"Zaradi invalidskega vozička sem doživela marsikaj, česar sicer nikoli ne bi!"

Foto: Vid Ponikvar Tanja Cerkvenik je ena tistih oseb, ki žarčijo sonce. S svojo energično pojavo na invalidskem vozičku daje vedeti, da se da kakovostno živeti tudi brez zmožnosti gibanja na lastnih nogah.

41-letnica, dvakratna udeleženka paraolimpijskih iger, mama najstnice in uslužbenka ene od slovenskih zavarovalnic, je ambasadorka globalnega teka Wings For Life World Run, ustvarjenega z namenom financiranja fundacije, ki se ukvarja z raziskavami zdravljenja poškodb hrbtenjače.

Video: Tanja o svojem drugem življenju

Ali se preveč ukvarjamo z invalidi? Se preveč trudimo pomagati?

Morda res.

Zase lahko rečem, da nikoli ne vem, naj vam pomagam po klančini navkreber, naj ponudim pomoč ali se delam, kot da ne vidim, da se trudite?

Ne, pravilno ste odreagirali. Če želite, ponudite pomoč, ni pa se treba vsiljevati. Najhuje je, če nam kdo pomaga iz usmiljenja. Morda smo vam malce nevoščljivi, da vi hodite, mi pa ne, pa se potem ne odzovemo najbolje. Karikiram, seveda. Meni je v življenju čisto lepo.

• Slovenski biolog razkriva 60 skritih biserov Slovenije, kamor morate na izlet

"Morda smo vam malce nevoščljivi, ker vi lahko hodite, mi pa ne." Foto: Vid Ponikvar

Ne prezrite:

• Osvežite spomin na lanski Wings For Life World Run #reportaža

Pa vendar, če se ne rodiš brez zmožnosti gibanja na lastnih nogah, verjetno ne moreš kar mirno požreti tega, da ne moreš hoditi. Verjetno se vprašanja, zakaj ne morem hoditi, nikoli ne nehajo.

Res je, nikoli se ne sprijazniš. Sprejmeš, nehaš se ukvarjati s tem, zato da ne zapadeš v depresijo.

Pa saj sem zdrava, samostojna, lahko poskrbim zase in za hči, samo hoditi ne morem, pa kaj! Kaj pa tetraplegiki, ki ne morejo sami na stranišče, ne morejo se popraskati, banalne stvari, pa vendar …

Življenje sem si prilagodila tako, da mi je lepo in uživam, vendar pa, če bi mi nekdo ponudil, da bi shodila, bi mu brez zadržkov predala voz.

Po drugi strani pa je res, da sem ravno zaradi invalidskega vozička doživela marsikaj, česar sicer ne bi. Prepotovala sem velik del sveta, nastopila sem na dvojih olimpijskih igrah, tekmovala pred 70-tisočglavo množico, od blizu sem videla Oskarja Pistoriusa, pustimo zdaj to, da je v zaporu, obiskala sem Novo Zelandijo, srečala ogromno ljudi, se znašla v nešteto zanimivih situacijah … Trikrat sem bila pri predsedniku države Borutu Pahorju, česar brez vsega tega prav gotovo ne bi doživela.

Ne prezrite:

• Iva Kranjc Bagola: Brez tračev ne moremo obstajati #intervju
• Marjeta iz Ženeve: Vzela sem nekaj oblek in šla na vlak. #SlovenkaVTujini
• Jan Oblak navdušil in prestrašil navijače, Kek brez darila #legionarji

Slovenijo je dvakrat zastopala na paraolimpijskih igrah. Njen najboljši paraolimpijski dosežek je peto mesto v metu kopja (tekmovala je tudi v suvanju krogle) na POI v Pekingu leta 2008. Slovenska paraolimpijska odprava se je iz Pekinga vrnila s tremi medaljami: strelec Franc Pinter in namiznoteniška igralka Mateja Pintar sta osvojila bron, atlet Jože Flere pa je bil s srebrom najboljši Slovenec v Pekingu. Foto: Vid Ponikvar

S športom ste se ukvarjali že pred nesrečo, še bolj intenzivno pa po njej.

Že od sedmega leta sem trenirala atletiko, najprej met krogle, pozneje še kopja. Obiskovala sem športno gimnazijo.

Se vam zdi, da bi tudi brez nesreče prišli na olimpijske igre?

Kje pa, nikakor! Ravno to so stvari, ki jih zdrava, nepoškodovana, kakorkoli želimo to imenovati, nikoli ne bi doživela. Veliko plusov je. Tudi moj partner, ki je prav tako na vozičku – ukvarja se s profesionalnim igranjem košarke v enem od italijanskih klubov –, je velik plus v mojem življenju.

Ali spremljate, kakšen je napredek na področju zdravljenja poškodb hrbtenjače? Ali se temu raje izogibate, da si ne bi pretirano dvignili upanja?

Nekaj časa, prva štiri leta, mogoče pet let, sem napredek na področju zdravljenja poškodb hrbtenjače zelo intenzivno spremljala, zdaj pa samo, kadar informacije o tem zasledim po naključju.

Prve tri leta po poškodbi nekako velja, da naj bi se hrbtenjača obnovila in potem čakaš, čakaš in upaš. Morda bodo iznašli zdravilo … Leta 2003, ko sem se poškodovala, so napovedovali, da naj bi se to zgodilo v obdobju desetih let.

Priporočamo:

• Vrtnarka z drugačnim mnenjem: S prekopavanajem vrta si nalagamo dodatno delo #vrt #nasvet #intervju
• Katarina Venturini o malem čudežu, ki ga skorajda ni več pričakovala #intervju
• Srbski strokovnjak: Vse, kar naredite namesto otroka, mu na dolgi rok škodi #vzgoja #intervju

Foto: Vid Ponikvar

Žal se še vedno ni …

Mislim, da tega še nekaj časa ne bo. Ne spremljam več, kar nekako sem odmislila.

Ker bi vas to potrlo?

Da, preveč bi bila obremenjena s tem. S hojo.

Ravno pred dnevi me je nekdo ustavil na cesti, češ da mi bo z bioenergijo pomagal shoditi. Rekla sem mu, pa ne zdaj po 14 letih. Preprosto ne razmišljam o tem. Ukvarjam se z drugimi stvarmi. Hodim v službo, sodelujem z Zvezo za šport invalidov, kjer pomagam pri organizaciji namiznoteniškega turnirja za športnike invalide v Laškem, ki se ga udeležuje 44 držav, pomagam tudi pri organizaciji evropskega prvenstva, ki bo letos prav tako v Laškem.

Vozim prilagojeno kolo, imam psičko Ajšo, skratka, neobremenjena sem.

Mislim, da sem dovolj vložila v poskuse, da bi si okrepila telo. Več let sem na Dunaju obiskovala terapije z mišično stimulacijo, ki mi je pomagala okrepiti noge. To mi koristi še danes. S tem sem ohranila mišice. Imam sicer atrofirane, a bi bile še precej bolj, če tega ne bi počela.

"Pred dnevi me je nekdo ustavil na cesti, češ da mi bo z bioenergijo pomagal shoditi. Rekla sem mu, pa ne zdaj po 14 letih. Preprosto ne razmišljam o tem. Ukvarjam se z drugimi stvarmi." Foto: Vid Ponikvar

Vaša nesreča je čisti splet naključij … Kaj natančno se je zgodilo?

S sodelavci smo bili na športnih igrah v Poreču. Ko smo zvečer po hotelu iskali plesišče, smo na koncu hodnika zagledali vrata in ker smo mislili, da je to bližnjica, sem skozi vrata stopila na balkon. Bila sem prepričana, da se bo nadaljeval v hodnik, a se ni. Podest je do travnika na drugi strani ločilo meter in pol razmika, a v temi ni bil viden. Spotaknila sem se ob rob podesta in omahnila v luknjo. Vsega tega se ne spomnim, o tem so mi pripovedovali drugi. Skratka, namenjeno mi je bilo.

Ste se ukvarjali z vprašanjem, zakaj ravno vi? Pri 27 letih?

Niti ne, takrat se je v mojem življenju dogajalo ogromno stvari. Bila sem sredi procesa ločitve, končala sem drugi letnik fakultete. Poškodovala sem se junija, oktobra sem se že vrnila na faks.

Bolj sem se ukvarjala z vprašanjem, kje bom živela, kako bom živela. Začasno sva se s hčerko, ki je imela ob moji poškodbi dve leti in pol, preselili k staršem … Skratka, toliko stvari se mi je dogajalo, da res nisem imela časa za objokovanje.

Vsi mi govorijo, da je to moral biti velik šok. Pa niti ni bil. Kar mimo mene je šlo. Bili so trenutki, ko me je terapevtka na URI Soča spodbujala, češ, vse bo v redu, da ji bom nekoč jaz kuhala kavo, da bom nosila mini krilo in podobno … Spomnim se, da sem takrat bruhnila v jok, češ, kakšno miniko, poglej me!

Potem sem se z leti spet usmerila v šport, se udeležila olimpijskih iger v Pekingu, kaj pa vem, očitno sem si tako uredila življenje, da mi je lepo.

S prijateljico Tatjano Majcen Ljubič na svojih drugim paraolimpijskih igrah v Londonu leta 2012. Foto: Vid Ponikvar

V naši družini smo tri sestre in moj oče je nekoč dejal – vedel je, da se bo čudno slišalo, pa vendar –, da če se je že moralo to zgoditi kateri od nas treh, je bolje, da se je meni, ker bo meni to uspelo prebroditi. Mogoče kruto, ampak je res.

Kako se spominjate vrnitve v šport? Kdo vas je nagovoril v to?

Niti dobro ne vem. Spomnim se, da me je že na URI Soča obiskala Mirjam Kanalec, takratna predsednica ljubljanskega društva za šport invalidov, in me spodbudila, naj se začnem ukvarjati s športom.

Tega se sploh ne spomnim. Vse je šlo tako hitro.

Se niste ukvarjali z iskanjem nečesa, kar bi vam po nesreči  še dodatno zapolnilo življenje?

Res se ne spomnim.

Ste med rehabilitacijo kaj pogrešali? Kako dolgo ste bili v Soči?

Od junija do septembra, zelo malo. Ravno toliko, da se znaš sam obleči in se urediti. Pravo življenje in preizkusi se začnejo šele, ko si doma.

Pri tem so mi veliko pomagali starši, dobro leto po nesreči sva se s hčerko preselili na Zbilje, kjer je dr. Turk, čudovit človek, bil je tudi zdravnik na Soči, paraplegikom oddajal dve stanovanji za prehodno obdobje. Vmes sem se prijavila za neprofitno stanovanje in se potem preselila na svoje. Nika je imela štiri leta, ko sva šli na svoje, danes jih ima 17 (smeh, op. a.).

Foto: Mediaspeed

Ste imeli dovolj podpore oz. ali je težko, če človek nima družine, ki mu brezpogojno stoji ob strani?

Družina in prijatelji so mi bili glavna opora. Brez sodelavcev, s katerimi smo skupaj študirali ob delu, danes gotovo ne bi imela diplome iz ekonomije v žepu. Prišli so me iskat na URI Soča, me pripeljali nazaj, se hodili k meni učit, saj jaz zaradi stopnic nisem mogla do njih in podobno.

Nikoli me niso pomilovali in nikoli niso zapletali stvari. K sreči, takrat sem sama s sabo imela ogromno dela. Veliko stvari je, ki jih moraš razčistiti, navsezadnje tudi to, kam boš šel na stranišče, ko bo to treba – pomembno vprašanje (smeh, op. a.).

Skratka, vse se mora iziti.

V družbi paraolimpijske prvakinje v namiznem tenisu Mateje Pintar, trenerke slovenskih strelcev Polonce Sladič, Franca Pinterja, dobitnika štirih paraolimpijskih kolajn v strelstvu in udeleženca sedmih paraolimpijskih iger in Romana Jakića, vodje paraolimpijske odprave. Foto: Vid Ponikvar

Zakaj ste se poslovili od tekmovalnega športa?

Zaradi sistema tekmovanja oz. zaradi združevanja različnih skupin na večjih tekmovanjih športnikov invalidov, ki me ne glede na to, kako dobra sem bila v metu kopja, nikoli ne bi pripeljalo do želenih mest.

Vemo pa, da v športu invalidov šteje samo medalja. Na olimpijskih igrah v Pekingu sem osvojila peto mesto, v Londonu sem bila sedma, kar je sicer dobro, ni pa medalja in te sem si res želela.

Četrta sem bila na evropskem prvenstvu in šesta na svetovnem prvenstvu, kar so za moje pojme vrhunski rezultati, a so v športu invalidov nepomembni oz. jih nihče ne ceni. Tam šteje samo medalja.

Tudi v svetu neinvalidov ni nič drugače. Zahtevni smo.

Res je. Tudi za Petra Prevca vsi govorijo, da je bil v tej sezoni slab. Ni bil, še vedno je bil med desetimi najboljšimi smučarji skakalci na svetu.

Pa star je samo 24 let! Že pri 20 letih se je moral ukvarjati s stvarmi, s kakršnimi se nekateri pri 40.

Foto: Vid Ponikvar

London naj bi v svetu paraolimpijskih iger predstavljal prelomnico v smislu sprejemanja ljudi. Bilo je ogromno navijačev. Ste opazili razliko med Pekingom in Londonom?

Meni se je zdelo na obeh ogromno ljudi. Počutili smo se nekaj vredne, ljudje so nas občudovali. Niso buljili v nas. V Sloveniji pa se je največji preskok zgodil lani, po olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Toliko medijske pozornosti ni bilo še nikoli. Žal pa je zdaj vse skupaj kar potihnilo. In tišina bo vse do Tokia.

Menda z rezultatskim izkupičkom športne kariere niste preveč zadovoljni.

Ne, ker sem izredno tekmovalen tip in ker mi ni uspelo osvojiti medalje. V športu sem vedno želela biti najboljša, to pa ni vedno pametno, ker potem škodim že sama sebi.

Že drugo mesto ni bilo dovolj. V osnovni šoli sem zmagovala na vseh šolskih krosih, ko me je na enem nekdo prehitel, sem se raje pretvarjala, da sem poškodovana (smeh, op. a.). Ni lepo, ampak s tem hočem ponazoriti, kako zelo sem si želela zmagovati. Raje sem bila zadnja kot druga.

Foto: Vid Ponikvar

Za slovo od športa sem se odločila zato, ker sem vedela, da ne bom mogla uresničiti svojih ambicij. Nisem šestkrat na teden trenirala za to, da bom peta!

Zdaj sem športnica samo še rekreativno. Kolesarim in tekmujem na dogodkih, kot sta Wings For Life World Run in Ljubljanski maraton (21 km).

Trikrat tedensko hodim tudi v fitnes. Na treningu opravim 20 kilometrov, 60 na teden in 300 na mesec. 

Kako je v Sloveniji poskrbljeno za invalide?

Vedno bolje, čeprav ni idealno. Vse javne ustanove so dostopne odlično, še vedno pa je težko priti do stranišča. Ko prideš včasih do stranišča na tržnici, je lahko že prepozno (smeh, op. a.)

Tudi ljudje so prijazni. Na pošti mi včasih kar do vrat prinesejo tisto, kar potrebujem. Nimam se kaj pritoževati (smeh, op. a.).