Nedelja, 27. 11. 2022, 4.00
1 leto, 12 mesecev
Skok v športno preteklost
Svet se je spominja po tem, da je rešila čoln, poln beguncev, a sama si želi pustiti pečat še drugje #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,45
Sirska plavalka Yusra Mardini je avgusta leta 2015 skupaj s sestro Saro pred utopitvijo rešila 20 beguncev. Takrat 17- in 20-letni sestri sta bili tudi sami na poti proti Evropi, kjer sta poiskali zavetje pred državljansko vojsko v Siriji.
V tokratnem Skoku v športno preteklost smo se poglobili v življenjsko zgodbo sirske olimpijske plavalke Yusre Mardini, ki je avgusta 2015 med begom pred vojno v Siriji skupaj s sestro Saro pred utopitvijo rešila 20 beguncev na poti iz Turčije v Grčijo, leto pozneje pa kot članica prve reprezentance beguncev v zgodovini nastopila na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru in lani še v Tokiu. Osupljiva zgodba sester Mardini je postala idealna podlaga za več kot dve uri trajajoč celovečerni film z naslovom Plavalki (The Swimmers), ki so ga sredi tega tedna začeli predvajati na priljubljeni platformi Netflix.
Če se boste na hitro sprehodili po profilu 24-letne sirske plavalke Yusre Mardini na Instagramu, se vam bo morda zdelo, da gre za še eno fotogenično mlado dekle, ki uživa v sproščenem toku življenja, a ozadje je nekoliko bolj kompleksno.
Da je prišla do točke, kjer je trenutno, da ne beži pred vojno vihro, da ne trepeta pred bombnimi napadi in se ne skriva pred policijskimi racijami, je morala preskočiti marsikatero oviro, predvsem takšno, ki je dekleta njene starosti ne bi smela doživljati.
Pri 17 letih, avgusta 2015, je skupaj s tri leta starejšo sestro Saro pobegnila pred vojno v Siriji in v Egejskem morju pred utopitvijo rešila 20 beguncev na poti iz Turčije v Grčijo, tudi mamo z majhnim otrokom. To je bil tudi glavni poudarek njene življenjske zgodbe, ki so jo leta 2016 na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, kjer je bila članica begunske olimpijske reprezentance, povzeli mediji z vsega sveta.
Napovednik filma Plavalki (The Swimmers), posnetega po resnični zgodbi sirskih plavalk Yusre in Sare Mardini:
Že pred tem so sestri Mardini številni producenti nagovarjali, da bi o njuni zgodbi posneli film, a takrat še nista bili pripravljeni na to, da bi njuno življenje spremljali na velikem platnu, poleg tega je bila Yusra povsem osredotočena na plavanje.
"Ponudbe sem zavrnila, ker sem se želela osredotočiti na olimpijske igre. O tem sem sanjala že od svojega devetega leta starosti in želela sem uživati v procesu," je dejala takrat 18-letna plavalka. "Nekateri producenti so dejali, da moja zgodba po Riu ne bo nikogar več zanimala, pa sem rekla: Tudi to je v redu, tukaj sem zato, da plavam."
A so se motili. Za sirski sestri Mardini še vedno vlada ogromno zanimanja in zdaj imata tudi čisto svoj film, ki je obudil spomin na prehojeno pot. Več kot dve uri trajajoč celovečerec z naslovom Plavalki (The Swimmers) so septembra letos premierno zavrteli na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu, sredi tedna pa so ga začeli predvajati tudi na priljubljeni platformi Netflix.
Sestri Mardini (Yusra je na fotografiji levo) sta leta 2016 prejeli nagrado Bambi. Zmagali sta v kategoriji tihi heroji.
Kdo sploh je Yusra Mardini in zakaj je njena zgodba tako posebna?
Yusra Mardini se je rodila 5. marca 1998 v Damasku v Siriji. Odraščala je v športni družini in plavanje je zelo zgodaj postalo del njenega življenja.
Starši so ju s sestro zgajali tako, kot se vzgaja zmagovalce. "Že od mladih let sva imeli vodstvene sposobnosti, učili so naju zmagovalne miselnosti, kako voditi in se domisliti novih idej," je Yusra povedala v pogovoru za britanski Guardian.
Sestri Mardini sta odraščali v športni družini. Mama je bila fizioterapevtka, oče pa trener plavanja.
Zaradi državljanske vojne, ki se je razvila iz protestov zoper predsednika Bašarja Al Asada, sta s sestro Saro, takrat študentko prava, sprejeli odločitev, da se tako kot številni njuni prijatelji že prej, tudi onidve skušata prebiti v Nemčijo in tam poiščeta varno zatočišče.
Čakali sta le na pravi trenutek in ko je med Yusrinim treningom, v bazenu pristala neeksplodirana bomba, sta spoznali, da morata domovino zapustiti takoj.
"Ali tvegaš svoje življenje, ko prečkaš morje, ali pa ostaneš v Siriji in življenje tvegaš vsak dan. Zato sva se odločili, da odideva. Štiri ali celo pet let sva živeli v vojni, želeli sva si samo preživeti," je pojasnila Yusra.
Leta 2016 je kot begunka nastopila na svetovnem prvenstvu v Budimpešti.
25 dni na poti
Tako sta se avgusta 2015 skupaj z bratrancem Nizarjem odpravili na dolgo in tvegano pot proti Evropi. Kar 25 dni sta potovali od Sirije do Nemčije. Prvi, lažji del poti, sta opravili z letalom, nato pa sta se s čolnom čez Egejsko morje podali proti Grčiji.
Iz Izmirja v Turčiji, kamor jo ju pripeljal trgovec z ljudmi in kjer sta kar štiri dni čakali na čoln, čeprav naj bi ta prišel že naslednji dan, sta proti otoku Lezbos v Grčiji potovali na prenatrpanem gumijastem čolnu. Namesto sedem ljudi se jih je na čolnu stiskalo 20.
Dramatično reševanje
Ko je motor po 15 minutah nenadoma ugasnil in se je čoln začel potapljati, sta se sestri Mardini hitro odzvali.
Starejša sestra Sara, sicer izučena reševalka iz vode, je brez pomisleka skočila v vodo, saj bi si sicer, kot je povedala v javnem nastopu na dogodku TEDx v Londonu, vse življenja očitala, da ni uporabila svojega znanja za pomoč drugim. Kmalu so se ji v vodi pridružili še Yusra in dva begunca s čolna.
Prijeli so se za vrv, napeljano okrog čolna, in potnike nepoškodovane pripeljali do obale. Pot, ki naj bi trajala 45 minut, se je raztegnila v več kot triurno mučno plavanje in potiskanje težkega tovora s paničnimi potniki.
Sara je v enem od intervjujev povedala, da med reševanjem potnikov na čolnu ni razmišljala o ničemer. "Bala sem se, da bom umrla, a sem hkrati čutila, da nekdo mora nekaj storiti, da bo čoln lažji." Tudi Yusra pravi, da je imela povsem prazno glavo. Bila je tako osredotočena na to, da stabilizirajo čoln in da preživijo, da ni razmišljala prav o ničemer.
Varnost, a poplava predsodkov
Sestri Mardini sta z otoka Lezbos pot nadaljevali do Nemčije, kamor sta prispeli septembra 2015. Čez čas so se jima pridružili tudi starša in mlajša sestra.
Čeprav sta v Nemčiji našli varnost, pa sta se morali soočiti tudi s protibegunskimi predsodki in diskriminacijo. Zelo težko sta se sprijaznili z izrazom begunec. "Ljudje so nas obravnavali, kot da imamo nekakšno bolezen, kot da sploh nismo ljudje," je po poročanju ameriške revije Time sprejem v Nemčiji doživljala Sara.
Vrnitev k plavalnim koreninam
Yusra se je v Nemčiji počasi vrnila k svoji otroški ljubezni, plavanju. V bazenu je našla domačnost, ki jo je spominjala na dom v Siriji, medtem ko je Sara zaradi poškodbe rame profesionalni šport opustila.
Yusra Mardini med olimpijskim nastopom v Riu de Janeiru. V disciplini 100 m delfin je v prvem krogu zmagala v svoji skupini, na koncu pa osvojila 41. mesto.
Begunska olimpijska reprezentanca
Ko je predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach oktobra 2015 oznanil, da bodo športnikom, ki so del begunskega vala in bodo v času olimpijskih iger morda celo brez države, dovolil nastopiti na igrah v Riu 2016, je Yusra spet zagrizla v treninge.
V Berlinu je začela sodelovati s trenerjem Svenom Spannekrebsom in bila izbrana v desetčlansko reprezentanco športnikov beguncev, ki je dobila priložnost za nastop na olimpijskih igrah v Braziliji. Na slovesnem odprtju olimpijskih iger so begunski športniki na stadion Maracana vkorakali pred domačo brazilsko reprezentanco, nastopali pa so pod olimpijsko zastavo.
Predstavitev olimpijke Yusre Mardini:
Yusra Mardini je v pogovoru s petkratno olimpijsko prvakinjo Katie Ledecky priznala, da je trenutek, ko je z zastavo olimpijskega gibanja vstopila na stadion, spremenil njen pogled na besedo begunec. "Zavedam se, da ne nosim zastave svoje države, nosim pa olimpijsko zastavo, ki predstavlja širni svet," je dejala plavalka, ki je svoj olimpijski krst začela z 41. mestom v disciplini 100 m delfin.
Medijski naval
Njena zgodba je hitro zaokrožila po svetu in pridobila simpatije ljudi. Mardinijeva je bila leta 2017 z 19 leti imenovana za najmlajšo ambasadorko dobre volje pri Agenciji združenih narodov za begunce (UNHCR), srečala je papeža Frančiška, nagovorila predstavnike Združenih narodov in prejela vrsto nagrad.
Leta 2018 je izdala biografsko knjigo z naslovom Butterfly: From Refugee to Olympian, My Story of Rescue, Hope and Triumph, medtem ko je filmska režiserka Sally El Hosaini, dobitnica nagrade BAFTA, začela snemati film o življenjski zgodbi obeh sester, Plavalki (The Swimmers).
Sestri Mardini s trenerjem Svenom Spannekrebsom.
Sestri Mardini sta v filmu prav tako upodobili sestri, Nathalie in Manal Issa iz Libanona. "Film sem si prvič ogledala skupaj s sestro. Jokali sva, se smejali in spet jokali," je povedala Yusra. "Res so naredili izjemno delo. Dekleti, ki sta igrali naju s sestro, sta res pravi sestri iz Libanona, zato razumeta najino ozadje," je še povedala Yusra, ki jo film spominja na to, kako tesno je bilo njuno prijateljstvo.
Po prihodu v Nemčijo so se namreč njune poti počasi razšle. Yusra je nadaljevala športno kariero, Sara pa se je avgusta 2016 vrnila v Grčijo, kjer se je posvetila prostovoljnemu delu z begunci.
V pričakovanju obravnave
Sara Mardini se je avgusta 2016 vrnila na grški otok Lezbos, kjer sta leto prej s sestro dosegli obalo Evrope. Pomagala je beguncem, ki so upali, da bodo v Evropi našli svetlejšo prihodnost, in bila zaradi svoje dejavnosti leta 2018 celo aretirana. Proti njej in še dvema prostovoljcema je bila vložena obtožnica zaradi suma trgovine in tihotapljenja migrantov v Grčijo ter vohunjenja in pranja denarja. Grozi ji 25 let zapora.
Sara je v zaporu preživela 107 dni, preden so jo izpustili na podlagi varščine. Pred kratkim se je spet lahko vrnila v Grčijo, kjer je sodišču predložila zapisnik, kjer zagovarja svojo nedolžnost.
Medtem ko trojica čaka na obravnavo, ki je napovedana za januar, se je Sara vrnila v Berlin, kjer se bo osredotočila na svoje duševno zdravje in se končno naučila nemškega jezika. "Upam, da se bom lahko vrnila v šolo, " je povedala v enem od intervjujev.
Njeni zgodbi lahko prisluhnete na spodnji povezavi:
"Svojo zgodbo bom povedala milijonkrat, dokler ne bom dočakala sprememb."
In kaj počne Yusra? Po olimpijskem krstu v Riu je kot članica begunske reprezentance nastopila tudi v Tokiu, kjer ji je celo pripadla čast nošenja zastave Mednarodnega olimpijskega komiteja.
Če bo nastopila tudi na naslednjih olimpijskih igrah v Parizu leta 2024 (odločitve še ni sprejela), bo tam nastopala pod zastavo Nemčije, saj je pred kratkim dobila nemško državljanstvo.
Svoj zadnji nastop s statusom begunke je opravila letos na svetovnem prvenstvu v Budimpešti.
Lani ji je v Tokiu pripadla čast vloge ene od dveh zastavnoš na odprtju olimpijskih iger.
Trenutno v Kaliforniji študira filmsko in televizijsko produkcijo in nadaljuje svoje delo ambasadorke pri Združenih narodih. Pogosto obiskuje begunska središča in nastopa na večjih dogodkih. "Svojo zgodbo bom povedala milijonkrat, dokler ne bom dočakala sprememb," je napovedala.
"Cilj filma Plavalki je precej širši kot samo moja zgodba," je Yusra povedala novinarju Guardiana. "Želimo si, da bi v svetu pustil pečat." Upa, da bo pomagal razbiti stereotipe, ki si jih je javnost ustvarila o beguncih, in jim pokazal, da ljudje iz svojih držav ne bežijo zato, da bi uživali v resursih države gostiteljice.
"Ne gre za luksuzno življenje. Veliko je papirologije, veliko ljudi zapade v depresijo, nekateri se v novi državi ne počutijo sprejete," pravi Yusra. Želi si, da bi se gledalci zavedali, da male geste do ljudi v stiski pomenijo ogromno.
Svoj pečat pa želi pustiti tudi Sara. Upa, da bodo ljudje razumeli, da je za samske moške, kot je njen bratranec Nizar, beg v novo državo še desetkrat težji kot je za ženske in otroke, hkrati pa si želi, da bi ljudje dojeli, da je njena zgodba enako pomembna, kot je zgodba njene slavne sestre olimpijke. Do zdaj je bila namreč vedno omenjena le kot njena sestra, kot da njena pot ne šteje.
Preberite še:
