Ponedeljek, 17. 4. 2017, 10.59
6 let, 6 mesecev
Vladimer Boisa – Ljubljančan iz Gruzije
Nekdanji ljubljenec Tivolija med vinsko kletjo in košarko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,38
Čeprav ga vse bolj prevzema proizvodnja vina in žganih pijač, Vladimer Boisa v domači Gruziji ostaja v stiku s košarko in ob tem poudarja, da je njegova življenjska želja prevzem ene od vodilnih funkcij pri Unionu Olimpiji.
Iz domače Gruzije se bo v domačo Slovenijo znova vrnil ob koncu meseca.
"Ko sem v Gruziji, me najboljši prijatelji pogosto povprašajo, kdaj bom odšel domov. S tem seveda mislijo na Slovenijo. Ko sem v Ljubljani, pa mi po drugi strani ob odhodu v Gruzijo marsikdo reče, da odhajam domov," o razpetosti med nekdanjo sovjetsko republiko in slovensko prestolnico pripoveduje nekdanji košarkar Vladimer Boisa. Pet let po igralski upokojitvi deluje kot podpredsednik gruzijske košarkarske zveze in športni direktor reprezentance, zato je ves čas na poti med obema domovoma.
"Gre za odlično izkušnjo," pravi 35-letnik iz Rustavija, ki skrbi za nemoteno delovanje reprezentance in na ta način ostaja v tesnem stiku tudi s Slovenijo. "Stalno spremljam slovensko košarko. Deloma zaradi ljubezni do tega športa in navezanosti na državo, deloma pa zaradi službenih zadolžitev. Reprezentanca Gruzije je namreč tesno povezana s Slovenijo. Tudi s KZS imamo zelo korektne odnose. Vselej si prizadevam, da bi večino priprav opravili v Sloveniji," pravi Boisa, ki lep del leta vseeno preživi v Ljubljani, kjer ima tudi družino.
Slovenija mu je dala vse
"Olimpije ne bom nikoli pozabil," pravi Boisa.
"Življenjski standard je v Gruziji slab. S Slovenijo ni prave primerjave. Res je, da sem službeno zdaj vezan na svojo domovino, a za družino je Slovenija vsekakor primernejša," pripoveduje košarkar, ki je v Slovenijo pripotoval leta 1998 ter z zanj značilnim borbenim in nepopustljivim slogom igre nastopal za Postojno, Slovan in predvsem Olimpijo. Ta mu je na stežaj odprla vrata v evropsko košarko, obenem pa je v Ljubljani pognal tudi globlje korenine.
"Nisem vedel, da bo to okolje, ki bo tako zelo zaznamovalo moje življenje. Že po nekaj mesecih mi je bilo jasno, da nisem storil napake. Zdaj vem, da mi je Slovenija dala vse. Navsezadnje sem tu spoznal ljubezen svojega življenja in si z njo ustvaril družino. Rad imam Slovenijo, rad imam Ljubljano. Nikoli ne bom pozabil, da sem Gruzijec, a zase pravim tudi, da sem Ljubljančan," poudarja 208 centimetrov visoki lastnik slovenskega potnega lista, ki je igral tudi v Rusiji, Italiji, Španiji in na Hrvaškem.
V pogovoru z legendarnim Petrom Vilfanom
Življenjska služba? V Olimpiji.
V dresu Olimpije je igral v dveh obdobjih in bil eden od številnih tujcev, ki so prek Tivolija (ali Stožic) prišli v stik z evroligo. Danes, tako kot mnogi, ni ravnodušen ob pogledu na skromno klubsko stanje. Z Olimpijo ima tudi še nekaj neporavnanih računov. Teh, kot pravi, noče obešati na veliki zvon. "Upam, da bo uprava pokazala spoštovanje do ljudi, ki so v Olimpiji pustili pečat, predvsem pa še vedno živijo za ta klub. Nikoli mi ne bi prišlo na misel, da bi tožil klub. To je okolje, ki me je ustvarilo," pravi Boisa, ki ne skriva svojih funkcionarskih ambicij. Delovanje v Gruziji namreč označuje za šolanje. Nato pa …
"Storil bom vse, kar bo v moji moči, da nekega dne pridem v Olimpijo in prevzamem viden položaj. Predsednik, športni direktor ali poslovni direktor? Tega ne vem, a to je moja življenjska želja, največja ambicija. Če mi bo uspelo, bom najsrečnejši človek na svetu. Olimpija je moj klub. Tudi zaradi tega sem sprejel izziv v Gruziji. Tu štiri leta nabiram izkušnje," poudarja nekdanji zmaj, ki je za zeleno-bele nazadnje igral leta 2011 in se tedaj veselil tudi zmage v slovenskem pokalu.
V Tivoliju je spoznal tudi evroligo.
Nazdravlja z Boiso
Košarka pa še zdaleč ni edina Vladimerjeva poslovna zaposlitev. Že pred leti ga je namreč premamilo vinarstvo. Danes ponosno pripoveduje o lastni znamki vina in brendija. "Žal sem zaradi časovne stiske premalo v vinogradih, sodelujem pa pri vseh preostalih fazah pridelave. Če sem dal znamki svoje ime, želim pustiti tudi oseben pečat. Ponosen sem, da imam mentorja, ki je eden najboljših vinarjev na svetu," pripoveduje Boisa, ki namerava letos ustekleničiti štiri tisoč litrov belega in rdečega vina.
"Vztrajam pri tradicionalnem gruzijskem načinu pridelovanja, v katerem stavimo na ročna dela. Ponosen sem na izdelke, saj so zelo kakovostni. Rad vlečem vzporednice s košarko, v kateri sem sprva igral v državnem prvenstvu, nato v ligi ABA in nazadnje še v evroligi. No, s pijačami trkam na vrata zaključnega turnirja evrolige," v smehu dodaja nekdanji košarkar, ki vina in brendi prodaja v gruzijskih butikih, stkal pa je tudi že nekaj poslovnih vezi s trgovinami in restavracijami v Ljubljani.
