Od Ilke Štuhec k novim izzivom

Anja Šešum Foto: Ana Kovač Pred leti je veljala za najobetavnejšo in tudi rezultatsko najuspešnejšo slovensko veslačico. A čeprav utegne v prihodnje še delovati tudi v veslanju, se na poklicno-strokovni ravni 27-letna Anja Šešum uveljavlja predvsem pri svoji prvi športni ljubezni – alpskem smučanju. Diplomirano kineziologinjo, ki je obenem tik pred koncem študija na Akademiji za manualno terapijo, je na smučarski zemljevid postavilo delo v spremljevalni ekipi Ilke Štuhec. Kot kineziologinja je bila ob Mariborčanki tako v obdobju vzpenjanja in nato šampionske žetve kot tudi ob mukotrpnem vračanju po poškodbi. Podpisala se je tudi pod njen program kondicijske vadbe. Ko se je dvakratna smukaška svetovna prvakinja odločila za prevetritev svojega štaba, od katerega se je poslovil tudi Grega Koštomaj, po novem trener v slovenski moški ekipi za hitri disciplini, se je novega poglavja lotila tudi Šešumova. Da ni bila le v senci prve dame slovenskega smučanja, dokazuje več ponudb, med drugim tudi tista, za katero se je na koncu odločila. Avstrijska. Po novem bo delala v ekipi, ki je preteklo sezono končala na prvih treh mestih smukaškega seštevka svetovnega pokala.

Nova sezona, novi izzivi?
Sprejela sem ponudbo avstrijske reprezentance. Tam bom delala z žensko ekipo za hitri disciplini. Zame je to velik izziv, ker se podajam v večjo ekipo, ki že ima veliko dobrih rezultatov. Imela sem željo, da poskusim, kako je delati v tujini. To mi predstavlja dodaten izziv. S tem se eno lepo poglavje končuje. Verjamem, da se bom znašla tudi v njihovi ekipi. Veselim se začetka novega poglavja.

Ilka Štuhec, ob kateri še naprej ostajata Darja Črnko in Aleš Sopotnik, še ni našla zamenjave za Koštomaja in Šešumovo (drugi in tretja). Foto: Getty Images

"Prekinjam sodelovanje z Anjo Šešum," je 25. marca sporočila Ilka Štuhec in s tem presenetila slovensko javnost. Kako presenetljiva je bila predhodna naznanitev za vas?
Kolikor vem, je Ilka tudi vam pojasnila, da se ni odločila čez noč. Takšen zaključek se je nakazoval že nekaj časa. Kot bi bilo le vprašanje časa. Štiri leta je dolga doba. Skupaj smo preživeli lepo obdobje, a pride čas za nove izzive. Tako kot verjamem, da bo Ilka našla strokovnjake za nadaljevanje uspešne poti, verjamem tudi, da se bova s trenerjem Gregorjem Koštomajem dobra znašla v novih delovnih okoljih. Bolj kot o preteklosti zato razmišljam o novih izzivih, ob katerih čutim tisto pozitivno vznemirjenje v želodcu. Gre za zanimive občutke. Deloma negotovost, deloma izjemen izziv.

Ljudje najprej pomislimo na spore, trenja …
Ne, ne … Poslovili smo se povsem prijateljsko. A kot rečeno, pride trenutek, ko presodiš, da je čas za spremembe. To je začutila Ilka, to smo začutili vsi drugi. Ponavljam, hvaležna sem za ponujeno priložnost in neprecenljivo izkušnjo. V veliko čast mi je, da sem lahko delovala v tej ekipi. To je služba, ki mi je pokazala, kaj me zanima, kaj mi manjka, kje se lahko še izboljšam … Skrbno sem beležila vsa spoznanja, ki jih bom skušala izkoristiti v novih izzivih.

Slovenska oblačila bo zamenjala za avstrijska. Foto: Ana Kovač Ali ob koncu te poti kaj obžalujete?
Nič. Jasno, tako kot vselej v življenju, bi v kakšnem položaju ravnala drugače. A to je bila izkušnja, ki je ne bi zamenjala za nič na svetu. V Ilkini ekipi sem tudi sama našla svoje mesto pod poklicnim soncem. Zdaj tudi sama sebe poznam v veliko bolj.

Pogosto ste bili zadnja, ki je bila ob Ilki na štartu, in prva, ki jo je pozdravila v cilju. Boj s časom, boj z živci?
Ko delaš z eno tekmovalko, še toliko bolj čutiš njene rezultate. Želiš, da je dobra, želiš, da je najboljša. Zaradi tega si še toliko bolj pripravljen delati. Da, tega hitenja je bilo veliko.

Kondicijski trener nogometnega kluba spi doma. V smučanju pa je celotna ekipa skupaj večji del leta. So zaradi tega odnosi drugačni?
V tem načinu delovanja vidim več prednosti kot slabosti. Športnika bolje spoznaš, veš čas veš, kaj počne, in na podlagi tega prilagajaš treninge ali terapije. Poleg tega pa to, da boš toliko časa zdoma, sprejmeš že v trenutku, ko se odločiš za takšno službo.

Ste bili v zadnjih tednih odprti za vse ponudbe? Vas je zanimalo le nadaljnje delo v smučanju?
Ne, nisem bila omejena le na smučanje, imam pa ga zelo rada. Navsezadnje sem tudi sama nekoč smučala. Poleg tega je to klasični slovenski šport. Vedno sem ga spremljala. Ima pa ta šport svoje specifike tudi na mojem področju. Tako kot vsak. Predvsem ga zaznamuje drugačen cikel. Pripravljalno obdobje je dolgo, nato pa so v zimskem času tekmovanja zelo zgoščena. Sicer pa je treba začeti z bazo, pri kateri si sprva še lahko privoščiš več športov. Ko se bliža zima, vse bolj do izraza prihajajo posebnosti športa. Takrat pride čas za piljenje podrobnosti. Dobra priprava športnika je osnova za dobro smučanje. 

V koncept dela ste vključevali tudi veslanje. Verjetno ne le zaradi svoje veslaške zgodovine …
Veslanje je šport s ciklično obremenitvijo, ki ne škoduje sklepom. Če športnik osvoji pravilno veslaško tehniko, so možnosti za poškodbe zelo majhne. Posledično v procesu dela z veslanjem dobimo šport, ki omogoča dolgotrajno izvajanje z visoko ravnjo intenzivnosti. Ker je imela Ilka kar nekaj težav s koleni, sem presodila, da bi bilo veslanje zelo smiselno. Izkazalo se je, da je bila odločitev pravilna.

Kaj pa vaša vrnitev v veslaške vode?
Ni izključena. Še zdaleč ne. Dogovarjam se z Veslaškim klubom Dravske elektrarne. Verjetno bom že letos pomagala pri kondicijskih pripravah. Sicer pa veslanje ostaja šport, ki mi je zelo blizu. To je šport, ki je bil vrsto let del mene. Kot tekmovalka res nisem izpolnila svojih želja, a to poglavje je zaprto. Nič ne obžalujem.

Kateri športniki pa vas kot kineziologinjo najbolj navdušujejo?
Predvsem vzdržljivostni športi. Ob veslanju bi izpostavila tek na smučeh. To je brutalen šport. Do tekačev zaradi tega gojim veliko spoštovanje. Če se oklenem širine motoričnega znanja, pa bi osvetlila smučanje. Smučarji so motorično zelo dobri. Izpilili so skupek motoričnih in gibalnih enot. Moč, koordinacija, hitrost, gibljivost …  

V zadnjih letih je bila kot Ilkina senca. Foto: Matjaž Vertuš

Andrea Massi. Kako gledate na njegovo delo in dosežke?
Njegovega koncepta dela ne poznam dovolj dobro, da bi lahko odgovorila na to vprašanje. Verjamem pa, da ga odlikuje dober in izpopolnjen način dela. Ve, kaj počne. O tem dovolj zgovorno govorijo tudi rezultati.

Kineziologija je široka veda. Kaj pa v praksi? Kaj je vaša glavna usmeritev? Kako bi se opisali?
Uf, težko vprašanje. Vem, da se bom morala nekega dne ožje usmeriti, a zdaj sem še v obdobju, ko me zanimajo nova in nova znanja. Osnovo mi je dala Fakulteta za šport, predvsem na ravni telesne priprave. Res pa je, da je kineziologija mejna veda, ki se v določenih točkah prekriva tudi s fizioterapijo, zato sem se odločila še za Akademijo za manualno terapijo. V kratkem bom končala študij. Rada bi kombinirala ta znanja, zato rada rečem, da izjavam kinezioterapijo.

Kako pomembno pa je na tej ravni poznavanje psihologije športa?
Vem toliko, da vem, da nič ne vem. Imam dovolj svojih področij, ki jih želim nadgraditi, zato se psihologiji posebej nisem posvečala. Se pa zavedam pomembnosti tega področja. O tem sem veliko govorila z vsemi člani Ilkine ekipe in psihologinjo Tanjo Kajtna. Ko gre športniku vse po maslu, ni težav. Težava nastane, kako se odzvati, ko se pojavijo težave. Takrat mi je bila omenjena psihologinja v veliko pomoč.

Spomin na veslaške dni: v dvojcu s Sašo Lipovšek. Foto: Vid Ponikvar

Za konec se dotakniva še rekreativne ravni. Menite, da Slovenci zdravju in telesni pripravljenosti namenjamo dovolj pozornosti?
Morda sem bila v zadnjih letih preveč vpeta v vrhunski šport, da bi lahko dala oceno. Slišim pa, da je tovrstna ozaveščenost vse večja. Vedno več ljudi se giblje. Tudi ob strokovni pomoči. Gre za trend spreminjanja življenjskega sloga. Sama menim, da bi se moral vsak gibati vsaj trikrat tedensko.

A gibanje lahko preraste v ekstreme. Kako kot strokovnjakinja za gibanje in človeško telo gledate na maratone? Se strinjate, da mnogi prestopajo meje zdravega gibanja?
Predvsem morajo biti rekreativni športniki iskreni sami do sebe in si do glavnega teka priznati, ali so opravili svoje delo. Zakaj? Ljudje tečejo, igrajo košarko … A to je šport. To ni trening. Na tej točki bi potegnila vzporednico z vrhunskim športom. Tako kot mora profesionalec pred svojim nastopom opraviti niz priprav, bi jih moral tudi rekreativni športnik. Kdor teče, zanesljivo naredi nekaj dobrega za svoje telo, a zgolj s tekom ne bo presegal meja, da bi bil pripravljen za maraton. Za to je potreben trening.

Sportal Ilka Štuhec korak bližje vrnitvi