Ponedeljek, 13. 5. 2019, 4.00
5 let, 5 mesecev
Everest 1979: natanko ob 13.51 bodo po 40 letih spet obujali spomine #video
"Nikoli ni bilo določeno, kdo bo dosegel vrh Everesta. Nihče od nas ni bil favoriziran, niti ..." #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,29
2
Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj sta na današnji dan pred 40 leti kot prva Slovenca dosegla vrh Everesta. Plezala sta po takrat še nepreplezanem zahodnem grebenu. Jugoslovanska smer velja za najtežjo smer na Everest, po njej so vrh leta 1984 dosegli samo še bolgarski alpinisti. Njihov vodja se je pri sestopu smrtno ponesrečil.
Trinajstega maja 2019 mineva natanko 40 let od prvega slovenskega oz. takrat jugoslovanskega vzpona na Everest. Kranjska naveza Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, ki se je na streho sveta povzpela po prvenstveni smeri po še nepreplezanem zahodnem grebenu, ki je najdaljša in najzahtevnejša smer, se je natanko ob 13.51 javila v bazni tabor, kjer so njuni kolegi nestrpno čakali na klic z vrha. Dva dneva pozneje so vrh dosegli še namestnik vodje odprave Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in šerpa Ang Phu. Njegova tragična smrt ob sestopu je edini temni madež odprave, se po 40 letih spominja fotograf Stane Klemenc, ki je bil na odpravi, kjer je prav vsak prispeval nepogrešljiv delček v mozaik uspeha, ki ga je slavila vsa Jugoslavija, odgovoren za ekonomsko propagando. Zakaj je vzpon na Everest tudi po toliko letih še vedno pomemben in zakaj je prav, da spomin ohranimo?
Čeprav so mediji pred štirimi desetletji največ pozornosti namenili Andreju Štremflju in Nejcu Zaplotniku, saj sta bila prva iz območja nekdanje Jugoslavije, ki sta stopila na vrh najvišje gore sveta (8848 m), ter Stanetu Belaku Šraufu, ki mu je to skupaj s hrvaškim alpinistom Stipetom Božićem in šerpo Ang Phujem uspelo dva dneva pozneje, pa so vsi glavni akterji vedno poudarjali, da je bil uspeh odprave Everest 1979, ki jo je vodil Tone Škarja, rezultat ekipnega dela.
Temu pritrjuje tudi Stane Klemenc, fotograf in alpinist, ki je na odpravi skrbel za ekonomsko propagando. To je v praksi pomenilo, da je poleg dela na "hribu" posnel dovolj materiala (okrog 20 črnobelih filmov in okrog 40 filmov za diapozitive), da so bili sponzorji odprave zadovoljni.
Danes 69-letni Klemenc, v prostem času tudi velik ljubitelj vožnje s kanujem, se je v svoji dolgoletni alpinistični karieri povzpel na najvišje vrhove vseh celin, edino najvišji, Everest, mu ni bil usojen. Poskušal je dvakrat. Leta 1979, na odpravi, ki ji bo danes v Sloveniji zaradi obletnice posvečeno ogromno pozornosti, so ga ustavile ozebline, leta 1996, istega dne, ko je grozljiv vihar odnesel osem življenj, pa je sestopil zaradi ozeblin Dava Karničarja, ki je načrtoval smučanje z Everesta.
Po tistem ga v Himalajo ni več vleklo. Zakaj je naredil križ čez njo, kaj mu je omogočila odprava na Everest, kaj materialnega z Everesta hrani v domači vitrini v Bohinju in kako živi so po 40 letih še lahko spomini?
Kako se spomnite tiste znamenite izjave Nejca Zaplotnika: "Tone, na vrhu sva, sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi." Ste bili na današnji dan pred 40 leti v baznem taboru pod Everestom?
Da. Spomnim se, da smo ves dan čepeli ob radiu in čakali na informacije. Vedeli smo, da sta Nejc in Andrej štartala iz tabora V proti vrhu. Vreme je bilo dobro, hrib smo videli. Ko sta povedala, da sta na vrhu, nas je zajelo res veliko veselje. Vsi smo bili veseli, da sta dosegla vrh.
Alpinist in fotograf Stane Klemenc je na odpravi Everest 1979 skrbel za ekonomsko propagando. Sanjam o osvojitvi vrha se je zaradi ozeblin na nogah moral odpovedati.
Bi bila vrnitev odprave v primeru, da vrha ne bi dosegli, klavrna, neprijetna?
Seveda, vse bi bilo drugače. Vsa Jugoslavija je pričakovala vrh. K sreči je bil dosežen, zgodba pa je dobila zmagovit konec.
Žal je odprava imela tudi temno piko, in sicer smrt šerpe Angh Phuja (vrh je dosegel 15. maja 1979 skupaj s Šraufom in Stipetom Božićem), ki je pri sestopu zdrsnil povsem blizu tabora štiri, padel dva tisoč metrov globoko in umrl. Fantje so bivakirali na višini nad osem tisoč metrov. To je morala biti res strašna noč.
Kdo bo prvi stopil na Everest je bilo odvisno od spleta okoliščin. Prva sta to možnost dobila Marjan Manfreda - Marjon in Viki Grošelj, ki sta na višini 8120 metrov postavila zadnji višinski tabor. Uspelo jima je preplezati zahteven kamin (Marjon je to storil brez rokavic in dodatnega kisika), a sta se zaradi hudih ozeblin morala vrniti.
Naslednja, ki sta dobila priložnost za vrh, sta bila Dušan Podbevšek in Roman Robas, ki sta 12. maja dosegla vrh Kota na 8296 metrov, ki pa ni vodil na glavni vrh. Priložnost se je ponudila tudi Andrejevemu bratu Marku Štremflju, ki pa mu je ključni dan odpovedal ventil na kisikovi bombi. Po dveh uspešnih navezah, ki sta dosegli vrh, so bili Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec še zadnja naveza, ki naj bi poskušala doseči vrh, vendar pa je namesto tega iz tabora pet odhitela na pomoč Šraufu, Božiću in Ang Phuju, ki je med sestopom zdrsnil v smrt.
Uspeh jugoslovanske odprave na Everest leta 1979 je bil rezultat ekipnega dela. Temu pritrjuje tudi Stipe Božić, prvi hrvaški alpinist na Everestu.
Stipe Božić: Pri alpinizmu ge v prvi vrsti za ekipno deloHrvaški alpinist Stipe Božić si je v enem od intervjujev za naš medij pri opisovanju pomena ekipnega dela v alpinizmu pomagal z nogometno primerjavo.
"Vsi se zavedamo, da gre pri alpinizmu v prvi vrsti za ekipno delo. Ko sem se pogovarjal z Edmundom Hillaryjem, prvim človekom, ki je splezal na vrh Everesta, je dejal, da to, da je on prvi stal na Everestu, ni pomembno. Tako kot pri nogometu ni pomembno, kdo je zabil gol, pomembno je le, da je gol bil."
Kakšno je bilo vzdušje v odpravi?
Zelo dobro. Ne spomnim se, da bi prišlo do kakršnegakoli nesporazuma.
Odprava Everest 1979 je štela 25 članov. Kakšen je bil ključ izbire?
Planinska zveza je izdala razpis, na katerega se je prijavilo 75 alpinistov, ki smo morali opraviti tri selekcije. Na zadnjem izboru nas je ostalo 25, od tega je bilo kar 21 Slovencev.
Ker menda ne obstaja niti ena fotografija, na kateri bi bili vsi člani odprave Everest 79, je Klemenc pripravil kolaž portretov vseh udeležencev.
Člani odprave Everest 1979:
Tone Škarja – vodja odprave
Stane Belak - Šrauf – namestnik vodje odprave (umrl leta 1995)
Tomaž Jamnik - Mišo – vodja transporta
Bojan Pollak - Bojč – organizator prehrane
Roman Robas - Romi – odgovoren za finančno in materialno poslovanje
Evgen Vavken - Muma – glavni zdravnik odprave (umrl leta 2007)
Igor Tekavčič – zdravnik na gori
Andrej Štremfelj - član odprave
Marko Štremfelj – član odprave
Nejc Zaplotnik – član odprave (umrl leta 1983)
Zvone Andrejčič - Zvonc – član odprave (umrl leta 2010)
Borut Bergant - Čita – član odprave (umrl leta 1985)
Stipe Božić - snemalec, član odprave
Muhamed Gafić – Gafo – član odprave
Viki Grošelj - odgovoren za fizične priprave moštva
Stane Klemenc – odgovoren za ekonomsko propagando
Franček Knez – član odprave (umrl leta 2017)
Ivan Kotnik - Ivč – član odprave
Marjan Manfreda - Marjon – član odprave (umrl leta 2015)
Štefan Marenče - Štef – konstruktor žičnice na sedlo Lho La
Vanja Matijevec – član odprave
Vlado Mesarić - Dado – član odprave
Dušan Podbevšek - Dule – skladiščnik odprave (umrl leta 2010)
Muhamed Šišić - Hamo – član odprave
Jože Zupan - Juš – član odprave
Spremljevalci:
Matjaž Culiberg – radijski poročevalec
Rade Kovačević – dopisnik (umrl leta 2003)
Franc Novic – slikar
Matjaž Raztresen – dopisnik
Slavko Šetina – radijski poročevalec (umrl leta 2007)
Slavko Vajt – TV-snemalec
Na podlagi česa so delali izbore?
Predvidevam, da najprej na podlagi alpinističnega znanja, potem pa sposobnosti prilagajanja in sodelovanja ter doprinosa odpravi še iz drugih vidikov kot alpinističnih.
Vse niti odprave je v rokah držal in jih dobro nadzoroval Tone Škarja.
Odprava je bila zelo smiselno sestavljena. Vsak je imel točno določeno nalogo. Tone Škarja je bil vodja odprave, Stane Belak Šrauf njegov namestnik, skrbel pa je tudi za opremo, vi ste držali roko nad ekonomsko propagando, Viki Grošelj je prevzel skrb za fizično pripravo, Štefan Marenče je skonstruiral žičnico na sedlo Lho La, Roman Robas je bil blagajnik, Tomaž Jamnik je skrbel za transport, Bojan Pollak je bil glavni glede prehrane, če jih izpostavimo samo nekaj.
Vse skupaj je bilo zelo natančno zastavljeno. Vse se je moralo ob pravem času znajti na pravem mestu. Šlo je za izjemno zahteven logistični projekt, iz katerega smo se lahko marsikaj naučili in te izkušnje uporabili v prihodnjih projektih.
Moja naloga je bila poskrbeti za to, da bomo ob vrnitvi domov imeli dovolj fotografskega materiala, da smo lahko vsem sponzorjem, ki so pomagali financirati odpravo, lahko nekaj dali.
Je bilo tega dela ob vrnitvi veliko?
Ogromno.
Še živeče člane odprave, ki so se februarja letos zbrali na Festivalu gorniškega filma, bo danes sprejel predsednik države Borut Pahor, popoldne pa bodo spomine obujali v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani.
Še živeče udeležence odprave na Everest danes čaka pester dan. Najprej jih bo ob 9.30 sprejel predsednik države Borut Pahor, ob 13.51 (natanko ob uri, ob kateri sta se Zaplotnik in Štremfelj kot prva Slovenca v zgodovini povzpela na Everest) pa se bodo člani zgodovinske odprave v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani srečali na dogodku, ki ga pripravljata Planinska zveza in omenjeni muzej.
Kdo je bil glavni sponzor odprave poleg Planinske zveze?
Mislim, da kar država.
Kako ste določili cilje? Da je uspeh že, če se vsaj eden povzpne na vrh?
Cilj odprave je bil, da dosežemo vrh Everesta po novi, najdaljši in najzahtevnejši smeri. Nikoli pa ni bilo določeno, kdo bo vrh dosegel. Nihče od nas ni bil favoriziran, niti mi nismo nikogar postavljali v vlogo tistega, ki mu to lahko uspe. Mislim, da smo bili vsi dovolj pripravljeni in tehnično podkovani, da bi nam to lahko uspelo.
Klemenc na odpravi Everest 1979.
Kdo bo uspešen, je odvisno od številnih dejavnikov. Od vremena (takrat še ni bilo vremenskih napovedi in nismo vedeli, kakšno vreme nas čaka čez teden dni), zdravstvenega stanja, opreme, sreče …
Sam sem bil na hribu desetkrat, kar naprej je bilo nekaj treba nositi gor in proti koncu odprave – trajala je kar 105 dni in na koncu smo vsi imeli vsega dovolj – smo komaj čakali, da nekomu vendarle že uspe.
Predvidevam, da je bilo to, kdo bo prvi ali kdo sploh bo prišel na vrhu, ogromno odvisno tudi od sreče. Vi ste morali sestopiti zaradi ozeblin.
Skupaj s Stanetom Belakom, Jožetom Zupanom in Stipetom Božićem smo imeli nalogo, da od tabora štiri na višini 7550 metrov do mesta za tabor pet potegnemo vrvi in tabor pet postavimo čim višje.
Nalogo bi morali dokončati v dveh dneh, a nam je vreme to preprečilo. Bilo je ekstremno mrzlo, 45 stopinj pod lediščem, veter je pihal s hitrostjo 150 kilometrov na uro, kamenčki so frčali po zraku … Napeli smo približno 200 metrov vrvi in se nato obrnili proti taboru štiri.
Bazni tabor in šotori iz Induplatov Jarše.
Z Zupanom sva imela noge zmrznjene vse do gležnjev. Tudi, če si potrkal na nogo, nisi čutil ničesar. Noge sva masirala, pa ni kaj dosti pomagalo, zato sva sklenila, da se spustiva nižje. To je bila edina možnost, da rešiva noge. Če bi prespala v višjem taboru, ne bi bilo več rešitve. Pri omrzlinah najbolj pomaga hoja navzdol, kjer je več kisika, prekrvavitev telesa pa se poveča. Blizu tabora III sva že čutila noge …
Približno teden dni sva preživela v baznem taboru, potem pa sva z Marenčetom dobila navodilo, da se povzpneva do tabora I. Počutil sem se dobro, bil sem dobro aklimatiziran, hitro sem napredoval in seveda sem si želel še enkrat povzpeti do tabora V, potem pa kar bi me doletelo. No, potem je prišel ukaz, naj dva dneva počakava v taboru I, kar se mi je zdelo nesmiselno, saj bi lahko čakal tudi v bazi.
Jože Zupan pod vrhom Zahodne rame, v ozadju vršna piramida Everesta.
Kaj je bil razlog takšnega ukaza?
Držali smo se pravila, da tabor nikoli ne sme biti prazen. Izkazalo se je, da so že zvečer prišli drugi in niti ne bi bil prazen, a tako je bilo.
Takrat se mi to ni zdelo potrebno, vem pa, da ima vodja svoj razpored, po katerem morajo biti vsi tabori polni in so tudi bili. Tam sva ostala dva dneva in se potem znova napotila proti taboru dve.
V steni nad taborom ena pa sem v mečih začutil močne bolečine. Nisem vedel, kaj se dogaja, predvideval sem, da se bo stanje umirilo, pa se ni, in sklenil sem, da je bolje, da sestopim.
Posvetoval sem se z zdravnikom Igorjem Tekavčičem, ki je ocenil, da gre za posledico omrzlin, morda tudi revmatizma, da je lahko prišlo do zamašitve žile … Zato sem se čez kakšen dan iz tabora ena vrnil v bazo. Po tistem sem se povzpel samo še enkrat, in sicer zaradi čiščenja poti od baze do tabora ena.
To je bil tudi razlog, da nimamo niti ene skupinske fotografije, saj niti en dan nismo bili vsi v bazi. Pred dnevi sem iz fotografij z odprave sestavil kolaž, na katerem smo vsi.
Kako ste bili opremljeni?
Za tiste čase smo imeli zelo moderno opremo, za današnje čase pa je pretežka in zastarela. Mislim, da je bilo vse, razen morda alpinistične opreme, jugoslovanskega izvora.
Opremo hranite doma?
Vse sem predal Planinskemu muzeju v Mojstrani. Tudi opremo s polarnih ekspedicij.
Kaj pa kamne, ki jih prinašate z vseh odprav, med njimi pa je tudi kamen z Everesta, ki vam ga je prinesel Nejc Zaplotnik?
Za zdaj ostajajo doma. Nejc me je takrat zelo presenetil. Morda ga je prinesel še komu, tega ne vem (Zaplotnik je kamen prinesel tudi Škarji, op. a.). Sem pa že takrat imel svojo zbirko. Ne vem, ali mi je kamen prinesel zato, ali zato, ker sva se res dobro razumela. S plezanjem sva se začela ukvarjati v približno istem času. Na taboru v Tamarju.
Klemenc ima doma bogato zbirkov kamnov, ki jih je nabral na svojih potovanjih. V zbirki je tudi kamenček, ki mu ga je z vrha Everesta prinesel prijatelj Nejc Zaplotnik.
Kako se spomnite vrnitve v domovino?
Zelo slabo. Šele zdaj, ko sem brskal po starih fotografijah, sem se spomnil, kako je bilo. Da smo pristali na letališču Brnik, da nas je tam pričakala ogromna množica ljudi. Veliko je bilo novinarjev, snemalci. Vem, da smo bili tudi v Beogradu, kjer bi nas moral sprejeti predsednik Tito, a je takrat zbolel, zato smo se srečali z Veselinom Đuranovićem.
Spomnim se tudi, da smo pozneje dobili Bloudkovo plaketo, odlikovale pa so nas tudi vse Planinske zveze iz vsake republike, drugo pa je v teh letih zbledelo.
Leta 1996 ste se ponovno poskusili povzpeti na Everest. Takrat je šlo za odpravo z Davom Karničarjem, ki je želel kot prvi človek na svetu smučati z Everesta.
Da, a nas je ustavilo vreme, ni nam bilo dano. V dneh, ko bi se morali povzpeti na vrh, je bilo viharno vreme. Takrat je na nepalski strani umrlo devet ljudi, mi pa smo ušli ravno pravi čas. Davo je dobil omrzline in je bil pozneje operiran, jaz pa razen vnetega grla k sreči nisem imel težav. Moja naloga bi bilo snemanje okrog tabora tri, ki je na višini med 7.500 in 7.800 metri.
Ste si takrat mislili: V tretje gre rado? Ste želeli poskusiti še enkrat?
Ne, tudi v drugo, če me ne bi prepričala ekipa, ki je spremljala Karničarja, ne bi šel. Kmalu sem ugotovil, da Himalaja ni nekaj, kar bi jaz pričakoval od alpinizma. To, da greš desetkrat na en hrib, mi ne ustreza. Raje imam, da se aklimatiziram, grem do vrha … Če mi ne uspe, se poberem in se morda vrnem drugič. Nisem bil toliko potrpežljiv, da bi hodil gor in dol in čakal na ugodno vreme. Za kaj takega mi je bilo vedno škoda časa. Želel sem si avanture, želel sem si spoznati deželo, ko pa je toliko lepega na svetu.
Tudi življenje na višini mi ne ustreza preveč. Tam je vse nenormalno. Od nenormalnega hranjenja, prebavljanja, izločanja, spanja … Vse je napor, organizem ne more nenormalno delovati, zato sem ugotovil, da mi precej bolj odgovarjajo polarni kraji in polarne ekspedicije. Ker ni tako strmo in nevarno, višine pa so do 3.600 metrov, in je vse skupaj precej bolj normalno.
VIDEO: Kakšno težo ima slovenski vzpon na Everest 40 let pozneje?
VIDEO: "Odprava na Everest mi je dala ogromno izkušenj."
Kako danes gledate na odpravo Everest 79? S še večjim spoštovanjem kot pred 40 leti?
Alpinizem se je danes precej spremenil. Trend je prešel k manjšim, solo odpravam, medtem ko je bil Everest največje skupinsko delo. Ekipa je bila složna, zavedali smo se, da vsi ne moremo doseči vrha, in glede tega nikoli nismo zapletali niti nismo tega drug drugemu očitali.
Odpravo hranim v zelo lepem spominu.
Tudi gora je zelo zanimiva. Ko sem zdaj ponovno pregledoval fotografije, ki sem jih dal skenirati, sem vse še enkrat doživljal. Gora z okolico je ponujala vrsto zanimivih detajlov.
Kako pa gledate na njen športni vidik?
To je bil takrat največji dosežek v Himalaji. Šlo je za vzpon po novi, najdaljši in najtežji smeri. Vrh je doseglo samo pet držav. Gre za dosežek, ki ga avtoritete alpinizma še danes priznavajo.
Tudi gorenjski muzeji so se v okviru projekta Neverjetne gore pridružili obeleževanju spomina na 40-obletnico prvega vzpona Slovencev na Everest. Prva svoja vrata odpira že jutri, 14. maja. V Kranju jo bo v podstrešni galeriji gradu Khislstein odprl vodja odprave Everest 79 Tone Škarja.
Ob prihajajočem Mednarodnem dnevu muzejev (18. maj) se bodo zvrstila odprtja še nekaterih drugih, z gorsko tematiko povezanih razstav in dogodkov, ki bodo predstavili različne vidike gorskih zgodb:- 14.5.2019 ob 19. uri – Gorenjski muzej – grad Khislstein; razstava Everest 1979-2019, 40 let prvega slovenskega vzpona na vrh sveta
- 17.5.2019 ob 18. uri – Slovenski planinski muzej; razstava Planinski raj
- 18.5.2019 ob 10. uri – Loški muzej Škofja Loka; razstava Lubnik – gora velikanov
- 20.5.2019 ob 18. uri – Čebelarski muzej; razstava Kranjska sivka je naša kulturna dediščina
- 22.5.2019 ob 19. uri – Medobčinski muzej Kamnik – grad Zaprice; razstava Na planincah luštno bit'; predstavitev projekta Neverjetne gore
- 23.5.2019 ob 18. uri – Tržiški muzej; razstava Smuk
V okviru projekta so na pobudo višje kustosinje Jelene Justin vzpostavili tudi Gorenjsko muzejsko-planinsko transverzalo, ki čez hribe vodi od muzeja do muzeja. Pot se začenja v Slovenskem planinskem muzeju, vodi na Dovško babo, se nadaljuje proti vzhodu ter zaključi čez kranjski Jošt na loškem Lubniku in v Loškem muzeju. Pohodniki bodo v okviru trasnverzale zbirali žige.
Preberite še:
2