Ilka Štuhec
Petek, 1. 11. 2019, 14.50
5 let, 1 mesec
Intervju: Anna Veith
Od "vojne" do velikega prijateljstva s Tino Maze
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,15
1
Upokojitev nekdanjega sošolca Marcela Hirscherja je ni presenetila. O umiku je po dveh hudih poškodbah razmišljala tudi sama. Vseeno je poleti sklenila, da bo poskusila še enkrat. "Ljubezen do smučanja je premočna," pravi 30-letna Anna Veith, ki se bo v smučarsko karavano vrnila v Severni Ameriki, a daleč od ravni, na katero jo je na vrhuncu kariere leta 2015 "prisilila" Tina Maze, takrat velika tekmica, zdaj prijateljica.
18. junija je dopolnila 30 let.
Poleti 2015 se je najprej zapletla v spor s smučarsko zvezo in skoraj ostala brez reprezentančnega statusa, nato pa si je tik pred začetkom sezone 2015/16 huje poškodovala desno koleno (strgani križna in stranska vez). V sezoni 2016/17 se je na kratko vrnila, a se zaradi vnetja levega kolena poslovila že po sedmih tekmah svetovnega pokala. Nova vrnitev je bila nekoliko dolgotrajnejša, a letošnjega januarja se je po vnovič strgani križni vezi desnega kolena vrnila pod nož.
Anna Veith, s tem priimkom nastopa po poroki z nekdanjim avstrijskim deskarjem Manuelom Veithom, ne skriva, da je ob poškodbah resno razmišljala tudi o tekmovalnem umiku. A vztraja. V Sölden je prišla le zaradi sponzorskih obveznosti in si ob tem vzela čas tudi za naš medij. Prihodnji teden pa jo že čaka pot v Severno Ameriko in priprava na vstop v sezono 2019/20. Posvečala naj bi se predvsem veleslalomu in superveleslalomu.
Po letu 2015 ste sicer dobili eno tekmo svetovnega pokala, ob tem še dvakrat stopili na zmagovalni oder in v Pjongčangu, kjer vas je za pičlo stotinko sekunde premagala Ester Ledecka, osvojili superveleslalomsko olimpijsko srebro. Toda … Na raven tistega Meribela 2015, ko sta se s Tino Maze gnali do skrajnih meja, se niste več vrnili.
Tista sezona je bila res nekaj posebnega. Res je, bila sem mlajša in v dobrem nizu. Ob sebi pa sem imela tudi izjemno tekmico. Druga drugo sva silili k popolnosti smučarskih izvedb. Tini sem hvaležna za to.
Se je mogoče vrniti na to raven?
Je. A za to človek potrebuje čas.
Dva velika globusa, dva mala globusa, tri olimpijske kolajne, pet kolajn na SP in 15 zmag v svetovnem pokalu.
In tudi potrpljenje. Ga imate?
Pravzaprav nisem imel nikoli prave izbire. Ni mi bilo lahko. Od leta do leta, od poškodbe do poškodbe. Pride dan, ko ni prave samozavesti. Nato sledijo bolj optimistični dnevi. A nekako še kar čakam na tisti dan, ko se bom znova počutila povsem stoodstotno pripravljeno. To pa je tisti predpogoj, da kot smučarka odločno stopim v štartno hišico in se poženem na vso moč. V takšnem nastopu je treba nato včasih tudi tvegati. Do tveganja pa se prisiliš, če si povsem zaupaš. Gre za sklenjen krog. To je tisto, kar vodi do ravni, o kateri me sprašujete. Za to delam.
Kaj je osrednji motiv?
Moja strast do smučanja. Ljubezen do športa. To me žene. To me motivira.
To je poudarjal tudi vaš gimnazijski sošolec Marcel Hirscher, ki je pred tedni naznanil tekmovalno slovo. Vas je presenetil?
Ne. Niti malo.
Res? Ste vedeli? Vam je zaupal, kaj namerava storiti?
Ne, nikoli nisva govorila o tem. Obenem v mislih niti nimam same odločitve za slovo v danem trenutku. Moj odgovor se je bolj nanašal na celotno zgodbo. V svoji izjemni karieri je dosegel vse, kar je mogoče doseči v alpskem smučanju. Vse njegove poteze so bile pravilne. Tudi v tem primeru. Kaj naj rečem? Popolna odločitev.
Njegova poteza sproža vprašanja o tem, kdaj je pravi trenutek za slovo. Na vrhuncu, po poškodbi, po rezultatskem padcu, ob primerni starosti … Poznate odgovor?
Menim, da bi si vsak športnik želel posloviti takrat, ko je na najvišji ravni. Ko dosežeš vse, ko premagaš vse … Seveda, to lahko nato tudi ponavljaš. Nikoli pa ne veš, kdaj se začneš odmikati in izgubljati stik. Zato je treba, tudi takrat, ko si na vrhu, poslušati svoje telo. Verjamem, da je Marcel storil prav tako. Poglejte, nismo več stari 23 let. Telo potrebuje več časa za regeneracijo. Glava se odziva drugače kot pred leti. Nismo več tako sveži. Za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala pa je treba posegati do skrajnih meja. On je to storil osemkrat. V nizu. Le predstavljam si lahko, kaj vse je moral prestati za ta neverjeten rezultat. Telo preprosto potrebuje počitek.
Ali držijo govorice, da ste se z upokojitvijo spogledovali tudi vi?
Da, res je.
Je bil to slab dan, le trenutek ali pa poglobljen razmislek?
Vse skupaj se vleče že kar nekaj časa. Že po svoji prvi veliki poškodbi sem porabila zelo veliko časa, da sem v fitnesu okrepila svoje telo. Ko sem se nato znova poškodovala, sem vsaj približno vedela, kaj me čaka. Imam še dovolj moči, da se vrnem? To je vprašanje, ki me je zaposlovalo kar nekaj časa. Na koncu sem prišla do spoznanja, da sem zmožna.
In zdaj? Kariera do olimpijskih iger 2022? Od sezone do sezone?
Ne vem. Niti sanja se mi ne. Nimam kakšnega čvrstega načrta.
Kako pa kot nekdanja dvakratna zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala gledate na letošnji lov za velikim globusom? Vidite v karavani junakinjo, ki bi lahko ogrozila Mikaelo Shiffrin?
Težko jo bo premagati. Zelo težko.
Spomin na Meribel 2015.
V katerih elementih je tako edinstvena?
Zelo stabilna in učinkovita je v tem, da na tekmovalni dan pokaže vse, kar zna. Izvedba! To jo dela edinstveno. Vem, da je težko na tako visoki ravni ohranjati stabilnost. Ona jo. Poleg tega je močna v vseh disciplinah. Nekako ji uspe zdržati. Ne zlomi se. To ni preprosto.
Pogovor sva začela z Meribelom 2015 in bojem s Tino Maze. Pa ga še zaključiva. Sta še v stiku?
Malce sva še v stiku. Od poletja naprej sicer ne. Poskušava pa ga ohranjati. Najin dvoboj za skupno zmago leta 2015 bil ekstremno napet in na najvišji ravni, toda nato naju je skozi skupne občutke in doživljanja združil. Najin odnos se je razvil v veliko prijateljstvo. Lepo je, da nama je to prinesel šport.
Na eni od zadnjih tekem z uvrstitvijo na oder za zmagovalke, superveleslalomu v Cortini d'Ampezzo 2017, pa vam je na stopničkah družbo delala še ena Slovenka. Ilka Štuhec. Kakšno je vaše mnenje o njej?
Ne poznam je tako dobro. A deluje zelo 'cool'. Kot smučarka pa je odlična smukačica. Zaradi svojih poškodb še toliko bolj cenim smučarke, kakršna je ona. Imela je veliko zdravstvenih težav, a se je vrnila na vrh. Za Slovence je to zelo pomembno. Mar ne? Smučarski svet pa je zaradi takšnih zgodb še bolj navdihujoč.
Iz arhiva: Vmesni čas Anne Veith
Tokratni pogovor z Veithovo o odnosu do najboljše slovenske alpske smučarke vseh časov pa je zanimiv tudi zaradi njenih zapisov v avtobiografiji Vmesni čas iz leta 2016.
Topla zima hladnih objemov.
"To je bil dvoboj, v katerem bi morali biti zmagovalki obe," je med drugim v knjigi zapisala Veithova in razkrila nekaj podrobnosti ostre psihološke bitke. Ta se je zaostrila predvsem po njeni kombinacijski zmagi 1. 3. 2015 v Banskem. "Ta nepričakovana zmaga ji je šla zelo v nos. Vseeno sva si čestitali in se objeli. Takrat še. V Garmisch-Partenkirchnu sva se le rokovali, v Meribelu pa povsem ignorirali. Vseeno sem jo po eni tekmi potrepljala po hrbtu. To je dejansko razumela kot poskus udarca, zato me je boksnila v roko in rekla: 'Kaj je?' Opravičila sem se ji in dejala, da sem ji želela le čestitati. Tedaj je bilo jasno, da je bolje, če se druga druge izogibava," se spominja zmagovalka dvoboja.
Avstrijka natančno opisuje odločilne tekme v Meribelu in med drugim priznava, da se je za slalomski štart bolj kot v dejanskem upanju na preboj med dobitnice točk odločila zaradi psihološkega pritiska na Mazejevo. Kot prelomno točko pa označuje tudi februarsko svetovno prvenstvo v Beaver Creeku in Tinino odločitev za nastop v vseh disciplinah. Ocenjuje namreč, da je s "podaljškom" prvenstva porabila veliko energije in zmanjšala čas za pripravo na tekmi v Mariboru. Tam je dvakrat odstopila.
Mazejevo omenja tudi v številnih drugih kontekstih. A čeprav jo je Črnjanka za zgolj nekaj stotink premagala tako v boju za veleslalomsko zlato na olimpijskih igrah v Sočiju 2014 kot tudi na smuku svetovnega prvenstva 2015 v Beaver Creeku, pa je Anno najbolj "zapekel" poraz na superveleslalomski tekmi svetovnega pokala v St. Antonu, 13. januarja 2013. Takrat ji je uspela sanjska vožnja, v kateri je Lindsey Vonn prehitela za sekundo. Videla se je na najvišji stopnički, kako posluša himno in se veseli prve superveleslalomske zmage. Nato pa – Tina Maze. "Kako ji je uspelo smučati še štiri stotinke hitreje? Ko sem jo dve leti pozneje za tri stotinke prehitela na svetovnem prvenstvu v ZDA, sem ji dejala, da sem se ji s tem oddolžila," piše Veithova.
1