Primož Roglič
Sobotni intervju
Sobota, 3. 9. 2022, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: dr. Mit Bračič
Strokovnjak, ki je zdravil Primoža Rogliča: Na Dirki po Franciji se je žrtvoval za ekipo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,67
8
Dr. Mit Bračič, strokovnjak za športno diagnostiko, telesno pripravo in zdravljenje poškodb, je letos že večkrat pomagal Primožu Rogliču pri sanaciji njegovih poškodb.
"Primožu gre za zdaj na Dirki po Španiji zelo dobro, rekel bom, da celo presenetljivo dobro glede na to, kaj vse je doživel letošnjo sezono. Za njim sta dve zelo težki poškodbi. Tudi če ne bo zmagal in bo vsaj na zmagovalnem odru, bo to velik uspeh. Treba je vedeti, da se je Primož v lanski sezoni zelo iztrošil," poudarja dr. Mit Bračič, strokovnjak za športno diagnostiko, telesno pripravo in zdravljenje poškodb. V intervjuju za Sportal je spregovoril tudi o svoji izkušnji z izgorelostjo, podrobneje pa tudi o rehabilitaciji kolesarja Primoža Rogliča, ki je letos že večkrat potreboval njegovo pomoč.
Z dr. Mitom Bračičem, 45-letnim Velenjčanom, očetom dveh otrok, doktorjem športne znanosti, ki končuje tudi doktorat iz znanstvene fizioterapije, smo se sprehodili po njegovi karierni poti, ki se je začela v atletiki, se dotaknili lekcij iz njegovih izkušenj z izgorelostjo in se pogovarjali o rehabilitaciji Primoža Rogliča, ta je po padcu in hudi poškodbi na letošnji Dirki po Franciji spet poiskal Bračičevo pomoč.
Mit Bračič je bil kot najstnik obetaven atlet, posvečal se je teku na 400 m z ovirami, a je športno pot zaradi poškodbe ahilove tetive končal že pri 25 letih. Po študiju ekonomije je presedlal na fakulteto za šport, kjer je pridobil ogromno izkušenj s področja raziskovalnega dela, asistentskega, akademskega do profesure.
Karierna pot ga je nato vodila na Zavod za varstvo pri delu, kjer je aktivno sodeloval pri ustanovitvi Centra za medicino in šport v Zalogu v Ljubljani, se preselil v Azerbajdžan, kjer je pomagal pri ustanovitvi inštituta za medicino športa, športno diagnostiko in rehabilitacijo, in se nato vrnil v Slovenijo, kjer je leta 2015 ustanovil kliniko Global Sports Clinic, kjer je združil testiranje športnikov, treniranje in fizioterapijo. Nikoli se ni ustrašil velikih projektov, morda tudi zato, ker je odraščal v podjetniški družini, ima podjetniško žilico, vzgojen pa je bil v miselnosti, da v razmišljanju ni omejitev.
Pogosto je v tujini, kjer se izobražuje. Pri Real Madridu je opravil specializacijo iz pedologije, znanosti, ki se ukvarja s hojo, diagnostiko stopal, ortopedskimi vložki in podobno. Na Nizozemskem je opravil specializacijo iz ultrazvočnih pregledov. Tesno je povezan z raziskovalnimi institucijami po Evropi, od koder dobiva najnovejše aparature za diagnostiko in fizioterapijo, jih testira in ponudi povratne informacije, ki pomagajo pri izboljšavi aparatov. Bračič je tudi strokovnjak na področju laserskih terapij, elektroterapij in magnetnih terapij. "Sodobna fizioterapija napreduje s svetlobno hitrostjo. Napredek je tako izjemen, da ga komaj spremljamo," pravi gost tokratnega sobotnega intervjuja, ki že več let sodeluje z alpskim smučarjem Žanom Kranjcem in nogometašem Benjaminom Šeškom.
V intervjuju za Sportal je spregovoril tudi o svoji izkušnji z izgorelostjo, podrobneje pa tudi o rehabilitaciji kolesarja Primoža Rogliča, ki je letos že večkrat potreboval njegovo pomoč.
Bračič se je iz trenerskega dela v zadnjem obdobju povsem preusmeril v fizioterapijo in rehabilitacijo po poškodbah in operacijah.
Je poletje za vas še vedno najbolj zaseden dela leta, vsaj kar zadeva delo z vrhunskimi športniki?
Niti ne, odkar sem se iz trenerskega dela povsem preusmeril v fizioterapijo in rehabilitacijo po poškodbah in operacijah, je delo čez leto dokaj enakomerno razporejeno. Trenažnega dela s športniki je pri meni vedno manj, z njimi večinoma delam na področju fizioterapije in rehabilitacije, kar pa je aktualno vse leto.
Koliko je dejstvo, da ste bili tudi sam športnik, ukvarjali ste se s tekom na 400 metrov ovire, pa ste kariero zaradi poškodbe ahilove tetive že pri 25 letih končali, vplivalo na vaše poznejše karierne odločitve?
Res je, takrat sem šele začel resno trenirati, bil sem tudi zelo perspektiven, a sem zaradi poškodbe kariero dokaj kmalu končal.
Če bi se mi taka poškodba, poškodba ahilove tetive, zgodila danes, bi bilo to rešljivo v roku 14 dni. Prerezali bi mi ovojnico ahilove tetive in vse bi se uredilo. V sodobni ortopediji bi taka operacija trajala pol ure.
Ker pa leta 2002, ko sem se poškodoval, teh znanj še niso imeli, so bile operacije tetiv takrat tako zelo ortodoksne, da se zanjo nisem odločil. Raje sem se posvetil študiju.
Ne vem pa, koliko sta poškodba in konec moje športni poti vplivala na mojo izbiro študija, saj sem najprej študiral ekonomijo v Mariboru. Prihajam namreč iz podjetniške družine, starša sta imela podjetje in v tem svetu sem odraščal. Pozneje pa me je tako vleklo na Fakulteto za šport, da sem presedlal. Fizioterapija se mi je v tistem obdobju kot študij zdela preveč oddaljena. Klasična fizioterapija me takrat ni pritegnila, bolj me je zanimal vrhunski šport.
Karierna pot vas je vodila tudi Zavod za varstvo pri delu, kjer ste intenzivno sodelovali pri ustanovitvi Centra za medicino in šport v Zalogu v Ljubljani, se nato preselili v Azerbajdžan, kjer ste pomagali pri ustanovitvi inštituta za medicino športa, športno diagnostiko in rehabilitacijo, in se nato vrnili v Slovenijo, kjer ste leta 2015 ustanovili kliniko Global Sports Clinic. Kdo je bil prva vaša visokoprofilirana stranka, ki vam je zaupala, da obvladate svoje delo?
Košarkar Boštjan Nachbar je bil prvi globalni zvezdnik, s katerim sem sodeloval, takrat še na ZVD. To je bilo leta 2011, ko si je poškodoval gleženj.
Naslednji velezvezdnik, no, takrat je bil še otrok, pa je bil Luka Dončić, pri katerem smo opravili kompletno diagnostiko. Takrat je bil star 13 let, to je bilo pred odhodom v Real Madrid. K nam ga je pripeljal njegov oče.
So se že takrat prižgali vsi alarmi, ko ste ga testirali?
Da, že takrat se je videlo, da je izjemen, da ima zelo velik potencial.
V čem je izstopal?
V telesnih dimenzijah in izjemni samozavesti. V nastopu in komunikaciji.
Še eno ime, ob katerem se zadnje čase pogosto omenja tudi vaše, je kolesar Primož Roglič. Vašo pomoč je poiskal že aprila letos, po Dirki po Baskiji, kjer je začutil bolečine za kolenom. K vam ga je menda napotil nekdanji vrhunski kolesar Primož Čerin.
Res je, Primož Čerin je moj pacient. On je tudi tisti, ki svetuje Rogliču, ima ogromno izkušenj in on je bil tisti, ki je Primožu predlagal, da se obrne na nas.
Veliko ljudi je takrat napovedalo, da je Rogličeve sezone konec, da je napad na zmago na Touru končan, še preden se je dobro začel. Kakšna je bila takrat vaša napoved? Kako dolgo rehabilitacijo ste mu napovedali?
Roglič se je na dr. Bračiča obrnil na pobudo nekdanjega vrhunskega kolesarja Primoža Čerina.
Zadeve sva uredila v desetih dneh, tako da je lahko spet normalno treniral. Primož je takrat do mene pristopil z nekimi ocenami njegovega stanja, ki pa so bile povsem zgrešene. Do takrat namreč resnega pregleda sploh še ni opravil.
V ekipi so domnevali, da gre za neko bolečino za kolenom, in mu predlagali, naj vzame tableto, sam pa je čutil, da to ne bo dovolj.
Že ko sem ga pregledal z ultrazvokom, sem ugotovil, da gre za rupturo kite mečne mišice. Primož je še isti dan opravil magnetno slikanje, kjer so se moje domneve potrdile.
Potem pa sva začela delati. Po več ur na dan. To ni klasična fizioterapija, ampak gre za delo po pet, šest ur dnevno. Vedeti je treba, da kljub rehabilitaciji pri vrhunskemu športniku trening ne sme izostajati.
Trening sva prilagodila tako, da je vseeno gonil kolo, le da pod določeno intenzivnostjo, pri kateri ni bilo nevarnosti, da bi se njegova poškodba poslabšala ali ponovila. Tako da je kljub vsemu lahko vzdrževal osnovno kolesarsko formo.
Primož je že aprila pri nas dobil najnovejši, visokofrekvenčni laser, gre za najboljši laser, ki je trenutno dostopen na trgu, ki ga zdaj tudi sam uporablja, tako da je s terapijami nadaljeval tudi po tem, ko se je vrnil na dirke.
Naučil sem ga uporabljati laser tudi v primeru bolečin ali vnetja, tako da si obseva križ, ki ga pogosto boli zaradi sedenja na karbonskem sedežu.
Roglič se je po prvi rehabilitaciji zelo uspešno vrnil, zmagal je na Dirki po Dofineji, ki je bila zanj pripravljalna dirka za francoski Tour, kjer pa je v peti etapi grdo padel in se tako kot na lanskem Touru spet poškodoval. Kako huda je bila poškodba, ki jo je na Touru staknil letos v primerjavi z lansko?
Letošnja poškodba je bila precej hujša kot na lanskem Touru. Lanska poškodba mu je sicer onemogočala pedaliranje, kar mu je letošnja dopuščala, a so bile bolečine res velike. S tem da je Primož s to poškodbo gonil še teden dni.
"Letošnja poškodba Rogliča je bila precej hujša kot na lanskem Touru."
Za kakšno poškodbo točno je šlo?
Imel je dve fisuri na vretencih, torej dva zloma, a še večjo težavo smo imeli z mehkimi tkivi, ki so se vnela. Tudi zato, ker je Primož s kolesarjenjem nadaljeval tudi po padcu. Gre za tkiva, ki se pripenjajo na vretenca.
Tkiva smo mu potem v parih dneh regenerirali, odpravili bolečino in vnetje.
Dali smo mu še en zelo kakovosten aparat za visokotonsko elektroterapijo, ki se uporablja pri zdravljenju zelo globokih tkiv.
Primož je tako s temi terapijami nadaljeval tudi, ko se je vrnil nazaj na trening.
Za kakšne aparate gre?
Za visokozmogljive aparate iz visokega cenovnega razreda, ki so bili izdelani prav za potrebe vrhunskih športnikov. Po velikosti pa so primerni za osebno prtljago.
Kvaliteten laser najvišjega cenovnega razreda sicer stane okrog 40 tisoč evrov, vendar sam menim, da vrhunski športnik brez tega ne more funkcionirati. Laser bi moral pri roki imeti vsak fizioterapevt. Še posebej pri težavah z globokimi tkivi.
Ko je Roglič po Touru spet poiskal vašo pomoč, ste bili optimistični, da bo poškodba sanirana do začetka Dirke po Španiji? Od padca v peti etapi do začetka Dirke po Španiji je minilo 44 dni.
Odločitev sem v tem primeru prepustil njemu. Sam sem se bolj nagibal k temu, da bi sezono prekinil, si vzel čas za okrevanje, naredil en konkreten "reset" in dolgotrajnejšo rehabilitacijo celega telesa, saj ima še nekatere druge težave.
Tudi poškodba ramenskega sklepa še ni povsem sanirana. Poleg tega je imel že omenjene težave s hrbtenico, pa še par drugih malenkosti.
Primož se je potem odločil, da vseeno nastopi na Vuelti, ker bi mu zelo veliko pomenilo, če bi zmagal še četrtič zapored.
Za zdaj mu gre na Dirki po Španiji zelo dobro, rekel bom, da celo presenetljivo dobro glede na to, kaj vse je doživel letošnjo sezono.
Za njim sta dve zelo težki poškodbi. Tudi če ne bo zmagal in bo vsaj na zmagovalnem odru, bo to velik uspeh.
Treba je vedeti, da se je Primož v lanski sezoni zelo iztrošil. Najprej na Touru, kjer je grdo padel, potem je bil olimpijski prvak, kjer se je povsem iztrošil, sledilo je svetovno prvenstvo … Tako da to, kar letos počne, je zelo, zelo dobro.
Če se vrnem k peti etapi letošnje Dirke po Franciji, v kateri je Roglič padel zaradi bale sena, ki jo je motorist spravil na traso. Ste že takrat predvidevali, kaj vse se bo iz tega razpletlo?
Tisti dan se je pri Primožu vse skupaj vrtelo okrog ramenskega sklepa, kar pa me ni tako skrbelo, saj vem, da je to pri njem pogosta zgodba in si ramo sam naravna.
Je bila pa takrat zakrita informacija, tudi Primož mi tega med dirko ni omenil, da ima težave s hrbtom. Da je tako padel, da si je poškodoval hrbet. O tem so takrat vsi molčali.
Mislim, da so molčali zato, ker je bila moštvena taktika, da Primož pomaga Jonasu Vingegaardu premagati Tadeja Pogačarja. Šele ko so opravili z 11. etapo, kjer je Vingegaard pridobil veliko prednost, je bilo jasno, da je Primož svoje delo opravil.
Se je pa ponovila zgodba, ko so v klubu rekli, da poškodba ni nič, naj vzame tableto.
Šele ko je Primož v Monte Carlu samoiniciativno opravil magnetno slikanje in mi poslal sliko, smo ugotovili, da poškodba le ni tako nedolžna.
Klubski zdravnik pa je predlagal, naj vzame tableto?
Da, zdravniki v klubih včasih pozabijo na svojo Hipokratovo zaprisego in so ujetniki kapitala. Delajo v dobro kluba, ne pa pacienta oz. športnika. Na žalost.
Koliko časa ste napovedali, da bo Roglič potreboval, da se poškodba sanira? Menda se zlom vretenc zdravi od osem do 12 tednov.
Da, običajno je to res, lahko traja še dlje. So pa novi laserji, ki smo jih dobili v zadnjem letu, na tako visoki ravni, da je sanacija precej hitrejša. Te postopke pri nas uporabljamo pri vseh ljudeh, zato hitro občutijo napredek zdravljenja.
Pri Primožu smo to uredili v enem tednu. Potem je spet lahko sedel na kolo in opravil trening.
Se je pa poškodba poslabšala zato, ker je vztrajal na dirki? Bi bile posledice manjše, če bi takoj po peti etapi odstopil?
Mislim, da ja. Vendar kolikor poznam Primoža, stvari vedno izpelje do konca.
Tour je nadaljeval na svojo željo, zato da so dosegli ekipni uspeh. On sicer ni bil del tega uspeha, ker so v ekipi nanj pozabili, pa vendar. Tako je, tak je vrhunski šport.
Seveda pa bi jaz raje videl, da bi na prvem mestu bil Roglič … Upajmo, da se bo tudi to kdaj zgodilo.
Dejstvo je, da se je Primož na Touru žrtvoval za ekipni cilj in takih športnikov je malo. Večina jih je velikih egocentrikov in sebičnežev, Primož pa tem opisom ni niti blizu.
Včasih je še predober za okolico. Če bi bil sebičnejši, bi bil najbrž še uspešnejši, ampak potem to ne bi bil več Primož.
Ste bili med zdravljenjem v navezi z ekipo Jumbo-Visma? Obstaja kakšno pravilo, da morate biti v navezi z vodstvom kluba, z zdravniško službo, ko se športnik zdravi pri vas?
Ne, nič od tega, saj gre za varovanje osebnih podatkov. Zgodba je drugačna edino v primeru, če je plačnik klub in oni športnika napotijo k meni. Sicer pa prepustim športniku, da sam skomunicira s klubom, kaj se mu je dogajalo.
"Pacientu dam vse tisto, kar je pozitivnega, ne smem pa nase potegniti negative, kot so negativna čustva, žalost, jeza, agresija, ker moram potem to čistiti tudi pri sebi. Tudi sicer imam mentalnega coacha, kar je pri mojem delu nujno. Čez dan se v moji kliniki zamenja ogromno pacientov, vsak name odloži svoja bremena in vsak dan z določenimi tehnikami to počistim."
Ali veliko investirate v svoje paciente? Zelo čutite z njimi?
Kot terapevt, kot zdravilec se s pacientom povežem energijsko in mentalno, a sem se z leti naučil, da se čustveno ne priklopim toliko na pacienta. Torej čutim empatijo, ne podoživljam pa čustveno tega, kar se mojemu pacientu dogaja.
Tega se ne sme in tega sem se z leti naučil. Pacientu dam vse tisto, kar je pozitivnega, ne smem pa nase potegniti negative, kot so negativna čustva, žalost, jeza, agresija, ker moram potem to čistiti tudi pri sebi.
Tudi sicer imam mentalnega coacha, kar je pri mojem delu nujno. Čez dan se v moji kliniki zamenja ogromno pacientov, vsak name odloži svoja bremena in vsak dan z določenimi tehnikami to počistim.
Pomembno je, da vsak dan v službo pridem umirjen in poln energije, ker ljudje to od mene pričakujejo. Pričakujejo fokus, pozornost in mojo energijo, in to jim moram tudi dati.
Verjetno ne funkcionirate tako že od začetka ali pač?
Ne, tako funkcioniram zadnja tri leta.
Po izkušnjah z izgorelostjo, s katero ste se do leta 2019 srečali kar trikrat?
Da, točno to. Pred tem sem bil kar naprej v energetskem deficitu. Razlog je bil v tem, da nisem znal uravnavati, koliko energije dati športniku, koliko prijatelju in koliko partnerici. Vedno sem šel "all in" in vso energijo izpraznil za okolico, meni pa ni ostalo nič.
Tako sem izgubil sposobnost energijske in mentalne regeneracije, zato sem imel ves čas zelo nizek nivo energije, kar je zelo slabo vplivalo na moje življenje in delo. Sem pa v zadnjih treh letih nekako uspel presekati vzorce iz preteklosti in odprl novo življenjsko pot.
Če se vrneva k vaši izkušnji z izgorelostjo. Bi rekli, da so bile faze izgorelosti za vas na katerikoli način dobre?
Da, bile so nujne. Kot ugotavljam zadnja leta, ko se bolj poglabljam v izoterična znanja kvantne fizike, tudi v eno vejo zdravilnega šamanizma, mora vsak resen zdravilec v življenju skozi določene preizkušnje.
Nekateri zdravilci prebolijo fizične bolezni, drugi pa pridelamo mentalne ali energijske bolečine. Meni je bilo v tem življenju določeno, da moram skozi zelo težke mentalne procese.
Že v mojem družinskem drevesu je bilo kar nekaj ekstremnih dogodkov in sam sem se odločil, da bom s to karmo iz družinskega drevesa prekinil.
Za zdaj mi to zelo dobro uspeva in to prenašam tudi na svoja otroka. Prepričan sem, da se jima s temi stvarmi ne bo treba ukvarjati.
To so skriti, podzavestni vzorci, ki jih dobimo od svojih prednikov. V procesu predelovanja sem jih zelo dobro prepoznal, prej pa jih žal nisem zaznaval in sem v življenju sprejemal napačne odločitve.
Ne glede svojega dela, ampak ljudi, ki sem jih sprejemal v svoje življenje. S tem mislim na prijatelje, zaposlene, partnerke in podobno.
Očitno sem vse to moral doživeti, da sem lahko zrasel v zelo stabilnega človeka in lahko zelo dobro delam in funkcioniram.
Za izgorelost torej ni bila kriva službena obremenitev?
Ne, danes delam celo več kot prej, saj imam zelo veliko življenjske energije, ki sem jo nekoč zelo rad delil z ljudmi, vedno sem skrbel za to, da je bilo drugim dobro, mojim prijateljem, športnikom, da sem za svoje partnerke naredil vse, nikoli pa nisem gledal nase, zato mi je v določenih obdobjih življenja enostavno zmanjkalo energije.
Ko sem se enkrat začel zavedati, da moram začeti funkcionirati na drug način, se je to obrnilo.
Imate omejitve tudi glede uporabe telefona, prisotnosti na družbenih omrežjih? Tudi ta so izjemen kradljivec našega časa.
Ljudje me zelo težko dobijo na moj telefon. Ta je namenjen samo klicem iz šole ali službe, zelo redko se javim tudi v drugih primerih.
Me pa ljudje zelo radi kontaktirajo preko družbenih omrežij, kjer se sicer odzovem, razen kadar gre za delovne obveznosti, za pregled, za pregledovanje izvidov. Tega več ne počnem, ker je bilo v preteklosti tega preveč.
Ljudi vljudno prosim, naj me kontaktirajo v službo, kjer si bom z veseljem vzel čas in se jim posvetil. Dejstvo je, da ne morem preklapljati med igro z otrokoma in delom. Potem se ne morem regenerirati in uravnovesiti.
Sem pa s tem, ko sem začel delati na sebi, to možnost ponudil tudi svojim delovnim kolegom. Zavedam se, da mora ekipa, ki dela z mano, funkcionirati vsaj približno tako kot jaz, sicer prihaja do prevelikih konfliktov.
Z receptorjem in obema fizioterapevtkama smo energijsko zelo visoko naravnani in samoiniciativni. So takšne vrste sodelavci, da lahko sledijo mojemu delovnemu ritmu, ki je zelo ekstremen. Sem zelo storilen, imam veliko energije, rad raziskujem, vedoželjen sem, rad imam ljudi, ki jim hočem predvsem čim več ponuditi.
Pred leti je bilo med vašimi pacienti kar 40 odstotkov športnikov. Kakšno je razmerje danes? Koliko je splošne populacije?
90 odstotkov. Razmerje se je povsem obrnilo, na začetku je bilo ravno obratno.
Zakaj je temu tako?
Ne vem, našel sem novo življenjsko poslanstvo. Znanje, ki sem ga pridobil z delom s športniki, bi rad delil s splošno populacijo, s poškodovanimi otroki, starostniki …
Če sem sposoben pomagati športniku do olimpijske medalje, zakaj ne bi pomagal otroku ali starejši gospe in jo ozdravil v čim krajšem času in ji olajšal življenje?
8