Sportalovih 15
Četrtek, 13. 6. 2019, 4.00
5 let, 4 mesece
Sportalovih 15: srebrni odbojkarski vitezi
Uspeh, ob katerem se moramo še danes uščipniti #video #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,35
Eno od najlepših športnih zgodb v 15-letni zgodovini Sportala so spisali tudi slovenski odbojkarji. Čeprav bodo od pravljice v Sofiji kmalu minila že štiri leta, se je vsi spominjamo, kot bi se zgodila včeraj. Del te zgodbe je bila tudi ekipa našega uredništva, ki je ravno v ponedeljek upihnila 15. svečko.
Pisalo se je leta 2015, ko je z mesta selektorja nenapovedano odstopil Luka Slabe. Odbojkarska zveza se je znašla v težkem položaju, a vseeno v razmeroma malo časa na koncu zadela v polno. Na koncu se je izkazalo, da se bolje ne bi mogla odločiti. Na klop je prišel Andrea Giani, ki je bil eden od glavnih razlogov, da se je ob koncu leta 2015 v Sloveniji nekaj tednov govorilo le o odbojki.
Brez pripravljalne tekme je slovensko izbrano vrsto popeljal do zmage jubilejne v evropski ligi, kar je bil v tistem obdobju izjemen dosežek. Kako tudi ne, saj je Slovenija ni osvojila še nikdar. Že ta rezultat je dal navijačem vedeti, da bi se lahko na jesenskem EuroVolleyju istega leta zgodilo kaj več, a prav nihče si ni mislil, da bodo odbojkarji spisali eno od najlepših pravljic v vsej zgodovini slovenskih ekipnih športov.
Iskra prikimal, Giani ponorel
Andrea Giani je vedel, česa so fantje sposobni, zato je po porazu proti Belgiji povzdignil glas in prebudil svoje varovance.
A počasi. Počasi se je začelo tudi v uredništvu Sportala, ki je tako, kot je običaj, odbojkarski spektakel, ki sta ga takrat gostili Bolgariji in Italija, spremljala iz Ljubljane. "Iskra, boš poskrbel, da bo stvari 'štimale'. Naredi kakšen pogovor, novico in seveda poskrbi za rezultatski del ...," je bilo navodilo šefa. Spomnim se, da sem prikimal in se, kot je pač na daljavo mogoče, lotil EuroVolleyja 2015.
Slovenci so odšli v Varno, kjer so igrali skupinski del tistega magičnega EP, in začeli zelo zadržano. Po pričakovano uvodni zmagi nad skromno Belorusijo je sledil poraz proti svetovnim prvakom Poljakom, za konec skupinskega dela še proti Belgiji, kar je slovenskega selektorja Gianija od jeze vrglo s stola. To je pokazal in povedal izbrancem. "Da delajo napake mlajši, ki imajo pomanjkanje izkušenj, še razumem, za nekatere starejše pa me lahko skrbi. To je vprašanje značaja, vse je v glavah," je tudi v javnem nastopu povedal italijanski strokovnjak, a tudi dejal, da niso tako daleč, kot je pokazala tekma z Belgijo.
Slovenci so si po zmagi nad tulipani prvič zagotovili nastop v četrtfinalu.
Že po zmagi nad Nizozemci do najboljšega rezultata
In prav je imel, sledil je klik, ki ga ni pričakoval nihče. Slovenci so si le z zmago in tremi točkami po prvem delu vseeno zagotovili razigravanje za uvrstitev v četrtfinale, kjer so jih čakali Nizozemci. Ti so bili v preteklosti Slovencem že trn v peti, a ne v Sofiji, saj so jih slovenski odbojkarji ponižali in poslali domov, sami pa so se uvrstili uvrstitve med osem, kar je bila najboljša uvrstitev.
Srebrni odbojkarski junaki: Alen Pajenk, Alen Šket, Mitja Gasparini, Miha Plot, Dejan Vinčić, Jan Kozamernik, Danijel Koncilja, Jan Klobučar, Jani Kovačič, Jan Pokeršnik, Gregor Ropret, Tine Urnaut, Klemen Čebulj, Uroš Pavlović
Padli svetovni prvaki in akcija
V precej nesmiselnemu sistemu na odbojkarskih evropskih prvenstvih so Slovence v četrtfinalu spet čakali Poljaki. Aktualni svetovni prvaki so v skupinskem delu Gianijevo četo premagali s 3:1, zato najbrž so si podobnega razpleta nadejali tudi v izločilnih bojih, a se opekli. Slovenci so Poljake v prvih dveh nizih na 17 in 19 dobesedno potolkli, a ti se niso predali.
Po hudem boju so izenačili na 2:2 v nizih, v odločilnem petem nizu pa po pravi srhljivki in zmagi s 16:14 pripravili veliko senzacijo. Poljaki so odpotovali domov, Slovenci pa so se zagotovili polfinale.
Poljaki niso mogli verjeti svojim očem, izločila jih je mala, a levjesrčna Slovenija.
Bojazen je bila odveč
V uredništvu smo se le spogledali in se strinjali: ''Fante si je treba v boju za kolajno ogledati tudi v živo." Odbojkarska zveza je sporočila, da nam bo uredila akreditacije, z našim fotografom Vidom Ponikvarjem pa sva se naslednji dan usedla v avto in se podala na pot. Po desetih urah vožnje sva prispela na cilj in se nastanila v lepem hotelu, ki je bil le nekaj sto metrov oddaljen od dvorane Armeec.
V polfinalu je Gianijevo četo čakala Italija ...
Že med vožnjo in sploh pa pred polfinalno tekmo z Italijo sva večkrat odprla pogovor, da je polfinale nor uspeh, a ne bi bilo nič kaj prijetno, če Slovenci končajo na četrtem mestu. Da, vem, šlo je za značilno slovensko bojazljivost, a pri tem ni šlo za to, da bi bilo četrto mesto slab rezultat, temveč zgolj za skrb, kako bi se fantje počutili, ker so bili tako blizu kolajni.
"Glede na razmerje moči je bila to res velika senzacija"
Strah in skrb sta bila povsem odveč. Vsi vemo, da so bili fantje vse od tistega poraza proti Belgiji v skupinskem delu v transu. Tako je bilo tudi proti Italiji, ki so jo Slovenci premagali, kot jo že dolgo ni nihče. Slovensko slavje v Sofiji se je začelo, zagotovljena je bila najmanj srebrna kolajna.
Slovenski navijači so se v lastni režiji odpravili v skoraj 1000 kilometrov oddaljeno Sofijo. Proti Italiji so združili moči s poljskimi navijači, ki so kljub izpadu svojih ljubljencev ostali v Bolgariji.
"To je bil vrhunec prvenstva. To je tekma, ki se je vsi dobro spomnimo. Ne vem, kdaj je nazadnje Italijane kdo tako suvereno premagal, kot so jih naši fantje takrat. A glede na razmerje moči, ki je veljalo takrat, zdaj Slovenija kotira bistveno višje, je bila to res velika senzacija. Veselje je bilo nepopisno, saj se je vedelo, da ima Slovenija v žepu najmanj srebrno odličje," se velikega uspeha izpred štirih let spominja predsednik Odbojkarske zveze Slovenije Metod Ropret, ki to funkcijo zasedel leta 2012 in z dobrim delom skupaj s svojimi sodelavci tudi pripomogel, da je slovenska reprezentančna odbojka tam, kjer je.
Metod Ropret je fenomenalno zmago nad Italijo slavil tudi s sinom Gregorjem, ki je že vrsto let član slovenske izbrane vrste.
Razbit računalnik in izgubljeni finale
Anja, hvala še enkrat.
V finalu so se Slovenci za zlato udarili z odličnimi Francozi. Da ni slovenski večer, je morda nakazovala že prigoda pred tekmo. Na ogrevanju, ko odbojkarske žoge z veliko hitrostjo frčijo na vse strani, je ena izmed njih padla naravnost na moj prenosni računalnik, ki je, kaj pa drugega, pomahal v slovo.
Na zaslonu se je narisala "pajkova mreža" in to se je zgodilo v najslabšem mogočem trenutku. Slovenci lovijo zlato, Sportal pa je ostal brez računalnika.
K sreči mi je življenje rešila kolegica in poročevalka Vala 202 Anja Hlača Ferjančič, ki sem ji še danes hvaležen. Finale smo tako lahko pospremili brez težav, žal pa se ni končal po slovenskih željah. Francozi so bili tisto noč premočni, čeprav predsednik OZS meni, da bi se lahko vse skupaj zapeljalo tudi v drugo smer.
Presežek presežkov
Mnogi se še danes ne zavedajo, kaj je pred štirimi leti uspelo slovenskim odbojkarjem.
"Po izgubljenem finalu smo imeli vsi občutek, da so bili Francozi premagljivi. Z eno ali dvema žogama z drugačnim razpletom bi se tudi ta finale lahko drugače razpletel. Malce nam je zmanjkalo sreče, ki jo za osvojitev evropskega prvenstva, roko na srce, nujno potrebuješ," pravi Ropret. Strinja se, da je odličje odbojkarjev eden od največjih uspehov v slovenskem kolektivnem športu.
"Ne bi jih primerjal, saj je bila v vseh športih trdo prigarana. Vesel sem, da so med vsemi dobitniki odličji tudi odbojkarji, je pa res, da je priti med tri v Evropi v odbojki, kjer je taka konkurenca, res presežek, ki ga je težko oceniti in ga bo najverjetneje težko še kdaj ponoviti. Ta Sofija bo vsaj meni osebno za vedno ostala lepem spominu. Bilo je nepozabno," o veličini kolajne srebrnih odbojkarskih vitezov.
Nihče ne bi imel nič proti, če se pravljica ponovi že čez nekaj mesecev
Tak uspeh bo res zelo težko še kdaj ponoviti, a vse prej kot nemogoče. Priložnost za novo odbojkarsko veselico bo že na septembrskem EuroVolleyju 2019, ki ga bo kot ob Franciji, Nizozemski in Belgiji organizirala tudi Slovenija. "Sam ne bom filozofiral, kaj in kako. Želim si le, da gremo z ekipo na koncu tekmovat tudi v Pariz," je z zanimivim odgovorom, pospremljenim s smehom, postregel predsednik OZS.
Srebro okoli vratov odbojkarjev se je za mnoge v Sloveniji bleščalo kot zlato. Še danes je tako.
Če se mu želja uresniči, bi to pomenilo, da bi slovenski odbojkarji vsaj ponovili uspeh izpred štirih let. Slovenci bi lahko v Parizu nastopili le, če bi se uvrstili v finale. Zakaj pa ne? Sanje so dovoljene.
