Nedelja, 31. 3. 2019, 4.00
5 let, 7 mesecev
Skok v športno preteklost
Kraljevi osupljivi rekordi so spet videti nedotakljivi
Norveška te dni slavi novega biatlonskega junaka, zmagovalca svetovnega pokala Johannesa Thingnesa Böja, z njim pa bo ljubiteljem tega športa na severu Evrope lažje pozabiti na rekorderja, ki je po četrt stoletja tekmovanj, v katerem je nabral rekordnih 95 zmag, letošnje predstave mlajšega Böja spremljal kot gledalec. Govorimo seveda o Oleju Einarju Björndalnu, najboljšem biatloncu vseh časov.
Kralj biatlona, Ole Einar Björndalen, se je tekmovalno upokojil po lanski sezoni, star 44 let. V svoji zadnji sezoni med elito je bil le še bleda senca samega sebe iz obdobja, ko je v smučini prevladoval in se poigraval s konkurenti, zadnjih nekaj sezon ni več izboljševal statistike, ki pa ostaja fantastična in bržčas tudi neponovljiva.
Vsi članki iz rubrike Skok v športno preteklost
Ga lahko Fourcade še vrže s prestola?
Čeprav je zadnjih sedem let kazalo, da utegnejo Björndalnovi rekordi kmalu pasti, saj je bil videti Martin Fourcade nepremagljiv, se je Francozu letos ustavilo. Bržčas le začasno – pričakovati je, da se bo 30-letnik še vrnil na zmagovita pota - a vendar zdaj Norvežanovih 95 posamičnih zmag na tekmah najvišje ravni (svetovni pokal, svetovna prvenstva in olimpijske igre) deluje še bolj mogočnih.
Fourcade je sedem let pometal s konkurenco in je zdaj pri 76 posamičnih zmagah, je pa s sedmimi osvojenimi svetovnimi pokali Björndalna prehitel. Ta jih ima šest. Na svetovnih prvenstvih je Ole Einar osvojil rekordnih 45 medalj, 20 zlatih, Martin 25, 11 zlatih, v olimpijskih dosežkih pa sta asa neprimerljiva. Björndalen je s 13 odličji (osmimi zlatimi) drugi najboljši zimski olimpijec vseh časov – dve več ima njegova rojakinja, smučarska tekačica Marit Björgen – in peti med vsemi. Na vrhu je ameriški plavalec Michael Phelps z neverjetnimi 28 medaljami (23 zlatih!).
Takole se je leta 2015 na Pokljuki spopadel z Jakovom Fakom.
Do rekordov ni bil povsem brezbrižen
Z rekordi se ni obremenjeval, do njih pa tudi ni bil povsem brezbrižen, nam je zaupal na Pokljuki, kjer je v 25 sezonah svetovnega pokala zmagal petkrat. V napornem športu je tako dolgo vztrajal zaradi užitka v premagovanju tekmecev, malo pa je upal, da bo lahko število kariernih zmag zaokrožil na sto. Ni mu uspelo, čeprav je vso kariero slovel po izjemni fizični pripravljenosti, ki jo je dosegel s trdim delom in znanstvenim pristopom k treningu, je v zadnjih sezonah padel v povprečje, znamenje, da se njegova kariera nezadržno končuje, pa je dobil v začetku lanskega leta, ko ni bil izbran v norveško reprezentanco za olimpijskem igre v Pjongčangu.
"Dolgo in natančno sem načrtoval upokojitev"
Kljub nekajletnemu pričakovanju Björndalnove upokojitve je bila pokljuška tekma brez ene od ikon športa na štartu kar malo čudna. "Verjamem, da je nenavadno," se je ob tej pripombi nasmejal legendarni Norvežan, pa brž pripomnil, da njemu ob spremljanju svetovnega pokala v drugačni vlogi ni čudno: "Ta občutek je močnejši pri vas, novinarjih, in pri gledalcih kot pri meni. Jaz sem se na ta trenutek dolgo pripravljal, o njem razmišljal, in ko je končno napočil čas, me ni moglo nič presenetiti. Dolgo in natančno sem načrtoval upokojitev."
Vseeno bi bilo lepše na smučeh
"Počutim se v redu, veliko stvari me zaposluje, je pa zelo drugače. Zagotovo bi bilo veliko lepše na smučeh in na stezi, ampak odločil sem se končati športno kariero, zato sem se tudi hitro sprijaznil z novo vlogo," nam je še povedal človek s številnimi projekti, ki je to sezono preživel tudi kot strokovni komentator norveške nacionalne televizije in se na prizoriščih tekem svetovnega pokala srečeval z nekdanjimi, že dolgo upokojenimi kolegi in tekmeci, ki danes opravljajo razne funkcije v biatlonu.
Na drugi strani ograje: "Zagotovo bi bilo veliko lepše na smučeh in na stezi, ampak odločil sem se končati športno kariero, zato sem se tudi hitro sprijaznil z novo vlogo."
Nekoč tekmeci, danes kolegi
Veliko jih je trenerjev, Nemca Mark Kirchner in Ricco Gross, denimo, pa naš Uroš Velepec. Ti trije so s takrat 18-letnim Björndalnom tekmovali na njegovem debiju v svetovnem pokalu, posamični tekmi v Kontiolahtiju leta 1993. Tudi premagali so ga, Velepec je bil na tej dirki 24., Gross 25. in Kirchner 28., Ole Einar pa 29. Napredoval je hitro, že leta 1994 v Lillehammerju na domačem Norveškem nastopil na svojih prvih olimpijskih igrah, prvo zmago v svetovnem pokalu pa dosegel leta 1996 na posamični tekmi v Anterselvi. Kot najslajšo med vsemi pa je sam v intervjuju za biathlonworld.com izpostavil prvo olimpijsko. To je bil šprint v Naganu leta 1998.
Björndalnov najlepši dan v biatlonu
"To je bil moj najlepši dan v biatlonu. Zgodba je dolga, prva tekma, na kateri sem vodil, je bila prekinjena zaradi premočnega vetra. V tem vetru sem sicer zadel devet tarč in odločitev vodstva tekmovanja me je močno razočarala. Naslednji dan sem moral ponoviti vse od začetka, uspela pa mi je najboljša dirka v življenju. Veter je bil še vedno močan, ampak sem streljal brezhibno in osvojil svojo prvo olimpijko zlato medaljo," se je spominjal prelomnega uspeha.
Biatlon je tudi zaradi njega v naslednjih desetletjih močno napredoval, kar je ilustriral s to primerjavo: "Dirka leta 1998 je bila fantastična, ampak nič v primerjavi s tem, kar fantje delajo danes. Takrat sem za zadnje streljanje porabil minuto in šest sekund, zmagal pa sem s prav takšno prednostjo, minuto in šest sekund. Ampak to je bilo 1998! Danes za streljanje porabimo od 20 do 25 sekund."
"Dirka leta 1998 je bila fantastična, ampak nič v primerjavi s tem, kar fantje delajo danes."
Kralj biatlona ali kralj kralj?
Björndalnu so zaradi prevlade norveški navijači nadeli vzdevek kralj biatlona, kar je povzročalo nekaj zmede na tekmah na znamenitem Hollmenkollenu nad Oslom. Te si po pravilu namreč ogleda tudi norveški kralj – v času Björndalnove kariere je bil to Harald V. – in navijači so morali v pogovorih o kralju najprej pojasniti, ali govorijo o "kralju biatlona" ali o "kralju kralju".
Björndalen sam se je z javnostjo dobro pošalil aprila leta 2016, ko je sklical novinarsko konferenco in ni pojasnil, o čem hoče spregovoriti. V novinarskih krogih je završalo, pričakovali smo, da bo naznanil konec kariere, nato pa je množici sporočil nepričakovano vest, da s partnerico (danes ženo), najboljšo belorusko biatlonko vseh časov Darjo Domračevo, pričakujeta otroka. Na vprašanja o koncu kariere je odgovoril: "Motiviran sem kot pri dvajsetih letih, nastopiti želim na olimpijskih igrah v Pjongčangu."
1