(Ne)pozabljeni smukač po novem "padcu": Vem, kje je biser

Foto: Urban Meglič/Sportida Prva slika: Kvtifjell 2017 – širok in obenem skromen nasmeh ob koraku na najvišjo stopničko smuka svetovnega pokala. Druga slika: Kitzbühel 2019 – po razglašenem smučanju na treningih kot nadgradnji podrte smukaške sezone ostane brez nastopa na smuku vseh smukov. V obeh primerih je v glavni vlogi Boštjan Kline.  

"Ko si na vrhu, želijo vsi košček tebe. Ko si v krizi, te nihče ne povoha." Pogosto izrečenim besedam bi prikimali številni znani športniki, ki so se po uspehih soočali z rezultatskimi krizami. Kline tudi po dveh slabših sezonah, v katerih je bil - tako na rezultatski kot na povsem smučarsko-izvedbeni ravni - le bleda senca smučarja, ki se je leta 2016 kot prvi Slovenec v obeh hitrih disciplinah zavihtel na stopničke, leto pozneje slavil svojo prvo zmago v svetovnem pokalu, nato pa zapadel v rezultatsko krizo, ne želi sesti na ta vlak.

Medijskega vrveža ne pogreša. Že v obdobju, ko je bil prvokategornik, mu ni godil. "Sin ne ve, kaj so rezultati v smučanju. Žena pa me ima rada, ne glede na to, na katerem mestu se znajdem," pravi 28-letni Mariborčan, ki po le štirih smukaških točkah in boljšem superveleslalomskem vtisu vendarle verjame v vnovični vzpon. "Če ne bi verjel, da se lahko borim za najvišja mesta, se niti ne bi smučarsko udejstvoval," pravi smukač, ki se je znal pobrati po več bolečih padcih. Zdaj je trdno odločen, da se bo pobral po novem padcu, čeprav v prenesenem pomenu besede.

"Smučanje je privilegij. Pravi biser imam doma," pravi 28-letni Boštjan Kline. Foto: Matjaž Vertuš

V eni sezoni v osrčju pozornosti, v drugi daleč od središča dogajanja. Kako ste se soočili s tem prehodom, ki je predvsem posledica slabših rezultatov?
Ko si dober, si zanimiv za medije, za ljudi, za pokrovitelje … Ko nisi dober, je slika drugačna. To je naravno, logično in povsem razumljivo. Tudi ko se je lovec vrnil z lova, so vsi tekli k tistemu, ki je prinesel največ zajcev, in ne k tistemu, ki se je vrnil praznih rok. Tisti je za večerjo pač jedel nekaj drugega. Sem pa vseeno vesel podpore tudi v slabših trenutkih. V prvi vrsti mislim na trenerje, ekipo, smučarsko zvezo, pokrovitelje, družino in tudi policijo, kjer sem zaposlen.

Intervjujev, ki so jih pozimi omejili tudi trenerji, verjetno niste prav pogrešali, mar ne?
Res je. Intervjujev res nisem pogrešal, saj so zame, iskreno priznam, prava muka. To je nekaj, na kar moram biti osredotočen, a se ne počutim lagodno. Konkretno, danes sem že od jutra naprej razmišljal, da ne smem pozabiti na dogovorjeni termin, kako moram urediti misli in podobno.

Zanimivo, vselej delujete mirno, skromno, zadržano. Ko ste prvi ali 50. Kje se pozna razočaranje? Kje je vidna jeza?
Oh, seveda sem razočaran in jezen. To čutim. Kdor bi mi videl v glavo in srce, bi takoj pritrdil. Res pa je, da znam že nekaj ur po tekmi, pa če me je ta spravila v še tako slabo voljo, ob glasni kletvici obrniti novo stran in se lotiti nadaljnjega dela, da bi bil boljši. Zavedam se tudi, da zagotovil za uspeh v športu ni. Lahko garaš na treningih, si z glavo povsem pri stvari, vse podrejaš športu, pa ni nujno, da boš med najboljšimi. Po drugi strani pa se nato na tekmi znajde nek brezbrižen lik, ki se mimogrede zavihti na stopničke. A to ne zmanjšuje moje predanosti športu. Zakaj smučam? Ker mi je lepo. Ker rad preizkušam svoje telo. Obožujem trenutke ob dobrem zavoju. To me žene naprej. Iščem zadovoljstvo. Iščem tiste občutke, ob katerih se zaveš, da se je vredno truditi. A to so občutki, ki so izmuzljivi. Dobiš ga, ga začutiš, nato spet pobegne, pa ga spet loviš in tako naprej.

Zdi se, da je bilo teh občutkov pred časom občutno več …
Verjetno. A morda se jih pogosto nisem zavedal. Skozi trening in smučanje sem prišel na visoko raven. Ko gledam nazaj, bi bilo vsekakor dobro, če bi se takrat zavedal, kaj delam prav. Zdaj je teh občutkov manj. Ni pravih zavojev. Več je tehničnih pomanjkljivosti. A to je tudi obdobje moje kariere, v kateri vidim največ priložnosti za izboljšave.

Kakšna je razlika med Boštjanom Klinetom 2017 in 2019?
V smučanju! Glava je pomembna. A še pomembnejši je način smučanja. Omenjenega leta 2017 nisem vedel, kaj delam, da sem dober. Delal sem podzavestno. Trudil sem se in bil sem med najboljšimi. Ko ne gre, začneš razmišljati o tem, kaj bi popravil. Ni več tistega avtomatizma, črpanja iz podzavesti … To je ključna razlika. Toda še vedno trdim, da znam smučati. Verjamem, da lahko prikličem te občutke.

Sportal Slovenska smučarska sestavljanka z močno okrepitvijo

Pogosto sva se pogovarjala o strahovih. Govorili ste o strahu pred neuspehom. Pa o tem, da v cilju iščete očitajoč obraz pokojnega očeta, ki je bil zahteven in strog. Bi morali pri "kopanju" po sebi takrat obstati in se tako izogniti omenjenemu pretiranemu razmišljanju?
Dejstvo je, da sem želel vedeti še več. Jasno, vse v želji, da bi smučal še bolje. Očitno sem zašel v napačno smer. Tako pri smučanju kot pri sami pripravi na nastope in spoznavanju samega sebe. Na tej ravni stvari postavljam na nove temelje. Moj športni proces mora postati preprostejši. Osredotočiti se moram na smučanje. Le to prinaša hitre vožnje.

Česa vas je zdaj strah?
Pravijo, da si ljudi lahko pokoriš s strahom. Tudi mene je strah spremenil in me gnal. Marsikje sem se ga otresel, zato zdaj stavim na druge adute.

V pretekli zimi je dosegel 67 točk, kar je najmanj po letu 2015 in kar 305 točk manj od izkupička v sezoni 2015/16. Foto: Urban Meglič/Sportida

Kaj pa strah pred hitrostjo kot neke vrste smukaška zavora?
Še vedno obstaja. Verjetno bo vedno. A zame je ključno zaupanje v tehnično plat smučanja. Gre predvsem za tisti ključni trenutek na začetkih zavoja. To zaupanje sem v najboljši sezoni imel. Ne glede na strah. Preprosto, vedel sem, kaj moram storiti. Na tekmah v pretekli zimi si pri velikih hitrostih nisem zaupal, kot bi si moral. Ni bilo tistega občutka. Na tem moram delati. Strah, padci, poškodbe? Žal so del smučanja. Tega se stalno zavedam.

Kako je na vas vplival pogled na Klemna Kosija, ki vas je bojda le nekaj ur po strašljivem padcu v Bormiu s skorajda neprepoznavnim obrazom obiskal v hotelu?
Vsak smukač se zaveda, kaj se mu lahko pripeti. Preprosto, če te vrže, te lahko izmaliči. Klemna, žal, je. To se dogaja. Del igre. A po drugi strani to niso situacije, ki bi bile vsakodnevne. Zaradi tega mora smukač te misli pred štartom potisniti na stran. Verjetno se tudi vsak nogometaš zaveda nevarnosti poškodb kolena ali gležnja.

V superveleslalomu ostaja vsaj med trideseterico, v smuku pa je daleč od nje. Foto: Reuters Pravijo, da je smučarski točilni pult, za katerim se kritizira, zelo dolg. Poleg hitrostne zavore se za njim kot razloge za padec vaše rezultatske krivulje omenja še zamenjavo opremljevalca smuči in očetovstvo. Vaši odgovori?
Morda je moja sreča v tem, da me preprosto ne zanima, kaj se za omenjenim točilnim pultom govori. Je pa logično, da ljudje razmišljajo o razlogih za slabše smučanje. Sam sem svoje razloge navedel. O konkretnih očitkih imam svoje mnenje. Oprema? S povprečnimi vožnjami sem v superveleslalomu dokazal, da sem lahko konkurenčen. Najboljši dokaz kakovostne opreme je Dominik Paris. Res pa je, da moram jaz prilagoditi svoje smučanje. Kar se očetovstva tiče, mislim, da dovolj pove niz očetov v svetovnem pokalu, ki so zmagovali. Tudi jaz sem že stal na najvišji stopnički kot oče. Sicer pa … Vsak človek ima pravico do svojega mnenja. Menim, da lahko še vedno posežem po vrhu. Če ne bi verjel, bi že obupal. Zmage ne bom napovedoval, saj se mora zanjo poklopiti veliko stvari. Nisem Kjetil Jansrud ali Aksel Lund Svindal, ki sta lahko s povprečnima vožnjama osma.

V čem se bo pripravljalno obdobje za novo sezono razlikovalo od predhodnih?
Trenerji me "gnjavijo", naj se odklopim. Z njimi sem zastavil pot, katere cilj je boljše smučanje. Male spremembe za velike korake. Znova se vračam k boljšim začetkom zavojev. Na tem je treba delati. Čutim močno podporo, kar mi veliko pomeni. Sprva se bom lotil smučarskih osnov. Začel bom s prostim smučanjem in se nato selil na manjše količke. Preprosto, začutiti moram svoje smučanje in nato vse skupaj prenašati na višje hitrosti. Sicer pa radikalnih sprememb v pripravah ne bo. Morda bodo drugačne lokacije kondicijskih priprav. A ni pomembno, kje sem, pomembno je, kaj in kako delam.

Kaj pa delo s psihologinjo?
Vztrajam. Vem oziroma veva, kaj delava.

Kako prisotno je smučanje v vašem prostem času?
Nikoli ga povsem ne odklopim. Pogosto, vsaj nekajkrat na dan, razmišljam o zavojih, izboljšavah, občutkih … Pri tem ni pomembno, ali je za menoj dobra ali slaba sezona. Jaz sem smučar. Kot takšen razmišljam. To me je popeljalo do vrha. To me je nato verjetno tudi zaustavilo. A če to počneš v pravi meri, v tem ne vidim težav. Sicer pa smučanje ne vpliva na moje počutje oziroma razpoloženje. Znam biti vedre volje tudi po slabih rezultatih. Zakaj? Smučanje je velik privilegij, s katerim spoznavam sebe in svet, a pravi biser imam z družino doma.

"Smučanje je privilegij," pravite. Kako dolgo še? Vam kdaj misli pobegnejo tudi proti življenju po karieri?
Nihče ne ve, koliko časa bo smučal. Navsezadnje je, glede na podnebne spremembe, morda bolj smiselno vprašanje, koliko časa bo ta šport še obstajal. Za smukača sicer še zdaleč nisem star. No, ni pa to zagotovilo, da bom vztrajal še leta in leta. Dokler bom čutil podporo ter imel veselje in občutek, da še lahko nekaj naredim, se zanesljivo še vidim v svetovnem pokalu. Nato pa … Da, včasih pomislim tudi na to. Tudi v slabih trenutkih. Takrat se namreč zaveš težav, pasti, priložnosti …  Z znanjem in izkušnjami bi bil torej lahko v veliko pomoč mladim rodovom. Rad imam tisto zadovoljstvo, ko nekomu pomagaš do želenega cilja. Sicer pa se v življenju najde veliko stvari. Če le želiš delati.

Sportal Ali je Marcel Hirscher povedal več, kot je želel?