Nedelja, 24. 2. 2019, 4.04
5 let, 10 mesecev
SKOK V ŠPORTNO PRETEKLOST
Ameriška senzacija, ki je prizemljila sovjetski rdeči stroj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,79
5
V petek je minilo 39 let od senzacionalne olimpijske zmage ameriških študentov nad favoriziranim sovjetskim strojem, s katero so Američani na domačih olimpijskih igrah tlakovali pot do zlatega odličja. Osvojili so ga z zmago nad Finci na današnji dan 1980.
Devetintrideset let mineva, odkar je ameriška hokejska reprezentanca, sestavljena pretežno iz amaterjev, študentov, na olimpijskih igrah v Lake Placidu ugnala zvezdnike favorizirane Sovjetske zveze in spisala eno največjih senzacij ameriškega športa 20. stoletja, znano kot čudež na ledu. Ključno vlogo pri podvigu, s katerim so tlakovali pot do zlatega odličja, je odigral neusmiljeni ameriški trenerski taktik Herb Brooks, ki je iz neizkušene ekipe ustvaril olimpijske prvake.
"Verjamete v čudeže?," je tik pred nepopisnim slavjem Američanov po koncu olimpijskega hokejskega srečanja 22. februarja 1980 vzkliknil komentator Al Michaels.
Ameriški študentje so takrat v dvorani Olimpijskega centra v Lake Placidu spodnesli favoriziran sovjetski rdeči stroj in s presenetljivo zmago, še zdaj eno največjih v zgodovini olimpijskih hokejskih tekem, čudežem na ledu, kot so ga pozneje poimenovali, tlakovali pot do drugega in za zdaj zadnjega olimpijskega hokejskega zlata.
Devetintrideset let je že minilo od za Američane tako srečnega hokejskega petka, ko skorajda ni bilo človeka, ki bi resnično verjel, da lahko pretežno hokejski "mlečnozobci", ekipa je bila sestavljena večinoma iz univerzitetnih oklepnikov in nekaj profesionalcev, parirajo najboljši hokejski ekipi na svetu, kaj šele, da lahko Sovjetsko zvezo spravijo na kolena. A pod trenersko taktirko posrečenega taktika Herba Brooksa so nore sanje postale resničnost.
Gnali so ga neporavnani računi iz leta 1960
Herb Brooks - trener, "hudič", motivator, ki je razmišljal po svoje, ki so se ga mnogi na trenutke bali in ki je znal prepričati underdoga, da je na kolena spravil zastrašujočo Sovjetsko zvezo.
Pot do največjega presenečenja v v zgodovini ameriškega športa 20. stoletja se je začela več mesecev pred začetkom spektakla v Lake Placidu.
Selektorsko vlogo ZDA je opravljal nekdanji reprezentant in olimpijec Brooks, ki je imel s tekmovanjem petih krogov in ameriško reprezentanco nekaj neporavnanih računov.
Nekaj dni pred začetkom olimpijskih iger 1960 v Squaw Valleyju je kot zadnji izpadel iz ameriške reprezentance. Prvi strelec Američanov Bill Cleary naj bi postavil pogoj: na OI bo tekmoval, le če bo v ekipi tudi njegov brat Bob. Njegove zahteve so uslišali, prostora za Brooksa je zmanjkalo in 23-letnik je moral izjemen uspeh kot gledalec pospremiti prek televizijskih ekranov. Američani so takrat prvič postali olimpijski hokejski prvaki.
Brooks je pozneje dvakrat zaigral na olimpijskih igrah, a ostal brez bojev za kolajne. Dve desetletji po domačem olimpijskem zlatu Američanov so se v ZDA spet pripravljali na gostiteljstvo olimpijskih iger. Takrat 43-letni Herb je bil v drugačni vlogi. Trenerski.
Miselne igre, taktika, igranje za domovino
Skrbno je začel sestavljati zmagoviti olimpijski mozaik. Pol leta pred vrhuncem sezone se je na pripravah znašlo okoli 30 hokejistov. Večinoma študentov univerz iz Minnesote, Bostona, Wisconsina, Ohia ... Zbral je pretežno amaterje, zaljubljene v hokej, iz katerih je moral izoblikovati ekipo, celoto. Ni bilo lahko, Minnesota in Boston sta veljala za največja univerzitetna rivala. Klubske nasprotnike je moral spoprijateljiti, prostora za sovraštvo med igralci ni bilo.
"Ime na prsih pomembnejše od priimka na hrbtu," je Brooks dopovedoval varovancem, ki naj bi njegove besede ponotranjili šele po sramotnem pripravljalnem remiju z Norveško in "ubijalskem" treningu, ki je sledil remiju.
To mu je uspelo tako, da je sam postal njihov največji sovražnik, kar je igralce zbližalo. Najmlajšo in najmanj izkušeno ekipo olimpijskih iger je z miselnimi igricami, najrazličnejšimi taktikami, ubijalskimi vajami, predvsem pa zavedanjem, da je bolj kot priimek na hrbtni strani dresa pomembna pripadnost simbolu, imenu na prsni strani oprave, spremenil v zmagovalno. Ta še zdaleč ni imela dovolj talenta, da bi zgolj z njim ugnala Sovjetsko zvezo, kar jim je večkrat povedal, a imela je pravo kemijo.
Posebnež s svojim načinom razmišljanja
"Bil je 'hudič' ." "Gnal nas je do takšne utrujenosti, da bi skoraj umrli." "Šole za bonton zagotovo ni obiskoval. Če bi jo, je ne bi uspešno opravil." "Govoril nam je, da smo vsak dan slabši." Tako so se v dokumentarnem filmu desetletja po osvojenem zlatu selektorja spominjali igralci in ob tem priznali, da so se ga na trenutke bali.
Kapetana olimpijske ekipe ZDA z olimpijskih iger 1980 Mikea Eruzioneja je Brooks poklical nekaj tednov pred igrami in mu dejal, da ne ve, ali bo v ekipi prostor zanj. Želel je, da nihče svojega mesta v reprezentanci ne jemlje samoumevno.
Nekaj tednov pred začetkom olimpijskih iger je na pripravljalni tabor pripeljal povsem nove igralce, poklical kapetana Mika Eruzioneja in mu dejal, da je tako za nič, da ne ve, ali bo imel zanj sploh mesto v ekipi. Želel jim je dopovedati, da nikomur ne sme biti samoumevno, da bo zaigral na olimpijskih igrah.
Po zgolj sramotnem remiju na pripravljalni tekmi z Norveško so Američani želeli z igrišča, a Brooks je imel drugačne načrte. Dolg drsalni trening, po katerem so se v temi, luči v dvorani so že zdavnaj ugasnile, le zavedli, da lahko uspejo zgolj in samo kot ekipa, kot ZDA. To je bil njegov cilj. Na olimpijske igre je odpeljal 20 hokejistov, vsi so opravili celotne priprave, v Lake Placidu je sodeloval tudi kapetan Eruzione.
Pokojnega ruskega stratega Viktorja Tihonova (na fotografiji s predsednikom Vladimirjem Putinom) in celotno Sovjetsko zvezo je zanimal le peti zaporedni olimpijski naslov.
Sovjetski stroj je zanimal le peti zaporedni olimpijski naslov
"Sovjetska zveza bo zlata, Češkoslovaška in Švedska sta glavni kandidatki za srebro, potem lahko pričakujemo Zahodno Nemčijo, Kanado, Finsko, ZDA ...," so se glasile olimpijske napovedi za moški hokejski turnir.
Sovjetski rdeči stroj so sestavljali pretežno zvezdniki dveh moskovskih velikanov: CSKA in Dinama. Boris Mihailov, Aleksander Golikov, Vladimir Petrov, Valerij Harlamov, eden najboljših vratarjev vseh časov Vladislav Tretjak ..., so bili prvi in edini favorit za zlato. "Za Sovjetsko zvezo kaj drugega kot peti zaporedni naslov olimpijskega prvaka ne šteje," je vratarski čarovnik Tretjak, zdaj predsednik Ruske hokejske zveze, večkrat ponovil, da je četa legendarnega trenerja Viktorja Tihonova prišla zgolj po zlato.
Kos so jim bili le NHL-ovci
Sovjetska zveza je bila s svojim disciplinarnim in strogim sistemom, ki je zajemal tudi do 1.200 ur treninga letno, strah in trepet za vse nasprotnike. Zlata kolajna je bila še pred začetkom iger rezervirana zanje.
Najboljšo ekipo v zgodovini sovjetske reprezentance, kot so označili izbrano vrsto Tihonova, so zaznamovale vojaška disciplina, 1.200 ur treninga letno, robotsko obnašanje, anemičnost ob doseženih zadetkih, polaganje zmag na zmage. Temelje strogemu sistemu je postavil Anatolij Tarasov.
Kos so ji bili dejansko le NHL-ovci, a tudi oni le stežka. Leto pred olimpijskimi igrami se je Sovjetska zveza v New Yorku udarila z ekipo zvezd lige NHL, v kateri je bilo 20 najboljših NHL-ovcev, in jo v bitki na dve zmagi v treh tekmah premagala - na odločilni tekmi so Sovjeti slavili s kar s 6:0. Tihonov je sovjetsko zvezo vodil v njenih najbolj dominantnih letih, jo osemkrat popeljal do naslova svetovnega prvaka in trikrat do olimpijskega zlata.
Naraščali hokejska in politična napetost
Medtem ko se je Sovjetska zveza pričakovano brez praske sprehodila skozi skupinski del olimpijskih iger (na petih tekmah je dosegla 51 zadetkov), sta Američane na prvih dveh obračunih skupine pričakala favorita za srebro: Švedska in Češkoslovaška. Če bi izgubili proti trem kronam, bi bilo olimpijskih iger zanje skoraj konec, še preden bi se dobro začele. Ekipi sta remizirali, nato so gostitelji strli še favorizirano Češkoslovaško, premagali preostale tekmece in napredovali v finalno skupino. V tej so se za kolajne borile štiri reprezentance, po dve najboljši iz dveh skupin prvega dela: Švedi, Američani, Sovjeti in Finci.
Američane je najprej čakala tekma s Sovjetsko zvezo. Napetost ni naraščala le zaradi hokejskega obračuna, pač pa tudi oziroma predvsem zaradi vse večjih političnih nasprotij, ki so ob vrhuncu hladne vojne vse bolj zaostrovala odnose med državama.
Sovjeti že prejemali čestitke, Brooks iskal taktiko za prepotentne Sovjete
Hladna vojna je bila ob tekmi velikih političnih sovražnikov na vrhuncu. Rdeči stroj je še pred srečanjem z ZDA prejemal čestitke, češ da so že prvaki.
Varovanci Tihonova so še pred "hladnovojno" bitko z ZDA prejemali čestitke domačega političnega vrha, češ da so že prvaki. "Češkoslovaške sploh ni v boju za kolajne, ZDA premagamo ne glede na uro v dnevu ...," so pozneje prehitevanje svojih politikov razkrili vase zaverovani Sovjeti, prepričani, da bodo Američani še drugič v nekaj dneh lahek plen.
Tik pred olimpijskimi igrami sta namreč ZDA in zbornaja komanda prekrižali palice na pripravljalni tekmi v Madison Square Gardnu. Gostitelji iger so jim priznali premoč s 3:10. "Lahko bi jih premagali z 20:0, če bi pritisnili z vso močjo," se je govorilo po porazu Američanov.
Vsi so pričakovali suvereno zmago Sovjetske zveze, a Brooks je verjel, da se prepotentne nasprotnike, ki ne spoštujejo tekmecev, da premagati.
"Tukaj so, da se zabavajo, pijejo, izživljajo nad drugimi. Če bi igrali desetkrat, bi nas verjetno premagali devetkrat, a danes nas ne bodo. Danes jih bomo spravili na kolena, danes smo mi najboljša hokejska ekipa na svetu. Bili ste rojeni za hokejiste, usojeno vam je bilo, da danes stojite tu. To je vaš trenutek, njihov je že minil. Pojdite in izkoristite priložnost," je varovance opogumljal ameriški strateg, taktiko pa gradil na napadu, saj obramba proti takemu tekmecu na taki tekmi ne bi bila prava rešitev: "Napasti jih moramo z njihovo igro."
Brooks je verjel, da lahko njegovi fantje, pa čeprav imajo precej manj talenta in izkušenj od Sovjetov, priredijo prvovrstno presenečenje. Nasprotnika se je želel lotiti z napadalno igro.
Pred srečanjem je svoje fante domnevno poskušal sprostiti tudi tako, da je kapetana Sovjetov Mihailova primerjal s suhljatim in nerodnim Stanom Laurelom iz serije Stan &Olio.
Tihonov po 20 minutah naredil največjo napako
Drugi prejeti zadetek legendarnega Vladislava Tretjaka je tako razburil selektorja zbornaje komande, da je Tretjaka po prvi tretjini posedel na klop. Odločitev, ki jo je pozneje močno obžaloval.
Olimpijski center v Lake Placidu je 22. februarja 1980 pokal po šivih. Sovjetska zveza je povedla v 10. minuti, a je pet minut zatem izenačil Buzz Schneider. Rdeči stroj je hitro prišel do novega vodstva in ko je že kazalo, da bo dobil prvo tretjino, je Mark Johnson sekundo pred sireno za hrbet velikega Tretjaka pospravil odbitek.
Drugi izenačujoči zadetek je tako razhudil Tihonova, da je potegnil drastično potezo, ki je ni pričakoval nihče in ki jo je pozneje močno obžaloval. Vratarja, za katerega so mnogi menili, da je najboljši na svetu, je poslal na klop, med vratnici pa postavil Vladimirja Miškina. "Kot bi naredil luknjo v naši ekipi," so potezo pozneje komentirali Sovjeti.
Miškin je v drugi tretjini zaustavil vse strele, njegovi soigralci pa so še tretjič ugnali ameriškega čuvaja Jima Craiga in pred zadnjimi 20 minutami vodili 3:2. Pričakovati je bilo, da bo Američanom ob koncu pošla sapa, a ni bilo tako...
Američani so pred zadnjo tretjino zaostajali z 2:3. Večina je bila prepričana, da v tretji tretjini ne bodo mogli več držati tempa s Sovjetsko zvezo, a se je zgodilo nasprotno. Dosegli so dva zadetka in se podpisali pod največjo športno ameriško senzacijo OI 20. stoletja.
Kapetan za izbruh veselja in čudež na ledu
Dobrih deset minut pred koncem je ob igralcu več še drugič udaril Johnson in priskrbel novo izenačenje (3:3), minuto zatem pa je pravi izbruh veselja med domačimi navijači sprožil kapetan Eruzione, ki je Američane popeljal v vodstvo. Sovjeti so oblegali vrata Craiga in na vsak način iskali izenačenje, a ga niso dočakali. David je premagal Goljata, Američani so bili v sedmih nebesih.
Zadnja minuta tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo:
Zadetek kapetana Eruzioneja za zmago nad Sovjetsko zvezo:
Vera se je vračala, trener pa opozarjal na zadnjo nalogo
Herb Brooks je pozneje vodil štiri NHL-ovce, Američane pa leto pred smrtjo (umrl je v prometni nesreči leta 2003) popeljal še do naslova olimpijskega podprvaka. Dvorana v Lake Placidu zdaj nosi njegovo ime.
ZDA so proslavljale eno največjih hokejskih zmag v zgodovini, ki je državljanom v težkih časih visoke inflacije, pomanjkanja in nezaupanja pomagala vrniti vero v svojo državo.
Brooks je po izjemnem uspehu ustavljal konje. Pred njegovimi fanti je bila še ena, ključna naloga. Finska.
"Če boste izgubili to tekmo, niste naredili nič. Vse skupaj boste odnesli v svoje grobove," jim je zabičal pred odločilnim dvobojem s Severnjaki. Ob porazu proti Fincem bi Američani lahko ostali celo brez kolajne na četrtem mestu.
Tudi na zadnjem obračunu, ki se je odvijal na današnji dan pred 39 leti, so zaostajali, a se vrnili v igro, Fince spodnesli s 4:2 in si lahko oddahnili. Zlato je bilo njihovo. Drugič v zgodovini so postali olimpijski prvaki.
Američane je po veliki zmagi nad Sovjetsko zvezo čakala še tekma s Finsko. Zmaga je bila nujna za osvojitev zlate kolajne, poraz bi lahko celo odnesel odličje.
Odprta vrata lige NHL in srebrne kolajne v smeteh olimpijske vasi
Kar 13 od 20 Američanov je po velikem uspehu igralo med profesionalci, kopica jih je dobila priložnost v ligi NHL. Branilec Ken Morrow je v naslednjih štirih letih z NY Islandersi štirikrat postal prvak lige NHL, Brooks pa si je prislužil trenersko službo v najkakovostnejši hokejski ligi v NHL. Vodil je New York Rangerse, Minnesoto, New Jersey Devilse in Pittsburgh Penguinse. V zlati ekipi je bil tudi John Harrington, ki je med letoma 2009 in 2010 vodil slovensko hokejsko reprezentanco.
Zlata kolajna vratarja Jima Craiga, ki je zadnjih deset minut tekme proti Sovjetski zvezi močno trpel, a zdržal vse napade. Nekateri hokejisti Sovjetske zveze srebrnih odličij niso prinesli domov, odvrgli so jih v olimpijski vasi.
Sovjeti se s srebrom nikakor niso mogli sprijazniti. Tihonov je po porazu z Američani Tretjaka, Petrova, Mihailova in Harlamova označil za glavne krivce nedopustnega spodrsljaja. Ko je razočaranje nekoliko popustilo, pa priznal, da je bila poteza po prvi tretjini, ko mu je zavrela kri in je Tretjaka posedel na klop, njegova najhujša napaka, ki jo močno obžaluje. Ob tem je še dodal, da jih je pripravljalna tekma z Američani nekaj dni pred igrami močno zavedla. Tretjak je leta pozneje dejal, da je bila to zanje učna ura o tem, da je treba vsakega nasprotnika spoštovati.
Srebrnih odličij vsi niso prinesli domov, Sergej Makarov je v nekem pogovoru pred leti priznal, da ne ve, kje je končalo srebro, "najverjetneje kje v smeteh v olimpijski vasi". Nekateri v ZDA niso pustili le kolajn, pač pa tudi ostanke zajetnih količin alkohola. Po pripovedovanju anekdot čistilcev olimpijske vasi naj bi v stropih sob Rusov našli 120 praznih steklenic vodke ...
Preberite še:
5