Ilka Štuhec: Pogrešam svoj čarobni svet #intervju

Foto: Sportida

Ta mesec, natančneje 26. oktobra, bo Ilka Štuhec dopolnila 27 let. Ali bo nazdravila v Söldnu, kjer se bo dva dni pozneje začela nova sezona, še ne ve. Ob tem vprašanju še skomigne z rameni. Ob omembi olimpijskega Pjongčanga se zgolj nasmehne. Tam bo "govorila" predvsem na smučeh. Resda pod povečevalnim steklom javnosti, ki po sanjski pretekli sezoni, v kateri je postala najboljša smukačica na svetu in druga dama svetovnega pokala, nanjo gleda kot veliko favoritinjo. Tudi sama od sebe pričakuje vedno več. A pri tem, tudi zaradi izkušenj s kaznovano neučakanostjo, deluje zelo potrpežljivo, premišljeno in vztrajno.

Če je lani napadla iz sence, jo v novi zimi čaka prva štartna vrsta. Foto: Sportida Veste, po kaj ste odšli v Čile. Veste tudi, kaj ste tam dobili. Je med obema kategorijama enačaj?
Oh, dobila sem več, kot sem želela. Predvsem snega. Med našimi pripravami je namreč dvakrat zelo močno snežilo. Proga je postala mehkejša. Načrt priprav je bilo torej treba deloma prilagoditi. Načeloma pa so priprave zelo dobro uspele. Dva tedna sem smučala zgolj v okviru svoje ekipe, v drugi polovici pa smo se znova povezali z moško ekipo za hitri disciplini. Ko potegnem črto, moram biti zadovoljna.

Ste v tem trenutku na višji smučarski ravni kot pred enim letom?
Ne vem. O tem tudi nisem prav veliko razmišljala. Bolj kot na lansko raven sem gledala na lanske pomanjkljivosti in jih poskušala odpravljati. Verjamem, da mi je to dobro uspelo. V pripravah pa sem poskušala ostati na starih tirnicah. Nekaj je bilo tudi improviziranja. Letos smo imeli namreč malce več smole z vremenom. No, sicer pa tako idealno, kot je bilo lani, verjetno ne bo nikoli več.

Pogled v preteklo zimo je postal stalnica. Kot neke vrste smerokaz.
Zanesljivo je pretekla sezona potrdila, da delamo v naši ekipi pravilno. Vedela sem, da imam kljub dobrim rezultatom še vedno veliko rezerv. Po drugi strani pa sem poskušala potegniti tudi črto. Nesmiselno bi bilo, da bi še vedno uživala ob misli na lanske dosežke. Sezona 2016/17 je preteklost. Pred vrati je nova. Ker sem bila lani dobra, ob vrnitvi na sneg nisem smučala prav nič hitreje. Znova je bilo treba trdo delati.

Milkino čelado je Ilki predala Tina Maze. Foto: Sportida

Čutite v sebi smučarsko vznemirjenje?
Da! Pogrešam predvsem tisti tekmovalni ritual, ko lahko izklopiš okoliške elemente in se pripravljaš zgolj na nastop. Pogrešam ta svoj čarobni svet. To je svet, v katerem najbolj uživam. Rada se umaknem tja. Tam so moje misli zelo ozke.

Številni že odštevajo dneve do uvodne tekme v Söldnu. Tudi vi?
Vem, kam meri vaše vprašanje. Trenutno še ne vem povsem natančno, ali bom nastopila na uvodnem veleslalomu nove sezone v Söldnu. Odločitev pa bo padla kmalu.

Kaj je na tehtnici?
Moj osnovni cilj sta hitri disciplini. Zato veleslalomska tekma moji sliki ne doprinese toliko, da bi se povsem osredotočila na to. Ne želim nastopiti za vsako ceno. Tega ne razumite kot napoved umika. Ne, a če se bom slabo počutila, iskala formo ali kaj podobnega, bom lažje rekla, da v Söldnu pač ne bom nastopila. Kdo ve, morda pa se bom odlično počutila. Ne vem, torej. To je specifična tekma. Smo ob koncu pripravljalnega obdobja, a nato je vrzel do začetka sezone v hitrih disciplinah še dolga.

Kaj pa pobiranje vseh mogočih točk v boju za vrh v skupnem seštevku svetovnega pokala?
Točke so vedno dobrodošle. A zgolj s prihodom v Sölden jih še ne bom osvojila. Morala bi tudi nastopiti na visoki ravni. Za nameček pa gre za najtežji veleslalom v svetovnem pokalu. Ponavljam, bomo videli …

Pričakovati je bilo tudi večje zanimanje pokroviteljev. Kakšen je bil vaš odnos do zdajšnjih podpornikov? Ker ko pokliče Milka …
Ko pokliče Milka, sem jaz pač Ilka. Ha, ha … Sicer pa verjamem, da sem marsikomu padla v oko že pred preteklo sezono. Morda tudi Milki. A nikoli se ni zgodilo tako, da bi dejali: "Želimo njo!" Kar pa zadeva dosedanje pokrovitelje, lahko povem, da z njimi ostajam v dobrih odnosih. Tudi z Alpskim mlekom, s katerim bom sodelovala tudi v prihodnje. Zavedajo se, da se težko kosajo z multinacionalno znamko.

To je žetev rezultatov pretekle sezone. So dokončno minili časi, ko ste si sposojali denar za treninge in zategovali pas na vsakem koraku?
Še vedno ne razmetavamo z denarjem, toda zanesljivo zdaj delujemo v drugačnih okvirih. Vsem skupaj je lažje. Primer: pogosto smo si dejali, da so na nekem smučišču boljši pogoji, a ne moremo tja. Zdaj gremo.

"Cilj ostajata hitri disciplini." Foto: Getty Images

Koliko dodatnih aktivnosti pa zahtevajo novi pokrovitelji?
Bomo videli. Toda pri Milki že vrsto let sodelujejo z vrhunskimi smučarji, zato jim je jasno, kakšne so priprave, kdaj so tekmovanja … Večjih motenj v procesu treningov ne pričakujem. Res pa je, da je pretekla sezona na moj seznam opravil prinesla kar nekaj novih alinej. A tudi to je cena uspeha. To sem sprejela. Predvsem ta teden zame ne bo nič kaj smučarsko obarvan. Sponzorske obveznosti, mediji, predstavitev reprezentanc na Pokljuki …

Milkino čelado vam je predala Tina Maze. Javna skrivnost je, da nikoli nista bili prav tesni prijateljici. Se to lahko pod sponzorskim okriljem spremeni? Računate tudi na kakšen šampionski nasvet?
Pustila se bom presenetiti. Res je, v zadnjem obdobju sva se večkrat videli. Obe sodelujeva z Milko in Stöcklijem. Imava več časa, da se spoznava. Bomo videli …

Je pretekli mesec tudi vas zajela košarkarska evforija?
Seveda. Koga pa ni?!

Kako je biti na drugi strani, torej gledalka, ki izvedbo prepušča drugemu športniku?
Super je. Ta zgodba je bila res nekaj posebnega. Verjamem, da je pred EuroBasketom marsikdo zamahnil z roko in dejal: "Eh, kaj bo 'tota' Slovenija?!" A s tem se fantje niso obremenjevali. Ostali so na svoji poti. Ta pot jih je popeljala do zlata. Kot predstavnico individualnega športa me je navdušil tudi ta psihološki trenutek. Jaz moram na primer pred tekmo poskrbeti za svojo glavo. Oni pa morajo uskladiti 12 glav. To jim je uspelo. Še več, igrali so sproščeno in se ob tem tudi zabavali. Veselje jih je bilo gledati.

Košarkarji, Tina Maze, Ilka Štuhec … Je to znak nove miselnosti v slovenskem športu?
Morda. Osebno sicer nikoli nisem imela težav z izzivi. Ko mi je nekdo ponudil odmeven cilj, sem prikimala. Kdor poskusi, si nima kaj očitati. Vprašanje pa je, ali naskakuješ realen cilj. Če ga, potem je s pravo miselnostjo dosegljiv. Na tej točki je zelo pomembna samozavest. Imate pa prav: če več športnikom uspe v veliki nameri, lahko s tem pokažejo tudi pot novim rodovom. Ne, Slovenci nismo majhni, tihi in neopaženi. Športniki smo to že večkrat dokazali.

V Sočiju 2014 je doživela olimpijski krst. V Pjongčangu bo bržčas med vročimi favoritinjami. Foto: Sportida

Bo torej to tudi vaš olimpijski recept?
Saj me poznate … Po najhitrejši pravilni poti do cilja. To je moj recept. Sicer pa si z olimpijskimi igrami še ne želim beliti glave. Pot do Južne Koreje je še dolga. Še veliko tekem me čaka do februarja. Tudi tam pa bom poskušala razmišljati predvsem o smučanju, ne o odmevnosti iger. Manj razmišljaš, bolje je.

Zdaj ste že kar znani po tem, da ne razkrivate ciljev. Kaj pa cilji v vaši beležki – obstajajo?
Seveda. V ekipi imamo cilje. Tudi povsem rezultatsko konkretne. O tem pa ne govorim. Sicer pa vem, česa sem sposobna in kam lahko posežem.

Nam lahko zaupate vsaj, kakšni so bili lanski cilji?
To je že zgodovina. Lahko pa povem, da so bili krepko, krepko preseženi.