SiolNET. Sportal Košarka
6,74

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Peter Vilfan

Legendarni slovenski košarkar dobil bitko z zahrbtno boleznijo

6,74

termometer

Peter Vilfan | Gost sobotnega intervjuja je Peter Vilfan. | Foto: Ana Kovač
Gost sobotnega intervjuja je Peter Vilfan. Foto: Ana Kovač

Legendarni slovenski košarkar in zaščitni glas prenosa tekem slovenske košarkarske reprezentance Peter Vilfan se je lani podal v najtežjo bitko življenja. Diagnosticirali so mu celično levkemijo, ki pa jo je nekdanji prvi kapetan slovenske izbrane vrste z vztrajnostjo in pozitivnostjo, ki sta ga krasili tudi na igrišču, premagal. Zdaj je povsem osredotočen na nov izziv, že naslednji teden bo odpotoval v Nemčijo, kjer bo za komentatorskim mikrofonom pospremil novo poglavje v zgodbi slovenskih košarkarjev.

"Zadnji pregled pred tremi meseci je zdaj pokazal, da sem 'čist'. Naslednji pregled imam zdaj oktobra in verjamem, da sem tekmo z boleznijo dobil," nam je ob kavi pri hali Tivoli, ki je bila prizorišče številnih njegovih košarkarskih zmag, z vznesenostjo pripovedoval legendarni košarkar in komentator Peter Vilfan

Danes 65-letni Vilfan je v zadnjih letih postal nekakšen zaščitni znak tekem slovenske izbrane vrste. Njegove besede tri, dva, ena, nič, Slovenija je evropski prvak iz leta 2017 so bile uporabljene tudi kot naslov dokumentarnega filma o največjem uspehu slovenskega ekipnega športa doslej, ko je Slovenija v Istanbulu leta 2017 osvojila zlato odličje. Nekdanji jugoslovanski reprezentant, z ekipo je na svetovnem prvenstvu leta 1978 osvojil zlato odličje, in član Olimpije je prepričan, da lahko Slovenija letos na čelu z Luko Dončićem in Goranom Dragićem spiše novo pravljico. Nosilca srebra oziroma brona iz evropskih prvenstev v letih 1981 in 1979 že v prihodnjih dneh čaka pot v Köln, kjer bo za komentatorskim mikrofonom pospremil tekme slovenske izbrane vrste na EuroBasketu 2022.

Vsi sobotni intervjuji na enem mestu


Ko sva se dogovarjala za intervju, ste kot iz topa izstrelili, da se dobimo v Tivoliju. Za vas zelo poseben kraj, kajne?  Tivoli je zanj prav poseben kraj. | Foto: Ana Kovač Tivoli je zanj prav poseben kraj. Foto: Ana Kovač

Tivoli je moje življenje. Skoraj vsak dan sem tu, če ne drugega, pridem na kavo. Tivoli se v zadnjih letih spet prebuja. Od leta 1979, ko sem prišel v Ljubljano, hodim v Tivoli. Pred leti se mi je tudi že zgodilo, da sva se z ženo peljala po Celovški, ko sva šla v gledališče, pa sem avtomatsko zavil proti Tivoliju (smeh, op. p.).

Zdaj tu pomagam tudi pri delu Košarkarskega kluba Ilirija, uradno nisem del, priskočim pa na pomoč, s čimerkoli je treba. To je projekt mojega zeta Vlada Ilievskega, lotil se ga je pred tremi leti, začel ga je graditi in ga bo gradil tudi v naslednjih letih. V Sloveniji je tako, da ko se lotiš nekega projekta, ponavadi steče, nato pa se pojavijo težave, a vem, da je moj zet mlad, delaven in vztrajen, in vem, da bo projekt pripeljal na raven, ki si je želi.

Poleg Ilirije so bili vaši dnevi poletno obarvani tudi zaradi vašega košarkarskega kampa. Kako ste zadovoljni z letošnjo izvedbo?

Ves julij smo imeli poletni tabor v Strunjanu, imeli smo pet tednov dogajanja. Potem sva bila z ženo na dopustu in nato še malo v Beli krajini. Zdaj pa še nekaj dni in čaka me pot v Nemčijo na evropsko prvenstvo. Seveda poskusim tudi čim več časa preživeti z vnuki.

V Strunjanu smo prenovili tri zunanja košarkarska igrišča. Moje društvo oziroma Košarkarska šola Petra Vilfana je letos že 29. organizirala ta tabor. Obnova je bila res vrhunska, obnovili smo 1.300 kvadratnih metrov površine, pa dodali javno razsvetljavo, novo ograjo. Zagotovo lahko trdim, da gre za ena od lepših igrišč v Sloveniji. Žal nismo imeli odprtja, ker so se gradbena dela zavlekla in smo jih končali šele tik pred taborom, nekatere stvari pa smo urejali tudi še med taborom. Vse skupaj poteka s Centrom za usposabljanje Elvire Vatovec, kjer skrbijo za otroke s posebnimi potrebami. Tabor nam je res uspel, imeli smo pet izmen, otroci so bili navdušeni nad dogajanjem. Res imam čudovito ekipo, že 29 let imam v vlogi glavnega trenerja Aleša Fabjana, ki dela čudeže. Prihodnje leto nas tako čaka že 30-letnica.

Za vami je sicer verjetno eno od težjih let v življenju, saj vas je lani doletela huda bolezen. Postavili so vam diagnozo celične levkemije.

Lani je bil to velik šok in presenečenje, tako kot je za vsakega, ki ga doleti kaj takšnega. Iskreno pred diagnozo nisem čutil, da se dogaja kaj posebnega. Malo sem shujšal, kar se mi je zdelo super. Potem pa me je žena nagovorila, naj se odpravim vsaj na pregled. Ko sem dal kri in so opravili preiskave, pa je nastala panika, ker je bila moja krvna slika res katastrofalna. V najkrajšem času so potem ugotovili, da je ena od vrst levkemije, da pa je sreča v nesreči ta, da je ozdravljiva in da je treba čim prej začeti terapijo. Teden pozneje sem začel terapijo. Ko so mi na prvem pregledu punktirali kostni mozeg, je bil ta namreč maligen v velikem odstotku.

Premagal je zahrbtno bolezen. | Foto: Ana Kovač Premagal je zahrbtno bolezen. Foto: Ana Kovač

V tistem obdobju do diagnoze sem shujšal deset kilogramov. Spomnim se, da me je na tretjem pregledu zdravnica vprašala, kako sem. Pa sem odgovoril, da super, ker sem pridobil nazaj štiri kilograme. Bila je res začudena, da sem med to terapijo imel tek oziroma da sem sploh kaj pojedel (smeh, op. p.).

Takoj po diagnozi sem v glavi razčistil, bil sem povsem miren. Vedel sem, da je to nekaj, kar bom premagal. Vedel sem, kaj je treba narediti. Tisti dan, ko smo z družino izvedeli novico, sem bil edini, ki je zvečer normalno zaspal. Ob tem sem užival še takšne in drugačne vitamine in ob kemoterapijah poskušal čim bolj normalno živeti. Zadnji pregled pred tremi meseci je zdaj pokazal, da sem "čist". Naslednji pregled imam zdaj oktobra in verjamem, da sem tekmo z boleznijo dobil. Vem, da se lahko zgodba tudi ponovi, a vem, da bom tudi v takem primeru izšel kot zmagovalec.

"Sam sem bil sicer res ves čas pozitiven, nisem imel nobene krize, ker sem se navajen v življenju boriti." | Foto: Ana Kovač "Sam sem bil sicer res ves čas pozitiven, nisem imel nobene krize, ker sem se navajen v življenju boriti." Foto: Ana Kovač O bolezni ste tudi sicer kar odprto takrat spregovorili v javnosti, kar je v takšnih primerih večkrat izjema kot pravilo. Kako to?

Spregovoril sem predvsem zato, ker sem takrat močno shujšal in sem vedel, da so ljudje opazili, da se nekaj dogaja. Ljudem je bilo nerodno, pa nihče ne bi vprašal, kaj se dogaja, nekateri so se mi celo izogibali. Ti položaji so res težki, saj se vsak človek odzove po svoje. No, ko je zadeva potem prišla v javnost, je bilo vsem lažje, drugim še bolj kot meni.

Sam sem bil sicer res ves čas pozitiven, nisem imel nobene krize, ker sem se navajen v življenju boriti. Verjamem, da je glava pri teh stvareh zelo pomembna, in če si pripravljen za to storiti vse, potem večinoma temu sledi tudi rezultat. Tudi prej v svoji karieri sem bil pripravljen za košarko narediti vse in ni dvoma, da bom za zdravje še toliko bolj.

Torej je imela pri vašem okrevanju veliko vlogo tudi košarka. "3, 2, 1, 0, Slovenija je evropski prvak" so vaše besede, ki jih poznajo vsi slovenski ljubitelji košarke, uporabili so jih tudi za film o EuroBasketu leta 2017. Kakšne imate zdaj spomine na tisto obdobje pred petimi leti?

Kljub temu, da od tega mineva že pet let, bi verjetno vsak dan lahko povedal isto zgodbo o dogajanju takrat, saj so to res lepi spomini. Takrat sem rekel, da sem, tudi če nikoli več ne bom komentiral tekem, svoje opravil. Zgodba iz Istanbula je taka pravljica in nekaj tako lepega in pozitivnega, da tega ni mogoče pozabiti. Opažam, da tudi ljudje tega niso pozabili. Tudi če Slovenija znova osvoji zlato odličje, tistega prvega občutka ne bo mogoče nikoli več ponoviti.

Podobno nam je pretekli teden v pogovoru dejal tudi Anthony Randolph. "To je bil res trenutek v zgodovini, ki ga ne bo nikoli mogoče ponoviti, saj se je takšna stvar zgodila prvič," je dejal.

Res je, ne moremo niti pričakovati, da bi se zgodba ponovila na enak način, bo pa zadeva nekoliko drugačna, a za to nič manj lepa. Verjamem, da bomo Slovenci znova stali za svojimi košarkarji in da se bomo znova skupaj veselili velikih uspehov.

Tudi letos bo na EuroBasketu v vlogi komentatorja. | Foto: Vid Ponikvar Tudi letos bo na EuroBasketu v vlogi komentatorja. Foto: Vid Ponikvar

Tudi sami ste v tem obdobju postali nekakšen zaščitni znak reprezentance in dogajanja okoli nje, večina ljubiteljev si košarkarskih tekem več ne predstavlja brez vašega komentiranja.

Res sem si želel, da bi me kdaj kdo vprašal kaj v povezavi s tem (smeh, op. p.). Treba je povedati eno stvar. Morda smo bili mi leta 2017 res dobri, tudi naša ekipa s Sanjo Modrić in Sašo Dončićem, a treba je poudariti eno stvar. Mi smo bili dobri zato, ker so bili košarkarji sijajni. Tudi letos se bomo dobro pripravili in res upam, da bomo skupaj spet spisali neponovljivo zgodbo, ključni pri tem pa bodo košarkarji.

V čem se je po vašem mnenju slovenska reprezentanca v teh petih letih najbolj spremenila?

Absolutno je dozorela. Luka je bil leta 2017 star 18 let, javnost takrat tudi ni tako odkrito in na veliko govorila o odličju, edina, ki sta o tem govorila na glas, sta bila Luka in Goran. Luka je zdaj star 23 let, še vedno je mlad, a po drugi strani ima izkušenj že kot kak 30-letni košarkar. Zelo pomembno je tudi to, da je ogrodje ekipe ostalo skoraj enako.

Ekipa se dobro pozna, razume in fantje so pravzaprav od leta 2017 ohranili ta odnos in izjemno vzdušje, ki krasita reprezentanco. Zdaj se mora to le še dokončno prenesti na igrišče. To je velika prednost, plus naše izbrane vrste. Edina velika sprememba je, da je namesto Randolpha zdaj v reprezentanci Tobey, ki pa se je prav tako imenitno vključil v moštvo.

Leta 2017 na EuroBasketu | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Leta 2017 na EuroBasketu Foto: Vid Ponikvar/Sportida

KZS ima pri izbiri naturaliziranih košarkarjev res srečno roko, ker je to po svoje velika loterija. Če je igralec še tako vrhunski, a se značajsko ne ujame z ekipo, zadeva ne bo delovala.

Tudi srbski selektor Svetislav Pešić je po tekmi s Slovenijo v Stožicah prejšnji teden opozoril na ta slovenski ekipni duh, ko je dejal, da ima občutek, da so vsi Slovenci doma na isti ulici in da vse počno skupaj.

Tudi to je eden izmed glavnih razlogov, da Fiba Slovenijo v napovedih za EuroBasket uvršča tako visoko. Mogoče nam to nekatere reprezentance tudi zavidajo, ker tega v današnjem obdobju skoraj ni več. Fantje igrajo po vsem svetu, a so ves čas v stiku in ostajajo kot ena velika družina. A takšne zadeve se spet zgodijo, ne moreš jih prisiliti ali ustvariti umetno.

Sobotni intervju | Foto:

Koliko pa za Slovenijo pomeni dejstvo, da bo zaigral znova tudi kapetan Goran Dragić? Kako pomembna je ta vloga kapetana, tudi sami ste bili prvi kapetan slovenske izbrane vrste. Vas je njegova odločitev o vrnitvi presenetila?

Moram priznati, da me je res. Z njim sem govoril po tisti njegovi, na papirju, zadnji tekmi v Stožicah. Takrat mi je iskreno rekel, da ne zmore več, tudi zaradi težav s koleni, s katerimi ima težave že dolgo. Začel pa sem dvomiti o njegovi odločitvi, ko je prišla informacija, da bo zaigral tudi na Švedskem. Najprej je bilo namreč rečeno, da bo zaigral le doma. Potem tudi na Švedskem, po koncu tekme pa ni imel nekega sklenjenega monologa, o tej temi sploh ni bilo govora. Tako da sem že takrat močno sumil, da se nekaj dogaja.

Navdušen je nad vrnitvijo Gorana Dragića. | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Navdušen je nad vrnitvijo Gorana Dragića. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Zdaj sem prepričan, da je popolnoma motiviran. Slovenci zelo hitro pozabljamo, vsi vemo, kaj nam je dal Goran, in vem, da bi se, če bi zdaj morda doživeli neuspeh, zagotovo našli glasni kritiki, češ, kaj je hodil nazaj v reprezentanco. Goran se tega zaveda in zagotovo bo naredil vse, da znova dosežejo dober rezultat.

Slovenci, pa ne samo mi, smo tak narod, da smo, ko nam gre, vsi združeni, presrečni, košarkarji so naši, ko pa nam ne gre, pa je zgodba povsem drugačna. Včasih imam občutek, da strašno uživamo, ko nam gre, da pa strašno uživamo tudi, ko nam ne steče. Pri tem moram poudariti, da karkoli se bo zgodilo na tem prvenstvu, nikoli in nikdar ne smemo pozabiti, kaj se je dogajalo leta 2017. Tega nam nič ne more in ne sme pokvariti. Šport je pač tak, da zmagam sledijo tudi porazi.

Je pa tudi res, da bo imela Slovenija letos na svojem hrbtu veliko tarčo, takšno, kot je leta 2017 ni imela. Kako se spopasti s Leta 2004 med prenosom košarkarske tekme | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Leta 2004 med prenosom košarkarske tekme Foto: Vid Ponikvar/Sportida tem pritiskom?

Res je in tega se morajo zavedati tudi slovenski navijači. Treba je vedeti, da ni ekipe v Evropi ali pa kar na svetu, ki ne bi imela želje in motiva premagati evropskih prvakov, in ni ekipe, ki si ne bi želela premagati reprezentance, v kateri igra Luka Dončić. Slovenija je bila ob tem leta 2017 vsem simpatična, zdaj pa gremo že marsikomu na živce, kar je povsem logično, ker vsak si želi tistega najboljšega spraviti iz vrha. Ob tem bi dodatno omenil še prvo slovensko nasprotnico Litvo, ki se bo zagotovo želela maščevati za poraz v lanskih kvalifikacijah za olimpijske igre.

Opozoriti moram na Luko in Gorana, ki se s temi tarčami ne obremenjujeta, ob tem pa bosta prav onadva prevzela večino tega pritiska, tako da bo zaradi tega veliko lažje tudi preostalim.

Mogoče je odlika te reprezentance, ki se je pokazala tudi na pripravljalnih tekmah, da se ne ustraši končnic tekem, kar je bila v preteklih letih in prvenstvih velika težava Slovenije.

Slovenija je bila po tem prav znana. Petnajst let smo izgubljali v končnicah, in to v glavnem na velikih tekmovanjih v osmini finala ali pa v četrtfinalih. To se je s prihodom predvsem Gorana Dragića in Luke Dončića spremenilo, saj je pri tem glavna samozavest. Nekako je izginil strah pred koncem tekme, hkrati pa ni strahu, kdo bo zaključeval akcije in tekme. Ob tem se zavedajo, da če se kadarkoli zalomi, stojijo drug za drugim. Če oziroma ko bomo na prvenstvu dobili takšne tekme v končnicah, potem bo to le še dvignilo vso reprezentanco in tudi navijače.

Peter Vilfan | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Mislim, da je že greh, če se v vsakem intervjuju v povezavi s slovensko reprezentanco vsaj v enem vprašanju ne posvetimo razsežnostim igre Luke Dončića. Kaj bi v repertoar presežnikov dodali vi?

O Luki je bilo povedanega že toliko, da je to prav neverjetno. Luka je takšen fenomen, da se, ne glede na to, kaj počne, ne glede na to, kako igra, kaj se o njem piše in govori, še vedno ne zavedamo, za kakšnega igralca gre. Tega ne dojemajo niti Američani.

Luka je tiste "porodne krče", ki jih imajo ameriški košarkarji ob prestopu v ligo NBA, prestal že v Evropi. Košarka NBA je Luki pisana na kožo, to je odprta košarka.

Ob tem je Luka še fenomenalna oseba. Pogosto pride v Tivoli, lani je tu treniral tudi z Ilirijo, potem pa je z vsakim spil kavo in se brez težav pogovarjal z vsemi, ki so šli mimo. Hkrati tudi premalo cenimo, s kakšno željo in motivom Luka igra za slovensko reprezentanco in koliko je naredil za slovensko košarko. Razmišljal sem tudi že, da ko bom komentiral tekme, sploh ne vem več, s kakšnim pridevnikom ga še pohvaliti, ker je res neverjeten (smeh, op. p.).

Ne razume razmišljanja glavnih pri Fibi. | Foto: Ana Kovač Ne razume razmišljanja glavnih pri Fibi. Foto: Ana Kovač Ogromno je negodovanja nad Fibinim koledarjem, saj se je prvič v zgodovini zgodilo, da morajo reprezentance pred EuroBasketom igrati še kvalifikacije za svetovno prvenstvo. Zaradi tega se vrstijo poškodbe, kar zagotovo ne koristi kakovosti in promociji košarke.

Za to dogajanje in Fibin koledar lahko uporabim le eno besedo: "štala". To, kar Fiba počne že pet ali šest let, je katastrofa. Spremljal sem tiste kvalifikacije za prejšnje svetovno prvenstvo, v katerih Slovenija ni bila uspešna. Že takrat sem bil zgrožen nad tem, v kakšnih postavah igrajo vse reprezentance, ne le naša. Pri Fibi trdijo, da je ta sistem kvalifikacij fenomenalen za promocijo košarke. Da rečeš kaj takšnega, moraš biti po mojem mnenju res idiot. Res je, da imajo manjše države, ki nimajo košarkarjev v evroligi in NBA, potem več možnosti, a menda ni Fibin cilj, da potem zaradi tega na svetovnem prvenstvu ne igra ekipa evropskih prvakov na čelu z Luko Dončićem. Nihče mi ne more trditi, da je to dobra promocija košarke.

In vrhunec vsega tega so te kvalifikacije zdaj tik pred začetkom prvenstva. To je res neumnost brez primere. Videli smo, koliko je že poškodb. Če gledamo s slovenskega vidika, Estonci res niso bili zahtevna ovira, zato je Sekulić lahko tudi nekoliko porazdelil minutažo, a zagotovo bo tekma z Nemčijo povsem drugačna zgodba. To bo tekma na nož in potem se bomo z njimi srečali še v skupini na EuroBasketu. Pri tem Fibe res ne razumem. Težava je, ker se ne morejo nikakor dogovoriti z evroligo, NBA pa je tako ali tako zgodba zase.

A za vse bi se moralo najti rešitev. Fiba je leta 2000 zaspala. Do takrat so Fibini ljudje delali dobro, košarka se je razvijala po vsem svetu. A takratni vodje so bili stari 80 let in več in so spali, potem ko so se zbudili, so ugotovili, da je nekdo ustanovil še eno evroligo. Nova generacija na Fibi pa je spet zgodba zase. Ne vem, ali je tu vprašanje izkušenj ali neznanja, a na silo z glavo skozi zid zagotovo ne bo šlo.

Potem pa povrh vsega igramo v tem ciklu z najboljšo postavo, medtem ko bosta tista cikla v jeseni in v začetku prihodnjega leta spet povsem drugačna zgodba.

Leta 2014 s hčerko Anjo in vnukom Jakobom | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Leta 2014 s hčerko Anjo in vnukom Jakobom Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Če sva že omenila prednosti slovenske izbrane vrste, pa je treba navesti tudi nekaj pomanjkljivosti. Šibka točka slovenske reprezentance bi lahko bila igra pod košem, kar se je nekajkrat pokazalo tudi na pripravljalnih tekmah, kajne?

To je po mojem edina resnična težava, ki se lahko pojavi. Tu imamo Tobeyja, ki je odličen, pa četudi ni tako močan, kot so na primer Litovca Valančiunas in Sabonis, pa Milutinov in Jokić. Hitro se lahko pojavijo tudi težave z osebnimi napakami, kar smo tudi že videli. Žiga Dimec bo tako moral prevzeti svojo vlogo v tej zgodbi. Od njega nihče ne pričakuje, da bo nosilec igre, ko pa bo na parketu, pa bo moral s to svojo močjo in višino narediti svoje.

Resnično bi rad videl, da bi se Žiga začel zavedati, kako močan je. Sicer pa se Slovenci na to dobro pripravljajo tudi s kombinirano obrambo, tu sta že večkrat dobro vskočila Murić in Čančar. Rad bi omenil tudi Luko, ki se dobro vključuje tudi v borbo pod košem, konec koncev je bil že nekajkrat naš najboljši skakalec. Mislim, da se nam bo z ekipno predstavo uspelo znajti tudi v takšnih trenutkih. Odigrati moramo solidno obrambo, napad pa bo tisto naše glavno orožje. A vse ekipe imajo svoje težave in pomanjkljivosti.

Slovenija Estonija slovenska košarkarska reprezentanca | Foto: Vid Ponikvar Foto: Vid Ponikvar

Težave s pomanjkanjem visokih igralcev so v zadnjih letih z izjemo Gašperja Vidmarja v slovenski izbrani vrsti že kar nekakšna stalnica. Nekako se ne zgodi tisti pravi preskok iz mlajših selekcij, zakaj?

Res je tako. Rad bi omenil Jurija Macuro, ki je idealno grajen, je ob svoji višini še hiter in spreten, a se je vsa zadeva nekje ustavila. Že tri leta govorimo, da je vsako leto prelomno, in res upam, da se bo v tej sezoni zares prebil v ospredje in naredil potreben preskok, kar bi nam zares prav prišlo tudi v reprezentanci. A verjamem, da se bo v prihodnosti to izboljšalo, tu so Ciani, Jurković, Ščuka … Upam, da se bodo razvili v pravo smer in naredili prehod na višjo raven. Največ je odvisno od glave posameznika in tega, s čim se kot igralec zadovoljiš.

Letošnji EuroBasket bo verjetno eden od najbolj zvezdniških v zadnjih letih. Favoritov za končni uspeh je veliko, katere vi uvrščate v krog reprezentanc za najvišja mesta?

To evropsko prvenstvo bo po mojem eno od najkakovostnejših v zadnjih 15 letih. Nikoli še ni igralo toliko igralcev NBA, kot jih bo letos. Večina reprezentanc bo nastopila v najmočnejših postavah, težava so le nekatere poškodbe, odpovedi zaradi drugih zadev je bilo letos res malo. Opozoriti je treba na dejstvo, da bodo na prvenstvu igrali trije najboljši košarkarji na svetu – Dončić, Jokić in Antetokounmpo.

Luka Dončić in Nikola Jokić | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Luka Dončić in Nikola Jokić Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Tu je šest, sedem ekip, ki lahko na glas razmišljajo o zlati kolajni, še na vsakem prvenstvu pa se najde še ena ekipa, ki preseneti. Krog favoritov je res širok. Seveda moram pri tem omeniti Slovenijo. Potem so Srbi, pa zagotovo tudi Litva, ki ima odlično reprezentanco. Tu je še Grčija, pa seveda Francija, olimpijska podprvakinja. Rad bi omenil še Nemce, ki so domačini, domačini so vedno nevarni, kljub nekaterim odpovedim imajo odlično ekipo. Slabih reprezentanc nimata niti Turčija in Italija, ob tem so tu še Hrvati, ki imajo v primerjavi z junijsko zasedbo zdaj res močno ekipo.

Bomo potem po vašem mnenju tako tudi letos priča kakšnemu podobnemu reku, kot je bil 3, 2, 1, 0, Slovenija je evropski prvak?

Najprej si želim, da Slovenija začne prvenstvo z zmago nad Litvo, ker bi bilo to za vzdušje in dvig samozavesti res pomembno. Vedno je pomembno, da zmagaš na prvi tekmi na prvenstvu. A tudi poraz še ne bi pomenil nič tragičnega, ker je sistem tekmovanja takšen, da si na koncu lahko še vedno uspešen. Želim si, da bi naši igrali dobro, lepo košarko, ki bo nagrajena z zmagami. Četrtfinale je ključna tekma na vsakem prvenstvu. Upam, da se reprezentanca zavihti do polfinala, potem pa je mogoče prav vse, tudi uresničenje novih sanj.

Preberite še:

Slovenija Estonija Zoran Dragić Aleksander Sekulić Sportal Selektor o imenih še noče govoriti Sergio Llull Sportal Španci v šoku, odpadel še en zvezdnik TUMB_Sengelja Sportal Na EuroBasket brez zvezdnika Slovenija Estonija Aleksej Nikolić Sportal Tega si ne smejo več privoščiti Luka Dončić Sportal Dončić in kapetan Dragić navduševala v Zlatorogu, padla je stotica

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin