Ilka Štuhec
Ponedeljek, 25. 3. 2019, 19.05
5 let
INTERVJU: DARJA ČRNKO
Darja Črnko o trenutkih, ki jih ne bi privoščila nobeni mami
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,08
4
Prvič po novi poškodbi Ilke Štuhec je javno spregovorila njena mama in vodja spremljevalne ekipe Darja Črnko, ki se je ob spominih na nesrečno Crans Montano dotaknila še vlog mame in hčerke, trenerske zamenjave, prihodnosti …
"Ilka je padla. Leži v mrežah!" To sporočilo je v Crans Montani pred natančno 30 dnevi šokiralo Darjo Črnko, ki je ob smukaški progi čakala, da mimo nje, kot že tolikokrat doslej, pridrvi Ilka Štuhec. Ta je vsega 13 dni pred tem v Aareju še drugič postala svetovna smukaška prvakinja in tako spisala eno od lepših zgodb o vrnitvi po poškodbi. A čakala jo je nova poškodba, tokrat si je natrgala zadnjo križno vez levega kolena, na desnem kolenu pa dobila močno kostno udarnino. Vse do danes sta "izposlovali" medijski molk. Ko pa sta stopili pred sedmo silo, nista spregovorili le o spominih na sezono ter trenutnem stanju novega rehabilitacijskega postopka, temveč tudi o koncu sodelovanja s trenerjem Gregorjem Koštomajem in kineziologinjo Anjo Šešum.
Večina vas pozna kot mamo Ilke Štuhec. Prava sogovornica ob materinskem dnevu?
Ilka me je že zjutraj lepo presenetila s šopkom cvetja.
Ko smo ravno pri vlogi mame … Pred 30 dnevi so vas na smuku svetovnega pokala v Crans Montani kamere ujele, ko ste stali na vrhu skale in nemočno čakali na novice po Ilkinem padcu. Kakšne misli so se vam podile po glavi?
Vse skupaj se je zgodilo tri sekunde pred tem, ko sem želela vključiti kamero, da bi posnela odsek, za katerega sem bila zadolžena. Bilo je grozljivo … Poslušala sem trenerje, ki so si izmenjevali informacije. "Številka ena je na progi," je bila prva informacija. Sledile so nadaljnje informacije o zavojih in skokih, s katerimi je opravila. Vedela sem, da se bliža mojemu položaju, nato pa se je zaslišalo: "Start stop." To so besede, ki se jih vedno najbolj bojim. Poleg tega je bilo vse to izrečeno s paničnim glasom. Vedela sem, da se ni zgolj odpeljala mimo vrat.
In nato?
Nekdo je dejal, da je padla v mreže. "Uf, to ni dobro," sem si dejala. Če se do takrat ne zgodi nič, se pač zanesljivo zgodi tam. Sledilo je zatišje. Brez informacij. Kot bi trajalo celo večnost. No, sledile so bolj spodbudne novice. Dejali so mi, da stoji na nogah. Jasno, adrenalin je delal svoje, a upala sem na najbolje. Hitela sem s skale, ki ste jo omenili. Srečali sva se. Videla sem, da na smučeh stoji malce nenaravno. To sem pripisala šoku. Ko pa sem jo videla v obraz, mi je bilo jasno, da je nekaj hudo narobe. "Mama, nič mi ni. Le koleno me malce boli," me je mirila. A poznam jo dovolj dobro, da ji nisem povsem verjela. Odpeljala se je v cilj. Nadaljevanje zgodbe poznate: zdravniški pregled, poškodba kolena …
So to trenutki, s katerimi se nikoli ni mogoče sprijazniti oziroma jih sprejeti kot del poklica?
Da, res je. Tega ne privoščim nobeni mami, nobenemu očetu. Če bi mi kdo na začetku poti z Ilko povedal, kaj me čaka, mu ne bi verjela. Če bi me le prepričal, bi mu bila danes hvaležna.
Ali lahko uspehi odtehtajo tovrstne občutke?
Odtehta njena sreča. Zlata kolajna je super. Bolje ne gre. A tisto zadovoljstvo v njenih očeh, ki sporoča, da dela tisto, kar želi, in je pri tem uspešna, je vredno največ. A ne le to …. Vem, da daje Ilka v smučanje vse in še več. To je težko razložiti, še težje razumeti. Še zame je fascinantno. Poglejte, Ilka je odrasla ženska oseba. Ve, kaj dela. Ve tudi, kaj se lahko zgodi. Nisem več v položaju, ko bi ji kaj prepovedala. Naj ne smuča, sem ji dejala pred leti, ko je bila še otrok. Bila je jezna. A v tistem trenutku se je najin pogovor na to temo končal. Zdaj ni pomembno, kaj čutim jaz. Naj smuča še sto let in naj bo zdrava.
Vi pa ji boste sledili …
Da, sledim in pomagam. Gre za njeno voljo in njeno odločitev. Res je, ne poznam vseh športnikov, a takšno voljo človek redko vidi.
Ilka Štuhec, Anna Veith, Chistof Innerhofer, Lara Gut … Poškodb je preveč.
Da, preveč. Predvsem letos. Divja sezona.
Zakaj? Gre za iskanje skrajnih meja?
Natanko to. To ni le iskanje meja, temveč tudi preseganje. Kdor bi zmagoval z manj kot 100-odstotnim smučanjem, bi bil car. Ilka pač ni takšna.
Je po tej plati podobna Lindsey Vonn, ki je prav tako imela jasno idejo o tekmovalni izvedbi ter je pri njej vztrajala do konca, a se ji je ob tveganju večkrat zalomilo?
Morda. Čeprav menim, da imajo vsi najboljši smučarji svetovnega pokala podobno idejo o tem, kako smučati popolno.
Kaj pa Tina Maze, ki kljub izjemi karieri ni bila nikoli poškodovana?
Nisem sodelovala z njo, zato težko komentiram. Slišala pa sem, da je imela v sebi neko varovalko. Seveda je to zelo dobrodošlo. Ilka tega žal nima v sebi. Vseeno je ni mogoče premakniti. Jaz sem trmasta, pa mi ni nikoli uspelo. Zakaj? Ker me je v tej trmi premagala na celi črti. Kar si ona zamisli, to pač stori.
Dotaknimo se še najbolj vroče teme. Ste slutili, da se bliža konec sodelovanja s trenerjem Gregorjem Koštomajem?
Da in ne. Okrog tega se z Ilko tudi nisva prav na dolgo in široko pogovarjali. Zgodilo se je. Pravzaprav je razumljivo. Skupaj smo bili štiri leta. Vsi smo se metali na glavo. A pride trenutek, ko je čas za novo pot. Skupaj smo toliko dni v letu, da mora vse stalno do zadnje podrobnosti delovati brezhibno. Zdi se, da zdaj ni več, zato pa je pač prišel trenutek, da se drug drugemu zahvalimo za sodelovanje.
Bi v želji, da razbijete klasične slovenske pomisleke o razlogih za konec sodelovanja, trenerja Koštomaja in kineziologinjo Anjo Šešum povabili na kosilo?
Ne, spora res ni bilo. Imate prav – to je stalno slovensko iskanje zgodb. Kosilo? Vsekakor. Zdaj bomo imeli čas. Gregorju in Anji iskreno želim veliko uspeha na novi poti.
Kje v prihodnje vidite trenerja Koštomaja?
Vidim ga v ekipi z več tekmovalci, kjer bo lahko delal. Tako marljivih in skrbnih trenerjev je malo. Ali pa jih sploh ni. Ekipa, za katero se bo odločil, bo lahko srečna, da ga bo dobila.
Kaj pa njegov naslednik?
V mislih imam nekaj imen. A pot do končnega dogovora bo dolga. Položaj nam nekoliko otežuje Ilkina poškodba, zaradi katere se ne bomo srečali na terenu. Drugače je namreč, ko nekoga spoznaš za mizo, kot pa ko se lotiš dela na snegu. Imam pa dober občutek. Ne pričakujem kakšne panike. To je nov izziv za Ilko in mene. Do zdaj nama je vedno uspelo. Tudi tokrat nama bo. Ena vrata se zaprejo, druga se odprejo.
Tujec ali Slovenec?
S komunikacijo ne bo težav. Ilka obvlada nemško in angleško. Potni list torej ne bo ovira. Bo pa ta odločitev zelo pomembna. Ob tem se spominjam komentarjev ob imenovanju Koštomaja. Koga sem izbrala, so me spraševali. Bila sem tiho. Vsi preostali so utihnili tistega 2. 12. 2016 ob Ilkini prvi zmagi.
To je bilo v Lake Louisu. Bo to tudi prizorišče Ilkine vrnitve v svetovni pokal?
To je v njenem scenariju. A dogodkov ne bomo prehitevali. Najprej rehabilitacija, nato pa sledi nadaljnje trdo delo. Ko danes pogledam Ilko, vidim, da je izgubila velik del mišic. Njene noge so zdaj že bolj primerne za modno stezo. A mišice je nato mogoče hitro okrepiti. Bomo videli ...
Sanjski scenarij: Alexander Hödlmoser?
Po sezoni 2018/19 se je na smučarski tržnici znašlo kar nekaj (ne)znanih trenerskih imen, med katerimi je mogoče morebiti iskati novega člana Ilkine ekipe. Eden od takšnih je tudi Avstrijec Alexander Hödlmoser, ki je dolga leta deloval v ameriški reprezentanci. Ugibanja o tem, ali bi kot velikanska okrepitev lahko prav nekdanji smučar iz Sankt Johanna presenetljivo prestopil v tabor svetovne prvakinje, pa se za javnost trenutno končajo pri standardnem odgovoru: "Izvedeli boste, ko bo napočil pravi čas."
4