SiolNET. Sportal Sportal +
0,90

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sportalovih 15: leto slovenskega rokometa (2004)

Leto, ko Slovencem ni bilo para

0,90

termometer

Sportal kot znamka je nastal 10. junija 2004 v obdobju velike slovenske rokometne evforije. Zgodovinska uspeha slovenske reprezentance, ki je na domačem Euru, prvem velikem tekmovanju v ekipnih športih na tleh samostojne Slovenije, osvojila srebrno kolajno, in rokometašev Celja Pivovarne Laško, ki so si tistega leta pokorili ligo prvakov, smo takrat že pokrivali tudi na spletu, a še kot povsem navadna športna redakcija spletnega medija SiOL.

"A, od SiOL-a ste. Ste prišli napeljat kabel," so nas spraševali redarji na novinarskem vhodu v Halo Tivoli, ki je konec januarja in v začetku februarja 2004 gostila predtekmovalno skupino B, pa skupino II glavnega dela ter zaključne boje šestega evropskega rokometnega prvenstva za člane. SiOL je pisalo na naših akreditacijah, znamka pa je bila tedaj sinonim za ponudnika interneta. Kot medij, pa čeprav prvi spletni v Sloveniji (ustanovljen leta 1996), je bil SiOL.net tedaj še relativna neznanka.

A stvari so se v prihodnjih letih zelo hitro spreminjale, splet je iz meseca v mesec postajal vse pomembnejši vir informacij za vse več ljudi, danes pa je ponudba pestrejša kot je bila kadarkoli. Neustavljivemu razvoju spletnih medijev so močno pomagali tudi športni uspehi. Prav za šport je splet idealen, rezultate lahko prek spleta sporočamo v živo, športni navdušenci imajo takojšen dostop do stvari, ki jih najbolj zanimajo in možnost tudi takoj izraziti svoje mnenje o čemer koli že. Nekoč v klepetalnicah in forumih, danes v komentarjih in prek družabnih omrežij.

Slovenska rokometna reprezentanca je istega leta, kot je nastal Sportal, osvojila srebrno odličje na evropskem prvenstvu, Slovenska rokometna reprezentanca je istega leta, kot je nastal Sportal, osvojila srebrno odličje na evropskem prvenstvu, Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Prav v letu, ko je športna redakcija SiOL-a dobila svoje ime in znamko, s katero njeni novinarji niso več begali redarjev, so za veliko športno evforijo skrbeli slovensko rokometaši. Leta 2004 so podrli tri mejnike. Slovenija je gostila evropsko prvenstvo, dotlej največji športni dogodek v samostojni Sloveniji. Na njem je slovenska reprezentanca osvojila prvo odličje za mlado državo v ekipnih športih, češnjo na vrh torte pa so nato v pomladnih mesecih postavili še rokometaši Celja Pivovarne Laško, ki so osvojili ligo prvakov.

Pod članek, ki ga berete, sva podpisana Špela Lenart in Simon Kavčič. Prva je najmlajša članica trenutne Sportalove zasedbe in se veličastnega rokometnega leta 2004 spomni bolj slabo. "Sama se prvenstva pravzaprav ne spominjam kaj veliko, pa čeprav me šport in športni dogodki spremljajo, odkar vem zase. Morda je to zato, ker sem bila takrat stara komaj osem let," pravi, ima pa vseeno zanimivo anekdoto.

"Spomnim pa se, da sem si finalno tekmo ogledala pri babici na kavču. Skupaj z mano je bil tudi starejši brat, ki je po eni izmed neuspelih akcij slovenske izbrane vrste nesrečno brcnil v kovinsko ogrodje peči, nogavico pa mu je obarvala kri. No, na koncu se je vse srečno končalo. Slovenija je osvojila srebrno medaljo, brat pa jo je odnesel s celim prstom."

Slovenski rokometaši so povezali Slovenijo. Slovenski rokometaši so povezali Slovenijo. Foto: Reuters

Drugi je prvenstvo spremljal na terenu, tudi on se je svojčas naposlušal šal o kablih, pritožb o nedelujočih spletnih povezavah in prošenj v smislu "A mi lahko urediš zastonj priklop" in podobno. A bil je v Hali Tivoli 31. januarja, ko se je slovenska reprezentanca prebila v finale.

"Polfinalna tekma s Hrvaško je bila prava eksplozija čustev. Finale pred finalom. Tekme Slovenije in Hrvaške so vselej pravi derbiji, ta pa je bil še toliko bolj vroč. Ne le zaradi takrat živčnih odnosov med državama in ne zgolj zaradi pomembnosti tekme, temveč sta bili v rokometu državi res hudi tekmici. Ne le v reprezentančnem rokometu, v tem so bili resnici na ljubi naši južni sosedje veliko uspešnejši in še vedno so, temveč tudi v klubskem. Rivalstvo med Zagrebom in Celjem je bilo dotlej že tradicionalno. V tivolskem kotlu sta četa Toneta Tislja in Lina Červarja uprizorili epsko bitko, ob tesni zmagi s 27:25 pa so slovenski ljubitelji rokometa, ki so dvorano zapolnili do zadnjega kotička in vseh 60 minut s huronskim navijanjem bodrili slovenske ase, domala izgubili pamet. Finale z Nemci je bil manj evforičen, tako Slovenci kot Hrvati so se izpraznili v polfinalu, obe reprezentanci sta zadnji tekmi izgubili, a zgodovinska prva medalja slovenska s prvenstev v ekipnih športnih bo za vselej ostala rokometna."

Zoran Jovičić: Publika nam je dala posebno energijo

Med nosilci srebrnih odličij je bil tudi Zoran Jovičić. Med nosilci srebrnih odličij je bil tudi Zoran Jovičić. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Ker Špela svojih spominov na rokometno pravljico nima v izobilju, je seveda poklicala človeka, ki je vročico prvenstva občutil na igrišču. Med tistimi, ki se naslova evropskih podprvakov še danes spominjajo z leskom v očeh, pa je zagotovo nekdanji slovenski reprezentant Zoran Jovičić, ki se je skupaj z nami na obletnico Sportala in zgodovinske medalje spomnil neverjetnega dogajanja izpred dobrih 15 let.

"Takrat nam je posebno energijo dala domača publika in mislim, da je to največ, kar lahko športnik doseže. Zame je bil največji uspeh že to, da smo na takem turnirju igrali pred svojimi navijači. Takrat smo res od prvega do zadnjega dihali kot eno. Dejstvo pa je, da noben izmed igralcev pravzaprav ni vedel, kaj se dogaja zunaj igrišča, saj smo bili bolj kot ne izolirani od vsega dogajanja in evforije. Bili smo v nekem svojem mehurčku. Šele po koncu turnirja in osvojeni medalji smo se dobro zavedali, da je vsa država po dolgem času stopila skupaj," se danes spominja 43-letni Jovičić.

Slovenske reprezentanca leta 2004:

Ognjen Backovič, Branko Bedekovič, Boštjan Ficko, Zoran Jovičič, Andrej Kastelic, Vid Kavtičnik, Beno Lapajne, Zoran Lubej, Aleš Pajovič, Dušan, Podpečan, Roman Pungartnik, Ivan Simonovič, Gorazd Škof, Tomaž Tomšič, Renato Vugrinec in Uroš Zorman. Selektor: Tone Tiselj

Slovenska izbrana vrsta je v začetku leta 2004 dobre predstave pokazala že v predtekmovalnem delu v Celju, ko je uvodoma Veselje slovenskih rokometašev ob zmagi nad Hrvaško v polfinalu. Veselje slovenskih rokometašev ob zmagi nad Hrvaško v polfinalu. Foto: Reuters premagala Islandijo, nato razbila še Češko in remizirala z Madžarsko ter osvojila prvo mesto v skupini. V podobnem ritmu pa je nadaljevala tudi v drugem delu v Ljubljani. Prek Srbije in Črne gore ter Madžarske, zataknilo se je le proti Nemčiji, se je uvrstila v polfinale, kjer je premagala večne rivale Hrvate. Na sklepnem dejanju Eura 2004 pa so bili Nemci spet premočni in tako se je Slovenija zadovoljila s srebrom in zadovoljila apetite in želje vse slovenske športne javnosti.

Kljub temu, da je Slovenija leta 2017 osvojila medaljo tudi na svetovnem prvenstvu, je za Jovičića medalja izpred 15 letih še bolj prigarana. "Zame je ta medalja še danes največji uspeh naše reprezentance, saj je glede na to, da je rokomet pretežno evropski šport, na takšnih prvenstvih praviloma še težje priti do odličja kot na svetovnih prvenstvih ali olimpijskih igrah. Še vedno sem prepričan, da je takratna reprezentanca z medaljo prebila led zdajšnjim generacijam. Orali smo ledino prepoznavnosti Slovenije v rokometu. Rokomet je od takrat naprej Slovencem pisan na kožo, saj z malo denarja dosegamo ogromno," je pojasnil danes trener velenjskega Gorenja.

"Še danes rad pogledam medaljo in zame osebno je to največji in najlepši dosežek v moji karieri," z nasmehom dodaja nekdanji rokometaš, ki je za slovensko izbrano vrsto na 140 tekmah dosegel 394 golov.

Nadgradnja v režiji Celja

Reprezentančni uspeh so leta 2004 nadgradili še rokometaši Celja Pivovarne Laško. Ti so po nekaj letih napadanja vrha najbolj elitnega evropskega klubskega tekmovanja tudi z visokimi finančnimi vložki kar šestkrat obtičali v polfinalu in v sezono 2003/04 vstopili s pomlajeno in veliko cenejšo igralsko zasedbo. Po šestih polfinalnih porazih so se odločili za "reset" in moštvo legendarnega trenerja Mira Požuna tudi nekoliko razbremenili rezultatskega pritiska. Recept se je izkazal za zmagovitega.

Celjani so leta 2004 osvojili Evropo. Celjani so leta 2004 osvojili Evropo. Foto: Twitter

Zanosu celjskih rokometašev je zagotovo pripomogel tudi reprezentančni uspeh, kot nam je namignil že Jovičić, ki si je sicer rokometni kruh takrat služil v Slovenj Gradcu. Ne le, da so srebrni vitezi, med temi je bilo kot vselej tudi nekaj Celjanov, pokazali, kaj je mogoče, v mestu ob Savinji so prav zaradi prvenstva dobili tudi novo dvorano Zlatorog. V osmino finala so se tedaj prebili tudi Ljubljančani, rokometaši Jovičićevega nekdanjega kluba Prule 67, in nato tesno izgubili z nemškim Lemgom, medtem ko so Pivovarji v osmini finala poskrbeli za pravi čudež.

Za četrtfinale so se spopadli s španskim Ademarjem Leonom, klubom Uroša Zormana, tekmo v gosteh pa so izgubili za na videz usodnih 13 golov. Pred povratnim dvobojem je bilo malo takšnih, ki bi verjeli v preobrat. Verjeli pa so v Celju, tamkajšnji navijači so do roba napolnili dvorano Zlatorog, španski ekipi pripravili bučen, a športen sprejem ter ponesli svoje ljubljence do epske zmage za 13 golov. Po številu doseženih golov na dveh tekmah sta bili moštvi izenačeni, 59:59, a so jih Celjani na povratni tekmi doma prejeli manj (21) kot so jih dosegli v gosteh (25), in nabiti s to energijo, so nato v četrtfinalu dokaj zlahka opravili z Lemgom (60:53), v polfinalu malo tesneje preskočili Ciudad Real (70:76),. V velikem finalu pa z 62:58 (34:28 na prvi in 28:30 na drugi tekmi) odpravili še Flensburg ter prvič in zadnjič zasedli vrh Evrope.

Celjska ekipa je leta 2004 osvojila svoj prvi in zaenkrat tudi zadnji naslov evropskih klubskih prvakov. Celjska ekipa je leta 2004 osvojila svoj prvi in zaenkrat tudi zadnji naslov evropskih klubskih prvakov. Foto: Twitter

Kdo je osvojil ligo prvakov?

Dejan Perić, Gregor Lorger, Renato Vugrinec, Jure Natek, Uroš Zorman, Sergej Rutenka, Miladin Kozlina, Nenad Bilbija, Matjaž Brumen, Žikica Milosavljević, Dino Bajram, Marko Oštir, Edvard Kokšarov, Miha Gorenšek, Klemen Štruc, Urban Stopar, Saša Mikanovič, Aljoša Rezar; trener Miro Požun, športni direktor Slavko Ivezič

Da je Slovenija še vedno upoštevanja vredna rokometna sila, je reprezentanca dokazala leta 2017 z bronom na svetovnem prvenstvu. Medaljo je četa pod vodstvom črnogorskega strokovnjaka Veselina Vujovića – ta je na Euro 2004 vodil izbrano vrsto Srbije in Črne gore ter z njo končal v drugem delu prvenstva, v katerem je moral premoč priznati tudi Slovencem (27:20) -, na klubski sceni pa smo vendarle nekoliko izgubili korak z največjimi. Že leta 2004 so Celjani premagovali velikane, ki so za igralce zapravljali ogromne vsote denarja, ta trend pa se je v zadnjih 15 letih le še stopnjeval in danes so slovenski klubi, naj bo to Celje, Velenje, Maribor, v evropski konkurenci pravi palčki.

Na kratko:10. junija 2004 je luč spletnega sveta ugledal SiOL Sportal kot poseben športni zavihek Siol.net. Od takrat vam poskušamo približati šport. Za vas poročamo z največjih tekmovanj, obenem pa priložnosti ne ponujamo le vrhunskemu športu.

Pred 15 leti bi vas nagovorili s "spoštovane bralke, cenjeni bralci", danes vam želimo ponuditi več. Več videa, fotografij … Zato, spoštovane obiskovalke, cenjeni obiskovalci, dovolite nam, da si v nadaljevanju meseca osvežimo spomin na Sportalovih 15 let.

Hvala vsem, ki ste sooblikovali naš medij, hvala vsem, ki ga spremljate.

Preberite še:

Zala Šrot Sportal Zali(ni)h petnajst let Andrej Kastelic Sportal "Če se v njej počutiš v redu in jo opravljaš z veseljem, je vsaka služba lahko sanjska" Aljaž Turk Sportal 15-letni Aljaž: Če želiš biti najboljši, kolesarstvo ne more biti hobi, biti mora kot služba #video Beno Lapajne Sportal Tudi če bi imel nekaj milijonov evrov, bi moral nekaj delati

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin