavedam, potrebujem pa to, da mi nekdo z druge strani vsake toliko pove, kako in kaj.
Kako močno računajo na vas na Reki? Kakšno vlogo vam bodo dodelili?
Ne vem, kako bo. Ekipa se je v primerjavi z lansko sezono močno okrepila, pa že lani ni bila slaba. Primorje je lanski zmagovalec jadranske lige.
Poleg mene so v ekipo pripeljali še levorokega Nizozemca Kasa te Riela, ki je pretekle dni prav tako igral na EP, pa Petra Muslima, ki je leta 2012 v Londonu s hrvaško reprezentanco osvojil naslov olimpijskih prvakov, in Črnogorca Darka Brguljana. Mislim, da se bom v taki ekipi tudi jaz veliko naučil.
Je Reka vaterpolsko mesto? Nogometno vsekakor je. Morda vas bodo navijači zaradi dobrega vtisa trenerja Matjaža Keka, ki ga je pustil na Reki, vzeli še bolj za svojega.
Reka je bila pred leti zelo vaterpolsko mesto, zadnja leta pa je malo manj. Tik preden sem se preselil v Avstralijo in smo s Triglavom v okviru jadranske lige igrali z njimi, je bilo Primorje eden najboljših klubov na Hrvaškem in v Evropi.
Imeli so velik proračun, kupovali so res izjemne igralce, bili so podprvaki lige prvakov, večkratni zmagovalci jadranske lige.
Ste bili v obdobju, ko vas je udarila prenatreniranost, kdaj na točki, ko se vam je vaterpolo tako zameril, da ste se mu želeli povsem odpovedati?
Da, a sem najprej kljub temu vztrajal. Sezono in pol sem vseeno odigral, potem pa sem videl, da je vse skupaj preveč naporno.
Tako sem naslednji dve leti počel nekaj čisto drugega. Kot sem že omenil, sem se ukvarjal s powerliftingom in tudi tekmoval (v kategoriji pod 105 kilogramov) ter na nekaj lokalnih tekmah tudi zmagal. Fitnes mi je bil všeč že od prej in nekaj sem moral početi. Brez športa bi težko živel.
Sicer pa znanje, ki sem ga pridobil v tistih dveh letih, uporabljam še danes pri suhih treningih za igranje vaterpola.
"Naučil sem se da pri treningih ne smem z glavo skozi zid. Ni mi žal, da sem moral skozi to preizkušnjo, saj sem se iz tega ogromno naučil."
Ste v fazi izgorelosti, prenatreniranosti iskali strokovno pomoč? Ste odšli do zdravnika?
Da, šel sem do zdravnika, vendar testi niso pokazali nobenih posebnosti. Mislim, da je šlo bolj za psihološke težave, povezane s telesom.
Pomagal mi je tudi Igor Štirn na DIF, vendar je prenatreniranost zelo težko diagnosticirati. So pa vsi simptomi nakazovali na to.
Ste se iz te izkušnje česa naučili?
Da, da pri treningih ne smem z glavo skozi zid. Ni mi žal, da sem moral skozi to preizkušnjo, saj sem se iz tega ogromno naučil.
Bilo je težko, a ko pogledam nazaj, sem vesel, da se je zgodilo. Danes precej bolj poslušam telo in ne grem več z glavo skozi zid.
Ste si takrat oziroma ali si danes pomagate z meditacijo?
Da, takrat sem zelo veliko meditiral. Danes sicer manj, a jutra še vedno začnem z meditacijo, med katero se osredotočim na dihanje. Zaradi življenjskega sloga, ki ga živimo danes, na to kar radi pozabimo.
Ste tudi vegan. Kaj je bil glavni vzrok za to odločitev? Dvigovanja uteži ne bi ravno povezovala s tem.
Res je, a če se primerno izobraziš, tudi kot vegan lahko v telo vneseš vsa potrebna hranila. Sicer pa sem vegetarijanec že od osmega leta starosti. Doma smo se odločili, da ne bi jedli živali, ker jih imamo radi.
Takrat smo še jedli ribe in mlečne izdelke, potem pa sva se z nekdanjim dekletom, ki je bila prav tako vegetarijanka, med bivanjem v Avstraliji odločila, da z jedilnika črtava še vse izdelke živalskega izvora, in s tem nimam nobenih težav.
So se v osnovni šoli zaradi tega kdaj norčevali iz vas?
Malo so se, seveda, a ker sem bil od nekdaj malo večji od preostalih, to nikoli ni bilo prehudo. S tem se sprijazniš, skozi eno uho notri, skozi drugo ven. Danes se s takimi pripombami sploh ne ubadam več.
Kaj imate potem na jedilniku?
Veliko stročnic, tofuja, izdelkov iz sejtana za beljakovine, za hidrate pa jem kruh, testenine … Skratka, res nimam težav.
Vaterpolo je zelo fizičen šport. Kaj vse se dogaja pod vodo?
Kar hočete (smeh, op. p.). Marsikaj. Hitro pride do kakšnega udarca. Meni je na primer na tekmi proti Izraelu nekdo izbil del zoba.
Pod vodo prihaja do udarcev, grabi se za kopalke, da prideš do boljšega položaja. Kar zgrabiš, pa zgrabiš. (smeh, op. p.). Ni skrivnosti, poskusiš priti v boljši položaj, tako da brcneš, zagrabiš …
Kaj je prepovedano?
Pod vodo nič, če te sodnik ne vidi (smeh, op. p.). Tisto, kar se dogaja nad vodo, pa hitro pripelje do izključitve, menjave ali brez pravice do menjave, kar je tako, kot če bi dobil rdeči karton.
Kaj je skrivnost kapic? Zaščita glave oz. ušes?
Da, kapice so v vaterpolu po eni strani zato, da se prepozna igralca, saj je na njih številka, po drugi strani pa imajo plastične ščitnike za ušesa. Ti lahko preprečijo poškodbo bobniča, ki se v vodi lahko hitro zgodi.
Kako gledate na prihodnost slovenske vaterpolo reprezentance? EP je bil neki nov začetek. Menda ste zelo mešana družba, od dijakov, študentov do igralcev, za katere je vaterpolo hobi poleg redne službe.
Mislim, da bo morala reprezentanca veliko več vlagati v programe in najti finance, da se igralce podpre.
Premor slovenske reprezentance je bil dolg, mi smo samo opravili priprave in odigrali EP s sredstvi, ki smo jih imeli.
Če bomo na ta način nadaljevali, to zagotovo ne bo dovolj. Za stopnico višje bo treba storiti nekaj več. V nasprotnem primeru, če ostanemo pri tem, kar imamo, bodo tudi v prihodnje boj realistična zadnja mesta kot karkoli drugega.
Zanimivo je, da slovenska reprezentanca še nima vzdevka. Srbski vaterpolisti so znani kot delfini, hrvaški kot barakude. Ste razmišljali o tem, da si bo treba domislite imena?
Res je, nima ga, treba ga bo poiskati.
Trenutno smo sredi velike športne evforije. Slovenski košarkarji bodo danes v Berlinu na EuroBasketu igrali za uvrstitev v četrtfinale (14.45), odbojkarji v Katovicah že za finale svetovnega prvenstva (21.00). Kako je lahko odziv in navdušenje navijačev, ki so ga te dni deležni slovenski košarkarji in odbojkarji, motivacija tudi za vas, vaterpoliste? Nedvomno bi bilo izjemno kdaj v življenju doživeti takšno navijaško navdušenje in podporo.
Se strinjam. Res je nekaj posebnega igrati pred polno dvorano. To so na evropskem prvenstvu v vaterpolu v Splitu doživeli hrvaški vaterpolisti. V dvorani je bilo deset tisoč navijačev. To je res nekaj neverjetnega, dobiš kar kurjo polt.
Na žalost vaterpolo v Sloveniji take podpore nima. Vse skupaj je povezano s financami, dolgoročnejšim programom dela reprezentanc in medijsko pokritostjo. Brez tega je vse skupaj v začaranem krogu.
Tudi slovenski odbojkarji in košarkarji niso prvaki postali kar čez noč. V ozadju so dolga leta trdega in dobrega dela. Dolgo moraš vlagati, da potem lahko dosežeš nekaj velikega.
Že razmišljate o življenju po vaterpolu? Boste presedlali med trenerje?
Še pred kratkim sem govoril, da nočem biti trener, potem pa sem si po izkušnji v Avstraliji, kjer sem treniral mlajše vaterpoliste, premislil.
Zagotovo si želim ostati v športu, v to sem ogromno vložil in se veliko naučil, kaj bom počel, pa bo pokazal čas.
Morda bi bilo pametno, da bi to znanje enkrat predajal naprej. V tem uživam in na to ne gledam kot na navadno službo.
Stari ste 29 let, kako dolgo se nameravate še ukvarjati z vaterpolom?
Nisem razmišljal o tem, upam, da čim dlje.
Preberite še:
1