Sobota, 8. 4. 2017, 4.00
2 meseca, 1 teden
Sobotni intervju: Marko Grilc
Marko Grilc: V življenju ni starostne omejitve za nič
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,63
"V življenju ni starostne omejitve za nič, sam določiš, kdaj se boš predal. Jaz nikoli ne bom nehal deskati," pravi Marko Grilc, ki je konec lanskega leta na svoji snežni deski doživel hudo nesrečo, pri kateri si je zlomil hrbet, a jo je z obilico sreče odnesel brez trajnih posledic. Zdaj čuti odgovornost tudi do drugih in jim želi pokazati pravo pot do zdravega načina življenja.
Marko Grilc je brez dvoma eden od najboljših in najuspešnejših slovenskih deskarjev prostega sloga. Z deskanjem se je danes 33-letni Ljubljančan začel ukvarjati pri osmih letih, pri 14 letih je že imel prvega globalnega sponzorja, od leta 2001 pa sodeluje z najbolj prepoznavnim proizvajalcem energijskih pijač na svetu. Sponzorji so mu tudi omogočili, da je v tekmovalnem deskanju dosegel številne uspehe.
Nekateri izmed njih so zmaga na tekmovanju Billabong Air & Style leta 2009, zmaga na O’Neil Evolution Slopestyle leta 2010 in nastop na zimskih igrah X. Na evropskih igrah X je osvojil tretje mesto in štirikrat stal na stopničkah tekem svetovnega pokala. Edinkrat je zmagal v Londonu, in sicer leta 2010 v disciplini Big Air.
V zadnjih letih se je Grilo, tako ga kličejo prijatelji, bolj posvetil deskarskim projektom, s katerimi želi promovirati deskanje med mladimi, hkrati pa išče nove meje mogočega. Eden od takih projektov je film, ki nastaja v njegovi lastni produkciji v sodelovanju z Red Bullom in bi moral premiero dočakati že letos, a se je zaradi hude poškodbe hrbta, zaradi katere bi lahko pristal tudi na invalidskem vozičku, zamaknila v prihodnje leto.
Grilo je tudi ambasador teka Wings For Life World Run, letos pa si je po poškodbi zastavil poseben cilj. Preteči želi 20 kilometrov.
Začniva pri poškodbi. Novembra lani ste imeli na avstrijskem ledeniku Dachstein hudo nesrečo. Se dobro spomnite, kaj se je zgodilo?
Pred skokom sem z vezjo zapel v sneg in padel. Običajno se pri takem padcu ustaviš pred vrhom skakalnice, a ker je bila ta manjša, me je vrglo čez. Padal sem na zgornji del hrbta in ni bilo časa, da bi se kakorkoli rešil. Nesrečno sem priletel na hrbet in si zlomil vretence. Imel sem srečo, da se je zlomilo stran od živcev. To je bila velika sreča v tej težki nesreči, ampak to se zgodi, če delaš to, kar počnemo mi.
Kako ste odreagirali? Pravite, da ste takoj vedeli, da ste si zlomili hrbet.
To tako poči, kot če bi zlomil desko. Nisem izgubil zavesti. Vedel sem, da sem si zlomil hrbet, zato nisem pustil, da bi me kdo premikal. Naročil sem helikopter in strokovnjaka, ki bo povedal, kako me bodo premikali. Vse je minilo zelo dobro, tudi v bolnišnici v Schladmingu poznajo podobne primere in so vedeli, kako se lotiti zadeve.
Kakšno je vaše trenutno stanje, dobre štiri mesece po nesreči?
Rehabilitacija je bila zelo dobra. Zelo sem bil discipliniran, zato so vidni rezultati. Trenutno stanje je dobro, imam pa še določene omejitve. Dokler imam notri "železo", ne morem skakati, ob določenih gibih še čutim bolečino.
Ste že stopili na snežno desko?
Ne, ne še. Lahko tečem, se vozim s kolesom, vsak dan s kolesom peljem otroka v vrtec, v normalnem življenju funkcioniram zelo dobro. Deskanje pa je ekstremen šport in če hudo padem s tem v hrbtu, so posledice lahko zelo hude. Treba bo začeti zelo previdno.
Takoj po padcu ste naznanili, da boste letos nastopili na teku Wings For Life World Run. To ne bo vaš prvi nastop …
Dvakrat sem že tekel. Prvič sem pretekel 15, lani pa 18 kilometrov. Takoj po padcu sem se odločil, da bom letos poskušal preteči še več, za kar se že pripravljam.
Čutim neko odgovornost, ne samo do sebe, temveč do celotne družbe. Dana mi je bila še ena priložnost, ki jo moram izkoristiti tudi v dobro drugih. Ker sem bil milimetre blizu temu, da bi sam pristal na vozičku, želim ta dogodek še posebej promovirati, saj ta fundacija zbere največ denarja za raziskave poškodb hrbtenjače.
Veliko ljudi mi piše, da jih motiviram. Če imaš to moč, za katero sem dovolj dolgo delal, da jo imam, ne želim, da gre v nič. Že če lahko vplivam na enega, da bolj zdravo živi, je dovolj.
O teku Wings For Life World Run:
Da bi dosegli svoj tekaški cilj, ste se povezali celo z našim maratonskim rekorderjem Romanom Kejžarjem?
Teka se še nikoli nisem tako resno lotil. Sem na devetmesečnih pripravah in trenutno sem že v boljši formi, kot sem bil kadarkoli. Tudi kar zadeva deskanje, upam, da se bom vrnil bolje pripravljen.
S Kejžarjem sem se povezal, da mi pove, kakšne tekaške copate potrebujem, kakšna je pravilna tehnika, kakšne treninge moram izvajati … Prepričan sem, da bom z njegovo pomočjo še bolje tekel.
Dotakniva se zdaj vašega primarnega športa, deskanja na snegu. Tekmujete ne več, kaj pravzaprav počnete v povezavi z deskanjem?
Razvoj deskarja poteka približno takole: večina začne na tekmah Mednarodne smučarske zveze (FIS), ker je to najbolj dostopen način, da se dokažeš. Če dosegaš solidne rezultate, dobiš sponzorje in postaneš profesionalec. Naslednji korak je, da te povabijo na večja tekmovanja, igre X, nastopiš na olimpijskih igrah … Če tu dosežeš rezultate, pa postaneš blagovna znamka, globalno prepoznaven.
Nato sledijo projekti. Če imaš možnost sam izbirati, kaj boš delal, imaš odprta vrata do neverjetnih stvari, ki jih še nihče pred teboj ni delal – in to je lepota našega športa. Sam sem zdaj v tej fazi projektov.
Eden od projektov je tudi film, ki ga trenutno snemate?
Film je naslednji korak po Grilosodes. Gre za daljši dokumentarni film v moji produkciji, govori pa o deskanju, mojem življenju, o krajih, od koder prihajam, vključenih pa je veliko neverjetnih projektov. Del filma je tudi dogajanje na Kaninu, vključenih je še od pet do šest takih projektov, kot je bil Kanin.
Film bi moral luč sveta ugledati že letos, a jo bo zaradi moje poškodbe, ki smo jo tudi vključili, šele prihodnje leto.
Letos želi na teku Wings For Life World Run preteči več kot lani.
Kaj pa ljudje najraje gledajo? Danes imamo številne kanale do teh vsebin, kakšne naj bodo, pa najbrž narekujejo tudi družabna omrežja?
Stvari se res hitro spreminjajo. Mi smo med prvimi začeli delati epizode izključno za na internet in dosegli velik uspeh. Nekajminutne videe so ljudje skoraj čez noč nehali gledati, popularni pa so postali od 15- do 20-sekundni videi. Ves čas je treba spremljati trende na družabnih omrežjih in se prilagajati. Če ti uspe, je zelo dobro.
Predvidevam, da uživate v tem, kar trenutno počnete. Verjetno bolj kot v tekmovanjih?
Precej drugačno je. Na tekmovanjih želiš premagati druge, tukaj pa premaguješ sebe. Želiš nadgraditi vse, kar si do zdaj naredil, in pokazati še nekaj boljšega.
To ima svoj čar, noro je, malo je takšnih športov, ki ti to ponujajo. Imaš svobodo, počutiš se kot umetnik, saj vse narediš tako, kot sam vidiš: narediš izdelek, ga predstaviš ljudem in jih na ta način navdihuješ, da se tudi sami preizkusijo v deskanju, vsaj na rekreativni ravni.
Tekmovali torej ne boste več?
Po končanem filmu in če bo vse v redu s poškodbo, se morda spet vrnem na tekmovanja. Pogrešam tremo pred tekmo in adrenalin, ki ga prinaša. Vendar razmišljam o "freeride" deskanju. Bil sem na prvi takšni tekmi v Čilu in osvojil četrto mesto. Bilo je čisto noro.
Kako je videti takšno tekmovanje?
Imaš strmo pobočje, prideš in si ogledaš linijo, preizkusiti pa je ne smeš. Nato te s helikopterjem odpeljejo na štart. Ko sem bil sam na vrhu, nisem vedel, kam in kako. Strašno je bilo. Dva sta šla pred menoj in sem približno vedel, kam. Vmes so takšni previsi, da ne vidiš, kaj je spodaj. Po dolgem času sem bil spet zelo živčen. Tudi adrenalina ni manjkalo. Je pa poseben občutek, ko ti uspe. Najbrž se bom temu posvetil bolj resno. Gre za zanimivo smer deskanja, v kateri mi še manjka izkušenj. Je tudi nekaj nevarnosti, predvsem plazovi, ker z vrha ne vidiš prav dosti in se lahko hitro ušteješ tudi pri izbiri linije.
Deskanje v Sloveniji še vedno ni tako prepoznaven šport, tudi vi ste bolj prepoznavni v tujini kot doma.
Slovenija je precej tradicionalna in mediji pokrivajo športe, ki so nekako vpeljani skozi sistem smučarske zveze. V tujini dajo precej več pozornosti atraktivnim športom, ki jih ljudje radi gledajo. V ZDA so igre X drugi najbolj gledan dogodek za Superbowlom.
Tudi pravih pogojev v Sloveniji ni.
Če bi bil šport bolj prepoznaven, bi bili tudi pogoji. V ZDA imajo na vsakem smučišču pogoje, da lahko naredijo olimpijskega zmagovalca, pri nas pa žal ni tako.
Ste iz Ljubljane, ste kdaj razmišljali o selitvi v tujino?
Ljubljana je super. Blizu so hribi, blizu je morje, vse je blizu. Vsepovsod sem že bil in ne rečem, da ni lepo, a po tednu, dveh ugotoviš, da je doma najlepše. Tukaj mi je všeč in težko bi šel kam drugam.
Imate tudi družino. Vam uspe vse usklajevati?
Je malo težje, a se da. Imam dva otroka in čim bolj ju poskušam vključevat v šport. Všeč mi je, da gresta rad v hribe, na zrak. Maxx je star štiri leta in ga ni bilo težko navdušiti, Emma pa je bila najprej bolj previdna, ravno pred dnevi pa je že prvič rolkala, pa je stara komaj dve leti.
Mnogi se pritožujejo nad današnjim tekmovalnim deskanjem, saj vse bolj postaja podobno gimnastiki. Se strinjate s tem?
Se, zato tudi tekmovalno deskanje trenutno rahlo upada. Ljudje se težko poistovetijo s štirikratnimi obrati. Ko to nekdo gleda, si težko reče 'Jutri bom pa to poskusil'. Zato raje snemam videe, s katerim ljudem naš šport bolj približam, če govorimo o rekreativnem deskanju. Všeč mi je, če je vse videti bolj zabavno.
V našem športu je po mojem mnenju stil več vreden kot zahtevnost trika. Vse izražaš s stilom, kako izvedeš trik, kako primeš desko … Sodniki in tekmovanja pa so to ubili. Več ko se vrtiš, boljša je ocena, pa ne bi smelo biti tako. Mislim, da se tega zavedajo in da se vračamo v čas, ko bo stil spet dobil večji poudarek.
V olimpijski program so dodali Big Air, kar je velik plus za deskanje.
Seveda, odgovorni se zavedajo, da so olimpijske igre malo za časom. Prihaja nov val športov, ki jih mladi raje spremljajo, kot so rolkanje, srfanje … Prepričan sem, da bo v prihodnje vedno več tega. V tako smer gre razvoj.
Je kakšna starostna omejitev pri deskanju na snegu?
V življenju ni starostne omejitve za nič, sam določiš, kdaj se boš predal. Jaz nikoli ne bom nehal deskati, seveda pa upam, da me ne bodo ustavile poškodbe. Od večjih sem imel poleg trenutne poškodbe še izpahnjen kolk, a tako pač je pri naši dejavnosti. Drugače pa ne bi bil mogel reči, da sem ekstremen deskar.
