Luka Dončić
Goran Dragić
Ponedeljek, 17. 4. 2017, 20.00
7 let, 1 mesec
Intervju: dr. Mitja Bračič
Za športnika je telo kot podjetje: če ne vlaga, se kariera lahko hitro konča
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,90
7
"To so rojeni zmagovalci. Takšni igralci odstopajo od povprečja. Ne le po košarkarski kakovosti, ampak tudi po pristopu in osredotočenosti," Gorana Dragića, enega od vrhunskih športnikov, s katerimi sodeluje, opisuje dr. Mitja Bračič.
Področje delovanja skoraj 40-letnega dr. Mitje Bračiča je športna diagnostika, ukvarja se tudi z vračanjem športnikov na igrišče po poškodbah, metodologijo treninga in njeno konkretizacijo v športnem udejstvovanju svojih varovancev.Teh se na leto v takšni ali drugačni obliki zvrsti več kot tisoč. Brata Dragić, brata Murić, Boštjan Nachbar, Haris Vučkić, Luka Janežič, Robert Renner in tudi olimpijska prvakinja s Kosova Majlinda Kelmendi so športniki, ki jim je tako ali drugače pomagal.
Kombinira znanje iz različnih športov, vnaša nove poglede v trening in zdravljenje. Pred kratkim je predaval na trenerski kliniki v Madridu, nekaj podobnega pa se obeta tudi na španski košarkarski zvezi. Na področju diagnostike in priprave igralcev iz Evrope se nekdanji atlet in košarkar dogovarja za sodelovanje tudi z ekipama iz NBA Portlandom in Dallasom.
Smo Slovenci narod (vrhunskih) športnikov?
Smo. Če pogledamo širino športa, število svetovnih in evropskih prvakov, zmagovalcev svetovnega pokala, smo izjemno vrhunski športni narod.
Mitja Bračič (v črni opravi) s košarkarjema Mirzo Begićem in Markom Pajićem (levo in desno) ter kickbokserjem Marjanom Bolharjem.
Ob majhnosti je nekoliko protislovno, da rezultati o(b)stajajo, čeprav se vložki načeloma konstantno nižajo.
Večina športnikov, ki jih poznam, deluje na podlagi entuziazma. Njihov motiv je bistveno večji od finančnega vložka, ki ga imajo v drugih državah. Pri nas si športniki nekoliko bolj želijo zmagati kot tisti iz držav z veliko višjim ekonomskim standardom. Po drugi strani vidimo, da smo uspešni v nekaterih ekstremnih športnih disciplinah, kar očitno odlikuje slovenski narod.
Sodelujete z res ogromno športniki, več kot tisoč jih je na leto. Med njimi so brata Dragić, Boštjan Nachbar, Jernej Damjan, Tim Kevin Ravnjak, sestri Fabjan in drugi. Bi lahko potegnili skupni imenovalec med najuspešnejšimi?
Tudi ogromno športnikov iz tujine se je pri meni oglasilo na rehabilitaciji, diagnostiki ali posvetu. Zmagovanje je skupni cilj. Tisti, ki imajo močan zmagovalni nagon, ki so rojeni zmagovalci, so pripravljeni v trening in vase vložiti veliko. Drugi, ki mislijo, da bodo kariero zgradili na račun talenta, so se zmotili. Športnikov, ki so osredotočeni in dobri, ne boste našli na družabnih omrežjih.
Vsaj v velikem obsegu ne. Majlinda Kelmendi (judoistka s Kosova, ki je osvojila olimpijsko zlato v Riu, prvo v zgodovini svoje države, op. a.) do naslova olimpijske prvakinje ni imela ne Facebooka ne Instagrama. Goran Dragić te stvari mora imeti, ker je v ZDA javna osebnost, a sam objavlja zelo malo. Športniki, ki se ogromno ukvarjajo z marketingom, izgubljajo preveč energije. Za to je treba najti nekoga, ki se ukvarja s temi rečmi. Spanec, regeneracija, trening, tekme – na to mora biti športnik osredotočen.
Treba je vzpostaviti filter med ljudmi in sabo. Kdaj se boš pogovarjal z njimi, jim dal energijo, kdaj se boš nasmejal, kaj nekaj posnel in kdaj imaš čas zase.
Mejlinda Kelmendi na treningu #video
Menite, da je na primer Tina Maze, zaradi želje po pristni komunikaciji, omrežjem v zadnjih sezonah svoje kariere posvetila preveč pozornosti in energije?
Ne zdi se mi primerno, da športnik preveč kaže čustva. Vrhunski športniki tipa LeBron James delajo v smislu marketinga in pozitivne energije. Redko vidiš, da bo nekdo izpostavil čustva, na primer slab dan na igrišču. Težav ne smeš preveč razgaliti, zgraditi je treba zid pozitivne energije, vse negativno pa čim bolj odmisliti.
Rojene zmagovalce od povprečnih športnikov ločita osredotočenost in pristop.
Z obema Dragićema tesno sodelujete. Še posebej NBA-jevec Goran ima za sabo zgodbo od trnja do zvezd: od koseške garsonjere do milijonarja. Kako je on videti skozi vaše oči?Mislim, da se je v svetu zvezdnikov zelo dobro znašel. Dobro prenaša slavo, zna ravnati z denarjem. Ni se spremenil, še vedno je izjemno osredotočen na zmagovanje. Res se je tu malo zalomilo v prvem delu sezone, a to ne spremeni veliko. En dan zmaga, drugi dan poraz, to je življenje.
Vas obišče vsakokrat, ko se vrne v Slovenijo?
Vedno pride na preventivni pregled, ki ga imajo vsi reprezentanti, pri nas opravi priprave, delno pa se drži klubskega programa.
Pred kratkim ste bili v Madridu. Ste "poslovno" povezavi tudi z Luko Dončićem?
Z njim ne, sem pa z očetom Sašo pri Iliriji. Tam skrbim za njegove mlade košarkarje, eden takšnih z največjim potencialom je Žan Mark Šiško, ki se je pri nas pripravljal že štiri mesece pred odhodom v Cibono. Zdaj začenja graditi člansko kariero. Veliko dela samostojno, za mišično maso, koordinacijo … Pripravljamo ga za veliko sceno.
Goran Dragić na treningu #video
Bi lahko potegnili vzporednico med Goranom Dragićem in Luko Dončićem?
Luka in Goran gojita različen košarkarski slog. Goran že ima vrhunsko kariero, Luka je na poti k temu, če bo zdrav. Srečo ima, da mu Realov trener Pablo Laso izjemno zaupa. Daje mu zelo zahtevne naloge. Ne smemo pozabiti, da je Dončić 18-letni fant. Za soigralce ima nekdanje NBA-jevce, svetovne in evropske prvake, a mu zaupajo. Kar reče, se na igrišču zgodi. To je za gradnjo njegove osebnosti izjemno dobro.
"NBA zahteva izjemno čustveno, psihološko in telesno pripravo."
Bi bilo s telesnega vidika prezgodaj, če bi Luka na primer že prihodnje leto sprejel vabilo iz NBA?
Špansko prvenstvo in evroliga skupaj dajeta podoben ritem igranja kot NBA, le da se v NBA veliko več potuje. Igraš vsaka dva dneva, vmes potuješ. Ni časa za individualno delo in telesno pripravo.
Si kot dizelski stroj, na vsaki tekmi moraš dati največ. Fantje pri 18, 19, 20 letih ne fizično ne psihično še niso na ravni "moške" košarke, kakršna se igra v NBA. Po porazu se moraš nemudoma pobrati, v naslednjo tekmo pa iti svež in pripravljen zmagati. Mislim, da bi moral Luka z ZDA še počakati.
Videli smo primer Jusufa Nurkića (bosanski košarkar, nekdanji član Laškega, Zadra in Cedevite, op. a.), ki je po prihodu iz Denverja v Portland nekaj tekem odigral na svežino in se poškodoval. NBA zahteva izjemno dobro psihološko, čustveno in telesno pripravo. Med sezono nimaš osebnega trenerja, ekipni treningi in tekme, to je to.
Ne spreglejte:
- Nekdanji ljubljenec Tivolija med vinsko kletjo in košarko
- "Slovenija, hvala za vse" #intervju #video
- MVP Luka Žvižej med nebom in zemljo #video
Kaj pa igralci, ki večino tekem presedijo na klopi? Si morajo dodaten trening priskrbeti sami?
Kdo vlaga vase, v ZDA vidiš tedaj, ko ima ekipa prost dan. Kdo takrat pride v dvorano ter vadi - individualno tehniko, aktivacijo, regeneracijo - in kdo ne.
Ko sem bil v Portlandu, so se v dvorani pojavili trije igralci: Damian Lillard (eden največjih zvezdnikov ekipe, op. a.) in še dva. Očitno so bili preostali zadovoljni s statusom in zaslužkom, niso pripravljeni narediti koraka naprej. V NBA moraš sicer za telesno pripravo poskrbeti sam, zato si igralci najemajo trenerje po svojem izboru. Tisti igralci, ki so z glavo res v tem poslu in športu, imajo stalne osebne trenerje, fizioterapevte, zdravnike.
Za športnika je telo kot podjetje. Če imaš dobre temelje in si pripravljen vlagati vanj, boš lahko imel dobro in dolgo kariero. Če nisi pripravljen na naložbe, če si skopuh in gledaš le na to, kaj ti bo dal klub, se lahko tvoja kariera hitro konča.
"Tako mlad fant po težki sezoni potrebuje tudi čas za prijatelje, družino, oddih, telesno pripravo."
Če se vrneva k Dončiću … Je po vašem mnenju prav, da se je poleti posvetil "podjetju" in izpustil reprezentančno akcijo?
Lani je imel kar nekaj težav s poškodbami. Mlado telo lahko dokaj hitro izgori. Pri 17 letih ni bil ne psihološko ne telesno dozorel. Še dve leti ali tri tudi še ne bo. Tako mlad fant po težki sezoni potrebuje tudi čas za prijatelje, družino, oddih, telesno pripravo. Reprezentanca nima časa čakati, da si bo nekdo odpočil. Od prvega dne začne na vso moč. Po reprezentančni akciji pa spet padeš v težak režim treninga. Praktično 12 mesecev nimaš nobenega počitka, kar je za tako mladega igralca prevelik napor.
To je velika težava slovenskega športa. V zadnjem času največ zdravimo kronične poškodbe pri 14-, 15-, 16-letnikih. Sredi najstniških let imajo že po deset treningov na teden in tri ali štiri tekme. To je občutno preveč. Mislim, da je Luka na dobri poti, da bo igral za reprezentanco. Treba pa je počakati, da dozori v igralca velikega kalibra.
Z Goranom Dragićem in Emirjem Haskićem, znanim košarkarskim trenerjem
Ste tudi košarkarski trener. Kako bosta po vašem videti Luka in Goran skupaj na igrišču?
Na fakulteti za šport sem končal študij košarke, imam tudi Fibin trenerski certifikat. Pri tem izobraževanju je bil moj mentor zdajšnji trener Reala Pablo Laso. Luka in Goran? To utegne biti zanimivo.
Prepričan sem, da tudi pod košem potrebujemo igralca, ki bo lahko spremljal njun ritem in se ustrezno odzval. Oba branilca sta izjemno dobra pri podajah na spodnje položaje. Če imaš tako igro po globini kot met z razdalje, si lahko izjemno nevaren tudi za najboljše reprezentance, kot so Francija, Španija, Litva, Rusija, Srbija …
Kaj druži Luko in Gorana? Sta šampiona, gladiatorja, garača?
Povedal bom zgodbo, ki naj gre v ušesa predvsem mladim športnikom. Lani smo imeli testiranje gibalnih sposobnosti. Goran si je zadal cilj, da bo v vseh testih najboljši. Na 20 metrov je postavil vrhunski rezultat in šel na naslednji test. Vmes je slišal, da je bil Jaka Blažič hitrejši.
Vrnil se je in tekel še dvakrat, tako da je popravil dosežek. Zakaj bi igralec iz NBA, ki je eden najboljših na svetu, hotel biti najboljši tudi na 20 metrov? Ni pomembno. Tudi pri metanju kovanca in playstationu bo želel biti najboljši. To so rojeni zmagovalci. Takšni igralci odstopajo od povprečja. Ne le po košarkarski kakovosti, ampak tudi po pristopu in osredotočenosti.
Slovenski košarki manjka kakovosten podmladek. Kvantiteta in kvaliteta produkcije sta v primerjavi s preteklimi leti bistveno padli. Kako preseči to težavo?
Težava so odhodi mladih igralcev v tujino. Po eni strani jih razumem, morda so tudi starši velik dejavnik pri tem. Po drugi strani lahko rečem, da tudi klubi ne dajo vsega od sebe. Ne govorim v finančnem smislu, ampak v strokovnem. Starejša generacija trenerjev, na primer Zmago Sagadin, Zoran Martič ali Boris Zrinski, je izjemno rada opravljala posamične treninge z igralci. Tega zdaj ni več.
Igralcem je to treba dati. Če ne skrbiš za njihov košarkarski razvoj in telesno pripravo, igralci iščejo nekaj boljšega. Po drugi strani se pojavlja ogromno agentov, ki vidijo svojo priložnost in fante po mojem mnenju nekoliko prehitro odpeljejo v tujino.
V njegovih rokah se pogosto znajde tudi odbojkarica na mivki Erika Fabjan.
Tudi prej omenjeni Žan Mark Šiško (branilec, letnik 1997, op. a.) je leta 2015 sprejel ponudbo zagrebške Cibone …
Olimpija ga je suspendirala. Iskali smo klub, kjer bi lahko vadil, a je imel prepoved treningov v drugem klubu. Zato se ni odločil za Olimpijo, ki po mojem mnenju še vedno ne zagotavlja dobre strokovne podpore mladim igralcem. Zato odhajajo Vlatko Čančar, Blaž Mesiček, Šiško … Zamislite si zgodbo v prihodnjih dveh letih, če bi ostali v klubu.
Vemo, da je klub trenutno finančno v nekoliko slabšem stanju, a vselej zagovarjam tezo, da za dober trening ne potrebuješ denarja, ampak žoge, dvorano in dela željne trenerje. Jasno je, da trenerji delajo za denar, a v športu mora imeti svoj prostor tudi entuziazem. Če trener kdaj naredi tudi kaj za svoj razvoj in razvoj svojih igralcev, lahko sledi tudi večji uspeh. Igralec ne more nastati v eni sezoni, ampak nekje v dveh štiriletnih obdobjih. Od 15. do 23. leta. Potem lahko pričakuješ igralca na vrhunski ravni.
Edo Murić na treningu #video
Do kdaj je igralec še mlad?
Pri nas smo to mejo raztegnili. V tujini so igralci mladi nekje do 20. leta, kasneje ne več. Opažam, da v rokometni, košarkarski, nogometni reprezentanci igrajo starejši igralci. Mladi premalo pritiskajo na njih, tako s psihološkega kot igralskega vidika. Zakaj Uroš Zorman še vedno igra? Ker je tehnično-taktično vrhunski in ker skrbi za telesno pripravo več kot tisti, ki prihajajo za njim.
Ne spreglejte:
- V življenju ni starostne omejitve za nič
- "Zaradi invalidskega vozička sem doživela marsikaj, česar sicer ne bi."
- Pravljično lepa obnovljena katrca #video
Rokometa ne pestijo takšne težave kot košarko. Naravni prirastek kakovostnih igralcev je velik, mlade reprezentance pa so uspešne. Kaj dela razliko med športoma?
Rokomet je s finančnega vidika raven nižje kot košarka. V tem športu sem delal več kot deset let. Ogromno je zanesenjaških trenerjev, ki radi delajo in skrbijo za mlade. Ogromno je rokometnih šol in taborov. Imamo zelo dobro trenerje, Rokometna zveza Slovenije kakovostno skrbi za programe reprezentanc, te se udeležujejo različnih turnirjev. Poskrbljeno je, da okostje ostane skupaj. Iz generacije 1996 je nekaj igralcev, ki bodo vrh evropskega rokometa. Blaž Janc je že.
Rokomet ima bogat naravni prirastek igralcev.
Reprezentance in odpovedi. Kje je meja med domoljubjem in poslušanjem telesa?
Ko športnik dobi otroke, sledi sprememba na čustvenem področju. Vsak starš si želi nekaj časa preživeti tudi z otroki. Ob številnih obveznostih v klubih včasih pretehta tudi čustvena nota. To, da so igralci čez poletje radi z družino, ki je med letom ne vidijo veliko. Govorim za primera Anžeta Kopitarja in Gorana Dragića, ki veliko potujeta.
Druga stvar je, če na primer igraš le v turški ali španski ligi. Potovanj je še vedno veliko, a vseeno manj.
"Večina igralcev si je ustvarila kariero prav na račun reprezentance."
Vseh odpovedi tudi ni mogoče metati v isti koš. Težko enačimo na primer Sašo Vujačića in Gorana Dragića.
Vujačić je že od začetka dal vedeti, da ga to ne zanima. Zakaj so ga nato še večkrat spraševali? Veselin Vujović v rokometni reprezentanci v takšnih primerih ne sprašuje. Vzame pač drugega igralca. Beno Udrih bi lahko odigral vsaj kak turnir več. Jaka Lakovič, Boštjan Nachbar, Primož Brezec, Uroš Slokar pa so igralci, za katerimi je bogata reprezentančna pot. Odzvali so se vsako leto.
Ljudje smo različni. Nekateri si poleti bolj želijo počitka. Vedeti pa je treba, da si je večina igralcev ustvarila kariero prav na račun reprezentance. Na njenih tekmah so vsi najpomembnejši ogledniki. Evropska in svetovna prvenstva spremljajo vsi. Če te tam ni, si težje ustvariš kariero. V zadnjem času se odzivnost ob povabilu reprezentance izboljšuje. Res pa je tudi, da je Igor Kokoškov izjemno dober trener. Igralci lahko s treningi pri njem le pridobijo.
Se bo prej omenjeni trend odhodov mladih igralcev nadaljeval?
Določeni ljudje so po klubih že 20, 25 let. Nekateri imajo težave z egom. Odločajo o vsem, kar se v klubu dogaja: o trenerjih, taktiki, igralcih … Opažam težavo določanja odškodnin za mlade igralce. Ne vem, od kod si ljudje jemljejo pravice, da za 14-, 15-, 16-letne športnike določajo odškodnine.
Letno sodeluje z več kot tisoč športniki iz Slovenije in tujine.
Razumem, da se naredi finančni načrt za perspektivnega športnika z vložkom na primer deset tisoč evrov. Ko odide, je klub legitimno upravičen od odškodnine. Klubi dobivajo denar od občine za dvorane, tudi za trenerje, potem pa želijo še odškodnine. Zakaj, če je bil plačan že trener? Redkokateri slovenski klub živi od sponzorjev, večina jih živi od državnega in občinskega proračuna, Olimpijskega komiteja Slovenije … Vse te odškodnine se mi zdijo neupravičene. Igralci bi morali prosto prehajati med klubi vsaj do 18. leta. Razen v primeru omenjene izdatne investicije.
A takšen način delovanja bi favoriziral klube, ki ne bi imeli dobrih mladinskih šol in proizvodnje igralcev.
Šport je posel. Navsezadnje si vsak želi v klub, kjer mu je bolje. Saj službo tudi lahko zamenjaš, kadar želiš. Če si nekaj vložil, lahko zahtevaš.
Druga izjemno pereča stvar v slovenskem športu so starši. Ti imajo v glavi slike, kje bo njihov otrok igral. Včasih nekritično sledijo cilju, poveličujejo dosežke otroka. Nekateri so finančno tako sposobni, da lahko otroke pošljejo v tuji internat in klub.
Mitja Bračič je z Zmagom Sagadinom sodeloval, ko je Slovenija leta 2012 gostila evropsko prvenstvo do 20 let.
Delali ste s številnimi uglednimi trenerji. Koga bi podčrtali?
Zmago Sagadin, Boris Denič, Tone Tiselj, Boris Zrinski, Zdravko Zovko, Mitja Kunc, zdaj delam s Petrom Kotnikom v kitajski snowboard reprezentanci. Delo s Sagadinom mi je gotovo najbolj ostalo v spominu. Sodelovala sva leta 2012 na evropskem prvenstvu do 20 let v Sloveniji. Izjemno me je presenetil s strokovnostjo in analitično pripravo na vsak trening. Sodelavcem v štabu je puščal proste roke, zelo nam je zaupal.
Bračič (v sredini), ko je bil leta 2011 član Krimove strokovne ekipe.
Tiselj je zelo poseben trener. Zelo rad podarja motivacijske knjige in nagaja igralcem z barvo majic. Dogovorili smo se, da bomo imeli na primer bele majice za kosilo, on pa je prišel z zeleno in vprašal, zakaj nimamo zelenih. Tega še zdaj ne razumem (smeh, op. a.). Denič je bil izjemno odprt za novosti. On je bil sodobni menedžer, upravljavec vseh informacij, ki jih je dobil od pomočnikov, strokovnjakov.
V letih 2011, 2012 in 2013, ko je Slovenija dosegla šesto mesto na evropskem prvenstvu in četrto na svetovnem, so se že uporabljali sodobni modeli treniranja. Individualni pristop do igralcev od prehrane do treninga. Posledica so bili izjemno dobri rezultati Malo nam je zmanjkalo na tekmi za bron s hrvaško ekipo, ki pa je bila čisto drugačna od letošnje.
Od vseh trenerjev in osebnosti sem pobral najboljše in opazoval, kaj je dobro in kaj ni. Vsak od njih je super ego. Zaradi močnega ega lahko kot generali poveljujejo še večjim egom, ki jih imajo na igrišču. Drugače ne gre.
"Tako analitičnega trenerja v svetu težko najdete."
Kaj pa Marjan Fabjan, s katerim vas veže tesen odnos?
Marjan od vseh trenerjev odstopa po svoji širini. Njega zanima vse. On ima svoj muzej. Povezuje naju tudi težko življenje v otroštvu. Tako analitičnega trenerja v svetu težko najdete. On se na olimpijske igre pripravlja že pet ali šest let pred njimi. Ima že novo generacijo za OI v Tokiu in programe treninga.
Naštudirane ima vse poteze tekmecev in trenerjev. Izjemno močan je na področju psihološke priprave, zato ne potrebuje športnih psihologov. Njihovo delo opravi sam. Točno ve, kako motivirati koga.
Nekoga moraš razjeziti, drugega pomiriti, tretji potrebuje lepo besedo, četrti pa morda zaušnico. Tega ne gre jemati osebno, ampak v smislu dosega rezultata.
Pri Marjanu skrbim za vsakoletno testiranje. Zunaj juda sva ure in ure izmenjevala mnenja ter materiale o športu in psihološki pripravi. Kot mlad trener sem veliko časa preživel pri njem na kavi in se učil. Za to se mu lahko le zahvalim.
Odlepiva se nekoliko od tekmovalnega športa. Mar še vedno zagovarjate misel, da so tekmovanja za rekreativce nesmisel?
Tekmovalni šport ima svoj pomen. V njem za zmago naredimo vse, a v določenem življenjskem obdobju. Ko se to konča, pride na vrsto zdravje. Tekmovalni šport z nobenega vidika ni zdrav, povzroča poškodbe in obolenja. Rekreativni šport je naredil izjemno velik korak proti tekmovalnemu športu.
Tudi moški in ženske po 40. letu so padli v marketinški razvoj športa. Želijo boljše kolo, športne copate, športno prehrano, osebne trenerje … Kakšen rezultat je dve uri in 45 minut na maratonu? Tega po televiziji ne bo gledal nihče, vsi pa bodo gledali nekaj Kenijcev, ki bodo tekli nekaj nad dvema urama. Tekmovalni rekreativni šport nikogar ne zanima. Pospešuje ga športna industrija, ker lahko tako proda več in boljše izdelke.
V zrelih letih poskušajo nekateri rekreativci nadomestiti propadle športne kariere iz preteklosti.
Gre tudi za hranjenje posameznikovega ega?
Ljudje, ki v mladosti nečesa niso dosegli, želijo to storiti v kasnejšem obdobju, ker si to finančno lahko privoščijo. A brez talenta ne storiš veliko. Po drugi strani gre tudi za veliko obremenitev za državo. Bolniška odsotnost zaradi športnih poškodb se je v Sloveniji bistveno povečala. Število operacij zaradi športnega udejstvovanja tudi. Toplice so polne rekreativcev na rehabilitaciji.
Olimpijski komite Slovenije in resorno ministrstvo bi morala informirati in spodbujati šport za zdravje, ne pa tekmovanje. Tu smo malo zašli.
Katere so najpogostejše napake rekreativcev pri prehrani?
Uživanje prehranskih dodatkov na pamet in ekstremna sprememba načina prehranjevanja. To je za telo izjemen šok. Spremembe je treba uvajati postopoma. Svoje telo je treba spoznati, narediti diagnostiko, krvno sliko, alergijski test, telesno sestavo, pregled srca in pljučnega sistema. Na podlagi tega se nato odločimo, ali potrebujemo prehranske dodatke.
Nesmiselno je uvajati v telo substance, ki gredo iz njega z blatom in urinom, škodo pa delajo na notranjih organih in hormonskem sistemu.
Vas lahko športniki, s katerimi sodelujete, pokličejo kadarkoli?
Moj cilj je bilo vselej sodelovanje na dolgi rok. Ustvarjamo športno družino. Želim, da se športniki pri nas počutijo kot doma. Kadarkoli me lahko dobijo prek različnih komunikacijskih kanalov. Zgodijo se tudi sporočila sredi noči - ob poškodbi ali (ne)uspehu. Veliko se pogovarjamo. Tudi o težavah v šoli ali družini.
Bračič pred leti kot član odprave na olimpijski festival evropske mladine. Srednjeročno bo veliko energije namenil olimpijskim igram, ki bodo prihodnje leto.
Počutim se kot velik oče. Vsak športnik, ki je bil pri nas, je k tej družini prinesel svoj delež. Nihče z daljšim stažem pri nas ni prinašal negativne energije. Športniki različnih disciplin postajajo prijatelji, se družijo tudi zunaj treninga, izmenjavajo informacije. Učijo se drug od drugega, ko trenirajo skupaj. Vsi dosegajo boljše rezultate.
Lani sta tako skupaj trenirala alpski smučar Žan Kranjec, ki je izjemno dober v vzdržljivosti, in košarkar Zoran Dragić. Tekmovala sta že na treningu. To prinaša piko na i napredku.
7